Resnica pod nagobčnikom

Ježek je bil igralec, humorist, pevec, šansonjer, pisec besedil, režiser in še kaj. Verjetno ga, vsaj v zadnjem času, še najbolj poznamo kot šansonjerja, vendar je treba omeniti tudi druge njegove poklice. In prav to bomo, kot se ob obletnici spodobi, storili v nadaljevanju.

Frane Milčinski - Ježek se je rodil v Ljubljani v družini uglednega pisatelja in sodnika Frana Milčinskega. Ježek je nastopal v marsikateri očetovi zgodbi. Oba, oče in sin, sta nastopala na Radiu Ljubljana. Ježek se je po radiu prvič oglasil že leta 1936. Neuspešno je študiral na pravni fakulteti in menda tudi na slavistiki, vendar ga je bolj vleklo na odre in nastopal je z zagrebškim teatrom Grabancijaši, s Totim teatrom in Šentjakobskim gledališčem, leta 1940 pa so ga stalno angažirali v ljubljanski Drami. Tam je nastopal z vsemi velikimi imeni tistega časa, tudi s Stanetom Severjem. V Shakespearovi Komediji zmešnjav sta menda igrala dvojčka, tako prepričljivo, da so gledalci mislili, da obe vlogi igra en igralec. V času pred vojno je veliko nastopal v duetu z Jožetom Pengovom (Jožek in Ježek). Ob sobotah zvečer sta imela izjemno poslušane radijske šove, ohranili pa so se tudi (skoraj neuporabni) posnetki nekaterih njunih popevk. Nastopala sta po menzah, dvoranah in gostilnah. V prvem delu programa sta navadno prepevala in igrala, v drugem delu pa sta bila klovna in šaljiva aktualnopolitična komentatorja. Ko so mu v Zagrebu cenzurirali satiro na račun hrvaškega politika Vladimirja Mačka, si je na odru, ko je prišel na vrsto cenzurirani del besedila, nataknil na usta nagobčnik (da ne bi ugriznil Mačka). Naslov skeča: Resnica pod nagobčnikom.

Doma so si želeli, da bi tudi Ježek, podobno kot oče in brata, postal visoko izobražen kader, zato se niso posebno veselili njegovih odrskih uspehov. Še posebej žalostna je bila mama, saj ga je pregovorila, da se je vpisal na pravo, pa tudi očetu, ki je umrl že leta 1932, je obljubila, da bo "kaj pametnega doštudiral".

Kljub pomanjkanju univerzitetne izobrazbe pa je Ježek že pred vojno postal eden najbolj priljubljenih slovenskih zabavnjakov in nedvomno bi kariero nadaljeval še bolj bleščeče, če ne bi bilo vojne. Že zelo kmalu se je znašel v zaporu. Po nekaterih podatkih naj bi ga bili zaprli za leto dni, ker je v neki gostilni na Vrhniki rekel, da te vojne ne bosta dobila niti Hitler niti Mussolini. Po letu zapora v Bellunu (zaradi žaljenja italijanske oblasti) so ga izpustili le zato, ker je hudo zbolel. Zdravniki v Ljubljani so bili prepričani, da ne bo več stal na nogah. Več mesecev je preživel v bolnišnici. Kljub vsemu si je toliko opomogel, da je začel delati v Drami in Operi. Sodeloval je z OF, kar je še posebej motilo šefa Opere, poleg tega je tu in tam objavil kako pesem, in ker posebne ljubezni do Italijanov razumljivo ni čutil, je objavljal predvsem v ilegalnem satiričnem časopisu Bodeča neža: "Rega, rega, rega, rega, / vedno hujša je zadrega, / Rus, Anglež čez mejo špega, / joj mene, kaj bo s tega," se je norčeval iz Nemcev. Urednika Bodeče neže Pepeta Urbiča so malo pred koncem vojne zaprli in hoteli izvedeti, kdo je avtor šaljivih besedil. Urbič Ježka ni izdal. Zato se je Frane Milčinski, ki so ga domobranci za nekaj dni zaprli tudi v začetku leta 1945 in ga zaradi slabega zdravja poslali v bolnišnico, spet rešil.

