Brez pretiravanja ni nič

Nekoč, preden so se veje zabavne industrije razbohotile v tako pisano tihožitje, so kalčki domače televizijske produkcije ljudem v resnici nekaj pomenili. V eri neskončnih sjednic in ridikuloznih kreditov so obrtniško precej dovršene družinske nadaljevanke tipa Mali oglasi in Naša krajevna skupnost večinski populaciji pomenile neke vrste vezivno tkivo, ki je poleg imenitne priložnosti za skupinsko preživljanje kvalitetnega časa vsak teden znova predložilo in utrdilo tudi vrsto družbenih obrazcev, od načinov navezovanja prvih sramežljivih ljubezenskih stikov do naklonskega kota, pod katerim se v bližnji oštariji nagiba polič črnega vina. Potem je tudi na vrata teh revirjev potrkala atomska doba, doživeli smo anglo- in latinoameriški stampedo in naenkrat so se začeli zdeti vsi trudi domačih zabavljačev izrazito medli, po pravilu izviti iz plehke trte in vse prepogosto naravnost butasti.

Zdi se, da so na naši nacionalki to začutili in se razpoloženju ustrezno nekam prihulili, tako da v obdobju po osamosvojitvi ne moremo govoriti niti o zares ambicioznih poskusih, kaj šele o uspehih pri kakem dramatiziranem projektu, ki bi k sprejemnikom kanil prikovati celotno družinsko celico. Zdi se, da so cela leta prevladovale tihe plahe kratkometražnice, ki po pravilu niso presegle kvote šestih epizod, za prelomno leto na tem področju pa bi lahko šteli leto 1999, ko se je začel prvič meriti dejanski rejting posameznih oddaj. Zagotovo ni nobeno naključje, da so luč sveta prav to leto uzrli kar trije v primerjavi s preteklimi izrazito častihlepni tovrstni projekti, in sicer Klan, Vrtičkarji in Peta hiša na levi.

Vrtički brez cvetja

Klan je sicer vsekakor bil komedija, vendar ne zares družinska, zato se z njim ne bomo posebej ukvarjali, drugače pa je z Vrtičkarji, saj so po besedah režiserja in koscenarista Jureta Pervanje pomenili novo upanje za hišo, iz katere zavesti je sam koncept dolgometražne nadaljevanke v vmesnem sušnem obdobju skorajda izhlapel. "To se je zgodilo predvsem zato, ker si noben scenarist ni upal ugrizniti v to kislo jabolko in se izpostaviti vsem vnaprejšnjim ostrim kritikam." Vrtičkarji po njegovem sploh niso bili mišljeni kot prava humoristična nanizanka - take da v Sloveniji še danes nismo sposobni narediti na primerni ravni -, bi jih pa lahko uvrstili v spekter lahkotnejših žanrov, čeprav seveda ne brez sporočila, metafore za slovenstvo nasploh, ki se gleda izza svojih ograjic in s svojih parcelic skozi prizmo povsem razbitih želja in interesov.

Koscenarist Andrej Rozman - Roza pravi, da je bila njegova napaka pri ustvarjanju izvirne tekstovne podlage predvsem v tem, da se ni zavedal, v kako ekstremnem scenografskem low-budgetu bo zadeva dejansko posneta: "Pojma nisem imel, da ne bo od rekvizitov ničesar, da bo besedilo ostalo, predmetov pa preprosto ne bo." Na tistih vrtičkih ni po njegovih besedah preprosto nič raslo in je bil temu ustrezno tudi pošteno razočaran, vendar začetna produkcijska gverila nadaljevanki vseeno ni preprečila, da se ne bi kasneje razrasla v nacionalkino najbolj plodovito tovrstno produkcijo desetletja, ki bo po letošnjem tretjem prihodnje leto najverjetneje doživela še četrti letnik. Njen rejting se je namreč vseskozi gibal nekje okrog več kot solidnih 13,5 odstotka, ko pa so jo v letošnji sezoni ponavljali v celoti, naj bi se bilo v tem času ob televizijskih sprejemnikih kumulativno nabralo okrog tri milijone Slovencev. Liki, ki so bili že na začetku, milo rečeno, ekscentrični, so se sčasoma razplameneli v skrajno čudne kreature, vendar je po besedah ustvarjalcev to edini način, da ohraniš mik in draž tudi do epizode številka trideset in naprej.

