Zadnji dnevi Františka Čapa

Sredi januarja 1972 se je na piranskem pokopališču zbralo precej ljudi, toda ne toliko, kot je bilo pričakovati. Prišlo je tudi nekaj filmarjev, v črnem, iz Ljubljane, ki pa so se hudo tresli. Burja je namreč divje sekala in rezala. Izgledala je kot jezno sporočilo tega, ki so ga pokopavali. Moška v črnem - prvi drugemu: “Res mu nismo dali vsega, kar bi mu lahko.” Domačin, ki je stal z njima, ju je hotel brcniti, a se je zadržal. Grobnica - zgoraj, čisto na koncu, ob zidu, z najlepšim razgledom na morje - je imela majhno luknjo, le meter krat meter, zato so morali krsto vanjo spustiti pokonci. Pa ni šlo - zdaj se je odvezala na eni strani, zdaj na drugi. Kot bi se igrala z žalujočimi, ki so stali na burji. Nanjo so potem napisali le Čap. 1913-1972.

Na začetku petdesetih sta dva zvezna predpisa spremenila potek slovenske filmske zgodovine. Prvič, vsi filmski delavci so morali v svoboden poklic, kar pomeni, da niso bili več redni uslužbenci Triglav filma, edinega slovenskega podjetja za proizvodnjo filmov, ampak so se nenadoma znašli na trgu. In drugič, vrsta dejavnosti ni bila več financirana iz državnih skladov. Kar pomeni, da so se morala podjetja - tudi filmska - postaviti na lastne noge. Hja, znašla so se na trgu. Branimir Tuma, legendarni in vizionarski direktor Triglav filma, diplomant dunajske visoke ekonomske šole, je rešitev videl v koprodukcijah, zato je začel v Slovenijo vabiti tuje filmarje in tuje produkcije. Začel se je čas mednarodnih koprodukcij. Slovenija se je prelevila v filmsko mesto - postala je del globalne filmske industrije. Slovenske filmske meje so se na stežaj odprle. Slovenija se je - v svinčenih časih, sredi največjega strahu pred Zahodom! - na lepem holivudizirala.

Toda tedaj se je zgodilo še nekaj drugega. Triglav in slovenski film sta po vojni dobro štartala - filma Na svoji zemlji (1948) in Kekec (1951) sta bila hita, pa tudi kritiki so ju objeli. Toda naslednja Štigličeva filma, Trst (1951) in Svet na Kajžarju (1952), sta bila čisti polomiji. Razočaranje je bilo orjaško. Mnogim se je zazdelo, da se je slovenski film zavrtel nazaj. Bolje rečeno, po teh dveh debaklih se je zazdelo, da se slovenski film razvija nazaj, ne pa naprej. Zato je Tuma leta 1953, ko je spočel prve mednarodne koprodukcije, v Slovenijo pripeljal uglednega češkega režiserja Františka Čapa, ki naj bi slovenskim filmarjem pokazal, kako se dela filme. Hja, pripeljal ga je zato, da bi znova začel slovenski film. Čap je bil ime. Za sabo je imel serijo čeških filmov, ki jih je snemal pred vojno, med njo in po njej, pogosto z največjimi tedanjimi zvezdami, celo z Lido Baarovo, Goebbelsovo ljubico, in tri nemške filme, tudi kriminalko Sled pelje v Berlin - leta 1948, po komunistični revoluciji na Češkem, je namreč prebegnil v Nemčijo. Ko je snemal svoj prvenec, Žgoče poletje (1939), je bil “najmlajši režiser na svetu”, kot je zapisal v svoji kratki avtobiografiji. In kmalu je postal “najbolj cenjeni in najbolje plačani režiser na Češkem”. Pri nas je posnel kopico filmov, najprej kakopak kultno Vesno (1953). Ker je bil veter ugoden, je pri nas ostal - in “sprejel tudi naše državljanstvo”, kot je zapisal Tuma. Prva leta je preživel v hotelu Slon, kasneje pa se je preselil na obalo, v vilo nad portoroškim hotelom Palace. Celo materine posmrtne ostanke je hotel iz Muenchna preseliti v Piran, “da bi bila pokopana v deželi, ki sem si jo izbral za drugo domovino”, kjer pa so potem pokopali njega. Čap je morda res delal popularne filme, pomislite le, Vesna je bila prvi slovenski vsejugoslovanski hit, prodali so jo celo na Madžarsko in Poljsko, v obe Nemčiji, Avstrijo in SZ, filmska ekipa Vesne pa je bila prva filmska ekipa, ki jo je sprejel Tito, toda s Čehovo popularnostjo pri slovenskih filmarjih in kritikih ni bilo nič. Bil je le nebodigatreba, ki jim je odžiral delo. Če bi živel od njihove ljubezni, ne bi v teh krajih preživel niti prve noči. Le kdo bi tedaj v Sloveniji prenesel človeka, ki je v življenju uspel, zlasti če je bil Čeh? Le kdo bi prenesel Čeha, ki je k nam prišel kot zvezda?

