Globoko grlo Linde Lovelace

Potem sem ga naposled le videl. Po neštetih polemikah, ki so se še desetletje po premieri kresale v tujih medijih, medtem ko so naši vsejugoslovanski mediji v socialističnem duhu privoščljivo povzemali le tiste, ki so sesuvale njegov mit. In po neštetih hvalnicah frajerskih vrstnikov, ki so jim starši plačevali izpopolnjevanje znanja tujih jezikov v državah dekadentnega zahoda. Ne, nisem ga videl v tujini, ker se v tistih mestih, ki sem jih obiskal pred domovinskim davkom v obliki nošenja uniforme JLA, pač ni vrtel. Nisem ga videl doma, ker je na tehtnici med cinefilsko radovednostjo in stotisoči lir, kolikor je bilo čez mejo potrebno odšteti za dva koluta s filmom, s težo argumentov prevagal ekonomski razlog. Za povrh je bil na voljo samo na 16-milimetrskem filmskem traku, vsi prijatelji in znanci, vključno z mano, pa smo imeli v posesti samo 8-milimetrske projektorje. In nisem ga videl v kinu. Ko je ob polnoletnosti legalizirane pornografije - kot je zapisal Peter Lovšin ob objavi svoje diplomske naloge v podlistku Dela - leta 1987 pornografija pljusknila tudi na vzhodno stran železne zavese in prevzela Slovence, tega dogodka žal ni obeležila projekcija filma Deep Throat oziroma Globoko grlo. Ne, v Slogi se je zasukal za svetovno trdoerotično zgodovino dokaj neznaten ameriški pornič z naslovom In Love oziroma Strasti, ki je v temo najzloglasnejše kinodvorane v mestu med sladostrastne vzdihe kljub temu privabil več kot 110.000 gledalcev iz najrazličnejših družbenih sfer in izobrazbenih struktur.

Zdaj vas verjetno že hudičevo zanima, kje sem ga videl. Okej, videl sem ga na Filozofski fakulteti, natančneje v kleti Filofaksa, kjer se je nekoč nahajal klub K 16 in kjer je po pisanju Tribune za študente Univerze Edvarda Kardelja vladalo “pristno vzdušje poganske romantike”. Ne vem, morda K 16 obstaja še dandanes, stavim pa, da je poganska romantika iz kleti Filofaksa za vselej izpuhtela. Drži, videorekorder je dandanašnji nepogrešljiv član slehernega gospodinjstva, sredi osemdesetih pa je bilo drugače. Videorekorder v kleti Filofaksa je bil eden od redkih v Ljubljani, Globoko grlo in Woodstock pa edina filma v klubski videoteki K 16. Menda je oba priskrbel Iztok Aberšek, zdaj delavec za tekočim trakom Tovarne vizij, takrat pa eden od glavnih organizatorjev in motivatorjev kulturnega utripa ter družabnega življenja v študentski ZSMS Filozofske fakultete. Prva video projekcija Globokega grla v K 16 je bila konec leta 1985, torej dve leti pred neuradno legalizacijo pornografije v Sloveniji. In ko sem od Iztoka prevzel skrb za filmski program kluba, se je Globoko grlo naslednji dve leti na nabito polnih večernih projekcijah sukalo približno enkrat na dva meseca.

Od Indianapolisa do New Yorka

ZDA, začetek osemdesetih, deset let po premieri Globokega grla v New World Theatru na newyorški 49. ulici. Ameriški tisk na prvih straneh poroča o zanimivem sodnem procesu v Indianapolisu, zvezna država Indiana. Skupina militantnih aktivistk, feministk in republikank skrajno konzervativne usmeritve je sprožila politično in zakonsko gonjo proti lokalnim distributerjem pornografskega materiala in lastnikom seks šopov. Aktivistke vpijejo, da je pornografija “zločin brez neposrednih žrtev”. Zločin zato, ker odkrito spodbuja nasilje do žensk. “Spodbuja poniževanje, spodbuja posiljevanje, spodbuja sadistične izpade.” Čeprav so aktivistke pozabile omeniti, da pornografija “dokazano” spodbuja to in ono, kar bi predstavljalo utemeljen povod za pravno akcijo, jim je uspelo izsiliti obravnavo lokalnega zakona, po katerem bi imel vsak prebivalec Indianapolisa, ki bi smatral, da ga pornografski material kakorkoli žali, pravico vložiti tožbo. Če bi sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, bi avtomatično prepovedalo distribucijo materiala, na katerega bi se tožba nanašala. Zahtevo za prepoved distribucije bi lahko podali vsi, ki tako ali drugače nastopajo v pornografskih filmih, in vsi, ki menijo, da je pornografski material usmerjen proti njihovim družbenim vrednotam. In hej, zahtevo za prepoved distribucije pornografskega materiala bi lahko podali celo otroci! Aha, in kako zakon definira pornografijo? Kot “spolno poniževanje ženske v sliki in besedi”. Trezne argumente razuma, da lahko na podlagi te ohlapne definicije prepovejo tudi distribuiranje Biblije, so aktivistke gladko preslišale.