Hišice v cvetju

Najvišji rejting med vsemi novodobnimi družinijadami si je prislužila nanizanka Peta hiša na levi, ki je sicer nastala v sklopu mladinskega programa, vendar si je v svoji zadnji sezoni leta 2001 priborila sanjsko povprečno gledanost v višini 18,3 odstotka, ki nedvomno vključuje tudi marsikaterega gledalca zunaj mlečnozobe ciljne skupine. "Zame je bila to edina izmed serij, ki je imela zanimive vsaj nastavke," se je spominja TV-kritik Marko Bauer, "to bi bila lahko izjemna serija, a so se potem pač odločili, da ne bo, kar je še vedno neznansko več kot pri vseh ostalih serijah, kjer ni moglo biti o takih izbirah že v izhodišču niti govora. Po eni strani je bilo lepo gledati like, ki ne živijo v popolnem vakuumu, torej v nekem povsem izumetničenem, povsem sebi prilagojenem zunanjem okolju, zraven pa je bilo blazno fino gledati svet, v katerem so bile ženske globinsko superiorne nad moškimi, ki so bili upodobljeni zgolj kot totalne karikature."

Posebno poglavje v tem sklopu si zagotovo zaslužijo Novakovi, ki so pod režisersko taktirko Janeza Burgerja luč sveta uzrli poleti 2000 in ki nedvomno - no, upajmo - niso naslikali portreta tipične slovenske ognjiščne enote. Družina v kung-fu filme bolščečih lovcev, ki vedno, kadar mama kuha, izdatno bruha, je bil Burgerjev poskus, da bi "iz debilnega teksta skušal debilnost izpostaviti do maksimuma, in zdi se mi, da se mi je to imenitno posrečilo". Avtor odlično sprejetega študentskega tihožitja V leru brez vsakih zadržkov prizna, da je v tistem času pač potreboval zaslužek, hkrati pa ga je pozitivno stimuliral izziv snemanja po scenariju nekoga drugega. Tekstovna predloga se mu je potem zdela tako obupna (nadrejeni pa mu je niso dovolili kaj bistveno spreminjati), da je edini izhod našel v čistem ludizmu in teatru imbecilije, v katerem je zvezdniško vlogo igrala s sorodniškimi sponami povezana skupina ljudi, "ki so v tekstu sicer mišljeni kot normalni, v resnici pa so izrazito retardirani, kar pomeni, da niso prav nič inteligentni, nič ne znajo in neprestano blebetajo neumnosti".

Publika, ki ga je zaradi letargične melodike V leru vzljubila, ga je zaradi Novakovih čez noč zasovražila in ga je začela ustavljati na ulici ter se za njim dreti žaljive zmerljivke. O zgroženosti javnosti zelo zgovorno pričajo tudi rejtinške številke, saj je serija dosegla katastrofalno povprečno gledanost v višini 6,8 odstotka, to je približno pol toliko kot slabše izmed neposrednih konkurentk. Po Burgerjevih besedah je k temu veliko prispevalo to, da so jo programski direktorji sklenili uvrstiti v termin najbolj vročih dni poletja ob desetih zvečer, ko velika večina gledalcev premišljuje predvsem o tem, kam bi se šla ohladit. Julijsko-avgustovski termin je še posebej zanimiv zato, ker je bila celotna zadeva nared in prvotno tudi mišljena za predvajanje okoli novega leta, a je videti, da so si šefi, ki so bili nad vsem skupaj vse prej kot navdušeni, želeli predvsem, da bi jo zapazilo čim manj ljudi. Sam Burger je s celotnim projektom zadovoljen, saj je prepričan, da je glede na dane možnosti iz vsega skupaj potegnil največ, najbolj pa ga je razveselilo, da ga je pri ustvarjanju podprla celotna ekipa, ki je - v ostrem razkoraku z večinsko prakso pri ustvarjanju domače televizijske produkcije - vseskozi trdo in pošteno delala. Zanj osebno najbolj prifuknjen moment nadaljevanke bi mu bilo v vsem tistem metežu lovljenja z gorjačami in izigravanja Drakul vseeno pretežko izbrati.

