Več kot 100.000 gledalcev

Ko je že kazalo, da slovenski film leta 2003 s publiko ne bo navezal kakega silnega kontakta, se je zgodil film Kajmak in marmelada, režijski prvenec Branka Đurića - pritegnil je več kot 100.000 gledalcev. Več kot vsi ostali lanski slovenski filmi skupaj. Več kot dvakrat več! Toda Kajmak ni le najbolj gledan slovenski film leta 2003, ampak tudi prvi slovenski film, ki ga je v samostojni Sloveniji videlo več kot 100.000 ljudi - točno, s prvega mesta je pregnal Outsiderja, ki je leta 1997 ujel skoraj 91.000 gledalcev. Andrej Košak, režiser Outsiderja, mojega telefonskega klica ni bil najbolj vesel: "Kaj naj ti komentiram? Zakaj bi moral kaj reči?" Okej, ni treba - pa mi povej, zakaj je Outsider ostal toliko časa prvi? "Ne vem. Premalo humorja." Kje? "V slovenskih filmih." Še kaj? "Pa vidiš - Slovenci radi gledajo Bosance." Šur, le da to običajno kažejo na zelo čuden način.

A pojdimo po vrsti - ključ št. 1 je očitno humor: če hoče slovenski film v Sloveniji res vžgati, mora biti komedija. Kot pravi Miro Polanko (Ljubljanski kinematografi), veteran slovenske filmske distribucije: "Če film ni komedija, potem v kino ni mularije, najstnikov, ki so večinski segment sodobne kino publike. Če slovenski film ni komedija, potem si ga bo težko ogledalo več kot 25.000 ljudi." Sploh pa, pri komedijah je dobro tudi to, da imajo kljuke, na katere se lahko obeša ustno reklamo: hej, si videl tisto foro - ali pa tisto!? Vau! To je treba videt! Ni kaj, fore prodajajo komedijo. Če jih komedija ima, prime - če jih nima, je ni. Ergo: ključ št. 2 so fore. Outsider ni bil brez for, ki so romale od ust do ust: "Šta ti je ono A u O?" Ali pa: "Da živim sto godina, ne bi znao, da postoji grupa Seksualni pištolji." In tudi Kajmak ni brez for: nestrpni Slovenec, ki teži Bosancu in potem omahne z balkona (dokaz, da so Slovenci samomorilci), Bosanec, ki hoče v svoje stanovanje skozi sosedovo stanovanje, in Slovenka, ki "zastonj" pokaže joške, so fore, ki se prenašajo od ust do ust - in na katere je padla publika od dvanajstega do devetindevetdesetega leta starosti.

Da je Kajmak pritegnil tudi ljudi, ki so v kinu nazadnje gledali Kekca, ne preseneča. "Đuro je pri publiki zelo dobro zapisan. Že na festivalu v Celju je bilo jasno, da bo Kajmak hit - vse tri projekcije so bile razprodane," pravi Sreten Živojinović, direktor Creative, ki Kajmak distribuira. Drži, Teater Paradižnik, Mengeš in Nikogaršnja zemlja, ki jo je pri nas videlo 87.000 ljudi, so naredili Đurota absolutno prepoznavnega. Ključ št. 3 je prepoznavnost komedijanta. Spomnite se le Matjaža Javšnika in Zadnje večerje, ki sta skupaj prodala več kot 63.000 vstopnic. Hej, le zakaj ne - bolj prepoznaven, ko je komedijant, bolj ga mediji ljubijo. Ko je štartal Kajmak, ni bilo medija, iz katerega ne bi skočil Đuro - medijev ni bilo treba prepričevati, da naj ga promovirajo. Đuro je bil povsod. "PR je bil res nenormalno velik, ogromen," kot priznava Živojinović. Ergo: ključ št. 4 je PR. "Toda takega rezultata kljub vsemu nismo pričakovali. Računali smo na 45.000 gledalcev. Le Loša je rekel, da bo šel Kajmak čez Outsiderja." Morali bi mu verjeti - zložil je soundtrack za Outsiderja. Distributerske ocene za slovenske filme v glavnem držijo, hočem reči, le redko zgrešijo, toda Kajmak, ki bo januarja vzletel tudi na drugih teritorijih eks Juge, je kljub temu neobičajno eksplodiral, s čimer pa je - po drugi strani - le bombastično potrdil staro modrost, da slovenski film Slovence bodisi blazno pritegne ali pa jih blazno odbije. Ali - ali. Vmesnih emocij ni. Bolje rečeno: slovenski film naredi zelo veliko ali pa zelo malo - vmesnih postaj ni. Ali pritegne več kot 47.000 gledalcev - ali pa jih pritegne manj kot 26.000. Ni slovenskega filma, ki bi pritegnil 35.000 gledalcev. Ali pa 40.000. Iskreno rečeno - tudi slovenskega filma, ki bi pritegnil 45.000 gledalcev, ni.

