10. 7. 2005 | Mladina 27 | Kultura
Zadnji dnevi Františka Čapa
Kako je posnel Vesno - in potem živel s konsekvencami
František Čap in jazbečarka Pipa
© Arhiv Slovenska kinoteka
Sredi januarja 1972 se je na piranskem pokopališču zbralo precej ljudi, toda ne toliko, kot je bilo pričakovati. Prišlo je tudi nekaj filmarjev, v črnem, iz Ljubljane, ki pa so se hudo tresli. Burja je namreč divje sekala in rezala. Izgledala je kot jezno sporočilo tega, ki so ga pokopavali. Moška v črnem - prvi drugemu: “Res mu nismo dali vsega, kar bi mu lahko.” Domačin, ki je stal z njima, ju je hotel brcniti, a se je zadržal. Grobnica - zgoraj, čisto na koncu, ob zidu, z najlepšim razgledom na morje - je imela majhno luknjo, le meter krat meter, zato so morali krsto vanjo spustiti pokonci. Pa ni šlo - zdaj se je odvezala na eni strani, zdaj na drugi. Kot bi se igrala z žalujočimi, ki so stali na burji. Nanjo so potem napisali le Čap. 1913-1972.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?