Andreï Makine: Življenje neznanega moškega

+ + + +

Sploščitev sveta

Makine, ki se je rodil v Sibiriji, je doktoriral iz francoščine, emigriral v Francijo, skoraj zaklošaril, pisal in uspel s Francoskim testamentom, vendar šele, ko se je založnikom predstavljal kot prevajalec romana iz ruščine. Nejasno avtobiografska zgodba o francoščini kot drugi oziroma edini domovini, ki nadomesti in prikrije šikaniranje med odraščanjem, je vžgala šele, ko jo je plasiral kot avtentično, in temu - vsega naveličanemu Zahodu prodajati rusko bolečino in preteklost - sledi tudi v Glasbi, romanu o srečanju tujcev na vlaku, ki si pripovedujeta, in tudi Življenje neznanega moškega je rekapitulacija.

Srednjeletni pisatelj, disident, se ravno razhaja z mlajšo francosko ljubico, ki se ji je šel mentorja v pisanju, zato sklene, da bo - navdahnjen z novelo Čehova - obiskal svojo nekdanjo ljubezen v Leningradu. Tam naleti na dvoje; karneval ob tristoletnici mesta, blišč in vsakovrstne ekscese, novopečene ruske povzpetnike in kozmopolite, elito, ki se flegma svaljka po svetovnih metropolah, reklamno histerijo in splošno razpoložljivost vsega. In v hotelu, ki ga last/nin/i njegova bivša, na starega in nemočnega tipa, ki čaka na deložacijo. Ta v eni sami noči pregovori svojo preteklost, obleganje Leningrada, tankovsko bitko pri Kursku, bivanje v gulagu v času stalinistične paranoje, brezveznost življenja po smrti svoje ljubezni. Je onkraj nagrajevanja in kaznovanja, na robu molka, ne da se mu več, vendar na svet nove ruske elite gleda zviška, pomilovalno, vidi kompulzivno krčevito srečo tistih, ki imajo vse, pa nimajo nič. Kot sam ni imel nič, pa je imel vse, dokler je ob pogledu v nebo videl in slišal svojo od vojne in lakote in hudega zjebano ljubezen, čeprav je bila v oddaljenem taborišču. Makine je radikalen; postavlja vprašanje, o čem je sploh še vredno govoriti, kaj je prekladanje besed in leporečje in všečno literarno nastopaštvo proti izkušnji, ki je neubesedljiva, ki tako temeljno presega vsako besedičenje, vse razkošne podobe in obljube užitkov, v katerih živimo. Primerjava obeh Rusij, sovjetske in današnje, je lucidna in ostra, na temeljih morišč rastejo novi zapori, vile bogatašev, obsojenih na razkošje in površnost, obdanih z visokimi zidovi in varnostnimi sistemi, kot aresti. Vendar, kakor smo pri Makinu vajeni, štos ni predvsem v drastiki, izogiba se solženicinovski patetiki in sentimentu, do tega prihaja zaradi izredne izčiščenosti stila, kar je sploh značilno za tiste, ki se naselijo v novem jeziku, Lojzeta Kovačiča, Becketta, Conrada; cenimo ga lahko ne zaradi razmolčevanja, temveč zaradi spretnega kontrapunktiranja dveh obdobij, njunega presevanja, ki ni brez pravoslavnega poveličevanja trpljenja kot jamstva avtentičnosti eksistence. Ganljivo, surovo, mojstrsko.