Zlata leta neke popevke

Pretekli vikend je bil še en festival Slovenska popevka, ki je v sedanjih časih bolj ali manj posrečeno nadaljevanje festivala, ki se je pred desetletji začel na Bledu. Vendar razen imena skoraj ni mogoče najti vzporednic s festivalom, ki je v šestdesetih letih in vse do sredine sedemdesetih bil osrednje komercialno popularno dogajanje v Sloveniji. Zdaj je festival bolj ali manj eden izmed glasbenih dogodkov, resnici na ljubo pa tudi popevka kot glasbeni izraz ni več tisto, kar je bila pred leti. Prebujanje v novem tisočletju je prineslo zmage Nuši Derenda (2002), Nataliji Verboten (2003) in lani kvartetu Dežur. Res pa je, da nobeden od teh komadov ni postal ravno velik hit. So popevkarski festivali out? Ne nujno, saj obstajajo festivali, ki so veliko bolj perverzni od prenovljene Slovenske popevke. Denimo tisti na Primorskem, kjer je nacionalistični poslanec z vprašljivim glasbenim znanjem prepeval o življenju, ki počasi pluje k svojemu srečnemu koncu. Si predstavljate, kako bi se vrteli v šestdesetih, če bi se na odru s tamburico pojavil Stane Dolanc in odbrundal kakšno lovsko? Ne. Slovenska popevka je bila pravi festival. Na izvirnem festivalu Slovenska popevka so lahko nastopali samo izbrani pevci.

Kot že rečeno, je imela Slovenska popevka prvo postajo na Bledu leta 1962. Pa ne, da prej slovenskih popevk niso prepevali, le prave kontinuitete ni opaziti. Avtorji so skladbe pisali vsak po svoje, naši pevci so nastopali na jugoslovanskih festivalih, iz tega pa se je rodilo zgolj pet ali šest komadov na leto. In tudi orkester ljubljanskega radia je redno sodeloval na festivalih po Jugoslaviji.

Sicer pa še pred drugo vojno med prve popevkarje pri nas štejejo Ježka in Jožka, gre za Frana Milčinskega in Jožeta Pengova, ki sta v glavnem sicer predelovala tuje skladbe (Paloma), imela pa sta tudi nekaj svojih melodij. Na radiu se je pred vojno pojavljal še operni pevec Danilo Bučar, ki je nastopal kot humorist oziroma pevec kupletov. Sicer pa so bili glavna predvojna atrakcija Radia Ljubljana trnovski Fantje na vasi, ki so peli narodno glasbo, in seveda - na harmoniki - Avgust Stanko. Po vojni je bilo pevcev in popevk več, tehnologija je pač napredovala in iz časov pred festivalom Slovenska popevka se recimo Mojmir Sepe, ki je svoje prve popevke ustvaril v petdesetih letih, spomni vsaj ducata uspešnic: Metod Vidmar je skomponiral Ko prideš z modrim trakom v laseh, Miloš Ziherl Gledal tvoje sem oči sanjave, Lev Ponikvar Daleč proč od tebe, Borut Lesjak je zasnoval Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj, Privškova je Vozi me vlak v daljave. Največ hitov je ustvaril Bojan Adamič, predvsem Ježkova Marička in Ko boš prišla na Bled Jelke Cvetežar sta postali res velika everegreena. Med najpomembnejše pevce predfestivalskega časa šteje Sepe Zorana Kržišnika, Staneta Mancinija, Sonjo Hočevar, Zlato Ognjanovič, Beti Jurkovič. V petdesetih in šestdesetih letih so se začeli v Jugoslaviji razvijati popevkarski festivali. Zagrebški, opatijski, splitski, beograjski ... in navsezadnje, po zgledu tujih, tudi slovenski. "Če hočeš razvijati svojo glasbo, moraš imeti svoj festival," eden tvorcev festivala Slovenska popevka Vilko Ovsenik razlaga svojo zamisel.

