Suze liju plave oči

Ivica Šerfezi pa v Sloveniji ni samo nastopal, posel v naši deželi je vzel tako resno, da je del repertoarja v slovenščini celo zapel. Najbolj znana skladba je Žena naj bo doma, ki je izšla na mali plošči leta 1971. Sporno besedilo mu je napisala takrat verjetno najbolj zaželena slovenska pesnica popevk Elza Budau (Poletna noč). Na drugi strani plošče je bila manj znana, pa zato še bolj naša in še bolj patetična Lun'ca in zvezdice. Šerfezi je bil ob tem tudi avtor vseh tistih pocukranih laskanj, kakršna še vedno slišite na kakih morečih žurkah od Stavrosa in njemu podobnih: "Slovenke so res lepe ženske." Ivica je to vedel že pred tridesetimi, štiridesetimi leti.

V sedemdesetih je bil Šerfezi oblečen v bele obleke, ponavadi kar v teniške puloverje, in je raztural po lestvicah, čeprav je po svoje samo žel uspehe šestdesetih, ko mu je na festivalih odpiral vrata njegov in eden največjih hrvaških pop skladateljev in izumitelj grškodalmatinskega sloga (Marija Elena 1967) Nikica Kalogjera. Jasno, vrata pa mu je odpirala tudi njegova najlepša popevka Suze liju plave oči, s katero je v šestdesetih letih (komad je bil izdan na singlu leta 1966) podiral prodajne rekorde. Anekdota pravi, da so mu med nekim koncertom v Beogradu na njegovo novo alfo šaljivci z barvo napisali kar naslov hita: suze liju plave oči. Kaj pa je fantom preostalo drugega, Ivica je bil lep in pel je lepe popevke in dekletom je razlagal, da so lepa. Pa ne samo dekletom v Sloveniji. Sicer pa Suze liju plave oči ni hrvaška popevka, kot mnogi zmotno mislijo, gre za kantrijaški komad Blue Eyes Cryng in the Rain, ki je v njegovi izvedbi postal tudi jugoslovanski hit.

Podobna predelava mu je uspela s komadom Mendozino, ki ga je prepeval leta 1970. "Ja često idem sad u Mendozino." Kakopak je šlo za totalno neumnost, iz česar so se norčevali vsi pravi hipiji na čelu s Kostjo Gatnikom, ki je komad ovekovečil celo v stripu. Mendocino (in ne Mendozino) je bil znan sanatorij za džankije v Združenih državah Amerike, izvirnik Mendocino pa so leta 1969 izvajali Doug Sahm & Sir Douglas Quintet, ki so seveda vedeli, za kaj pri razvpitem sanatoriju gre. Vendar je po drugi strani tudi Šerfezi vedel, kaj hoče, saj je iz komada naredil enega svojih največjih poslov. Skoraj tako velikega kot v začetku kariere, v začetku šestdesetih let, ko je kmalu po nastopu z Domenicom Modugnom na zagrebškem stadionu začel prepevati hit Ksimeroni ali Ximeroni, enega prvih jugokomadov grškodalmatinskega sloga, za katerega so prav ob njegovi smrti agencije sporočile, da je njegov najboljši. Zanimivo pa je, da je izšel na strani B singla, na strani A pa sta se znašli predelavi Otvori srce in Ja idem u Kansas City.

Vsekakor je najlegendarnejše njegovo obdobje od leta 1962 pa do leta 1971. Toda še vedno, kot smo omenili, je sadove šestdesetih let "zlatni dečko sa Šalate" žel v sedemdesetih. Z Nikico Kalogjero ga je dokončno povezala skladateljeva žena Ljupka Dimitrovska, s katero je odpel nekaj komercialno zelo uspešnih popevk. Na afriških top lestvicah se je Malajka na prvih mestih v nekaterih državah sukala tudi po več let, pri nas pa je zagrebški duet poskrbel, da je afro popevka osvojila tabele vsaj za nekaj tednov. Sicer pa je v sedemdesetih letih Šerfezi že postal idol vzhodnoevropskih stadionov. Podobno kot še nekaj naših popevkarjev. Obiski in zaslužki so bili bajni, jugopopevkarji so vzhodnjakom prodajali Toma Jonesa, Engelberta Humperdincka ali Tonyja Christia, ki jih v Sovjetski zvezi, Vzhodni Nemčiji, Bolgariji in Češkoslovaški niso mogli videti.

V devetdesetih letih je Šerfezi že bolj počival, čeprav je dosegel manjši uspeh s komadom Francek, še eno od tisočih predelav komada Anton aus Tirol. Vsekakor je slovenskim zvezdnikom še vedno pomagal polniti dvorane ob kakih velikih koncertih. Dive slovenske glasbe so ga rade vabile, generacija oziroma občinstvo, ki verjame Heleni in Simoni, pa verjame tudi Šerfeziju. Saj je bil konec koncev tudi slovenski pevec.