Zlati čas

A kot rečeno, za Čapa se je začelo dobro - z Vesno, romantično komedijo iz dijaških dni, v kateri fant sreča punco, jo izgubi in potem spet najde. Čap, ki je imel vedno nos za mlade, neznane igralce in igralke, debitante, fante in punce z ulice, in ki je kot igralec debitiral v češkem filmu Pred maturo (1932), je Sloveniji odkril nove obraze - Franeka Trefalta, Janeza Čuka, Jureta Furlana, Olgo Bedjanič in seveda Metko Gabrijelčič, Vesno vseh pomladi, ki zapelje vse moške tega sveta in kljub temu ostane devica. Junaki Vesne so čez noč postali filmske zvezde, sama Vesna pa je izgledala kot paralelni svet - o socialističnem realizmu, tradiciji enobeja, povojni izgradnji in brigadirski heroiki ni bilo ne duha ne sluha. Nobene sivine, nobene kisline, nobene tesnobe, nobenega mazohizma. Vesna je bila neoplatonistični poljub - in obenem nasmeh, bolj skrivnosten od nasmeha Mone Lize. Nič ni kazalo, da se dogaja v socialistični deželi, ki ima za sabo vojno. Prej narobe, zdelo se je, da se dogaja v deželi, ki za sabo nima vojne. Še več - zdelo se je, da se dogaja v predvojni Ljubljani. Zato ni čudno, da je češki režiser Otokar Vavra v Vesni videl Čapov “spomin na Prago”. Ergo: Čap je Ljubljano posnel kot predvojno Prago. A po drugi strani - tudi v Sloveniji so se tedaj našli kritiki, ki Vesne niso imeli za slovenski film. Zdela se jim je preveč neslovenska, tuja. Kar pa je ni ustavilo: Vesna je bila prava senzacija. Nacijo je dobesedno obnorela. In to od Triglava do Sotle. In naprej do Vardarja. Ljudje so se za vstopnice tepli, tako da je morala posredovati celo policija. Vesna je bila tako popularna, da so začeli izdelovati celo igrače, trikotažo in bonbone Vesna.