Zlata leta

Čeprav je Slovenska popevka nastala po jugoslovanskem republiškem ključu, se festival ni povsem naslanjal na jugo popevkarsko sceno. Predvsem naj bi se bil naš festival zgledoval pri jazzu - Bled je že dve leti prej začel razvijati jazzovski festival -, pa tudi pri največjem evropskem festivalu v San Remu. Vplivi San Rema naj bi bili predvsem očitni zaradi petja popevk v alternaciji, tako da so imele popevke po dve različici in je recimo prvo leto zmagala skladba Mandolina v izvedbi Staneta Mancinija in Beti Jurkovič, ki sta zapela priredbo za veliki orkester in priredbo za manjšo zasedbo. To je na prvi festival na Bled pripeljal Mojmir Sepe.

Organizatorji prvega festivala na Bledu so bili načeloma ljubljanski radijski delavci. Razlogov za nastanek festivala pa je bilo vsaj toliko, kolikor je bilo protagonistov. Med drugim so slovenski mediji potrebovali slovensko produkcijo glasbe, prevodi oziroma priredbe angleških in italijanskih uspešnic pa niso več zadostovale ... Marijanca Vojnovič, ki je bila na ljubljanskem radiu zaposlena kot glasbena urednica, se spominja, da se je takrat, petnajst let po vojni, zvišala življenjska raven ljudi: "Prišlo je do nekakšne festivalomanije po San Remu. Tudi zaradi San Rema." Čeprav so za vso organizacijo festivala v takrat novi dvorani na Bledu poskrbeli radijci, naj bi temeljno zamisel skovali pevci, tekstopisci in skladatelji Matija Cerar, Matija Barl, Franek Lunaček in Vilko Ovsenik: "Festivali v nekdanji Jugoslaviji so bili že kar popularni in sodelovanje našega radijskega orkestra je bilo standardno. Predvsem na Jugoslovanskem festivalu v Opatiji, ki je bil najbolj znan. Bilo je še nekaj drugih festivalov, pri nas pa se ni nič dogajalo, čeprav smo imeli ogromno glasbenikov in skladateljev. Ko smo se pogovarjali, smo nenadoma ugotovili, da bi lahko naredili slovenski festival. Moja osnovna zamisel je bila, da bi bila Slovenska popevka samostojno organizirana celovita enota, ne vezana samo na radio. Vendar je bilo takšno zamisel zelo težko izpeljati. Kajti tonci, snemalci, producenti, ki smo jih nujno potrebovali, so delali na radiu. Brez sodelovanja radia se takrat ni dalo," se spominja Ovsenik. Na ljubljanskem radiu je bil glavni producent Janez Martinc, ki naj bi bil nad zamislijo izredno navdušen in je naslednja desetletja veljal za najpomembnejšega organizatorja, za dušo festivala. Še ena Ovsenikova zamisel je bila, da popevk ne bi prepevali vsako leto v isti dvorani. "Želel sem, da Slovenska popevka ne bi bila vedno v Ljubljani, da bi krožila po slovenskih mestih," pravi Ovsenik, ki ga večina bolj pozna kot enega od bratov Avsenik, ki sta imela leta 1962, ko se je festival šele rojeval, za sabo že nekaj milijonov prodanih narodnozabavnih plošč. Kakorkoli že, tudi zamisel, da bi bil festival na Bledu, naj bi bila Ovsenikova. Marijanca Vojnovič pa dodaja, da so mnogi takrat veliko govorili in so si želeli imeti festival, da pa je bilo treba stvari natančno dodelati in takrat je radio ostal večkrat sam. Tedaj so nastopili radijci z Janezom Martincem na čelu.

