Slovencem manjkajo južni narodi

Jernej Šugman, velika igralska persona slovenskega gledališča, krmar visoke plovbe, prvak ljubljanske Drame, čeprav v hecu pravi, da bi ga zanimalo biti prvak v takem bolj opičjem smislu, je s svojo osupljivo kondicijo in vulkansko energijo kot pravi igralski car, skupaj s svojo matično inštitucijo in predvsem s svojimi igralskimi kolegi, osupnil Beograd. Nad gledališkim obokom so se prižgale nove zvezde, njihov sijaj se je razširil.

Slovensko narodno gledališče Drama je od 9. do 16. februarja 2002 izvedlo pravi "pohod" na Beograd, naložilo svoj Tespisov voz z osmimi predstavami in jih tam v Ateljeju 212, v Jugoslovanskom dramskom gledališču, na sceni Bojana Stupice, in v Narodnom pozorištu Novi Sad, odigralo v osmih dneh ter osupnilo vrh ledene gore, kot pravi Jernej Šugman: " V zgodovini naših skupnih držav še ni bilo take selitve. Ob tem lepem odzivu pa se je treba zavedati še ene stvari, da mesto, ki ima dva milijona ljudi, zlahka najde petsto ljudi vrhunske publike. Če bi dalj časa ostali v Beogradu in še s kakšno drugo predstavo, potem verjetno ne bi bili zmeraj tako sprejeti. Najverjetneje bi prišla tudi kakšna drugačna publika, ne več tako inteligentna, izobražena... Pobrali smo smetano. Center hitro obvladaš, potem pa, ko smo se pa vozili z vlakom, iz njega gledali ta nepregledna naselja isto grdih blokov, to je ogromno mesto..." Ampak Srbi imajo kljub vsemu teater radi. Predstave ljubljanske Drame, Idiot Dostojevskega v režiji Mileta Koruna, Millerjev Othello, Heroverjevi Noži v kurah v režiji Mateje Koležnik, slovenska praizvedba Kasandre v Beogradu rojenega B.A. Novaka, v režiji prav tako tam rojenega Dušana Jovanovića in obenem edini slovenski tekst, ki se s pomočjo trojanskega mita, ki ga oplemeniti s tenko demitizirano ljubeznijo, močno dotika teme zadnjih balkanskih vojn, Korunov Jez, Ljudomrznik Slobodana Unkovskega, Bernhardov in Mlakarjev Riter, Dene, Fos ter Jovanovičeva mojstrovina Čakajoč Godota, so kot kaže v Beograd prinesli slavje svetlobe, miline in življenjske radosti, dvignile občinstvo na noge ter predvsem pometle pod prag predsodke. Ovacije in dobri nameni dvakrat izza zavese.

"Imeli smo se super. To gostovanje je preseglo vsa pričakovanja tako po publiciteti, zbranih je "več kil", tako po odzivu javnosti, beograjskih kolegov. Prav pretresljivo. Kot sem se pogovarjal s tamkajšnjimi kolegi, igralci, režiserji, imam občutek, da so bili kar "zdrmani". In ugotovili so, kar sem tudi sam ugotovil, da je naše gledališče dobro, predvsem pa ta hip zelo zanimivo tudi za Beograd. Njihov glavni problem je, da kljub temu, da imajo veliko dobrih igralcev, nimajo toliko dobrih režiserjev... Pri nas pa je trenutno res prišlo do spoja dobrih režiserjev z dobrimi igralci. Se mi zdi, da je to največja kvaliteta našega teatra." In prvi od predsodkov, ki ga je ljubljanska Drama že z uvodno predstavo, z Idiotom, poslala v kot, je bil predvsem ta, da v Sloveniji še vedno živi močno režiserjevo gledališče, močna avtorska režija, individualna poetika, pa temu ni tako. Med drugim se je dalo v najbolj sentimentalno pozitivnih odzivih iz Beograda prebrati, da je slovensko gledališče danes celo boljše od nemškega, ki v klasičnih krogih še vedno velja kot sinonim za vrhunske dosežke. To ni več teater avtorskih poetik, gledališče režiserjev, kot so bili za Slovence vajeni, temveč gledališče igralca, ki ga vodi homogena, točna in precizna režija. Da, Drama prinaša na beograjske deske visok profesionalni nivo. In prav igralci so tisti, ki so Beograd najbolj očarali. "Tam nas poznajo bolj iz sedemdesetih, osemdesetih let, ker se je z vsemi temi vojnami prekinil tudi ta umetniški krog komunikacije. Takrat je bilo močno režiserjevo gledališče, to je bila za njih slovenska posebnost. Devetdeseta leta in še čez pa so zdaj že nekaj drugega. Prišle so nove estetike, pogled na svet se je malo spremenil. Naenkrat na gledališče ne gledamo več kot na svet ene močne ideje. Svet obvlada več resnic, ne moremo več tako enoznačno gledati nanj. In nova resnica so novi igralci. In predstave res na neki način bazirajo na igralcih." In drugi od predsodkov, ki so ga razbili, da nas Srbi ne razumejo, ta je bil tokrat bolj iz trte zvit. Prve dni so gledalci še spremljali predstave s slušalkami na ušesih, medtem ko so jih na zadnjih predstavah že odlagali. "Vesel sem takih srečanj, izmenjav, zdi se mi, da kljub vsemu pripadamo na neki način istemu duhu. To sem ponovno opazil. Če si jaz kot igralec postavim vprašanje, kateri narod pa je Slovencem najbolj blizu? Hitro si lahko odgovorim, da so to so Hrvati, Srbi, Bosanci itd., tako po jeziku, geografsko, nenazadnje zgodovini... Tukaj si pa res ne morem zatiskati oči. Vsekakor smo bližji Hrvatom kot Avstrijcem, to je moje mnenje. Mogoče pa je zdaj nastopil čas, da se začnemo spraševati, kaj nas druži, politično smo šli narazen, najbrž ne bomo nikoli živeli več v isti državi, česa nas je potem lahko še strah? Iz svojega stališča, stališča igralca lahko povem, da je prečudovito stopiti na oder pred ljudi, ki te razumejo, ki razumejo tvoj jezik, ki razumejo, v kakšen zgodovinski kontekst spadaš, kam spada tvoj narod, skozi kaj je šel. Če bomo kdaj gostovali v Parizu ali Londonu, bodo tam lahko ocenjevali našo umetniško kvaliteto, ne bodo pa mogli razumeti teh širin duše, kar lahko pokažemo na jugu, tega drugje ne morejo zaznati." Jernej Šugman je v Beogradu v Ateljeju 212 odigral pet velikih vlog, dva prosta dneva pa izkoristil za to, da si je ogledal dve beograjski predstavi, prva je bila Pandorina kutija Gorana Markoviča. "Povabil me je Bogdan Diklić, lani sem z njim snemal Košakov film Zvenenje v glavi. Naslednji dan sem si ogledal še legendarno uspešnico Profesionalac, v kateri je že zelo bolni Danilo Bata Stojkovič že 448-tič, kljub strahu, da ne bo mogel več stopiti na oder, zabriljiral. Nekaj tako pretresljivega že dolgo nisem videl v gledališču. To je bilo pravo doživetje. In se mi zdi, da je to pravi izvleček beograjskega gledališča, ki sem ga uspel v tako kratkem času videti. Odlični igralci, perfekten tekst Duška Kovačeviča. Ko je Danilo izvedel, da smo na predstavi, nas je obiskal in edini je vedel za pravo število ponovitev Profesionalca, drugi so se ustavljali pri številki tristo in malo čez..."