Toda če hoče slovenski film zelo potegniti in postati mega hit, mora biti zgodba nekako povezana z bivšo Jugoslavijo. Tak je Kajmak, največji slovenski hit v samostojni Sloveniji. Tak je bil Outsider, drugi največji slovenski hit. In taka je Nikogaršnja zemlja, tretji največji slovenski hit. Če hoče slovenski film v Sloveniji uspeti, ne sme ignorirati Bosancev, "Bosancev" in drugih "južnjakov". Jug je del formule za uspeh. Ne pozabite na komedijo Babica gre na jug, ki je postala prvi veliki hit v samostojni Sloveniji - hja, v naslovu je imela "jug". In to očitno pomaga. Pa četudi babica v filmu ne prečka nobene nacionalne meje. In seveda - v komediji To so gadi, ki jo je leta 1977 videlo 208.000 ljudi, ni bilo nobenega "južnjaka", toda za dobro ustno reklamo je skrbela replika "Jok, brate, odpade", ki jo je nenehno ponavljala Meri, šoferka mestnega avtobusa. Vidite - fora. In ne morete reči, da je zrasla v "čisti" Sloveniji. Prej narobe - eminentno "južnjaška" fora je sicer "čistemu" slovenskemu filmu pomagala do prepoznavnosti. In sreče. To je ključ št. 5.

Dokler nas ne loči slovenski film

Uganite, iz katerega slovenskega filma je tale prizor? Pazite: II. svetovna se bliža koncu in Nemci se predajajo. Nad Trstom se srečata dve partizanski brigadi - slovenska je pehotna, jugoslovanska pa je oklepna. Saj si predstavljate - tanki pa take reči. Slovenski partizan po imenu Sova (Lojze Potokar) radostno skoči k tanku, na katerem z velikimi črkami piše: "Slobodu Trstu!" Potrka po loputi, ki se dvigne - iz luknje prileze tankist. In odrola se tale dialog:

Sova (navdušeno): "Odkod?"

Tankist (navdušeno): "Ja? Iz Bosne."

Sova (še bolj navdušeno): "Iz Bosne!?"

Tankist (še bolj navdušeno): "Iz Bosne!"

Sova (orgiastično): "Bosanac!"

Tankist (orgiastično): "Bosanac!"

Sova (orgazmično): "Boga mi! Aaaa!!"

Slovenec in Bosanec se navdušeno, srčno, strastno grabita, stiskata, objemata. Kot da ju je rodila ista mati. Še več - Slovenec Bosanca kar ne more spustiti. Obrne se proti ostalim slovenskim partizanom in srečno krikne: "Bosanci, Boga mi!!!" K tanku pristopi komandant Stane (France Presetnik) in tankista vpraša: "Dže je komandir?" Ja, ne reče "gdje" ali pa "gde", ampak "dže" - po bosansko. Z vsem dolžnim spoštovanjem do bosanskih jezikovnih posebnosti. Ko zagleda bosanskega komandanta, se objameta - jasno, navdušeno, strastno, srečno. In oh - potem se začnejo vsi objemati. Slovenci in Bosanci. Nad svobodnim Trstom - kot eno. Potem se vsi skupaj zapeljejo v Trst. Na morje. Loči jih lahko le smrt.

Domnevam, da vam je potegnilo, če pa vam ni - to je finalni prizor iz filma Na svoji zemlji (1948), hja, iz "prvega slovenskega filma", kot piše na začetku. In da ne bo kakega nesporazuma: to sicer morda ni prvi slovenski film, toda to je definitivno prvi in zadnji slovenski film, v katerem se je Slovenec tako strastno, tako navdušeno, tako prisrčno in tako ljubeče objemal z Bosancem. To je bilo prvič in zadnjič. In ironično: prav film na Svoji zemlji je še vedno največji slovenski hit vseh časov - v Sloveniji naj bi ga videlo 446.481 ljudi! Več kot Titanik (410.000). Ne bom rekel, da je vžgal zaradi slovensko-bosanskega objema, toda ne morete reči, da ni nekaj na tem. Po tem izvirnem, primarnem objemu bi pričakovali, da bo Slovenec v slovenskih filmih za soseda hotel Bosanca, toda nič takega se ni zgodilo. Daleč od tega! Slovenčevi sosedje v slovenskih filmih so bili poslej le še Slovenci. Vedno znova. Fantič na koncu Sovi reče, da mu je oče "večkrat dejal, da bom na svoji zemlji svoj gospod", in Sova mu pritrdi: "Boš, Orlič, boš!" In v tem je tragedija: to finalno repliko iz filma Na svoji zemlji, ki se je končal s happy endom, katerega del so bili tudi Bosanci, so slovenski filmi očitno razumeli preveč dobesedno in preveč po svoje. In to tako po svoje, da se Bosanci v slovenskih filmih potem dolgo sploh niso več prikazali. Leta in leta. Jasno, pa ne le Bosancev, ampak tudi Srbov, Hrvatov ipd. - skratka, "južnjakov" - ni bilo na spregled. Vse tja do sredine šestdesetih.