Edina dvorana, ki je takrat ustrezala nekakšnim festivalskim standardom, je bila na Bledu in tam je Vilko Ovsenik poznal turistično društvo in njegovega predsednika Boruta Šanco. Ta je bil pripravljen pomagati pri organizaciji. Vedel je, da bi dober popevkarski festival dvorano tudi dobro promoviral. Ne pozabimo, Bled je bil celo takrat, v socialističnih časih, turistično mesto, ki je že imelo jazzovski festival. Na njem so nastopali številni skladatelji, ki so se leta 1962 pojavili tudi na popevkarskem festivalu. Tako je za prvi festival osemčlanska strokovna žirija, ki jo je vodil Mario Rijavec, izbrala dvajset popevk, ki jih je ustvarilo štirinajst skladateljev, trinajst avtorjev besedil in pevci Marjana Deržaj, Slavka Knez, Ivanka Kraševec, Jelka Cvetežar, Beti Jurkovič, Lidija Kodrič, Majda Sepe, Matija Cerar, Stane Mancini, Nino Robič, Rafko Irgolič. V dveh večerih so predstavili po deset popevk. Pet jih je šlo vsakič v finale, ta je bil tretji večer, občinstvo pa je izbralo zmagovalca. Radio je prireditev organiziral, snemal in v živo tudi prenašal. Beti Jurkovič je v alternaciji s Stanetom Mancinijem prepevala Mandolino in zmagala. Zmagovalka je dobila od blejskega turističnega društva 150.000 dinarjev, druge nagrade pa so znašale 100.000 in 50.000 dinarjev. Ljubljanski dnevnik je recimo za najboljše besedilo namenil 100.000 dinarjev, dobil jih je takrat "mladi in nadarjeni" pesnik Gregor Strniša za pesem Zemlja pleše, ki jo je zapel Nino Robič. Drugo nagrado so dodelili bratoma Avsenik za skladbo Zvezde padajo v noč. Ciril Zlobec je napisal besedilo za Marjano Deržaj. Na tretje mesto so poslušalci uvrstili domačina Franca Podjeda, ki je skomponiral Pojdi spet na Bled za Majdo Sepe.

Vojnovičeva se spominja, da so bili začetki maja 1962 pravzaprav neuspešni: "Začetek sezone ni privabil veliko turistov, vreme je bilo hladno in slabo, vstopnic je bilo prodanih tako malo, da so spustili noter toliko zastonjkarjev, kolikor se jih je dalo dobiti, kajti peti pred prazno dvorano bi bilo zelo neprijetno. Novinarjev ni bilo. Orkester se je vozil na Bled z avtobusom. Mi smo se vozili vsak dan gor zato, ker nihče ni imel svojega avtomobila, tudi orkestraši ne. Pevci prav tako ne, vendar so si ti lahko privoščili, da so ostali na Bledu. Mi smo morali pa nazaj, ker smo morali tiste dni, ko je bil festival, delati tudi v službi na radiu." Tudi na splošno prvi dan ni vlival optimizma, saj je bila dvorana prazna. Že drugi dan je bilo bolje, tehnika ni več zatajila, novinarji pa so poročali, da festival ob rojstvu očitno ni umrl, kar naj bi bil hudo dober znak. Pogrešali so le napovedani prodor mladih pevcev. So pa zato nekateri pevci peli po štirikrat, na odru pa so se vsi pojavili najmanj dvakrat in takšna praksa je na Slovenski popevki veljala kar nekaj let. "Takrat je bilo bolj malo pevcev, zato so določili takšna pravila. Sicer pa je bilo na prvem festivalu fajn, ker smo se pevci družili med seboj. Bili smo tudi zelo ponosni," se spominja Lidija Kodrič, ki je bila na Slovenski popevki med redkimi novejšimi pevskimi imeni, saj je prvič nastopila mesec dni pred tem na Katedri '62.

Tudi naslednje leto so se organizatorji zadovoljili z dvorano na Bledu. Prvič se je pojavil Lado Leskovar, zapel je Malokdaj se srečava, ki jo je pela tudi Beti Jurkovič. Zmagovalec festivala je bil Mojmir Sepe, ki je ustvaril omenjeni komad (nagrajeno je bilo tudi besedilo Gregorja Strniše) in še skladbo Drevo, ki jo je prav tako pela Jurkovičeva (besedilo za to popevko je bilo prav tako izpod peresa istega pesnika). Pravi zmagovalec Bleda 1963 je bil pravzaprav Gregor Strniša. Tretja nagrajena popevka, za katero je prispeval besedilo, je bila Orion. Za melodijo je poskrbel Jure Robežnik, pela pa jo je debitantka Katja Levstik.

Ker se koncept, ki je predvideval, da bi bil festival vsako leto v drugem mestu, ni obnesel, izkazalo se je, da bi bilo to predrago, so se leta 1964 organizatorji odločili, da ga preselijo v Ljubljano. Zadeva naj bi bila vsekakor bolj praktična. Eno leto so vztrajali na Gospodarskem razstavišču, od leta 1965 pa je bila Slovenska popevka v Hali Tivoli. Dokler se je še štela za Slovensko popevko, saj bi festivale, ki so jih v osemdesetih letih pripravljali pod istim imenom, težko uvrstili v isti razred kot tiste na začetku. Zato ni niti čudno, če je leta 1983 že zmagala skupina F+ z nastopom v ljubljanskih Križankah.

