Krasni novi seks

"Veseli nas sicer, da ste tako navdušeni nad našo vzgojo, in razumemo, da se vam zdi deklica že pripravljena. Res je, da je Barbi odlična učenka, zelo talentirana, in da močno izstopa s svojimi dosežki, a vseeno, najdražja gospoda, njeno prekrasno telo in božanski duh še nista zrela. Verjemite mi, da zelo cenim vašo naravo, ki nedvoumno izžareva tudi v deklici, in sem zato osebno proučil vašo zahtevo. Apeliram torej na vaš plemeniti razum in vas z globokim spoštovanjem spominjam prisege, ki ste jo dali ob sprejemu deklice. Verjetno veste, da mora opraviti še nekaj nalog, preden bo lahko zapustila Zavode. Naj naštejem samo glavne: sveta demonstracija in praksa." Iz romana Čudoviti klon smo iztrgali odlomek, ki bi lahko literarni prvenec Eve Pacher z vso potrebno objektivno nestresnostjo promoviral tako v knjigofilskem listu osrednjega slovenskega časnika kot v prispevkih vrle nacionalke, ki jih preveva duh kulturnega magnetizma. Hej, odlomek je politično korekten do te mere, da bi ga celo literarna fetišistka Manca Košir zlahka prebrala v katerega od svojih etrov. Ampak zaplete se, ko bralec ugotovi, da odlomkov, kot je tale, v Čudovitem klonu ni ravno na pretek. Še bolj pa se zaplete pri tistih svetih demonstracijah in praksah. Pa se za pokušino pobliže seznanimo z dvema praksama, trdo in tršo.

"Vedno sta šla najmanj po dva naenkrat, in to najraje v isto luknjo. Ves čas je bila lepo mehka in odprta, in čeprav so bili trdi, ni zacvetela. Namesto tega je res veliko prihajala, brez stokanja in odvečnih glasov, samo s poglobljenim dihanjem. Ljubimci so obilno polnili urne, saj jim je njena ubogljivost izcuzala tudi zadnje milimetre upornosti. Bila je res že dobro prefukana in sreča ji je sijala z obraza." Pretrda dikcija za osrednji medijski prostor? Potem si oglejmo še tršo: "Japonec je najprej opravljal po njej, a kmalu je dobil prostor tudi v ustih. Pridružili so se mu še tisti, ki jih je zares močno tiščalo na malo potrebo. Po dva in dva so se praznili v njena usta, slapovi penaste scaline so jo poplavljali in izvabljali gospodom salve smeha. Po sedmem je že močno dišala po zdravju in se vsa rumeno svetlikala od zlatovja." Najtrše in najbolj svete demonstracije, ki med drugim vključujejo kri, kaviar in monstruozne penetracije, boste morali poiskati sami. Če bi jih citiral, bi tvegal, da mi uredniki sčrtajo ves tekst in do nadaljnjega prepovejo pisati o mesenosti revolucionarnih premikov na slovenski literarni sceni.

Užitek in žrtvovanje

Medtem ko lovite sapo, se raje spomnimo, kaj je največja in nikoli zaceljena travma slovenske literature vobče. To namreč, da slovenska literatura, to živo vezivo nacionalne substance, ta steroidni anabolik mišične mase slovenskega razumništva, v vsej svoji presvitli zgodovini ni patentirala niti ene same samcate literarne smeri, nobenega literarnega gibanja in konec koncev prav nobenega Paola Coelha, kaj šele Dana Browna. Slovenska literatura ni nič drugega kot nizkoproračunski rimejk evropske literature, čudoviti klon modernih literarnih praks. Zoprno, ne. Po božje častiti vsako piko, ki jo na papir pritisne Drago Jančar, potemtakem ni nič manj groteskno znamenje naše neznatnosti kot vihanje nosu nad literarnim prvencem Eve Pacher. Njen roman se v grobem bere - ali bolje, golta - kot izborna negativna utopija, nekakšen Krasni novi svet oziroma 1984, ki ga je po nareku P. Travna spisal božanski markiz Donatien Alphonse Francois de Sade. Povedano drugače, klonirana Barbi iz Čudovitega klona, ki mora na poti od ženske do žene v hermetičnem novem svetu tradicionalnih moralnih vrednot na lastnem telesu občutiti vso težo gesel iz učbenika seksualne psihopatologije, je do sedaj najboljši in najverodostojnejši slovenski približek de Sadove Justine iz Nezgod kreposti, ki v očeh stebrov družbe pridobi obstret deviškosti šele po tem, ko jo prefukajo in ponižajo onkraj dobrega in zlega. Skratka, dobrih 250 strani žepnega formata tega čudovitega (od)klona je izdatno prepojenih s tako brezkompromisno trdim eroticizmom, da grešnemu peresu, ki ga je spisalo, ni preostalo drugega, kot da se skrije za umetniško ime. In če prisluhnemo glasu ljudstva, naj bi za psevdonimom Eva Pacher našli: a) znanega in priznanega slovenskega pesnika, pisatelja in založnika; b) manj znanega slovenskega sociologa, pedagoga in občasnega kolumnista; c) medijsko izpostavljeno pisateljico otroškega in mladostniškega čtiva; d) v pisateljskih krogih popolnoma neznano ženo Roberta Magnifica.