Takoj zatem je - pretežno v Portorožu - posnel Greh (1954), slovensko-nemško koprodukcijo, v kateri skuša francoski kmet, ki mu žena ne more roditi otrok, koncipirati otroka služkinji, toda na koncu se izkaže, da niso jalove ženske, ampak on. Točno, Greh je bil zelo slovenski, "gruntarski", "samorastniški", “samobitniški” film. Čap ni hotel biti preveč neslovenski - skušal se je prilagoditi. Da bi se v Sloveniji počutil še bolj doma, je posnel Trenutke odločitve (1955), enobejevski film o agonični odisejadi zdravnika (Stane Sever), neopredeljenega, nevtralnega, omahljivega Slovenca, ki tuhta, na katero stran bi stopil - na partizansko ali domobransko? Ker je bil Stane Sever pred to dilemo že v filmu Na svoji zemlji, pomeni, da ga je Čap zdaj dokončno sankcioniral kot filmskega očeta te velike slovenske dileme, tega večnega perpetuiranja slovenske polarizacije, slovenskega nacionalnega ali-ali sindroma. Čap je dal s tem filmom, v katerem je uporabil skoraj kompletno igralsko ekipo iz Vesne, vedeti, da se zaveda, kje je. Da pa ga ne bi pogoltnil slovenski sindrom, je skočil v Nemčijo, kjer je na hitro posnel dva filma, lustspiel Na pomoč, ljubi me! (1955) in blut-und-boden Orlovsko dekle (1956), potem pa se - da bi izenačil pritisk - vrnil v “predvojno” Ljubljano, toda brez greha: tudi na koncu filma Ne čakaj na maj (1957) je Vesna še vedno devica. Še več, punca se ne važi, da je že spolno občevala, ampak se važi, da tega še ni počela. Kaj na koncu filma v letalu zašepeta Trefaltu, je največji misterij tega filma, toda zelo verjetno mu šepne: Hvala bogu, da je konec filma! Metka Gabrijelčič se je namreč po tem filmu umaknila, bolj ali manj v osamo - hja, kot Greta Grabo. Ni se več vrnila.

Še isto leto je na sečoveljskih solinah posnel Kruh in sol, hrvaško-nemško koprodukcijo, v kateri Marcello Mastroianni izkuša težko “samorastniško”, “gruntarsko”, “samobitno” življenje na istrskih solinah. Vem, kaj ste si rekli: tipični slovenski film. Ni čudno, da je dve leti kasneje - za potrebe bosanskega filma Vrata ostanejo odprta - že iskal “novo Metko Gabrijelčič”. In res, med 5.000 bejbami, ki so se prijavile na avdicijo, je “našel” povsem neznano Mileno Dravić - in jo odkril prihodnosti. Čas je bil, da spet posname “neslovenski” slovenski film: X-25 javlja (1960), efektni, napeti enobejevski triler, ki se je dogajal v hrvaški hosti (posneti za Cukrarno in v ateljeju!), je Triglav prodal v 48 držav, tudi v Džibuti, Iran, Irak, Bahrein, Etiopijo, Južni Vietnam, Jordanijo, Kambodžo, Kamerun, Kuvajt, Laos, Libanon, Sirijo, Sudan, Togo, Tunizijo in ZDA. Čap je enobe priredil svojim potrebam, bolje rečeno, spremenil ga je v žanr - in obenem tudi v globalni hit. Zdaj je bil “naš”. Lahko se je vrnil k morju, na slovensko obalo, pojem “naše zemlje”, kjer je leta 1962 posnel dve lahkotni komediji: za sarajevski Bosna film je v Portorožu posnel brezskrbno poletno romanco Srečala se bova zvečer, za Triglav film pa burko Naš avto, ki na njegovo veliko nesrečo ni vžgala. Daleč od tega. Film je propadel, tako da so vsi slovenski čapofobi lahko rekli: vidite, Čeh je precenjen! In res, to je bil zadnji Čapov film. Od leta 1962 do svoje smrti ni več posnel nobenega. Na srečen konec ni mogel upati. Srečni konci so bili le v njegovih filmih. Klicali so ga Franta.