Tisto, v kar so se ameriški mediji poleg absurdnosti predlaganega zakona najprej zapičili, pa je bila točno določena ženska v prvih bojnih vrstah feminističnih falang. Ženska po imenu Linda Marchiano, rojena leta 1949 kot Linda Boreman in v letih 1972-1975 znana kot Linda Lovelace. Kaj znana, popularnost in slava Linde Lovelace sta bili leta 1972 tako enormni, da bi zanju ubijala polovica hollywoodskih zvezd. Dokazni material, s katerim so Linda in njene soborke mahale na barikadah, pa je bila knjiga v črnih platnicah z naslovom Ordeal, kar bi lahko za potrebe tega teksta prevedli kot Trnova pot. Knjigo je leta 1980 skupaj z novinarjem Mikeom McGradyjem napisala Linda Lovelace, gre pa kajpada za njeno avtobiografijo, v kateri je do zadnjih decimalk izračunala ceno, ki jo mora plačati preprosto podeželsko dekle, tako preprosto, da še v najstniških letih verjame, da je menstruacija božja kazen za njene male grehe, če si zaželi svetovne slave v pornografskem šovbiznisu. Med prebiranjem brez dvoma pikantnega in izjemno tekoče napisanega čtiva o permanentni žrtvi, ki je nedolžna kot mati Tereza, in njenem zverinskem soprogu Chucku Traynorju, ki naj bi jo mučil kot De Sade svoje junakinje ter jo silil v nepopisne perverzije, so zamišljeno dvigale obrvi tudi feministke zmernejših frakcij. Nekako jim ni šlo v račun, da Linda o dvanajstih dneh snemanja Globokega grla najprej govori kot o odrešitvi, saj naj bi jo režiser Gerard Damiano potegnil iz brezna cenene prostitucije in pornografskih seans sumljivih Chuckovih znancev, ob koncu knjige pa istih dvanajst dni označi kot obdobje, ko je bila v življenju najbolj nemočna in ponižana. Obstajata torej najmanj dve verziji pripovedi o legendarnem Globokem grlu: uradna, podkrepljena z izjavami kredibilnih insajderjev iz pornografskega šovbiznisa, na katero se bomo osredotočili v nadaljevanju, ter Lindina, ki jo bomo obdelali prihodnjič. Leta 1986 je Linda Marchiano napisala nadaljevanje svojega življenjepisa z naslovom Beg iz suženjstva (Out of Bondage), toda knjiga še zdaleč ni dvignila toliko prahu kot njena predhodnica.

Od New Yorka do Miamija

Med za 63-minutni film občutno predolgo uvodno špico Linda z avtomobilom križari po Miamiju. Parkira pred z zelenjem obdano hišico in vstopi. Na kavču uživaško široko razkrečena leži Lindina prijateljica, ki jo trije kerlci na pitoresken način oralno zadovoljujejo. “Saj vas ne moti, če kadim, medtem ko delate?” vpraša fante, ki molče odkimajo s polnimi usti njenih erogenih con, in prižge cigareto. Linda se pridruži zabavi. Zvrsti se scenosled vseh možnih kombinacij in fukači zadovoljni in zadovoljeni obležijo po sobi. Linda razočarano potoži prijateljici, da sicer rada fuka, a kaj ko do sedaj še nikoli ni slišala zvončkov, ki oznanjajo vrhunec naslade. Prijateljica ji priporoči doktorja Younga, igra ga Harry Reems, ki Lindo strokovno pregleda in pretipa ter ugotovi, da punca pač nima ščegetavčka. Torej tudi v bodoče ne bo slišala zvončkov ne videla ognjemetov naslade. Linda pa v jok. Doktor jo tolaži in prepričuje, da nekje vendarle mora občutiti ščegetanje, ko počne tiste stvari. “Saj ga, tukaj,” zastoka Linda in s prstom pokaže na svoje grlo. Okej, poskusiti ni greh, reče doktor in zarola se serija tistih mitskih, nepozabnih, fenomenalnih, ekstremnih felacij, ki je iz Globokega grla naredila kult, iz Linde Lovelace pa zvezdo. Jep, doktor ugotovi, da se njen ščegetavček skriva v grlu, in Linda prvič v življenju sliši zvončke in začuti ognjemet strasti. Dr. Youngu je tako hvaležna, da se pri njem zaposli kot spolna terapevtka. Med vrhunske atracije Globokega grla se med drugimi uvršča tudi prizor, ko eden od Youngovih pacientov Lindi v vagino vtakne večji epruveti podobno stekleno posodo, jo napolni s kokakolo - temu bi danes rekli product placement, ne vemo pa, kako bi korporacija odreagirala na tovrstno reklamo - in jo zadovoljno posrka, medtem ko Lindo analno zadovoljuje. “Film smo v bistvu posneli v šestih dneh, a ker smo čakali lepo vreme, se je snemanje zavleklo na dvanajst dni,” je povedal Gerard Damiano, ki je Lindo opazil v nekih obskurnih porničih newyorške produkcije in takoj zaslutil njen potencial. Lindin honorar je znašal sto dolarjev na dan, se pravi 1200 dolarjev za film s proračunom nekje med 22.000 in 25.000 dolarji. Tretjino je vložil Damiano, dve tretjini pa Louis “Butchie” Peraino, sin mafijskega bossa Anthonyja Peraina, ki se je od konca šestdesetih ukvarjal z legalnim filmskim šovbiznisom.

