Anton Marti

Umrl je Anton Marti, TV režiser, ki je slovenski estradi v šestdesetih pokazal, kje je kamera - kam je treba gledati, kako je treba gledati in kdaj je treba pogledati stran. Kar v času samoupravnega socializma, ko so bili vsi Slovenci enaki (tovariši in tovarišice, občani in občanke, delavci in delavke), ni bilo ravno samoumevno - lahko si le mislite, kako čudno in nelagodno so se počutili slovenski popevkarji in popevkarice, ko jim je Marti na lepem rekel, da morajo s publiko - z delavci in delavkami - koketirati, da jo morajo zapeljevati in napadati, da morajo potemtakem priti v ljudska srca, heh, kot ideologija. E, to je bil prelom, mentalni prelom. Ko je Anton Marti slovensko estrado naučil, kako živeti pred kamero in kako živeti s kamero, Slovenija ni bila več to, kar je bila. Dobro je vedel, kaj za človeka pomeni transformacija - hej, dobro je vedel, zakaj je tudi sebe preimenoval (iz Martinčič v Marti).

Ko je transformiral slovensko estrado, je transformiral Slovenijo: pred Martijem so estradniki stali - po Martiju so začeli nastopati, igrati, zabavati. Hja, spremenil jih je v like, ikone, multimedijske zvezde. Postavil jih je v kontekst. Dal jim je smisel, globino in metaforo - zdaj so vedno pomenili več, kot so rekli. Bili so več od vsote svojih delov - več kot le skupek besedila in melodije. Narcizem je prišel s teritorijem. In poti nazaj ni bilo več. To je bil mali Martijev puč. A to še ni bilo vse. V času, ko je bila socialistična republika Slovenija še vedno povsem indoktrinirana s tradicijami revolucije in protifašističnega boja, ji je prodal italijansko verzijo TV showa, bolje rečeno, Slovence je prisilil, da so se zabavali ob varietejski formi nekdanjih okupatorjev. Pojemo, plešemo in se zabavamo: Tišina oddaja, Naročnik 313, Deset zadetkov, Viktor luč.

Okej, v resnici mu ni bilo treba nikogar siliti - Slovenija je Martijevo predelavo italijanskega TV idioma sprejela kot svojo odrešiteljico. In Marti je tako postal kralj sobotnih in nedeljskih večerov. Ljudi je ob sobotah in nedeljah zadržal doma. Tiste, ki so imeli televizorje, se razume. Vročica sobotne noči - po socialistično. Ne da ta socializem ni preživel. Ni kaj, Marti je estrado pripeljal ljudem na dom - tako kot je Hitchcock pripeljal ljudem na dom umor. In res je bilo v Martiju nekaj hitchcockovskega - tako kot dobri stari Hitch se je namreč tudi dobri stari Marti vedno pojavil v svojih showih, takole mimogrede, saj veste, hipno - na lepem se je pač prikazal. Kot čudež. Rodil se je leta 1923 - v hrvaški Istri.