Glasba ima svojo ceno

Kaj je glavna naloga Mednarodnega združenja fonogramske industrije?

IFPI je mednarodna fonogramska trgovinska zveza, ki je bila ustanovljena leta 1933. Ustanovili so jo angleški založniki, kakršna sta EMI in Gramophone, da bi pobirala pristojbine za njihovo glasbo, ki se je predvajala na radiih. Z leti se je razvila v večnamensko organizacijo s centralo v Londonu in z regionalnimi izpostavami. Regionalna izpostava za Vzhodno Evropo obstaja šele od leta 2000, pred tem smo imeli zgolj predstavništvo v Varšavi. Mednarodne organizacije so v preteklosti zapostavljale to območje in ga niso obravnavale kot pomembnega. Čez čas pa so vsi dojeli, za kakšen mozaik in kompleksnost gre; Estonija, Poljska, Češka, Slovenija, Srbija, Turčija, Izrael - gre za različne države z različnimi težavami.

Najmočnejši igralci v IFPI so največje svetovne založbe in vi zastopate v glavnem interese velikih?

IFPI zastopa, poleg peterice velikih EMI-BMG-Sony-Warner-Universal, še okoli 1500 založb plošč, med njimi več sto neodvisnih založb. Tudi zanje se borimo proti piratstvu, za izboljšanje zakonov in pomoč pri razvoju organizacij, pristojnih za uveljavljanje pravic pri uporabnikih, ki posneto glasbo predvajajo javno in za to pobirajo pristojbine.

Vzhodna Evropa je še pred nekaj leti veljala za raj za pirate, sploh Bolgarija, Ukrajina, Rusija, Srbija in Črna gora. Avtorske pravice so bile bolj ali manj le na papirju ...

Zahodna Evropa je še vedno precej pred Vzhodno po dojemanju pravic. Na Vzhodu je še ob koncu 80. let prevladovala bolj ali manj ena sama državna založba, kakršne so bile recimo Melodija, Balkanton in podobne. To ni bilo značilno za Jugoslavijo, toda v državah Varšavskega pakta ni bilo tujih naložb, koncepta varovanja intelektualnih in avtorskih pravic pa skorajda tudi ne. Zagotovo pa ni bilo varovanja izvajalskih in producentskih pravic. V 90. letih so se začele razmere spreminjati. V vzhodnoevropskih državah so se kar nenadoma znašli pred novimi koncepti na več ravneh. Pred pravicami, ki to poprej niso bile. Velika razlika je tudi v pojmovanju kulture v različnih državah. Odnos policije ali sodstva do piratstva glasbe je pri vas ali v Vzhodni Evropi popolnoma drugačen od tistega v Franciji ali Veliki Britaniji, kjer je normalno, da policist zaseže ilegalno kopijo in začne preiskavo. Pri vas to ni prednostna naloga. V Zahodni Evropi pa gre za sprejeto načelo z nekaterimi odmiki. V Grčiji, Španiji, Portugalski in Italiji moramo še marsikaj postoriti. Slovenija sploh ni med manj razvitimi državami, prej nasprotno. Po nekaj letih obiskovanja lahko trdim, da je na višji ravni kot nekatere države EU. Vendarle pa je še nekaj neurejenih odnosov.

Pri pobiranju pristojbin za avtorske in sorodne pravice v Sloveniji vlada anarhija. Recimo Sazas pobira denar zelo netransparentno in ga tako tudi deli. Avtorskim sorodne pravice se ne plačujejo.

Zakon so le črke na papirju, ki jih je treba udejanjiti. Zdaj je treba javnim predvajalcem povedati, da je čas zastonjskega kosila minil in jih - če pravic ne začnejo plačevati prostovoljno - spraviti pred sodišče ali se sporazumno pogoditi. Povsem normalno je, da izvajalci in producenti želijo denar za svoje izdelke. Kaj bi storila radijska postaja, če bi ji prepovedali predvajanje glasbe? Bi govorili 24 ur? Nihče jih ne bi poslušal. Za normalno delovanje potrebujejo glasbo. Industrija in ustvarjalci so srečni, da jim lahko priskrbijo glasbo, saj jim je do tega, da je njihova glasba slišana ...

Kot promocija izvajalcev?

... po svoje. Vsak mora iz tega kaj dobiti. Založbe vlagajo veliko denarja v ustvarjanje plošč, torej naj javni predvajalci tudi nekaj plačajo. V večini držav, zagotovo pa v EU, plačujejo velike zneske.

