21. 4. 2011 | Mladina 16 | Uvodnik
Konec mrcvarjenja
April leta 2000 je bil tisti mesec, ko je Drnovšek odšel po zaupnico v državni zbor in je ni dobil. Bil je zadnji dan pred prvomajskimi prazniki.
Tisto ni bila vladna ali koalicijska kriza. Tisto je bilo navadno mrcvarjenje. SLS in SKD sta se združevali, celotno operacijo so vodili Janez Janša in škofje. A potem, ko se je zgodilo, ko je Drnovšek izgubil mandat, je po prvem šoku nastopilo olajšanje. Preprosto zato, ker je bilo tisto vsakodnevno preigravanje ena sama kraja časa - kraja časa državi, kraja časa državljanom, predvsem pa je bilo vse skupaj napad na zdrav razum. Marjanu Podobniku se je morda zdelo fino.
In tudi tisto, kar je sledilo, je bilo odrešujoče. Čeprav je prišla Bajukova vlada s svojim despotovskim programom, so se stvari zelo hitro zjasnile. Na levi, na desni in predvsem v glavah volivcev.
V tem smislu je tudi ta teden odrešujoč. Gre za pozitivne premike. Čeprav novinarska srenja dviguje temperaturo, politiki pa dajejo histerične in (pre)hitre izjave, se v zadnjem delovnem tednu aprila 2011 ni nič zapletlo, ampak so se stvari začele postavljati na zelo jasna mesta.
In zdaj?
Mrcvarjenje se resda lahko nadaljuje; ta odločitev je v rokah Boruta Pahorja. A gre za podaljške, izid pa je danes že znan. Seveda lahko Pahor pridobi še nekaj mesecev, vsaj enega. Lahko čaka do referendumskega dne. A v resnici bi si s tem vzel možnost razmeroma častnega umika. Zdaj ne gre več za to, ali bo odšel, ampak kako gosposko mu bo to uspelo izpeljati. In moder mož se bo temu posvetil. Neumen bo trmaril.
Predčasne volitve? Če se stranke res dogovorijo za predčasne volitve, bo Slovenija dobila desno vlado pod vodstvom Janeza Janše. Levica se do volitev ne more pobrati - pa tudi če bodo te šele čez pol leta. Odločitev za predčasne volitve je zavestna odločitev, da se oblast prepusti desnici. Levica bi šla na volitve kot popoln poraženec. Pri čemer na volitve ni in ne bo pripravljena. Vsaj dva predsednika strank bi se morala nemudoma umakniti (Pahor in Golobič, Kresalova pa se tudi ne more hvaliti ne s popularnostjo ne s prepričljivostjo), stranke bi se morale do volitev na novo konsolidirati. Pri čemer vse tri stranke levice skupaj ta trenutek nimajo enega resnega predsedniškega kandidata. Pri tem pa bi morala ista levica do volitev še voditi vlado, ob vseh referendumih in pretresih, ki že zaradi krize obvladujejo državo. Levica lahko na predčasnih volitvah le izgubi.
Tretja možnost je nova vlada in resen poskus konsolidacije levice. Dva procesa.
Novo vlado lahko vzpostavi le nov kandidat za sestavo vlade. Ne gre torej za to, ali bodo Pahor, Kresalova in Golobič odstopili. V resnici vsi trije veliko preveč govorijo o sebi - pa čeprav zraven toliko prisegajo na državo in svojo odgovornost do nje. Svojo priložnost so zapravili, zaradi razmer, v katerih so vladali, pomembno pa tudi po lastni krivdi. Vsi trije imajo le možnost že omenjenega kolikor toliko častnega umika. Kandidata za mandatarja morajo najti in mu zagotoviti izhodiščno podporo. Če bo kandidat prepričljiv in kredibilen, ga bodo podprli tudi poslanci koalicije. Kdo bo v vladi, pa ne odločajo več oni.
Če koalicija zagotovi mandatarju podporo in če ta sestavi novo vlado, se delo za te politične stranke šele začenja. Niso brez kredibilnosti samo trije predsedniki, brez kredibilnosti je celoten politični pol. Potrebuje popolno prestrukturiranje, možno je združevanje, kakšna stranka lahko preprosto izgine. A ta trenutek je tudi to nepomembno. Kot je nepomemben referendum o pokojninski reformi. Novi mandatar lahko napove, da bo v enem letu v parlament prišel z usklajenim zakonom in predstavi seznam nadomestnih ukrepov.
Izbira je torej preprosta. Na eni strani je Janša z identičnim krogom, kot nam je vladal med letoma 2004 in 2008. Vse vemo o njem in vemo, kaj pomeni njegova oblast. Na drugi strani je morebitni novi mandatar, nov močan politik. Evropski komisar Potočnik? Dejansko edini realen. In če bi imel zagotovljeno podporo, bi ponudbo težko zavrnil. Preprosto bi bilo to nespodobno dejanje.
Dejansko je Potočnik tudi najbolj podoben Drnovšku leta 1992. Tudi takrat se je zdelo, da je nemogoče, da bi Peterletova vlada padla. Tudi takrat se je zdelo, da Drnovšek ne more dobiti podpore, sploh ker sta pred njim že padla dva kandidata za mandatarja (Bavčar in Voljč). Tudi takrat se je zdel čas za menjavo predsednika vlade popolnoma neprimeren.
In ne gre pozabiti. Drnovšek je na naslednjih volitvah zmagal. Ni zmagala LDS. Zmagal je on.
Potočnik ima najboljše reference. Nihče v državi nima takšnih. Predvsem pa uživa zaupanje javnosti. Tako kot ga je Drnovšek leta 1992.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.