10. 3. 2011 | Mladina 10 | Kultura
Razkošje športnega novinarstva
O naklonih, nagibih in poročevalcih z vseh športnih prizorišč
6. mesto Mitje Valenčiča
© TVSLO
Prejšnji konec tedna smo doživeli pravi športni overdose. Bil je eden tistih redkih koncev tedna, ko vse to športnonovinarsko osebje na nacionalki dobi smisel. Redakcija je bila namreč porazporejena po vseh aktualnih športnih žariščih: v Oslu, kjer smo osvojili skupinsko bronasto kolajno v smučarskih skokih, Kranjski Gori, kjer so za svetovni pokal smučali že petdesetič, Trbižu in celo v Parizu, kamor so na atletsko tekmovanje poslali Andreja Stareta.
Pravzaprav je imel ves nacionalkin personal srečo, da so naši športniki v teh dneh tako blesteli. Bili so namreč na meji tega, da jih ponovno razglasimo za turiste, a ko so se tako mimogrede vrstili odlični rezultati naših športnikov, se nam je zazdelo, da je poslanstvo športnih komentatorjev še v čem drugem kot le v tem, da izumljajo nove besedne zveze in bogatijo redundanco slovenskega jezika. V športnem svetu namreč sedežnica ni enostavno tam, temveč krasi smučarsko strmino. Ta konec tedna smo izvedeli tudi, da je srčna aritmija nekaj, kar si daš operirati in že čez nekaj dni mirno vijugaš med količki, ki krasijo strmino.
Še največ takšnih zanimivosti smo izvedeli v soboto zjutraj, med čakanjem na začetek veleslalomske tekme v Kranjski Gori. Morda ob devetih zjutraj res še nismo bili najbolj pri sebi, a Saško Jerkovič se je odločil za dokaj nenavadno budnico. K sebi v “studio”, kot je rekel pultu, ki je krasil iztek strmine sredi zasnežene Kranjske Gore, je povabil Aca Sitarja, ki je v pol ure vsem razložil, da naši smučarji smučajo narobe, in s pomočjo grafa prikazal, kako temu primerno sledijo rezultati. Krivil je učbenike, v katerih so zapisane čudne stvari, in govoril, da imajo naši smučarji nagib, ne pa naklona. Potem je približno dvajset minut kazal fotografije z vektorji in raznobarvnimi črtami, ki naj bi dokazovale, da naši smučarji smučajo pod napačnimi koti in da morajo osvojiti tehniko Teda Ligetyja.
Kljub zgodnji uri predavanja kar ni in ni bilo konec. Sitar in Saško sta se sprehajala po fotografijah in vektorjih in kritizirala naše uboge smučarje, ki se smučanja očitno učijo iz knjig. Res da je skušal Saško Sitarja občasno zmesti z vprašanji, češ, kako lahko deskar pridiga smučarjem, a Sitar se ni dal. Udrihal je kot za stavo, četudi ni imel odgovora na vprašanje, zakaj potem naši dosegajo solidne rezultate v hitrih disciplinah.
Tisti dan so bili rezultati res žalostni. Malce nas je nasmejal le Matic Skube, ki je odkrito čebljal o tem, kako mu je bilo zjutraj slabo in kako je pri zdravniku ven bruhnil tableto.
Ne vemo, ali je Mitja Valenčič ujel Sitarjevo predavanje ali ne, ampak naslednji dan, v nedeljo, se nam je zdelo, da so naši smučali čisto korektno. Valenčičevo šesto mesto se nam ni zdelo slabo, sploh ker smo vedeli, da je za zmago potrebno (samo) osvojiti tehniko Ligetyja ali po smučarsko: krasiti te morata Ligetyjeva tehnika in vrhunska forma. Upajmo le, da bodo naši naslednjo sezono vsaj približno sledili Valenčiču, saj nam bo potem bolj ali manj vseeno, ali jih krasi naklon ali nagib ali katera druga skovanka komentatorjev Urbana Laurenčiča in Matjaža Vrhovnika.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.