Moderni nomad

V delnem nasprotju z znano tezo, da prihajajo vsi veliki možje iz province, gre v primeru Bratka Bibiča za izrazito urbanega fantiča, ki je prvih šest let obstoja preživel v Škofji Loki in ima obenem najzanimivejše otroške spomine na čas, ki ga je počitniško redno preživljal pri starih starših na kmetih. Tam je pridno prenašal seno, molzel krave in se za cele dneve izgubljal v Tolminskih hribih z njihovo čarobno okamenelo zgodovino tihožitij soške fronte in zanemarjenih cerkvic, polnih kač. Odraščal je v mesarski familji in je bil "že s petimi leti v klavnici, kot pravijo, priča celotnemu procesu, kar otroka po mojih izkušnjah sploh ne prizadene tako hudo, kot mnogi mislijo. Dobro, kako posledico ti očitno že pusti, hahaha ..." Ko bo velik, je hotel biti mesar ali pa morda železniški kondukter - tak nepozabni vtis je namreč nanj naredila v vaški oštariji nikoli manjkajoča velika slika tovariša Tita v njegovi najsvečanejši maršalovski opravi. Njegova kmečko-mesarska izkušnja mu je v prvih letih osnovne šole pomagala, da ni avtomatično in brez vsake refleksije padel v ta naš zimzeleni "ljubljanski malomeščanski štos", v prvem razredu so se iz njega celo zelo radi norčevali zaradi škofjeloškega naglasa (ki bi ga danes s težavo zapazil še tako nabrušen narečjelog) in starčevsko ukrivljene sprehajalne palice, pripomočku vsled sveže polomljene desne noge.

Vrstniki so se sčasoma le unesli (čeprav temu verjetno ni pretirano botrovalo dejstvo, da je mali Bratko poslušal predvsem klasiko in si zelo zgodaj oprtal prvo harmoniko), srednja šola pa je pomenila zanj "obdobje blaznosti", ko je po ljubljanskih ulicah mnogo raje prodajal in pred zaplembo varoval najnovejšo številko Tribune, kot pa da bi se na pamet učil rojstne letnice častitljivih slovenskih literatov in natančno kemijsko zgradbo apnenca. Že v prvem letniku je harmoniko začasno, a neusmiljeno obesil na klin, saj so mu k ustnicam prirastle orglice, zaljubil se je v popularnejšo glasbo, pa sploh ne v takrat za mainstream maltene edine merodajne popevkarske Beatle ali Rollinge, saj so mu v glavi neprimerno močneje doneli razni Hendrixi, Alice Cooperji ter liderji cele plejade jazzerskih in simfo- hibridov: prvi dve gimnazijski leti je Bratko Bibič vsak dan od jutra do večera igral bluz. Harmoniko je v roke zopet pograbil na nekem žuru, ko so ga prijatelji nahecali, da jim je nanjo zaigral par izrazito hard rifov, in nastali zvoki so se mu zdeli tako imenitni, da je stara ljubezen do bistveno težjega in kompleksnejšega inštrumenta vzplamenela kot na prvi dan.

Beg

Njegov prvi uradni koncertni nastop je vsaj po merilih številčnosti publike njegov daleč najbolj megalomanski in vse do danes niti približno preseženi uspeh, saj je v zasedbi z Markom Brecljem na YU BOOM ROCK FESTIVALU '73 sredi Hale Tivoli v orglice pihal pred pettisočglavo množico, s tem da je na oder malce omotičeno priplezal naravnost iz parterja, ob čemer je moral o svoji avtentičnosti prepričevati izrazito skeptične redarje. Ta njegova pot pred mikrofon lahko tudi uradno simbolizira njegov prehod iz pasive v aktivo, saj se je zelo kmalu znašel v vlogi motorja danes tako pri nas kot v svetu kultne prve postave eksperimentalistov Begnagrad. Šlo je za produkt najširšega možnega ozadja alpsko-balkanskega kombota klarineta, harmonike in ostalih inštrumentov, kjer je predstavljal vsak komad idejo zase in je bil dobrodošel prav vsak možen glasbeni vpliv. "Ko te posnetke poslušam danes, se mi zdijo izrazito naivni, vendar sploh ne na tak slab način: fascinantno se mi zdi, na kako kompliciran način smo se spravili iskat enostavnost! Predvsem smo se trudili ustvarjat zvoke, kakršne smo osebno pogrešali kot publika."

