Rudi Šeligo

Z njim je odšla hodeča zgodovina novejše Slovenije. Bil je povsod. V gledališču, kjer so igrali njegove drame, in kjer je načeloval "Borštnikovim srečanjem". Na televiziji, bodisi kot gost televizijskih oddaj bodisi kot avtor radijskih in dramskih iger, ali pa kot predsednik Sveta RTV (1990-1994). V politiki, kot soustanovitelj Slovenske demokratične zveze, kot vodja parlamentarnega odbora za kulturo 90-92 in kot minister za kulturo v Bajukovi vladi. V literaturi, kot popularni pisatelj, nagrajeni romanopisec, urednik "Problemov" in "Nove revije". V institucijah, kot profesor na Visoki šoli za organizacijo dela, kot predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP), kot izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

To je znano iz leksikonov in enciklopedij. A tam so izpuščene njegove človeške poteze. Začel je kot marginalec. Najprej proletarski. Ko je zapustil 6. r. gimnazije na Jesenicah, je živel kot železar: ob plavžih, pri težaškem delu. Nato je postal literarni marginalec, ko se je sredi petdesetih poskusil v literaturi in objavljal kratko prozo v "Tribuni" in "Naših razgledih", so ga kritiki zavrnili kot okultista, od katerega bralec nima nič. Zatem še politični marginalec; bil je skupaj s prijateljem in asistentom na filozofiji Jožetom Pučnikom, ko je policija aretirala Pučnika zaradi mišljenjskega delikta, medtem ko je njega zasliševala pod obtožbo, da je vlomil v mlekarno v Mostah. Bil je upornik. Po politični ukinitvi "Perspektiv" 1964 je abstiniral od pisanja v tedanjem protestnem kulturnem molku, a našel racionalno solucijo z deklaracijo o koncu kulturnega molka.

S komparativistom Dušanom Pirjevcem ste poskušala prevesti Robbe-Grilletovega Vidca v slovenščino; Pirjevec je na glas dobesedno prevajal, Šeligo, ki ni znal francosko, pa naj bi ga preoblikoval v literarno slovenščino. Ko je bil predsednik DSP, je ob napovedi centralistično dirigiranih ustavnih sprememb, sklical množično zborovanje intelektualcev v "Cankarjevem domu" navzlic grožnjam tedanjega političnega vodstva slovenske partije. Ko je konec pomladi 1988 JNA začela proces zoper četverico JBTZ, je organiziral manifestacijo podpore v obliki kulturnih recitativnih maratonov. Ko so televizijske hiše konec devetdesetih v predvolilnih terminih uvedle kratke polemične oddaje, jih je Šeligo spravljal v nejevoljo s svojim počasi razpredajočim diskurzom. Šeligu je uspel tudi redek umetniški lok: najboljši roman je napisal na koncu: "Izgubljeni sveženj", ki je bil na vrhu priljubljenosti pri bralcih in obenem nagrajenec literarne kritike s kresnikom. Če se je Šeligo pojavil kot pisatelj z inovacijo, kot je bil modernistični jezik reizma, je tudi odšel z inovacijo, ko je v "Novi reviji" objavil kot svoje zadnje delo 5 menipej in pripravljal knjigo na novo obujenega antičnega žanra menipejskih satir. Kam je odšel Rudi Šeligo? Kot da je realiziral napoved iz intervjuja pred desetletjem: "Od nekdaj me vznemirja vprašanje, kaj in kako je tam, kjer mene ni."