Diego Andres Gomez, 1961 - 2005

"Za tako sliko posnet morš met pa kr ... kokr se reče ... jajca!" je onega septembrskega dne leta 1991, ko je listal knjigo Deset dni vojne za Slovenijo, usekal Igor Bavčar, takrat notranji minister. Knjigo je imel odprto na strani 25, kjer je bila natisnjena fotografija Diega Andresa Gomeza. Letalo JNA raketira barikado kamionov, na sliki se vidi izstrelke, ki letijo iz letala, v ospredju so železniški tiri in električne napeljave, zraven je drevo, menda breskev. Diego je fotko posnel 28. junija 1991 nekje pri Šentilju.

19. maja 2005 je Diego umrl. Avgusta bi bil star 44 let.

Ko bo kdo listal stare Mladine, recimo letnik 1991, ali knjigo Deset dni vojne za Slovenijo, ne bo mogel mimo Diegotovih fotk. Oklepnik, parkiran na cesti, pred oklepnikom je pas dozorevajočega rumenega žita, pred žitom je sveže zelena koruze, v ozadju so dolenjski griči, obarvani v nekako grozljive modre tone. Iz zemlje pa štrli rumena cev, menda od plinovoda.

Vojak JNA, ki gleda v tla, sram ga je, v ozadju je silhueta tanka, ki pri Brniku zapira cesto, pred tankom pa stoji gospa z vrečko.

Teritorialec, ki je iz ročnega raketometa ravno izstrelil raketo in se umika, na drugi strani fotke pa se iz zadetega tanka vali gost dim.

Zažgani oklepniki in krste.

Otrok z veliki temnimi očmi stoji ob tanku, ki se je prevrnil v jarek.

Starec, ki so otira solze.

Starka s palico med ruševinami.

Teritorialci, ki pri Lazaretu snemajo tablo z napisom SFRJ. Teritorialci, ki pri Lazaretu postavljajo tablo "Republika Slovenija".

Ko se je vojna v Sloveniji končala, je šel Diego na pot. Skupaj z Ivotom Štandekerjem sta šla proti Slavoniji.

Fotka kupole uničenega tanka, ki je po eksploziji poletela v zrak in se s cevjo zarila navpično v zemljo.

Domačini iz Borova so nenavadni skulpturi rekli Lizika. Potem Vukovar. "Diego je hodil po Trpinjski cesti, kjer so Hrvati nažigali po srbskih tankih. In čakal je na dobro svetlobo. Čakal je na trenutek, ko bo lahko zgodovinski dogodek predstavil v pravi luči," se Diegota spominja Ervin Hladnik Milharčič. "Ko sem šel z Diegotom delat vojno, sem se počutil dobro. Vedel sem, da imam ob sebi novinarja, reporterja, ki ve, kaj slika."

Potem sta šla z Ivotom v obkoljeni Dubrovnik.

Starka, ki hodi po razsuti ozki ulici, hiše so obokane s tramovi, postavljenimi v križ, nad njeno glavo je napis: "Prehod prepovedan, nevarnost!"

Junija 1992 so Ivota ubili v Sarajevu.

Zakaj to počneš, so nekoč vprašali. Diegota "S svojim delom pomagam pri dokumentiranju in zapisovanju zgodovine," je odgovoril. "Izjemen je občutek, ko veš, da si navzoč pri enkratnem dogodku. Preprosto si želiš biti del tega. Ujeti trenutek, tisočinko, ki bo šla v zgodovino."

Vendar se Diego v resnici ni ukvarjal s tisočinkami. Ukvarjal se je z drobci sekund, v katerih je v skoncentrirano celo zgodovinsko obdobje.Ukvarjal se je z zgoščenim časom: tisočinka, ki nima tega naboja, ostane samo tisočinka. In ne gre nikamor. Šele tisočinka, ki v sebi že ima zgodovino, ostane v zgodovini. Seveda, če jo kdo zabeleži.

Diego je iz Argentine prišel na začetku osemdesetih. Slovenija je domovina njegove matere. V Slovenijo je prišel kot šolan tonski tehnik. Prva logična postaja je bil Radio Študent. Od tam je šel na AGRFT - študirat režijo. Leta 1990, ko so bile tisočinke nabite z zgodovino, je prišel na Mladino. V drugi polovici devetdesetih je reporterski poklic opustil in se lotil studijske fotografije. Po duši pa je ostal fotoreporter.

Ko v roki ni imel fotoaparata, je bil ležeren. Bilo je enkrat po vojni, ko je imel 30. rojstni dan. In je obljubil, da bo na redakcijo prinesel empanadas, argentinsko dobroto. Celemu kolektivu je zabičal, naj pride na empanadas. Vsi smo čakali. Uro, dve, tri. Le Diegota ni bilo. "Prišli so neki Brazilci in mi vse pojedli," se je opravičeval v simpatični slovenščini, pomešani z latinskoameriškim akcentom. Vse skupaj nas je naročil za naslednji dan. Spet smo čakali. Pol ure, eno uro. Ampak ko so empanadas končno prišli, je bilo imenitno. Diegota se je splačalo počakati.

Ko je imel v roki fotoaparat, je bilo latinskoameriške ležernosti konec. Kot fotograf je bil do sebe neizmerno strog. Fotka mora imeti dovršeno kompozicijo. Fotka mora biti tehnično brezhibna. Malomarnosti si ni dovoljeval. Fotka mora imeti črni rob. Ni si dovolil, da bi v temnici goljufal s kakšnimi naknadnimi posegi v kompozicijo. In če si ga vprašal, ej, Diego, kaj je narobe z mojo fotko?, si je vzel uro časa. In odpredaval.

Zadnjič, dva meseca nazaj je moralo biti, sva klepetala o nekem škofu prekmurskega rodu, ki živi sredi perujske džungle. "Ej, kako pa se boš znašel sredi džungle, če ne govoriš špansko?" je govoril. "Gremo skupaj," je predlagal. Diego se je v resnici pripravljal, da se vrne k reporterskemu poklicu. Pred dvema tednoma si je kupil novega digitalca.