Vsekakor je ta mladostniška fuzija vsega možnega, kjer so alpski leitmotivi, kot da je to nekaj najbolj normalnega, igrivo preskakovali v najbolj igrivi free-jazz, v srcih publike po vsej stari državi naletela na presenetljivo toplo kamrico. Celostranski članki v Stopu, polurne TV-oddaje in neverjetno entuziastičen odziv v daljni Vojvodini, kjer jim je Radio Novi Sad plačal dvotedensko bivanje in vse potne stroške, da so lahko pribrzeli snemat svojo prvo veliko ploščo. Sredi snemanja (bržčas tudi zaradi izrazito ... rockerskega pristopa k samemu snemalnemu procesu) so Lale vse skupaj sicer stornirale in članom zasedbe je ostalo samo par "nagravžno zmiksanih posnetkov", ki so jih šele leta 1991 izdali pod imenom TASTARE (The Woldones). Prva inkarnacija Begnagradov je tako za časa delovanja ostala brez pravega studijskega materiala, razpadla pa je iz tistih klasičnih razlogov, kot so najrazličnejše družinske in vojaške obveznosti, medtem ko je Bratka Bibiča vse bolj vleklo udejstvovanje v ŠKUC-ovi filmski sekciji, kjer je sestradanim filmoljubcem za svinčeno zaveso na šestnajstmilimetrskem traku na veliko rolal Fassbinderja in Warhola ter vsake toliko skočil v Srbijo po kontraverzno kopijo kakega filma, ki je ostal v bunkerju.

Leto 1981 je uzrlo dvig okrepljene druge zasedbe Begnagrada, ki se je lahko pohvalila ne samo s številčnejšo ekipo (po novem je šlo za kvintet), temveč tudi s kompleksnejšo zarezo na evolucijski lestvici: čeprav je šlo vsaj v osnovi še vedno za enako igračkanje z etnomotivi, so se prej pretežno dominantnim ruralnim džinglom v peskovniku pridružili tudi najrazličnejši šansoni, šlagerji in starogradske cvetke, v ospredje pa so se ves čas rinili še jazz in ostre rockerske prvine. "Ta zasedba je padla v vakuum pankerske evforije, kar pomeni, da tako na RŠ-u kot pri sami publiki nismo več naleteli na dovoljšno kritično maso zanimanja." Na ta račun so začeli igrati predvsem izven meja čedalje bolj vidno nakrhane socialistične utopije, zadnje leto obstoja, leta 1983, so tako igrali praktično samo še po Švicah, Francijah in Nemčijah. Razpadli so sredi turneje KONZERT FOR A BROKEN DANCE, po enajstih izmed napovedanih petindvajsetih nastopih po evropskih metropolah, saj ekipa preprosto ni znala dovolj učinkovito opraviti s kombinacijo nočne more partizansko-gverilske logistike in notranjih trenj, ki so pripeljali celo do pretepov na ledeno mrzlih in meglenih jutranjih parkiriščih. Kljub temu da so imeli ravno priložnost, da bi šli lahko v Rotterdam na takrat luksuznih osmih kanalih snemat svojo drugo ploščo, je bil razpad brezpriziven, tako da ostaja zanamcem zgolj prvi, eponimni album iz leta '82, ki ga nekateri svetovni kritiki uvrščajo med pionirje World Music scene in je bil deset let kasneje ponatisnjen v Franciji, ravno ta mesec pa še v Izraelu.

Ko je zamrl tudi naslednji skupinski projekt - Nimal, mednarodna skupina s švicarsko bazo - in to podobno kot Begnagrad po več letih delovanja in ravno na točki, ko so si pod soncem ustvarili dovoljšen prostorček, da bi lahko začeli kvalitetno obračati vso neznansko investicijo časa, denarja in znoja ter začeli kot glasbeniki performerji celo uživati, je nastopilo v življenju Bratka Bibiča izrazito solistično obdobje. Preklop na samotarstvo zanj nikakor ni bil brez stresov, saj je po lastnih besedah "hud tremaš", po drugi strani pa je ravno v obdobju, ko je na ostalih življenjskih področjih začasno ostal precej na suhem, odkril, da ima solizem daleč najvišjo ekonomsko profitno stopnjo in ga ima še danes za "ekonomsko optimalno zgodbo". Kljub temu ga vedno znova zanaša v najrazličnejša sodelovanja pri številnih kolektivnih ad hoc projektih, v drugi polovici devetdesetih se je včlanil v vse do danes plodoviti mednarodni avtorski kvintet Accordion Tribe, poleg tega pa je začel okrog svojega v tujini že izrazito trademark imena formirati zasedbo The Madleys, ohlapno zastavljeni konglomerat vrhunskih glasbenikov za različne priložnosti. Pravi, da ga je na tak korak napeljalo dejstvo, da bi se zdela zgolj njegova harmonika na tonskem zapisu nekoliko dolgočasna že njemu, kaj šele komu drugemu.

Aktiva

Vzporedno z njegovo dominantno zgodbo vrhunskega harmonikarja je večino časa tekla enako gorečna zgodba analitika aktivista, katere srčika verjetno izvira iz njegovega zelo zgodnjega spoznanja, da ima Ljubljana resne probleme z urbanostjo. Gre namreč za gospoda, ki so ga praktično celo življenje metali iz lokalov, vse odkar je državni aparat v drugi polovici sedemdesetih v sklopu svojega velikega obračuna z liberalnejšimi sapicami totalno razsul obratovalne čase vsakovrstnih gostinskih obratov in tako z železno pestjo lopnil po javnem življenju nasploh. Sprva se je Bratko v tej vojni boril predvsem kot član pehote, aktivist v ŠKUC-ovih vrstah in polpoklicni maser aparatčikov v sklopu napora za postavljanje KUD-a, s koncem osemdesetih pa se je diplomant filozofije in sociologije ter magister filozofije dobrega boja lotil tudi na akademski ravni in izvedel vrsto urbano-kulturoloških študij, da bi poskušal tudi z njimi neposredno vplivati na centre odločanja. Danes o vplivu teh naporov ne goji prevelikih iluzij, saj se zaveda, da v glavnem ležijo po lično polakiranih predalih zaprašenih ministrstev in da jih politiki uporabijo samo takrat, ko so še v nastajanju, da lahko svojo nezaslišano inertnost opravičijo pred novinarji, češ da trenutno pač še čakajo na izsledke te-in-te raziskave, potem bodo pa videli.