Čas brez usmiljenja

“Franta je finančno vedno šepal. Stalno je imel težave. Ko pa je imel denar, je vse takoj zapravil. Ko je imel denar, je bil bar njegov - nihče ni smel plačati. Vse je plačal on,” pravi Bogo Lavrič, ki je bil pogosto Čapov pravni svetovalec. V Sloveniji dela ni več dobil, le tu in tam je dobil kak angažma na Dunaju - običajno so ga najeli za montažo kakega filma. “Bil je zelo razočaran. Nekoč mi je rekel: Filmarski poklic je kot hrana za pse. Čreda čaka - in ko je kost vržena, vsi planejo. Tisti, ki je najbližji, jo prvi zagrabi.” In Čap ni bil ravno najbližje, ko so metali kosti. “Naredil je veliko napako: preselil se je v Portorož. Bil je daleč stran.” Predaleč. “Avtomobilov tedaj ni bilo, avtobusne zveze so bile slabe." Spomnite se le komedije Naš avto, v kateri je lepo pokazal, kaj je tedaj pomenil avto. No, s tistim avtom bi tedaj od Portoroža do Ljubljane potovali dva dni - hja, približno toliko časa kot v Vincijevi komediji Babica gre na jug. Je vedel, da se je preveč osamil - da je predaleč od Ljubljane, predaleč od centrov filmskega odločanja? “Vedel je, toda tega se ni zavedal. Franta je bil pač boem. Čisti boem.” In stalno je bil zadolžen. “Nekoč me je poklical na Dunaj, kjer je montiral neki film - da naj pridem z ženo za tri dni. Vse je uredil - lep hotel, naredil je vojaški načrt za ogled Dunaja: ob 7.00 vstajanje, ob 7.30 zajtrk, ob 8.00 štart. Toda moja naloga je bila, da v Slovenijo odnesem 68.000 šilingov. Hotel je izplačati upnike, ki so mu rekli: če plačaš v devizah, je 25% popusta. Denar sem stlačil v žep svojemu enajstletnemu sinu - in tako smo denar prešvercali čez mejo. Franta mi je dal tudi seznam upnikov, ki sem jih potem izplačal.”

Stalnih dohodkov ni imel. Pokojnine tudi ne. “Če bi tisto, kar je zaslužil spravil, bi bilo lažje.” Ali pa tudi ne. “Toda pomanjkanja ni kazal. Ni stokal. Bil je aristokrat. K meni ni prihajal po denar, ampak k moji ženi, ki je bila tajnica v igralnici. Rekel je: Gospa, moj Pipačko že tri dana ni jedel. Kar je pomenilo, da sam ni jedel že teden dni. Dala mu je, kar je pač imela pri sebi, dvajset, trideset jurjev.” Kar sta potem v glavi odpisala. “Da je bil brez denarja, nisi opazil. Ni kazal, da mu kaj manjka. V njem smo videli filmarja, Hollywood, sodobno aristokracijo. Mislili smo, da ima denar. Nikoli se ni pritoževal, pa tudi nikoli ni mahal s tem, kdo je. Bil je gentleman, ki mu ni bilo treba dokazovati, da je gentleman,” pravi Dušan Puh, nekdanji odvetnik, ki mu je nekoč reševal zadevo v Izraelu. “Napisal je snemalno knjigo. Hotel je, da mu to plačajo. Po pogodbi. Potem so pa Izraelci rekli, da tega filma ne bodo snemali, češ da se ne izplača. Dve leti kasneje so film posneli, režiral pa je nekdo drug. Čapu sem svetoval, da naj Izraelcem zagrozi, da bo sprožil pravdo in jim sodno preprečil predvajanje filma, da pa je pripravljen na izvensodno poravnavo. Čap je bil v resnici nesposoben za pravdanje. Izvensodno bi še kaj dobil, s pravdanjem pa ne.” Bil je sanjač, ki se ni nikoli silil ali pa razkazoval - v boljših časih je imel tudi šoferja in gospodinjo, toda časi so se spremenili. Prijatelji iz Ljubljane, predvsem filmarji, recimo njegov zvezdnik, Janez Čuk, so včasih vleteli za dva, tri dni, se znoreli in potem odšli. Niso imeli časa, toda imeli so zastonj spanje. Čap je imel ves čas tega sveta.