In na vprašanje, če bi šel v Beograd, bi se angažiral tam, če bi ga povabili, Jernej odgovarja: "Ja, prepričan sem, da bi me to zanimalo. Bolj kot v Graz ali pa Muenchen. Slovencem kar manjkajo južni narodi, predvsem zaradi te čustvene širine, odprtosti. Spoj Slovenca s Hrvatom, Srbom, prinaša neke iskrice... Vendar, ko sem se pogovarjal s kolegi, so mi rekli, da je predvsem za njih fascinanten tak tip igralca, ki tako predano in disciplinirano sledi režiserjevi liniji. Kaj takega v Beogradu sicer ne bi šlo skozi. Tam je igralec zakon in naredil bo tisto, kar bo hotel, drugega pa pač ne bo. Vesel sem, da pri nas ni tako. Kajti od sebe kot igralca zahtevam, da počnem različne stvari, da počnem stvari, v katere me je nekdo sposoben pripraviti, da jih naredim. Da ne počnem samo tistega, kar jaz hočem, ker če bi počel samo tiste stvari, ki bi jih hotel, bi bilo moje početje omejeno."

In v aprilu s sloganom "Slovenija, moja debela" vrača udarec Atelje 212, prav tako z osmimi predstavami... "Pričakujem, da jim bodo naša publika in naši ustvarjalci vrnili toplino, s katero smo bili mi tam sprejeti. Vsekakor se bomo morali zelo potruditi, kajti to, kako oni sprejmejo goste, je skoraj nepresegljivo. Neki večer so nam pripeljali trubače, to je bilo pravo doživetje. Deset trubačev je prišlo, pojavili pa so se vsak iz svojega kota, to "prizivanje" oni imenujejo Izgubljeno jagnje. Najprej pride en sam trubač, pridruži se mu drugi, na koncu jih je bilo deset in potem so nam igrali tri ure kot nori... Vsak večer po predstavi so nas gostili do zgodnjih jutranjih ur, izmenjavali smo mnenja, to so bili zelo inteligentni pogovori, publika je željna dobrega gledališča, izobražena... Pripeljali so nam torto v obliki Triglava, ja, zelo je bilo lepo. Peljali so nas k Ciganom..." In če Drama ruši predsodke v Beogradu, ali jih bo Atelje 212 rušil tudi v Ljubljani? "Da, prepričan sem. Naša publika ni tako zaprta. Predvsem mlada publika. Predvsem z mlajšo generacijo so padli neki stereotipi in to me zelo veseli. Ena stvar je, ki si jo Slovenci lahko privoščimo in se je nihče drug več ne more, to je jugonostalgija. To je kompliment nam samim, ne toliko jugi."

In kaj pa Jernej misli o slovenskem gledališču, o sceni doma? "Z nekaterimi predstavami sem zelo zadovoljen, tudi z nekaterimi trendi, čeprav pogrešam več ostrosti, čistosti, jasnosti, zahtevnosti, drznosti. Prevečkrat slovenski teater sledi okusu publike, prevečkrat se prilagaja ljudem, ne da bi se zavedal, da pravzaprav on ustvarja publiko in ne publika teater. Takrat ko teater občinstvo peha, v temu je čar".

In če se da v pičlih osmih dneh tako fino razširiti kulturni prostor, je lahko res Drama tista, ki v Sloveniji danes velja za najbolj provokativno gledališče, torej je Drama tista, ki je zdaj avantgard. To je paradoks za nacionalno gledališče. Mogoče pa res vsake toliko rabimo naše južne brate, da nam pokažejo zrcalo in nas naredijo vrednejše in boljše.