Desant na Metelkovo

Bil je 9. september 1993. Na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo so se študentje zbrali na seminarju, na katerem so razpravljali, kako bi bilo mogoče zapuščene vojašnice teoretično preurediti v prostore za drugačne namene. In ker je tisti čas v Sloveniji tudi v praksi potekala takšna akcija, sta bila na seminar povabljena arhitekt Ira Zorko in fotograf Igor Omahen Delorenzo, ki sta imela z načrtovanjem preurejanja ene od opuščenih slovenskih vojašnic veliko opravka. Šlo je seveda za projekt Metelkova. Vlada RS, lastnica zapuščene in propadajoče vojašnice, ki stoji sredi Ljubljane, je severno tretjino Metelkove že leta 1992 namenila Mreži za Metelkovo, pobudi približno 300 umetnikov in pripadnikov najrazličnejših subkultur, ki naj bi ustvarili "nov kulturni ustvarjalni center Ljubljane z zanimivim programom". Skupščina mesta Ljubljana je 4. marca 1993 Mreži za Metelkovo vendarle obljubila, da ji bo po legalni poti prepustila nekdanjo vojašnico. A zataknilo se je pri primopredaji. Kljub dvema podpisanima dogovoroma se ni zgodilo nič. In pred vrati je bila še ena zima. Mreža za Metelkovo je zato v začetku septembra javno in ostro napovedala, da bo 1. oktobra (omenjal se je tudi datum teden prej) vojašnico zasedla zlepa ali zgrda. Torej legalno ali nelegalno, tako da se bo vanjo preprosto vselila na črno. Ker je kazalo, da je druga možnost realnejša, so Mreži inštrukcije pripravili izkušeni skvoterji iz Utrechta.

Potem ko sta Zorko in Omahen študente seznanila s svojo izkušnjo z Metelkovo, so imeli tudi ti zanju zanimivo novico. Nekaj dni pred seminarjem so si vojašnico na Metelkovi natančno ogledali, izmerili stavbe, jih fotografirali. Nenavadno pa se jim je zdelo, da so na strehi opazili nekaj delavcev. Delavcev? Kaj pa so delali? Zorku in Omahnu ni bilo nič jasno.

Kmalu je Zorko planil na kolo, Omahen se je na Metelkovo odpeljal z avtom. Prvi je prispel Zorko. Obzidje je bilo nedotaknjeno. Ko pa je pogledal v notranjost vojašnice, je opazil, da je začel nekdo zelo prefinjeno, naskrivaj, z notranje strani dvorišča stavbe rušiti. "Jasno je bilo, da ni šlo za gradbeniško rušenje, ampak za to, da se povzroči čim več škode," je takoj ugotovil, zato je pognal pedala proti K4, kjer je imela pisarno Mreža za Metelkovo, in o rušenju obvestil Mrežine aktiviste, koordinatorja ljudskega odbora, odgovornega za izvajanje pritiska, sociologa dr. Boruta Brumna, Nino Kozinc, ki je zdaj urednica revije Gloss, in po naših podatkih tudi sociologa Miho Zadnikarja, ki so ravno pisali protestno pismo. Da bi potrdili informacijo, so telefonirali prijatelju, ki je živel tam blizu, menda Igorju Žagarju; ta je okoli Metelkove sprehodil psa, a rušenja ni opazil. Zorko se je zato vrnil, se splazil v notranjost vojašnice in ugotovil, da je imel prav. V nekdanji jedilnici in sklopu garaž so zevale luknje. Metelkovo so res začeli rušiti! Z bagri. In to le stavbe na severnem delu, ki niso bile spomeniško zaščitene in so bile namenjene Mreži za Metelkovo. Spomeniško zaščitenih stavb se delavci niso pritaknili, tudi stavb, za katere se je takrat zanimala policija, ne. Očitno je rušitelje motila le Mreža za Metelkovo.