Že prvi dan po osvoboditvi se je po dolgih letih vrnil na staro delovno mesto - na radio. Kljub različnim podatkom verjetno velja, da je nastopil 9. maja 1945 ob 15.00. Menda je program tekel tako, da je Ježek pokal vice in prepeval, Bojan Adamič pa je na harmoniko preigraval partizanske viže. Dream team? Kasneje sta skupaj zaslovela z nekaterimi komadi, prvi je bil kar Marička (Srček dela tika taka, ko na tebe ljubca čaka), ki ga je takratna kritika raztrgala: "Pesem Marička je polna lajdrsko priskutne čustvene trivialnosti, ponižujoče resnobno/ponižuje resnobnost socialističnega dela v bezniško popevko." Šlo naj bi za ameriški kič, kljub tem mnenjem pa je Ježek že leta 1947 postal urednik satiričnega časopisa Pavliha. Nastopal je po vsej Sloveniji, nastope pa so prenašali tudi po radiu. Leta 1949 je kabarejsko in klovnovsko zabavanje popestril s prvo slovensko radijsko igro. Da, Frane Milčinski - Ježek je poleg vsega drugega tudi avtor prve slovenske radijske igre za odrasle Strme stopnice. Tri leta zatem je Radio Ljubljana predvajal njegov največji hit, otroško radijsko igro Zvezdica zaspanka. Leta 1955 so jo prenesli na oder, v Lutkovno gledališče, kjer je bil šef njegov nekdanji soigralec Jože Pengov. Menda je bil ravno on tisti, ki je zahteval priredbo za lutke, in predstava, ki jo je kasneje (pod istim direktorjem) dosegla le Žogica Marogica, je osvojila ves svet. Še posebej so Zvezdico zaspanko cenili v republikah nekdanje Jugoslavije, Sovjetski zvezi, Združenih državah Amerike, Švici, Nemčiji in Bolgariji. Zanimivo je, da so izvirne lutke zgorele v velikem požaru v skladišču Viba filma, še zanimiveje pa, da imajo kopije v Lutkovnem muzeju Sergeja Obrazcova v Moskvi. Omeniti je treba, da je v slovenski lutkarski svet Ježek lansiral še nekaj likov, ki jih je prej dodelal na radiu ali na odrih. Njegova sta tudi Kljukec in Pavliha.

Ob premieri Zvezdice zaspanke leta 1955 je bil Milčinski pravzaprav že hudo velik zvezdnik. Predvsem zato, ker je poleg scenarija za Zvezdico zaspanko napisal že tudi scenarij za film Kekec. Skupaj z Jožetom Galetom. Leta 1951 je film v Benetkah dobil zlatega leva za otroški film, Ježek pa je prejel še posebno nagrado Ljudske republike Kitajske za vlogo Kosobrina. Sicer pa je bil Ježek ena najsvetlejših osebnosti slovenskega filma. Natančneje, nastopal je v slovenskem filmu v času romantičnega vrhunca naše kinematografije. V Kekcu je bil torej dobrodušni in prestrašeni zdravilec Kosobrin, v Svetu na Kajžarju leta 1952 je bil trobentač, v filmih Vesna leta 1953 in Ne čakaj na maj leta 1957 pa slikar Trpin. V tragediji Dobri stari pianino nastopa kot pianist, ki odide v partizane. Ob tem seveda ni nepomembno, da je za ta film napisal tudi scenarij po istoimenski radijski igri iz leta 1952. In prav tako pomembno: za film Ne čakaj na maj je napisal tudi besedilo za naslovno popevko Boruta Lesjaka.

Nasploh so popevke, tiste, ki se niso kvalificirale v žanr šansonov, črna luknja Ježkovega ustvarjanja. Podobno kot pri Gregorju Strniši se zdi, da je bil Ježek prevelika osebnost, da bi koval tako banalne stihe, kot so recimo tisti iz Mojih orglic, ki jih je leta 1978 prepeval Janko Ropret. Milčinski se je za besedila klasičnih popevk odločal bolj poredko, saj mu verjetno ni bilo treba skrbeti za preživetje tako kot Strniši. Je pa že pred začetkom festivala Slovenska popevka napisal nekaj uspešnic, za katere je glasbo zložil Bojan Adamič. Tako morda priljubljenosti popevke Ne čakaj na maj ali Ko boš prišla na Bled, pa tudi Maričke kasneje verjetno ni nikoli zares presegel, čeprav je na prvi Slovenski popevki leta 1962 sodeloval z besedilom Dežek, pela je Ivanka Kraševec, uspeh pa je izostal. Spet se je pojavil šele v sedemdesetih letih. Cifra mož je prepeval Ivo Mojzer leta 1974. Velika uspešnica je bil komad Zakaj iz leta 1973, ki ga je posvetil svojemu sinu, zapel pa ga je Lado Leskovar. Za slovensko popevko je napisal Uspavanko za mrtve vagabunde, s katero si je Majda Sepe pripela prvo nagrado mednarodne žirije in poslušalcev, še večji hit pa je bila skladba Pismo za Mary Brown, mirovniška balada, ki je na Slovenski popevki leta 1976 pobirala nagrade občinstva. Isto leto je napisal tudi Ko gre tvoja pot od tod, zapela jo je Marjana Deržaj. Leta 1978 pa je končal ta del kariere z že omenjenimi Orglicami, ki so jih kritiki, mimogrede, raztrgali. Med besedili popevk, ki jih niso izvajali na festivalu Slovenska popevka, je bila zelo priljubljena Uspavanka za uboge Beatle, ki jo je posvetil svojemu mlajšemu sinu, ki je nosil dolge lase in je poslušal angleški pop šestdesetih let. Da je poleg resnobnih šansonov Ježek napisal še veliko zabavnih popevkarskih in konec koncev tudi narodnozabavnih besedil, dokazujeta dva primera, prvi je seveda besedilo Moj rodni kraj, moj rodni dom za legendarni hit Avsenikov iz petdesetih letih, drugi primer pa so legendarne "zizike", ki jih prepevajo Frajkinclarji in za katere še vedno ni jasno, ali jih je Ježek pobral med ljudstvom ali so jih štajerski etnopopevkarji pobrali pri Ježku.