Dinastija Petko

Nekateri ste morda uganili, da nam je kot idejna iskra za naš prerez novejše podalpske družinske produkcije poslužila prav zadnja v vrsti tovrstnih nanizank, ki se je pravkar iztekla. Govor je seveda o dinastiji Drole in nanizanki Daleč je smrt in nekako se zdi, da je bila prav to serija, ki celo v tistih drugače malo bolj snobističnih krogih ni naletela na patricijsko dvigovanje obrvi in sardonično prhanje v spodnjo ustnico; vsaj ne avtomatično, dasiravno se bodo vedno našla z zdolgočasenimi beticami zmajujoča nergala, ki vas bodo skušala v pijanskih debatah prepričati o nasprotnem. Če nič drugega, se lahko serija pohvali s srebrnolevjim pedigrejem čedalje prominentnejšega Jana Cvitkoviča, ki na tem področju nikakor ni brez izkušenj: kaj je bil Kruh in mleko pravzaprav drugega kot zelo korektna TV-drama ruralnejšega okolja in poglavitno izrazitejšega cankarjanskega patosa?

"To je predvsem ena preprosta nadaljevanka z lahkotno vsebino, ki gledalcev ne posiljuje z nekim smehom in ni nažgana s prisiljenimi forami," pravi Primož Petkovšek - Petko, najprepoznavnejši Drole in posledično tudi gravitacijsko središče celotnega dogajanja na malem zaslonu, ki bi svojega upodobljenca strnil nekako takole: "Pero, to je lik, ki je v socializmu dejansko delal, kapitalizem pa si je potem sklenil prikrojiti povsem po svoje. Seveda, steber familije je sicer žena, ampak Pero ga pa tudi špiči, on je pravi umetnik preživetja z izrednim čutom za družino. Mislim, da veliko ljudi živi na ta način, sam jih poznam kar nekaj." Primož, ki mu odbleski iz televizijske prazgodovine kot že omenjeni Naša krajevna skupnost in Mali oglasi pomenijo zelo veliko, si je pred prvo snemalno klapo - pred katero ga je pritegnila predvsem priložnost sodelovanja s Cvitkovičem, saj tega šteje za poroka neizogibne kakovosti - kot prvi in največji cilj zastavil, da bi se teh davnih vzorov vsaj malce dotaknili in tako dokazali, da umetnost dobre preje za vso družino na nacionalki vendarle še ni povsem izumrla.

"V teh drugih nadaljevankah, ki smo jih gledali zadnje čase, so nastopali izjemni igralci, vendar se mi zdi, da v osnovi preprosto niso bile dovolj pristno napisane," dodaja, pogrešajoč pravi naravni humor in zaradi preprostosti identifikacije najbolj privlačne preproste življenjske zgodbe. "Tam smo gledali same neke izsiljevalce in mafijce, predočali so nam prezakompleksane ljudi z veliko prehudimi travmami ... Ma, gledanje je bilo preprosto prenaporno!" Zanimivo je, da so Droletovi naleteli na mešane odzive, ki bi jih ata Pero najlaže razslojil kar po regijski pripadnosti: "V sami Ljubljani ljudem nismo bili tako zelo všeč - nekateri so sklenili pričakovati kar nekega novega Montyja Pythona -, drugod pa se mi zdi, da so bili ljudje veliko pogosteje navdušeni kot ne. Za mesto naše fore očitno niso najbolj učinkovite: zdaj, lahko bi špekulirali, da imajo v Ljubljani bolj prefinjen okus, kar se meni sploh ne zdi ... Po mojem je naš humor pač bolj pisan na kožo ljudem, ki niso obremenjeni s tem pospešenim tempom življenja."

Nadaljevanka od prve epizode ohranja odličen rejting (drugi del si je recimo ogledalo 15 odstotkov gledalcev), zato Melita Zajc, urednica kulturnega in umetniškega programa na TVS, zagotavlja, da se bo absolutno snemala tudi v prihodnji sezoni. Po njenem je zadeva v naš prostor vpeljala neki nov tip humorja, ki ne temelji na predsodkih do ljudi, temveč na spoštovanju do lastnih junakov. Osnovno sporočilo, torej tisto, da so tudi ljudje, "ki niso na sceni", zmožni še kako obilnih presežkov kulture in plemenitosti, se ji zdi poleg vsega drugega izrazito vzgojno.

Dober dan trade mark

Vzgojne komponente, pravijo, ne zanemarjajo niti pri Produkcijski skupini Mangart, kjer ustvarjajo najbolj masovno, najbolj gledano, najbolj neposredno v vratno žilo usmerjeno družinsko nanizanko v državi, beseda teče seveda o mamutu z imenom TV Dober dan. "Ogromna gledanost pomeni tudi ogromno odgovornost, tega se še kako zavedamo," pravi Tomaž Grubar, eden izmed producentov. "Naši liki so tako zelo karikirani tudi zato, da lahko ljudje razberejo, da njihov način obnašanja ni nekaj, kar bi se dalo priporočati."

