Robert Perišić: Naš človek na terenu

+ + + +

S tokom navzdol

Naslov ima dvojen pomen; najprej se na medijsko-časopisnem terenu znajde pripovedovalec, ki je nekaj malega študiral ekonomijo in zato zasedel gospodarsko uredniško mesto v tedniku. Potem na teren, na iraško misijo, pošlje svojega sorodnika, ker zna ta arabsko in ker potrebujejo nekoga, ki bi v živo poročal z bojišč, bil kos poročevalskim nalogam, izvirno in ob boku velikim reportažnim imenom. No, pa ni. Udari ga povojni sindrom, udari totalno. Piše vse bolj nora poročila, takšna vse bolj za kliniko. Izgine. Je potem cela frka, ko se izkaže, kako kadrujejo mediji, kako je lepa naša prestreljena z nepotizmom, kako izbruhne podtalna in totalna vojna med sprtimi sorodniškimi frakcijami o Iraku in vlogi naših fantov, kakšno je razmerje medijev do resnice, do konkurence, do lastnega statusa.

Nasploh se Perišićev roman ukvarja s segmentom tranzicijske Hrvaške; tu so mediji, ki jih zanimajo joške gledaliških igralk po premieri, in tisti, ki se spotikajo po plastičnih rdečih tekačih. Kako mediji obravnavajo velike teme tipa bančni zlomi, sanacije bank, umetne dvige vrednosti delnic, transakcije in goljufije, kar dela ekonomijo popolnoma nepredvidljivo, eksperte pa zato toliko bolj ekspertne. Kako mediji objavljajo avtentične ljubezenske štorije o naših širom po svetu in spet doma, ki jih ponoči pišejo redakcijske tajnice. Medije vodijo mrki tipi, ki so ugotovili, da je vse skupaj nateg in da lahko nategujejo tudi sami, če bodo le dovolj mrki in lepo oblečeni.

Perišićev pripovedovalec se v vsem tem ne znajde, ni več čisto roker, japi pa tudi ne. Medtem ko njegovi frendi in učenci in punca igralka napredujejo, se svaljka navzdol, pogori na lastnem terenu. Počuti se kot provincialec v metropoli, čeprav drugi njegove provincialnosti dolgo ne poštekajo. Ve, da folira, ob tem ve za druge, da so čisto navadni sprenevedavci, prepozna njihove štose in je do njih malo distanciran in ciničen. Dokler mu to še gre. Perišićev roman odlikuje ravno ta atmosfera, ta občutek izločenosti in tujstva, to je tak frajerski flegmatični eksistencializem, tesnoba - podkrepljena z mačkom, tudi moralni je pogosto upravičen - daje nezgrešljiv podton temu pisanju. Sicer je roman zlepljen iz drobnih fragmentov, včasih tudi v retrospektivi, razdeljen je na dneve, po analogiji z Genezo, pri čemer konec rahlo obvisi v absurdu, povsem netolažniško. Izteče se v Umetnost Samo. Samo zase. Naš človek urbani hrvaški teren dodobra prekrižari, vidimo lepo in ostro odrezano rezino družbe, ki sega od vrha do tal, ter se pri tem zvijačno nahahljamo - ker teren in tipe na laminatu prepoznamo z našega terena -, zraven pa še malo sebi.