Kakorkoli že, leta 1964 je na Gospodarskem razstavišču zablestela Marjana Deržaj, ki je zapela Poletno noč. Besedilo Elza Budau, glasba Mojmir Sepe. "Marjana Deržaj Poletne noči nikoli več ni odpela tako kot na generalki na Gospodarskem razstavišču. Bila sem v dvorani in sem obstala in samo poslušala, kar je za redaktorja, ki ima polna ušesa glasbe, nekaj nenavadnega. Kar dlake so se mi naježile. Gre za fantastično skladnost melodije, besedila in izvedbe. Do takrat, na Bledu, je bila Beti Jurkovič nesporna prvakinja, pela je Mandolino, Malokrat se srečava, imela je strašno dobre viže, bila je zelo dobra interpretatorka, znala je nastopati, imela je prikupno samozavest in je bila enkratna. Takrat, na tretjem festivalu, je tudi ona pela Poletno noč profesionalno dognano, ampak Marjana jo je popolnoma zasenčila, ker je dala notri toliko doživete čustvenosti, da je publiko povsem fascinirala." Popevka Poletna noč je postala nekakšna neuradna pesem Slovenske popevke in to ostala do današnjih časov. Kot debitantka se je tisto leto sicer predstavila Elda Viler s komadom Molče z besedilom Svetlane Makarovič in glasbo Borisa Kovačiča. Na festivalu so podelili kup denarnih nagrad, recimo nagrado za najvedrejšo popevko ... Vendar so časopisi že tarnali, da lokacija za Bežigradom ni preveč simpatična za takšno prireditev.

Že naslednje leto 1965 se je festival preselil, 8. junija se je začel v povsem novi Hali Tivoli v Ljubljani. Tistega leta Slovenska popevka ni bila edini spektakel v največjem ljubljanskem parku. Četrtega aprila je namreč v novi dvorani nastopil več kot legendarni trobentač in pevec Louis Armstrong, 15. aprila je bilo tam svetovno prvenstvo v namiznem tenisu. Kasneje je v dvorani nastopila tudi Slovenska filharmonija in poleti sta tam odigrala šahovsko partijo z živimi figurami Rus Mihail Talj in slovenski velemojster Bruno Parma. Remizirala sta. Na slovenski popevki je bila tisto leto najboljša debitantka Berta Ambrož, ki je zapela Luči Ljubljane, zmagala pa je Irena Kohont s komadom Šel si mimo, ki sta ga ustvarila Jure Robežnik in Elza Budau. Najboljše besedilo je napisala Svetlana Makarovič za Jožico Svete, popevka pa je nosila naslov Preprosta pesem.

V dvorani je bilo prvič res veliko občinstva. Na finalu menda kar pet tisoč ljudi. Do takrat je bilo razpoloženje na festivalih bolj akademsko, v Hali Tivoli pa so bili prvič precej razigrani. Po zraku so leteli papirnati aviončki, narejeni iz festivalskih prospektov, v dvorani se je na veliko kadilo, žvižgalo, se smejalo in skandiralo. Nekateri so se pritoževali tudi čez akustičnost dvorane, vendar je vse to očitno pomenilo, da je Slovenska popevka postala realnost. Hala Tivoli je pač pomenila prelomnico, tudi za popevko. Zanimivo je, da je so za avizo, s katerim se je začel prenos, uporabili Poletno noč, prejšnjo zmagovalko, ki se je na vrhu lestvic priljubljenosti obdržala vse leto. Od takrat pa skoraj do bridke smrti se je vedelo: vsako leto junija v Hali Tivoli.