Uganke ni pomagala razvozlati niti rahlo konspirativna sredina promocija knjige v Gajotovem jazz klubu, na kateri s(m)o se z izjemo pisca oziroma pisateljice malo pred deseto zvečer zbrali vsi običajni osumljenci. Igor Brlek s Študentske založbe, ki je v zbirki Posebne izdaje izdala kontroverzni Čudoviti klon, je sprva nekam skrušeno sedel za šankom. Njegovemu nelagodju ni botroval nedvoumen pornografski pedigre romana, ki ga, zanimivo, niti približno niso poskušali zavijati v celofan umetnosti ali književnosti nacionalnega pomena. Ravno nasprotno, po Brlekovih besedah so izdali visoko kakovosten pornografski roman, zaenkrat unikatni primerek slovenske ženske trdoerotične fikcije, ki ga bodo kot takega tudi promovirali. Njegovo trdo žanrsko jedro še dodatno poudarjata oblikovanje Dareta Miladinovića in izvrstna, malodane superherojska ikonografija eksplicitnih ilustracij Bernarda Kolleja, ki je svoj stripovski profil kalil za tekočim trakom ameriške založniške hiše Marvel, Spider-Manove matične hiše, v domovini pa se je kot samostojni avtor prvič podpisal prav na naslovnico Čudovitega klona.

Disciplina ženske roke

Ha, Eva je torej definitivno ženska, pa če vam je to všeč ali ne. Toda Brleka je bolj kot to, kaj bodo rekli ljudje, skrbela sama promocija. "Še nikoli nismo organizirali knjižne predstavitve brez avtorjeve prisotnosti." Brlekov optimizem je začel dokončno vzhajati med prebiranjem izbranih odlomkov iz romana, ki jih je z mero in čutom interpretiral Alojz Svete, še prej pa ga je v dobro voljo spravil vzneseni nagovor Petra Mlakarja, ki je prisotne spomnil, da so tudi njemu nekoč pripisovali avtorstvo knjig, podpisanih z imenom P. Traven. Poudaril je, da je bila njegova malenkost Peter Mlakar le orodje, ki je zapisalo tisto, kar mu je skozi zaveso spovednice narekovala entiteta, ki se je predstavila z imenom P. Traven.

V primeru Eve Pacher smo priča na las podobni prigodi. "Zgodba o Barbi je nastajala približno tri leta. Ne vem, kaj me je navdahnilo, ne spomnim se, zakaj sem se sploh lotila pisanja, toda od takrat, ko sem napisala prvi stavek, se je knjiga dobesedno sestavljala sama. Lahko bi rekla, da sploh ne gre za psevdonim. Čudoviti klon je z mojo pomočjo v resnici napisala Eva Pacher," odgovarja Eva po elektronski pošti. Zase pravi, da je ženska, žena, mati in gospodinja, ki ne verjame v krivičen in zlagan feminističen stereotip, da se bujnim seksualnim fantazijam vdajajo izključno moški. "Seveda gledam pornografske filme. Rada jih gledam sama, še raje z možem. Ni me sram priznati, da vzpodbujajo mojo domišljijo, da polepšajo in popestrijo spolnost, ne vem pa, če to lahko javno priznam. Nisem prepričana, ali si lahko žena in mati v družbi, ki pospešeno drsi v desno, v smeri konservativnih vrednot, sploh privošči izjavo, da uživa v gledanju porničev, ne da bi si s tem nakopala srd, zgražanje, zavist in zlobo okolja."

No, tistemu ključnemu vprašanju, zgoraj omenjeni opciji pod črko d, ki trenutno bega najbolj rumene sfere slovenske potrošniške družbe, se kajpada nisem mogel izogniti: je Eva Pacher res žena znanega slovenskega estradnika Roberta Magnifica? "Najbolje, da pokličete Magnificovo ženo in jo osebno vprašate," se je glasil odgovor. In tako sem tudi storil. Rezultat poizvedovanja je, upam, razviden iz magnetograma, ki ga objavljam v celoti.

"Lep pozdrav, bi lahko govoril z Barbaro Pešut?"
"Pri telefonu."
"Živjo, Max Modic, z Mladine kličem. Ste vi žena Roberta Magnifica?"
"Sem. Zakaj?"
"Preverjam informacijo, da je žena Roberta Magnifica Eva Pacher."
"Napačna informacija. Žena Roberta Magnifica je Barbara Pešut."
"Ste prepričani?"
"Stoprocentno."
"Okej, najlepša hvala."
"Malenkost."