Mangartovci, ki kot blagovna znamka delujejo od leta 1997 in se ukvarjajo predvsem z ustvarjanjem oddaj po nekem konkretnem ključu, kot sta bili recimo Odklop in Adrenalina, so naročilo za sago o najbolj quirky televizijski ekipi na slovensko govorečem območju dobili neposredno od POP TV. "Hvala bogu, tam zelo dobro vejo, kdaj in kako se naroča traktor ter kdaj in kako formula ..." pravi Grubar. "Pri nas so naročili traktor in izdelali smo natanko to: odličen traktor. Razvedrilni, lahkotni, prime-time sitcomovski traktor, ki je čim bolj usmerjen na celotno družino." Če sezone merimo po ameriško, kjer prideta na koledarsko leto po pravilu dve, je TV Dober dan do sedaj doživel celih šest sezon, vsega skupaj pa je bilo posnetih 81 nadaljevanj, kar je malodane toliko, kot obsega vsa druga naša tovrstna produkcija skupaj.

Naročniki in dobavitelji so s končnim produktom nadvse zadovoljni, saj je ta po Grubarjevih besedah s produkcijske plati v danih možnostih slovenskega prostora nič manj kot optimalen. Okrog 3500 minut (to je enako kot trideset celovečernih filmov, čeprav zaradi specifike celovečercev primerjava ni stoodstotno primerna) v končni fazi predvajanega gradiva so posneli v sto snemalnih dneh, in sicer na končno navdušenje najpomembnejših kritikov, gledalcev. Največjo gledanost je serija dosegla v tretji sezoni, ko se je dvignila do naravnost pravljičnih 36 odstotkov, drugače pa se je vseskozi gibala med 20 in 25 odstotki. Tudi v zadnji sezoni rejtingi niso padli, vendar so se avtorji odločili, da bo enainosemdeseta epizoda hkrati tudi nepreklicno zadnja, saj pravijo, da je treba po njihovem oditi, ko si še aktualen, preden se dokončno izpoješ in ti začne vse skupaj celo presedati.

Pri Mangartu so še posebej ponosni na dve stvari: prva je ta, kako nepopisno topel odziv je nanizanka doživela med najmlajšimi - v Grubarjevi pisarni si radovedni obiskovalec pod mizo lahko ogleda zvrhano polno škatlo na videotrak posnetih prispelih amaterskih inscenacij posameznih epizod, ki so jih na lastno pobudo poslali komaj shojeni fanatični oboževalci - hkrati pa je TV Dober dan pri nas za zdaj edina na tovrstno podlago vezana blagovna znamka, ki ji je uspelo v te revirje vsaj delno prodreti tudi prek tako imenovanega merchandisinga. Sami proizvodi so bili targetirani na otroške odjemalce, saj so prevladovali najrazličnejši zvezki, šolske torbe, puščice, kapice in barvice TV Dober dan, ki so šli v promet precej solidno.

V natanko ta sklop lahko uvrstimo tudi serijo predstav v živo, ki je prejšnjo nedeljo začela potekati po športnih dvoranah po vsej Sloveniji in v kateri se Jože, Amanda, Fata in drugi obiskovalcem po najboljših močeh trudijo pričarati magijo pravega pravcatega izbora za evrovizijsko popevko, ki je bil na nacionalki po njihovem, citat, zgolj "festival lezbijk". Kar dve uri trajajoča odrska ekstravaganca z Evrosongom tako neposredno flirta tudi zato, da grejo lahko po zadnji zavesi toliko bolj za med vse tiste zgoščenke, ki so ostale v skladišču. "Drugače od vseh drugih smo postali s svojimi merchandising proizvodi vsaj rentabilni, no, zaslužili pa nismo prav dosti, saj je slovenski trg tudi za take reči preprosto premajhen," pravi Tomaž Grubar, ki na kritiko, da so postali posamezni liki sčasoma kljub vsemu preveč kretenski, odgovarja nadvse življenjsko: "Ja, like karikiramo do skrajnosti, a hkrati našo družbo odslikavamo zelo korektno. Res je, pri tem tudi pretiravamo, ampak danes imajo ljudje čutila tako razfukana, da tega, če ne pretiravaš res do skrajnosti, sploh ne opazijo."