Kljub simpatičnim besedilom za popevke je Ježek nedvomno šansonjer in kantavtor. Celo takrat, ko njegova besedila prepevajo drugi pevci. Ni dvoma, da gre za prvega slovenskega kantavtorja, prav tako drži, da so ga drugi ujeli šele v sedemdesetih letih in še kasneje. V besedilih ga zanimajo predvsem socialne teme. Kot piše o njem njegova žena Jana Milčinski v knjigi Moje življenje z Ježkom, je bil Frane Milčinski po prepričanju komunist: "Verjel je v socializem, njegova edina zveličavna resnica je bila, da imajo vsi ljudje pravico do poštenega kosa kruha, do spodobnega življenja." Balada o koščku kruha je tako morda njegova najbolj značilna pesem: "Dokler na svetu vsakdo sam / ne sme odrezati svoj krajec kruha, / od krvi zemlja ne bo nikoli suha." In menda se je tako socialno službo šel tudi doma. Žena v knjigi poroča, da so k njim prihajali številni ljudje, siromaki in brezdomci. Ježek je vsakemu dal tudi zadnji dinar, čeprav so mnogi že od daleč smrdeli po pijači.

Šansoni sicer veljajo za eno najpomembnejših zvrsti v Ježkovem ustvarjanju, a prav tako pomembno se zdi, da je v svojih časih izkoriščal vse medije. Tudi tiste, ki so šele nastajali. Na ljubljanskem radiu je nastopal že v prvem desetletju njegovega obstoja in tudi televizije se je lotil že na samem začetku. Saj veste, najprej je bila slovenska televizija samo del radia, na radiu pa je bil konec koncev Ježek nekaj tednov celo v. d. direktorja. Na televiziji je nastopal predvsem v humorističnih in otroških oddajah. Pisal je scenarije, igral, režiral ... Milčinski je bil slovenski televizijski pionir, ki je sodeloval že pri prvih poskusnih snemanjih na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču. Tik tak pravljice za otroke, kabaret v petih oddajah Misijon dobre volje, Kozakova televizijska drama Balada o ulici, novoletne oddaje, Televizija v šoli ... je le nekaj naslovov, pri katerih je sodeloval. In da ne pozabimo omeniti reklam. Ni težko uganiti, da je bil Ježek tudi starosta slovenskega oglaševanja. Na radiu in kasneje na televiziji je pisal reklame in v marsikateri tudi nastopil. Naj vas spomnimo le na eno. "Kravata ni copata, ne vleče se po tleh, kravata je za okrog vrata, da je vsem ljudem na očeh," je skladal za kamniški Svilanit. Malo manj znano pa je, da je prvi pisal tudi antireklame, celo, ko so to bile reklame. Pri prašku Nina Nana je dekletu obljubljal, da bo spala kot zaklana. "Ker povsod so že reklame, / komaj, da še ne pri maš/ breme to še mi na rame / smo si dal za cirkus naš," se je šalil, ker so mu šle, čeprav kot nujno zlo, menda kar na živce.

Resda je veliko delal, a z režimom ni bil v najboljših odnosih. Med navadnim ljudstvom je veljalo, da je bil včasih tudi v zaporu. To seveda ni bilo res, a predvsem zaradi bolezni so ga počasi začeli manj klicati za posamezne oddaje. Leta 1975 so se mu vseeno oddolžili s Prešernovo nagrado za življenjsko delo: "Ustvarjalnost Franeta Milčinskega je v celoti resnično ljudska v najboljšem pomenu besede," so med drugim zapisali v utemeljitvi. Čeprav se zdi, da so Ježka začeli bolj ceniti šele zadnja leta. Založba Sanje je izdala tako rekoč ves njegov literarni opus, v zadnjih dneh pa je izšla tudi Zvezdica zaspanka, ilustrirana kot pravljico za večje ali manjše otroke in za vsak primer tudi v angleščini.