Bratkova najsrčnejša aktivistična zgodba se navezuje neposredno na Metelkovo, kjer je bil zraven od začetka, vse od prvega ustanovnega sestanka, in je opravljal tudi funkcijo predsednika izvršnega odbora Mreže za Metelkovo. Na ves tisti uvodni optimizem in še-vedno-mladostniške ideale pa se jim je zgodil čisti oblastniški in uradniški hardcore, ko so z oglušujočimi treski padale vse iluzije o profilih čedalje širšega spektra političnih opcij, Metelkova pa je postala najboljša možna metafora za odnos do neodvisne kulture v Sloveniji nasploh.

Ko danes pomisli na Metelkovo, čuti predvsem velik ponos: "Če upoštevamo škandalozne pogoje in nastrojenosti, pod katerimi se je samouresničevala, Metelkova danes sploh ne odstopa bistveno od naših ciljev, ki smo si jih zastavili pred več kot desetimi leti." mu pride tako zelo prav." Kogar gverilska vojna slovenske kreativne margine zanima, bo težko našel obširnejši in obenem konciznejši opis njene kronologije, kot mu ga ponuja Bratkova knjiga Hrup z Metelkove, ki so jo letos izdali pri Mirovnem inštitutu.

Na zrela leta je harmonikar po lastnih besedah postal svobodnjak, in sicer svobodnjak mestni nomad, ki je v zadnjih dvanajstih letih kar desetkrat zamenjal stanovanje: "Mnoge, čeprav tega ne povejo direktno, gotovo moti moje igranje, obenem pa za stanodajalca vsake toliko dobiš tudi koga, za katerega se kasneje izkaže, da s puško strelja mačke po dvorišču." Koncertira letos nekoliko manj, saj se je lani v živo udejstvoval tako pridno, da se je kot sam-svoj-menedžer preprosto prenažrl male koristne stvarce, ki ji pravimo telefon. Med vsemi svojimi prihajajočimi projekti se najbolj veseli sobote, 22. novembra, ko bo spet postavil "Slog" v Kino Sloga, kjer je imela prva postava Begnagrada leta 1977 triumfalen koncert, za katerega je vladalo tako zanimanje, da je bilo treba zaradi povodnji obiskovalcev na koncu s tečajev sneti vhodna vrata. Glede na odziv bi lahko koncert takrat mirne duše priredili v neprimerno bolj nobel Unionu, kamor so zahajale bobnat in trobentat tudi tuje jazzovske veličine, a se nekako niso hoteli videti v tistem kontekstu in so se bistveno bolj doma počutili v ofucanem kraljestvu umazanih stričkov: "Iskali smo neko drugo sporočilo, iskali smo ... bližino tlom, iskali smo en tak precej bolj folkiš vajb. Že itak smo bili bend izven vseh tipičnih zgodb in ustaljenih obrazcev, zato se nam je zdel Kino Sloga ne samo logična, temveč tudi kar nekam samoumevna izbira."

Ob tem je treba izpostaviti, da sobotna ekstravaganca ne bo pomenila pravega revivala legendarnih Begnagradov, čeprav bomo lahko veliko večino druge zasedbe dejansko uzrli na odru, temveč bo šlo za standardni koncertni repertoar Madleysov z markantnim pušeljcem gostov in posebnimi orkestrskimi aranžmaji za nekatere poprej bolj minimalistično zastavljene biserčke. Za dodatno začimbo bo Bratko v ozadju rolal izbrane odlomke iz zimzelenih pornjakov, tako da se bo lahko art kino soočil s svojo pornografsko prazgodovino, saj ima Kinoteka v arhivih še vedno nekaj paradnih mojstrovin tistega časa, čeprav sta jih lep del (recimo legendarne Grške smokvice) žal požrla čas in kemija. Nori profesor je posebej vzhičen nad dejstvom, da bo lahko v eter pošiljal odlomke iz takih mojstrovin, kot je recimo nemška kostumografska softporn parodija na Sigfrieda in Brunhildo, pri svojem širšem izboru pa se namerava skoncentrirati na same uvodne špice, ki po eni strani najbolj strnjeno povzemajo celotno estetiko in razpoloženje nekega celotnega žanrskega obdobja, po drugi pa gledalcu praviloma postrežejo s prav prisrčno butastimi pretvezami za kasnejše dogajanje, za kasnejši fuk. "In vidiš, te pretveze, to, ravno to je tisto, kar me glede vsega tega daleč najbolj zanima!"