Kdaj natančno se je začelo rušenje, ni povsem jasno, vendar so policisti opazili, da je rušenje potekalo že 5. septembra 1993 od osme ure zjutraj do devete zvečer. Rušenje so delavci izvajali s stroji, ki jih je registriralo podjetje POM, d. o. o., katerega lastnik je Pavle Omahen, sicer človek, ki je imel z mestom Ljubljana splošno pogodbo o rušenju in je bolj znan po tem, da je okoli Ljubljane požagal železna znamenja v obliki rdečih zvezd ob Poti spominov in tovarištva. Policija je na kraju "zločina" opazila tudi mogočno postavo mestnega politika Janeza Lesarja. Zanimivo je, da so želeli kriminalisti izvedeti, kdo in po čigavem nalogu je med rušenjem vstopil v vojašnico, a jim je varnostnik podjetja Dizako, ki je v času rušenja varovalo Metelkovo, to preprečil. Šef Dizaka Roman Grabar je kasneje povedal, da je bil takšen dogovor sklenjen s podpredsednikom mestne vlade Dimitrijem Kovačičem. Rušenja Metelkove se je torej lotila sama ljubljanska vlada. Še dva glavna akterja: vlado je vodil Marjan Vidmar, mestno skupščino pa Jože Strgar.

Akcija!

Ko se je Zorko po drugem ogledu vrnil v K4, so začeli iz pisarne kot po tekočem traku obveščati ljudi. "Poklicali smo vse, ki so bili bolj ali manj vpleteni v Mrežo za Metelkovo," pravi Kozinčeva. Ti so nato poklicali še druge. Ena izmed prvih, ki so izvedeli za rušenje, je bila Nataša Zavolovšek, edina zaposlena v Mreži, danes pa direktorica Exodosa, in z Igorjem Omahnom Delorenzom se je nato odpeljala na Dolenjsko po predsednika Mreže Marka Hrena, ki danes dela na ministrstvu za informacijsko tehnologijo. Klic je med študiranjem prejela tudi stripkorovka Katerina Mirovič. Obveščen je bil recimo kitarist 2227 Božo Jakočevič. Pa Marko Kovačič, ki se zdaj ukvarja s Plastosi. Hoteli so, da se na Metelkovi zbere čim več ljudi, ki bi pokazali nestrinjanje z rušenjem. Ne samo člani Mreže za Metelkovo, tudi naključni mimoidoči. "Nina je šla v K4 in Škuca, Miha Zadnikar v Kud Franceta Prešerna, jaz sem poklical na Radio Študent in dobil Zorana Pistotnika (zdaj generalnega sekretarja na kulturnem ministrstvu, op. p.), in ta je o rušenju povedal po Radiu Študent," se obveščanja spomni Borut Brumen. Radio Študent je potem dogajanje v živo spremljal še vso noč, prav iz Pistotnikovih ust pa je novico recimo izvedel Ičo Vidmar (predavatelj s Filozofske fakultete, ki po novem službuje na ministrstvu za kulturo), ki je poslušal jazzovsko oddajo, nato pa sedel v avto in se odpeljal na Metelkovo.

V Kudu Franceta Prešerna se je ravno tisti večer začel prvi in dobro obiskan festival Forbidden Fruits of Civil Society. Večina obiskovalcev ni bila v Mreži za Metelkovo, a ko se je novica o rušenju razširila po Kudu, niso omahovali. "Ordinirati se je začelo v Kudu, to je bil epicenter dogajanja," se spomni Monika Skaberne iz FV. Zakaj? Zato ker se je v Kudu izoblikovala zamisel, da bi Metelkovo zasedli kar takoj in ne šele 1. oktobra. V Kudu je bil takrat tudi Andrej Morovič, ki je ravno pripotoval iz Berlina. "Ideja je padla spontano, zbirati smo začeli denar, kupili sveče in wc papir in okoli desetih zvečer smo se zbrali pri Avtošoli na Metelkovi." Še prej je sprevod pobral zainteresirane v Škucu in K4. V Škucu jih je pričakal fotograf in gostilničar Igor Andjelič. "Zaprli smo Škuc in prosili ljudi, naj jih gre čim več z nami. Takrat se je ravno odpiral K4, tudi od tam je prišlo nekaj ljudi. Povsem smo spraznili Škučevo skladišče in odnesli hrano in pijačo s seboj. To so bili čipsi, sokovi in pivo, čeprav je obstajal neki dogovor, da se alkoholne pijače ne bodo pile." Nikolaj Jeffs je za zasedbo izvedel okoli enajstih zvečer, ko mu je sostanovalec povedal, da ga je nekdo klical zaradi Metelkove in da ga čakajo pred K4. "Res sem šel tja, tam se je zbrala skupina ljudi in skupaj smo šli proti Metelkovi, tja, kjer je parkirišče," se spomni. Borut Brumen pa nas je opozoril, da so se domislili tudi plana B: "Če bi nas ustavila policija, bi se razšli in čez dvajset minut butnili v bivši dom JLA nasproti avtobusne postaje."