Branimir Tuma je nekoč rekel: “V strahu pred bodočnostjo se je lotil tudi kokošjereje.” Čap, diplomirani agronom, nor na češnjev štrudliček, ekstremno visoke kozarce, stilno pohištvo, jazbečarja Pipa, ki ga je podedoval po Vesni, in češke knedličke, ki jih je valjal s trebuhom, je s sabo vedno nosil kovček s statistikami o konjih, kravah, svinjah in perutnini - za vsak primer. In res, v hrvaški, istrski vasici Marušići, nedaleč od Kaštela, v kateri je bilo veliko praznih hiš, je najel tri hiše. Eno je spremenil v rezidenco, v kateri je prirejal tudi žure, v dveh pa je redil kokoši. Veliko je hodil v Marušiće, tudi sam je delal, poleti za pomoč najemal mulce, toda prave pomoči - delovne sile - je imel malo, bistveno premalo, tako da njegova kurja farma ni nikoli tako zaživela, kot je načrtoval. Imel je pogodbe s hoteli, in to z obema tedanjima velikima podjetjema - s Palaceom in Centralom. To sta bila njegova glavna odjemalca jajc. “Ko so se te bele kure, nesnice, postarale, jih je delil prijateljem in znancem, tako da smo morali pogosto jesti stare kure," pravi Puh. Hja, Čap jih je prinašal kot darila. “Toda pravilno je razmišljal - tudi sam sem že tedaj govoril, da je Istra zrela za kolonizacijo. Tam bi imel človek lahko povsem mirno 10.000 glav živine. Kot v Teksasu.” Čap se je tudi tu, v Marušićih, kamor je vložil kar nekaj denarja, držal bolj zase. Ni se kaj dosti vključeval v lokalno družabno življenje. Pevski zbori in dramske sekcije ga niso videli. Prej narobe, v krajih, ki so sloveli po druženju in družabnosti, je ostal zunaj vsega. "Ni razlagal, kdo je - za domačine je bil preprosto tujec,” pravi Toni Biloslav, danes direktor Obalnih galerij, tedaj mulc, ki je pogosto zahajal na Čapovo kurjo farmo. “Mulci smo ga občudovali, spoštovali. Jasno, gledali smo ga od daleč, z distance - za nas je bil Hollywood. Ljudje so sicer prihajali in kupovali jajca, toda ni mu šlo ravno najbolje.” Še huje: "Imel je oskrbnike, ki so ta jajca prodajali, toda Franta denarja ni videl. Vse so mu pokradli,” pravi Lavrič. “Od tega ni mogel živeti. Potem pa je šlo vse skupaj itak k vragu.”

Ne, kurja farma ni dišala po prihodnosti. Toda Čap, Čeh iz bogate, tako rekoč plemiške družine, ki so ji vse nacionalizirali, se je prihodnosti tako bal, da je začel takoj sanjariti o novem velikem podjetju - zajčji farmi. Ko je ugotovil, da ima v Italiji in Franciji vsaka dobra restavracija na menuju zajčje meso, je začel razmišljati izvozno. Spoznal je celo neke Italijane, ki so mu predlagali posel: če bo naredil zajčjo farmo, bodo vsak teden odpeljali en kamion domačih zajcev. “Toda iz vsega skupaj ni bilo nič,” pravi Puh. “Rekel mi je: Ne dobim ljudi. Jasno, za zajce je treba zelo skrbeti, stalno jim je treba čistiti, v Marušičih pa ni imel koga zaposliti." Ker strateška prestrukturacija ni uspela, je zraven svoje vile zgradil nekaj bungalovov, ki jih je nameraval oddajati turistom. In jih tudi je. “Pravzaprav je imel veliko gostov, toda nič ni imel od tega - kasirati ni znal.” Ne da so bungalovi trajali - zgrajeni so bili tako šlampasto, da so se po nekaj letih bolj ali manj sesuli. Čap očitno ni računal na dolgo prihodnost. “Bil je umetnik brez smisla za menedžment,” pravi Bekeš. “Imel sem občutek, da ga skušajo vsi izkoriščati - vsi so pač hitro opazili, da se ne znajde.” Rastlinjak je oddajal zastonj - in to človeku, ki je imel denar. Sam ga ni imel.