Hipijevski časi

Šlo je za zlata leta slovenske popevke. V Hali Tivoli so se izmenjevali največji slovenski vokali, bilo je veliko pokroviteljev in še več nagrad in nagrajenih. Slovenska popevka je bila primerljiva z drugimi festivali. Nekje so zapisali, da je kakovost skladb celo na ravni Zagrebškega festivala. Nič čudnega, saj je že na prvem festivalu leta 1962 komad Vrni mi aranžiral Nikica Kalogjera. Največji uspeh je dosegel deset let kasneje, ko sta z ženo Ljupko Dimitrovsko predstavila legendarno uspešnico Ljubljanski zvon. Besedilo je napisala Elza Budau. Istega leta se je v podobnem tonu izkazal tudi Kalogjerov prijatelj Arsen Dedić z nepozabnim Pegastim dekletom. Če lahko torej rečemo, da se je Slovenska popevka ujemala s hrvaško popevko, lahko rečemo, da se je ujemala tudi s hipiji, da je medse sprejela tudi mlade bende in pevce, ki so konec šestdesetih let počasi nadomeščali stare popevkarje. Ok, najprej pomislimo na Bele vrane in Bora Gostišo. Največji slovenski hipi je nastopil na popevki že leta 1967, Bele vrane pa so se mu pridružile leta 1968 s hudo uspešnim Robežnikovim komadom Presenečenja, za katerega je besedilo napisal Dušan Velkaverh, hipijevski tekstopisec, eden redkih, ki je pisal besedila, pa ni hotel biti velik pesnik. "Po malem sem pesnikoval vsa gimnazijska leta in objavljal v šolskih glasilih. Nisem pa načrtoval poti pesnika, saj sem čutil, da za to nisem dovolj nadarjen," se spominja Velkaverh, ki je napisal kar 600 besedil, prvo povsem po naključju. "Sošolec, ki je delal v mestni mladinski organizaciji, me je pritegnil k sodelovanju pri organizaciji tedanjega vsakoletnega velikega koncerta mladinske organizacije v Ljubljani. Med drugim sem dobil nalogo, da zagotovim prevod besedila Happy Birthday Sweet Sixteen (Danes mi je šestnajst let), ki je bila takrat v vrhu priljubljenosti in si jo je izbrala za nastop Lidija Kodrič. Toda Strniša ni bil dosegljiv, Košuta je bil v Trstu, Elze Budau nisem dobil, Branko Šomen je bil na službeni poti ... Dan pred rokom sem se usedel in lastnoročno napisal prevod. Poslal sem ga na sedež organizacijskega odbora brez navedbe, kdo je avtor." Popevka je postala velik hit, Velkaverh pa je začel sijajno kariero. Le sezono ali dve kasneje se je zdelo, da je zamenjal Gregorja Strnišo, kot so Bele vrane med dobitniki nagrad zamenjale starejše izvajalce. Presenečenja, Mini in maksi, Na vrhu nebotičnika, Maček v žaklju ... Slovenski Mamas and Papas so kraljevali tudi na lestvicah popularnosti. In po potrebi peli back vokale drugim pevcem. Tudi Ptičje strašilo, ena največjih uspešnic Marjane Deržaj, je bila zabeljena z njihovimi vokali. Seveda pa Bele vrane niso bile edine iz vala umirjenih dolgolascev. Nastopali so Mladi levi in nastopali so Deliali. Seveda z manjšim uspehom kot Bele vrane, pa vendar. Med mlajše in novim glasbenim usmeritvam bolj podvržene štejejo tudi Evo Sršen pa Neco Falk in seveda Tomaža Domicelja. Vendar se vseeno zdi, da dalj od Mamas and Papas v slovenski popevki v približevanju rock'n'rollu ali hipijem seveda niso šli. Tudi pri besedilih ni bilo hude družbene kritičnosti. Morda za obdobje konca šestdesetih let in začetka sedemdesetih velja formula zmernega liberalizma. Formula, ki dopušča šov, ki prinaša televizijske prenose, ki prinaša zabavo brez obveznosti do družbenopolitičnega dogajanja. In morda je ravno zato leta 1970 besedilo za komad Oj, deklica, ki ga je zapel Vlado Samec, prispeval celo disident, krščanski socialist Edvard Kocbek. V tistem obdobju se je festival prav neverjetno odprl tujini. Od leta 1970 do 1974 so se na njem poleg hrvaških oziroma jugoslovanskih avtorjev in izvajalcev začeli pojavljati tudi tuji pevci. Komade so prevedli v njihove jezike, ponavadi pa so besedila tudi priredili. Kljub izvrstni zamisli na festival ni prišlo prav veliko znanih imen. Čeprav so priredbe zelo zanimive, morda je najboljša My Love for You, ki jo je pel Robert Young. Gre za priredbo veliko bolj znane skladbe Med iskrenimi ljudmi, ki jo v izvirniku poje Majda Sepe. Ravno leta 1970 je izšla tudi prva plošča Slovenska popevka 1970, izdala pa jo je prva slovenska založba gramofonskih plošč Helidon. Do takrat so plošče izdajali pri Jugotonu, vmes pa eno celo pri Mladinski knjigi. In tako kot Vilka Ovsenika lahko dolžimo za Avsenike in za začetke Slovenske popevke, ga moramo omeniti tudi kot prvega šefa prve slovenske založbe. "Poznal sem direktorja založbe Obzorja in mu predlagal, naj ustanovimo podjetje, potem smo prevzeli celotno slovensko Jugotonovo produkcijo. Pokrili smo vse glasbene smeri od ljudskih pesmi do Vinka Globokarja," pravi Ovsenik.