Od Miamija do Hollywooda

Film je po skoraj štirih mesecih postprodukcije in montaže brez pretiranih ambicij le prišel v kino. Linda, ki je bila v času premiere nekje na Floridi, kjer je naprej snemala porniče za mizerne honorarje, ni imela niti najmanjšega pojma, da je medtem postala zvezda, za katero se poleg magazina Screw pulijo tudi ugledni newyorški mediji; da se ljudje za vstopnice drenjajo v stometrskih vrstah; da so si filmček v prvem mesecu predvajanja ogledali tudi Warren Beatty, Frank Sinatra, Spiro Agnew, Truman Capote, Nora Ephron in Bob Woodward, ki je kasneje z “Globokim grlom” poimenoval svoj vir informacij v aferi Watergate; da so milijoni Američanov prvič videli, da seks ni samo misijonarski položaj; in da se je z javno projekcijo Globokega grla začela zlata doba pornografije. In kdo ve kdaj, če sploh kdaj, bi Linda to izvedela, če je Gerard ne bi poklical in seznanil tako s stanjem stvari kot s prihajajočimi projekti.

Lastnika New World Theatra so zaradi "propagiranja obscenosti" dvakrat aretirali. Do marca 1973, ko so kino po nalogu oblasti zaprli, si je Globoko grlo ogledalo več kot 250.000 gledalcev, v blagajni pa je ostalo dva milijona dolarjev. V Los Angelesu, na Sunset Boulevardu in v kinu Pussycat Theatre so Globoko grlo neprekinjeno vrteli celih sedem let, celotno drugo polovico sedemdesetih in vse do video eksplozije leta 1982. Z velikim uspehom. Ob več kot 75-odstotni zasedenosti dvorane. Do svoje petindvajsetletnice je film (všteta je tudi prodaja videokaset) pridelal sanjskih 250 milijonov dolarjev, se pravi desettisočkrat več, kot so znašali njegovi produkcijski stroški, kar ga uvršča v sam vrh najbolj profitabilnih filmov v zgodovini tega medija. Z vrha ga je v bistvu sklatil šele žanrski eksperiment Čarovnica iz Blaira.

Globoko grlo je bil nekoč samo eden od stotih porničev, kolikor so jih v drugi polovici sedemdesetih posneli na leto in zvrteli na velikem platnu. Trideset let pozneje in v dobi videa boste težko našli kinodvorano, ki bi predvajala porno filme, ampak lani so samo v ZDA naštancali preko 10.000 porničev v okvirnem skupnem trajanju 17.000 ur. Povedano drugače, celoletno ameriško porno produkcijo si je v enem letu nemogoče ogledati. Teh 10.000 ameriških porničev je širom po svetu ustvarilo 9,5 milijarde dolarjev prihodka, kar še zdaleč ni malo, toda nobeden od filmov, ki so nastali po video bumu, Globokemu grlu niti po popularnosti niti po dobičkonosnosti ni segel niti do gležnjev.

Če se Evropa oziroma Skandinavija šteje za zibelko sodobnega porno filma, potem so ZDA nesporno domovina celovečernega porniča, ki se je od začetka, se pravi od premiere Damianove uspešnice na velikem platnu, enakovredno kosal z mainstream produkcijo. Leta 1976 je v kinematografih po ZDA štartalo nekaj več kot sto hardcore celovečercev, ki so navrgli 16 odstotkov celotnega izkupička od prodanih kino vstopnic. Pornografi so svoje filme reklamirali s celostranskimi oglasi v Varietyju, bibliji filmskega biznisa. V Hollywoodu so se držali za glavo, saj jim nikakor ni šlo v račun, da so ljudje pripravljeni odšteti toliko denarja, da bi videli tako malo. V Ameriki se je v sedemdesetih med drugim izoblikoval tudi profil tipičnega porno producenta. V devet in pol primerih od desetih je bil porno producent moški, ateist, liberalnih nazorov, seksualno izčrpan, odkritosrčen, uporniške narave, zagrizen konzument pop kulture, naklonjen okultnim vedam, uživanju alkohola ter eksperimentiranju z drogami. Skratka, poosebljena sedemdeseta.