Množica, ki je po mnenju nekaterih štela od 50 do 100 ljudi, priključevali pa so se ji novi podporniki, se je torej zbrala na vzhodni strani vojašnice. Potem je nekdo rekel, pa preplezajmo ograjo pri glavnem vhodu na Masarykovi. Tam, kjer je imel hišico varnostnik iz podjetja Dizako. "Sprva smo le gledali čez ograjo, ker nismo bili prepričani, ali ima varnostnik orožje, potem se je izkazalo, da ima le dolgo svetilko," pravi arhitekt Janko Rožič. Magister zgodovine Boštjan Plut, ki je bil slučajno v Kudu, se spomni, da so stali zunaj, da je občasno malo deževalo in da je Miha Zadnikar prinesel vodo. Spomni se tudi, da se je njegov prijatelj Primož Časl z njegovim kolesom odpeljal na Gerbičevo in se vrnil s številnimi panksi. "Okoli polnoči je bilo odločeno, da gremo noter." Pa varnostnik? Andrej Morovič pravi, da je Zadnikar "kot najbolj resnobno učinkujoč človek varnostnika pomiril, da nimamo orožja in da bomo mirno zasedli Metelkovo. Potem smo poskakali čez ograjo, rekli varnostniku, da bo vse OK, in šli noter." Desetega septembra je bila Metelkova zasedena.

O tem, kdo je prvi preplezal ograjo, danes kroži več razlag. Čeprav se je tistega večera zbudila slovenska civilna družba, čeprav se je zgodila civilna nepokorščina, čeprav so se uprli mestni oblasti, ki je kršila dogovore in je imela s prostori očitno drugačne načrte, se udeleženci tako pomembnega dogodka, kot je zavzetje Metelkove gotovo bilo, težko spomnijo, kaj se je dogajalo in kdo je prvi preskočil ograjo. Nekateri zato, da ne bi iz koga delali zvezde. Drugi zato, ker se jim zdi pomembnejše, kar se je dogajalo v naslednjih letih. A vse se je začelo prav s plezanjem čez ograjo. Pred petimi leti je Andrej Morovič za naš časnik povedal, da je ograjo prvi preskočil on, a tokrat informacije ni želel potrditi. Iz različnih virov smo nato izvedeli, da naj bi bil prvi skočil slikar Tadej Tozon, ki se je sprevodu pridružil v Stari Ljubljani, kjer je imel atelje. "Mogoče sem res prvi preskočil ograjo, bil sem telovadec in sem hitro plezal. Takoj za mano pa je bil Andrej Morovič." Med prvimi se marsikdo spomni tudi Mihe Zadnikarja, Nine Kozinc, Boruta Brumna, Nikolaja Jeffsa. Fotografi so bili prav tako hitri. "Kdo je bil prvi, ne vem, vem pa, da sem bil med prvimi," je bil bolj zgovoren Igor Andjelič. Tudi Monika Skaberne pravi, da je bila med prvimi: "Bili smo zelo razburjeni, evforični, že kar malo patetični." Nekdo je butnil vrata najbližjega poslopja Pešci, poiskal stikalo za luč in na veliko presenečenje množice ugotovil, da elektrika je, nato pa še, da je tudi voda. Zbrali so se v prvem nadstropju, posedli po tleh, si nato ogledali škodo in si izbrali sobe. Kasneje so imeli sestanek, na katerem so oblikovali skupino za piar (takratni piarovci so postali Zadnikar, Kozinčeva in Jeffs). Igor Zupe, danes znan po oblikovanju celostne podobe informativnih oddaj TV Slovenija, sicer ni prišel, je pa skvoterjem posodil mobitel, takrat še redko dobrino. Marsikoga je bilo strah, da bodo v vojašnico ponoči vdrli policaji. A policistov tisto noč ni bilo.