Konec časa

“Bil je izredno simpatičen, duhovit in zelo razgledan, tudi odličen spomin je imel, tako da si ob njem dobil kompleks. Toda hitro si ga vzljubil. In to, da si ga poznal, je bila velika čast. Vedno je dajal videz urejenega človeka. Zelo se je kontroliral. Njegov nastop je bil vedno dostojanstven. Veljal je za posebneža - in res, bil je posebnež. Tako kot vsi veliki umetniki. Imel je zvezdne trenutke, toda vedno sem imel občutek, da mu ni bilo ravno z rožicami postlano, pa četudi ni dal nikoli neposredno vedeti, da je v materialnih težavah,” pravi Peter Bekeš, slovenski ambasador na Hrvaškem, zdaj solastnik nekdanje Čapove vile - njegov oče, pravnik Boris Bekeš, jo je namreč leta 1970 kupil od Čapa. Kot pravi Puh, ki je zastopal Čapa: “Franta ni bil lastnik te vile, imel je le pogodbo, za katero je mislil, da je odlična. Pa ni bila. Ko je pogodba potekla, je ostal brez stanovanjske pravice. Je pa hotel to prodati, toda ni imel kaj prodati. Hišo je vzel v najem, mislil pa je, da je lastnik. V teh zadevah je bil zelo površen - in naiven.” Čap je tako lahko prodal le svojo investicijo v vilo - dobil jo je namreč v dokaj slabem stanju, potem pa jo je obnovil. In zdaj, leta 1970, je potreboval denar. Rok trajanja njegove prihodnosti je bil pred iztekom. Vse bolj je bil izgubljen. Bil je tujec. Bil je “parazit”, ki je bil preveč uspešen - mnogi slovenski filmarji in filmski aparatčiki mu Vesne niso nikoli odpustili. In bil je homoseksualec. “Vsi smo bili opozorjeni. To je bil čas, ko je bilo tolerance bistveno manj kot danes,” pravi Bekeš. Homoseksualnost je bila še vedno kazniva, toda ni se je več sodno preganjalo, pa četudi so se vsi še vedno spominjali nekega izolskega geja, ki se je ob koncu petdesetih znašel na sodišču, ker naj bi v enem letu zamenjal 156 partnerjev. “Govorili so, da Čap ne mara žensk. Toda to, kako je govoril o češki pisateljici Boženi Nemcovi, mi daje slutiti, da je to pravilo poznalo vsaj kako izjemo.”

Ko je prodal svojo malo investicijo, se je preselil 300 metrov višje, k enojajčnima dvojčicama Petronio, Idi in Licii, Italijankama iz optantske družine - z Ido se je tudi poročil. Da bi ga bilo manj strah. Odplačal je dolgove. Na Češko se ni več nikoli vrnil. Bal se je, da ga bodo zaprli. Na to, da bi se tam kdaj režim spremenil, pa ni niti pomišljal. Nekateri pravijo, da se je na koncu zapil, drugi, da se ni, tretji, da je umrl na klopi. V resnici je 12. januarja 1972 umrl v ankaranski bolnišnici. Pod blazino so menda našli steklenico šnopsa - naredil naj bi “alkoholni samomor”. Vedel je, da mu jetra odpovedujejo. Imel je izhod na morje - in izhod v tujino, toda ostal je v Sloveniji in sanjaril o tem, da bi posnel film o imigrantih, neke sorte hommage beguncem in preganjancem. Imel je občutek za vse, kar film dela film. In za vse, kar preteklost dela preteklost. Vsak si izbere preteklost, v kateri bo živel. Čap si je izbral svojo. Naprej se ni oziral. Tuma je odšel. Čuk je naredil samomor. Triglav je propadel. Koprodukcij je bilo konec. Vodstvo podjetja Filmservis, ki je servisiralo mednarodne koprodukcije, je pristalo v zaporu. Televizija je zamenjala filme. Denarja je bilo manj. Tuji filmarji so odšli. Še so prihajali, toda nikoli več tako kot tedaj.