Če radijske in TV-postaje, lokali in drugi javni predvajalci sedaj plačujejo recimo 10 enot avtorjem oziroma Sazasu, koliko bi morali še dodatno plačevati za sorodne pravice?

Gre za predlog, ki ne bo sprejet z navdušenjem javnih predvajalcev, toda z našega stališča že predolgo niso plačevali ničesar. Če moraš naenkrat plačati štiri cente namesto dveh, gre za stoodstotno zvišanje. Toda tudi vile ne moreš najeti za sto dolarjev. Če si prej plačeval manj, si imel pač srečo.

Koliko denarja so po vaših izračunih izgubile slovenske založbe?

Po izračunu, ki ni bil pohlepen, gre za okoli 5000 evrov na dan, kar na leto znese 1,8 milijona evrov. Za primerjavo lahko povem, da v sosednji Hrvaški samo hrvaška javna radiotelevizija plača 1,1 milijona evrov na leto. Slovenija je manjša, a ima višje ekonomske standarde kot soseda, zato proporcionalno znesek od 1,5 in 2 milijona evrov ni nerazumen.

Kako se predvajalci skušajo izogniti plačilu?

Veliko predvajalcev ima dve podjetji - eno za predvajanje, drugo za trženje, ki pobere zaslužek. V nekaj državah je bila to običajna praksa, toda sodniki razsodijo v našo korist.

V čem je bistvo težav s slovenskim Uradom za intelektualno lastnino?

Že pred dvema letoma sem opozoril, da Urad za intelektualno lastnino ni odobril tarif. Ista težava se nadaljuje in uradno ne vem, zakaj. Urad se ne bi smel mešati v pogajanja med zastopniki pravic in predvajalci, ampak bi moral odobriti tarife. V zvezi s tarifami so mogoča pogajanja o posebnih okoliščinah ali popustih v posameznih pogovorih, tam pa nočejo odobriti cenika. Predstavljajte si recimo veletrgovca, ki bi želel prodajati blago, a mu na ministrstvu ne bi hoteli odobriti cenika, dokler se ne bi z njim strinjali vsi potencialni kupci. Mislite, da bi kdaj sklenili dogovor? Predvajalcem glasbe so sedanje razmere pogodu, saj jim ni treba nič plačevati. Tako krožimo že štiri leta.

Kaj pa odzivi EU?

Težave so bile omenjene v Excession Progress Report for Slovenija, letnem poročilu o pristopanju. Sedaj je to pod nadzorom EU in jasno so omenjene težave pri uveljavljanju pravic, ki jih je treba urediti. Rešitev potrebujemo zdaj, ne pa čez devet mesecev, in rešitev - ki jo predlagamo - je preprosta: naj Urad za intelektualno lastnino pregleda tarife, da pripombe in po uskladitvi odobri cenik. Takrat to ne bo več njegova težava, ampak stvar družbe in pogajanj z uporabniki. Ti se bodo navadili na splošna pravila za pogajanja v dobri veri, kar spada v civilno pravo. Če ne dosežejo dogovora, gredo pač na sodišče. Slovenski Urad za intelektualno lastnino v mojih očeh prevzema vlogo sodnika, namesto da bi določil okvire. Gre za zasebni, ne državni sektor. V evropskih državah so že korak naprej, saj organizacije tam izdajajo cenike, za katere ne potrebujejo državnega blagoslova, in če se uporabniki ne dogovorijo, gredo na sodišče.

Kaj pa slovenske tarife, so kaj drugačne kot v drugih državah ali imate enoten vzorec?

V vsaki državi je drugače, nasploh pa zahtevamo delež prihodkov približno od treh do štirih odstotkov, to je enaka raven kot drugod v Evropi. Imamo začetne stroške, zato včasih začnemo z nižjim odstotkom.

Zaradi česa pa je izpad prihodkov večji - zaradi neplačevanja predvajalcev ali nelegalnega kopiranja glasbe?

V Sloveniji je po našem mnenju razmerje pol-pol, morda je težava s piratstvom še večja, saj piratstvo odnese okoli 30 odstotkov trga, to pa je najmanj 2,5 milijona dolarjev. Menim, da bodo čez nekaj let pravice pomembnejše od prodaje. Tržna vrednost v Sloveniji je bila okoli 16 milijonov evrov, sedaj se je spustila za okoli 25 odstotkov. Približno toliko kot v Italiji, več kot v Avstriji in manj kot na Hrvaškem.

Koliko se je - zaradi širokopasovnih internetnih povezav in domačih CD-snemalnikov - zmanjšala prodaja v svetu?