Pa potem?

"Šlo je za akcijo spontane zasedbe kot oblike zaščite Metelkove. Meni se je najbolj vtisnilo v spomin prvo jutro, ko smo se prebudili v tem ogromnem prostoru. Spomnim se občutka, da je to ogromna odgovornost, in spraševal sem se, kaj zdaj z vso to svobodo," pravi Jeffs. V naslednjih dneh, vse do zime, je Metelkova prekipevala od kulturnih prireditev, dobili so ogromno pomoči, postelje, rjuhe, tehnično opremo. Dario Seraval iz Borghesie, ki je danes pri ljubljanski mestni občini odgovoren za Metelkovo, je denimo priskrbel nekaj omar. Zanimivo pa je, da so bili nad zavzetjem nekateri tudi razočarani. Recimo Nataša Zavolovšek, ki je zjutraj pripeljala predsednika Mreže Hrena, je prepričana, da so se odzvali preveč panično, "in zaradi tega bi lahko rekla, da Metelkova ni uspela, zaradi kaosa in zato, ker so v prostore, ki jim sploh niso bili namenjeni, prišli ljudje, ki sploh niso bili v Mreži". Marko Hren je tudi po zavzetju vztrajal pri legalizaciji Metelkove, pogajal se je z mestom, nad njegovimi načrti pa na Metelkovi niso bili navdušeni. Tako je kmalu nastal razkol med dvema skupinama, med tisto, ki je želela deliti prostore in jih upravljati, in anarhistično skupino, ki se je zavzemala za neposredno demokracijo, preseganje delitve dela in za delitev prostorov po potrebi od znotraj.

Skvot in alter kultura sta na Metelkovi z vsemi vzponi in padci (čeprav je mestna oblast odklopila vodo in elektriko, tako da so prvo zimo na Metelkovi vztrajali samo še sprva osovraženi pankiči, kljub požigu Šole, ki je terjala doslej edino smrtno žrtev, in rušenju te stavbe leta 1997, ki ga je, preden je Ljubljana postala kulturna prestolnica Evrope, naročil takratni župan Dimitrij Rupel, čeprav sta legalizirani le dve stavbi ...) zdaj že deset let. "Nekateri so to videli kot kulturni projekt," poudarja Nina Kozinc, "naše izhodišče pa je bilo, da gre za aktivno državljansko nepokorščino, ker je mesto nelegalno rušilo. Zaradi rušenja smo tudi vložili tožbo proti neznanemu storilcu." Ki seveda ni odgovarjal. Mrežo pa je zaradi nezakonite zasedbe dela vojašnice tožila mestna vlada. A neuspešno. Miha Zadnikar enega največjih dosežkov današnje Metelkove vidi v tem, da obstaja kot forum različnih prostorov, posameznic in posameznikov, klubov in umetniških delavnic, ki ne delujejo po hierarhiji, ampak so navzven prepoznavni kot množica dejavnosti in prostorov. "Veliko ljudi se je zamenjalo, prišlo je veliko novih in to je produktivna priložnost za naprej. Učimo se drug od drugega." Borut Brumen pa je prepričan, da se takrat, ko so vdrli v vojašnico na Metelkovi, niso zavedali, kako velik projekt ustvarjajo. "Pomembno se mi zdi, da je bila za iniciative gibanj, ki so se razvila v zadnjih letih, z antiglobalisti vred, Metelkova tista, ki je ljudem ponudila prostor, kjer so oblikovali svoje ideje.