Je bil to prvi znak latentne nestrpnosti in ksenofobičnosti slovenskega filma? Vsekakor. Absolutno. Okej, vmes je slovenski film v svoje čistunsko kraljestvo - specifično, v svojo Dolino miru (1955) - resda spustil črnca, Johna Kitzmillerja, kar naj bi bil znal slovenske kulturne širine, toda nikar ne pozabite, da ta črnec na koncu filma umre... da bi lahko živeli Slovenci. Ja, črnec pod nemškimi streli pade za Slovenijo, za svobodo "naše zemlje", za mir v dolini. John Kitzmiller - padalec v belem, "angel" - je bil prvi "sezonski delavec", ki je garal in zgorel za Slovenijo. Svoje žulje je pustil tu. Ne, "tujci" v slovenskih filmih niso bili dobrodošli. Vraga, še celo gastarbajterji niso bili dobrodošli - v Minuti za umor (1962) gastarbajterja umorijo takoj po vrnitvi iz Nemčije, bolje rečeno, vržejo ga z Ljubljanskega nebotičnika... ee, z novega slovenskega Triglava. Bosanci se v slovenskem filmu spet pojavijo šele po sedemnajstih letih (!), leta 1965, toda v izrazito podrejenem položaju - v filmu Po isti poti se ne vračaj so namreč le še sezonci delavci, ki garajo za Slovenijo. Bosanec, glavni junak, se spominja, kako so v njegovo vas prišli Slovenci, kako so mu ponudili slovenski sen, kako je potem s trebuhom za kruhom odšel v Slovenijo, kako je zidaril, kako je plesal s Slovenko, kako se je nekajkrat stepel in kako je velikokrat tekel - pred Slovenci, ki so ga žalili, zmerjali z "bizantincem" in v njem videli le gangsterja... ee, le kalilca javnega reda in miru. V filmu Po isti poti se ne vračaj so Bosanci zidarji, ki gradijo Slovenijo, toda Slovenija jim ne plane v objem. Prav narobe - o evforiji ni več ne duha ne sluha. Slišati je le še nestrpnost, podcenjevanje in stereotipizacijo. In potem je šlo le še na slabše: dve leti kasneje - v filmu Zgodba, ki je ni - je bil sezonski delavec, mož iz "sosednje republike", le še posiljevalec, ki panično, napol metafizično beži pred Slovenci. Ja, v glavnem teče. Filma Po isti poti se ne vračaj in Zgodba, ki je ni, sicer vrhunska in niti malo ksenofobična, sta bila dokaz, da je slovenske romance z Bosanci in "Bosanci" konec, obenem pa sta bila tudi pojasnilo, zakaj v slovenskih filmih ni več Bosancev - in zakaj jih tudi v bodoče ne bo. "Južnjaki" so v Sloveniji in slovenskih filmih postali zgodbe, ki jih ni, nevidni ljudje. Še huje: slovenski filmi so naslednjih 25 let živeli v čisti, očiščeni Sloveniji. Ob gledanju slovenskih filmov si imel občutek, da v Sloveniji živijo le Slovenci. Bolje rečeno - slovenski film je "južnjake" izbrisal iz registra filmskih likov.

Okej, tu in tam so v slovenskih filmih - voljnih izvrševalcih slovenskega nacionalnega kulturnega programa - nastopili srbski in hrvaški igralci (npr. Rade Šerbedžija, Milena Dravić, Bata Živojinović, Ljubiša Samardžić itd.), toda igrali so Slovence. Ha. V vsem tem času je le film Ovni in mamuti (1985) premogel toliko zrelosti in poguma, da je slovenski odnos do "južnjakov" problematiziral in obračunal s slovensko nestrpnostjo: Marko Skače, ultra Slovenec, ki Bosancem reže ušesa, je bil dokaz, da so slovenski nacionalizem, ksenofobija in "rasizem" prešli v patološko, sociopatsko fazo, da je slovenska ksenofobija zrela za psihiatrijo in da je podton asimilacije, na katero Slovenija lovi Bosance, fašistoiden. Ja, film Ovni in mamuti je bil ultimativno pojasnilo, zakaj "Bosancev" ni v slovenskih filmih. Da mlada Srbkinja, ki v Umetnem raju (1990) pride v Slovenijo in se poroči z Gatnikom, očetom slovenskega filma (!), ves čas ekscesno krvavi (!), ne preseneča: bolj ko Gatnik "rojeva" slovenski film, bolj ona krvavi, umira in izginja, heh, kot da bi slutila, da v slovenskem filmu ne bo prostora za "južnjake". Jok, brate, odpade!

Šele po letu 1991, po "razpadu" Jugoslavije, so slovenski filmi odkrili "južnjake", toda tipično - v večini filmov so bili le stereotipne karikature (Blues za Saro, Porno film, Amir itd.). No, nekateri so se vendarle skušali približati onemu objemu iz filma Na svoji zemlji, pa četudi s katastrofalnimi posledicami - Outsider naredi samomor. Film Na planincah mutira v etnovic. Kajmak, po svoje tudi karikatura (z "druge" strani, heh), je ta objem vendarle ujel, tako da se spet zdi, da lahko Bosanca in Slovenca - okej, tokrat Bosanca in Slovenko - loči le smrt. Ali pa slovenski film.