Konec šestdesetih let so se Slovenski popevki začeli dogajati hipiji, v začetku sedemdesetih let pa so se spet pojavili popevkarski solo pevci, moški vokali. Najbolj je izstopal Oto Pestner, ki je leta 1971 očaral s popevko Trideset let. Izvrstni vokalist je bil potem nekaj časa zaščitni znak popevke, ob strani pa so mu stali še Janko Ropret, Edvin Fliser in Braco Koren. Ljubljančanke, Otroci morja, Leti, lastovka, Ptica vrh Triglava, Tam je moj dom so le nekatere popevke, ki so jih prispevali ... Kljub novemu valu pevcev in solidnim uspešnicam pa se je sredi sedemdesetih let zdelo, da je festival že utrujen kot mnogi podobni festivali v tujini. Konec koncev, ali ni bila takrat tudi Evrovizija utrujena? To je bilo obdobje rocka in konec sedemdesetih let tudi punka, hkrati pa je popevke stroka že uvrščala med kičaste glasbene izdelke. Popevki se ni uspelo pomešati z rockom in tudi poskusi, da bi jo rešili z nastopi raznih rockerjev, je niso ohranili pri življenju. V začetku osemdesetih let je bila beseda popevkar že zmerljivka za glasbenika, ki še ni vedel, kaj je disko, punk, reggae ali hard rock ... Poskusi, da bi jo povsem prenovili s kako Pop delavnico ali s selitvijo v rockerske Križanke, so bili patetični. Festival, ki je takrat zanimal mladino, je bil Novi rock, ki je v dveh dneh zbral desetkrat več gledalcev kot recimo zadnja Slovenska popevka leta 1983, kjer je, ne boste verjeli, kot gost nastopil sam Johnny Logan.

Leto 1983 je po svoje pomenilo slovo Slovenske popevke, čeprav je težko reči, kdaj se je zgodba zares končala. Na RTV so stvari poskušali rešiti na različne načine, pa jim ni uspelo. Dokler ni prišlo obdobje novih popevkarjev. Generacija, ki ji ni bilo nerodno peti popevk. Helena Blagne, Simona Weiss, Čuki ..., ki so pripravili dovolj uspešnic, da so ljudi spet privabili nazaj v dvorane. In svoje komade plasirali nazaj v Čestitke in pozdrave. Morda se je tudi ta scena že izrodila in je iz večjega dela že nastal nekakšen slovenski turbo folk, vendar so ostali popevkarski festivali. Od Hitovega do Vesele jeseni, od Oriona do Auerjevih Melodij morja in sonca. Jasno, vrnila se je tudi Slovenska popevka. Na drugih temeljih, z drugimi pevci in drugimi uspešnicami. Čeprav Lado Leskovar, eden redkih slovenskih pevcev iz generacije z začetka šestdesetih let, ki še nastopajo, pravi: "Da si lahko pel na Slovenski popevki, si moral to znati početi profesionalno. Danes pa je kakovost festivalov pogosto hudo nizka." Pravzaprav drži, da so na pravih festivalih pevci peli in politiki ploskali, zdaj je večkrat ravno obratno.