Promet je bil leta 2002 manjši od sedem do devet, torej nekaj manj kot deset odstotkov. Leta 2001 smo izgubili od sedem do osem odstotkov v primerjavi z letom 2000, in to vsepovsod - v ZDA, ki sestavljajo tretjino svetovnega trga, se je prodaja občutno zmanjšala. Prav tako na Japonskem, ki je pomemben trg, tam je prodaja upadla za štiri do pet odstotkov. V Evropi okoli šest odstotkov, širša Evropa - skupaj, recimo, z Rusijo - pa pomeni okoli 30 odstotkov trga. Skupaj nekje od sedem do deset odstotkov, in to drugo, če ne tretje leto zapored. Podobno bo tudi letos. Zaznavamo konstantno upadanje prodaje v drugi polovici 90. let.

Kaj pa CD-piratstvo? To je veliko bolj razvito od internetnega piratstva.

V razvitem svetu je internetno piratstvo največja težava, v Vzhodni Evropi ali Jugovzhodni Aziji pa je veliko tovarn, ki industrijsko tiskajo piratske CD-je. Veliko težav imamo v Rusiji.

Je CD-piratstvo edini razlog za upad prodaje ali gre zgolj za izgovor?

Domače piratstvo je rastoča težava. Povprečen uporabnik v večini držav še nima širokopasovnega interneta ali CD-pekača, toda - to opažamo v Vzhodni Evropi - ima prijatelja, ki naredi 15 kopij za prijatelje. Na srednjeevropskih trgih, na primer na Češkem ali Madžarskem, imamo leto za letom od 25 do 30 odstotkov upada.

V Sloveniji imamo knjižnice, kjer si lahko izposodite glasbene plošče.

... in ko rečemo, da je to piratstvo, ljudje rečejo, da si doma naredijo kopijo za osebno uporabo. To pa je povsem napačen koncept tolmačenja - osebna kopija je kopija CD-ja, ki ste ga kupili in ga prekopirali za poslušanje v avtu ali na vikendu. To je dovoljeno po zakonu. Ne bi nujno rekel, da bodo CD-ji, zaščiteni pred kopiranjem, zadnja rešitev. Mislim, da bo nova kakovost, na primer super avdio CD, za približno isto ceno ali zniževanje cen, kot sedaj za tretjino pri Universalu, korak naprej v razvoju. Fizični trg se bo spremenil v programsko opremo, ki je ne bo mogoče kopirati enako kakovostno. Nato bo treba javno ponovno ovrednotiti glasbo, saj se je njena vrednost povsem spremenila. Ljudje v njej ne vidijo več vrednosti. Dolgoročno je treba spremeniti odnos ljudi, da ponovno začnejo ceniti glasbo. Opravili smo raziskavo cen za zadnjih 15 let in po naših izračunih so se cene posnete glasbe celo znižale. Resda je ta glasba dražja kot prej, toda gledano relativno - v primerjavi s knjigami - je cenejša. Seveda ni poceni, toda tudi obisk koncerta ni poceni.

Se strinjate s trditvijo, da je digitalni zapis glasbe nemogoče zaščititi? Bodo v bodoče glasbeniki prek spleta neposredno prodajali svojo glasbo?

Zakaj potrebujemo posrednike? Ker smo partnerji izvajalcev in njihovi podporniki, skrbimo za več kot zgolj distribucijo plošč. Večina glasbenikov se želi ukvarjati z glasbo, ne pa s spletnimi stranmi. Založba je kot banka, ki avtorju da denar, da ustvarja, založba pa skrbi za druge reči. Glasbeniki nimajo časa, da bi se ukvarjali s prihodki iz pravic. Za to obstajajo administrativni oddelki založb. Moja vloga je, da zagotovim zakonske in izvajalske okvire, da lahko založbe in izvajalci delujejo.

Toda to je posledica prilagoditve industrije, saj uporabniki te tehnologije izkoriščajo že leta?

Industrija verjetno ni bila tako hitra, kot smo upali, toda je bolj kompleksna, kot si ljudje mislijo. Ves koncept industrije, skupaj s pogodbami z umetniki, se je nanašal na fizično distribucijo. Ko so se poslovni odnosi spremenili, so založbe lahko sploh ponudile glasbo prek spleta. Sedaj sem optimističen. Po raziskavah večina ljudi ne želi imeti nelegalno prekopirane glasbe.

Toda še vedno bo moč kopirati MP3-je, ki bodo legalno kupljeni ... Celo lažje, kot je sedaj presnemavati CD-je.

Dodatki kot popusti za koncertne vstopnice ali majice bodo recimo spodbujali nakupe.