25. 12. 2005 | Mladina 51 | Kultura
Ne misli, pritisni!
Lomografija, globalni fotohobi
Lomografska razstava v dunajskem Planungswerkstattu. Priložnost in tema? Arhitekturno obarvano leto v avstrijski prestolnici.
© Miha Fras
V zgodnjih jutranjih urah mrzlega novembrskega dne leta 1992 je na zasneženo mejo med Rusijo in Ukrajino pripeljal vlak. Z njim sta iz Sankt Peterburga prispela tudi avstrijska študenta. Dočakali so ju namrgodeni obrazi carinikov in temeljit pregled prtljage. V njunih nahrbtnikih so našli 800 fotoaparatov znamke LOMO LC-A in zahtevali svoje: polovico! Pred tem sta Dunajčana zanje barantala v zaprašenih trgovinah, starinarnicah in na bolšjakih. "Pa zakaj, hudiča?" so spraševali cariniki. "Pri nas jih nihče več noče!" LOMO LC-A je kompakten fotoaparat ruske izdelave, majhen, črn, natančen, brez avtofokusa, z odličnim objektivom Minotar-1 in avtomatiko pri dolgih osvetlitvenih časih. Specialist za momentke in navadnosti vsakdanjika. Prvega so izdelali na začetku osemdesetih let v tovarni Leningradskoe Optiko Mekhanichesko Obedinenie na zahtevo generala Igorja Petroviča Kornitzkega, takratne desne roke sovjetskega ministra za obrambo. Vsak mesec so izdelali 10.000 LC-A-jev, aparat pa je veljal za najbolje prodajanega za železno zaveso. Z njim so počitnikovali po vsej Sovjetski zvezi, Vietnamu, Kubi in Vzhodni Nemčiji; po padcu Berlinskega zidu pa so ga izpodrinili cenejši aparati kitajske ali japonske izdelave. Tako je počasi spolzel iz kolektivnega spomina in pristal na policah propadajočih trgovin. Pa ne za dolgo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 12. 2005 | Mladina 51 | Kultura
Lomografska razstava v dunajskem Planungswerkstattu. Priložnost in tema? Arhitekturno obarvano leto v avstrijski prestolnici.
© Miha Fras
V zgodnjih jutranjih urah mrzlega novembrskega dne leta 1992 je na zasneženo mejo med Rusijo in Ukrajino pripeljal vlak. Z njim sta iz Sankt Peterburga prispela tudi avstrijska študenta. Dočakali so ju namrgodeni obrazi carinikov in temeljit pregled prtljage. V njunih nahrbtnikih so našli 800 fotoaparatov znamke LOMO LC-A in zahtevali svoje: polovico! Pred tem sta Dunajčana zanje barantala v zaprašenih trgovinah, starinarnicah in na bolšjakih. "Pa zakaj, hudiča?" so spraševali cariniki. "Pri nas jih nihče več noče!" LOMO LC-A je kompakten fotoaparat ruske izdelave, majhen, črn, natančen, brez avtofokusa, z odličnim objektivom Minotar-1 in avtomatiko pri dolgih osvetlitvenih časih. Specialist za momentke in navadnosti vsakdanjika. Prvega so izdelali na začetku osemdesetih let v tovarni Leningradskoe Optiko Mekhanichesko Obedinenie na zahtevo generala Igorja Petroviča Kornitzkega, takratne desne roke sovjetskega ministra za obrambo. Vsak mesec so izdelali 10.000 LC-A-jev, aparat pa je veljal za najbolje prodajanega za železno zaveso. Z njim so počitnikovali po vsej Sovjetski zvezi, Vietnamu, Kubi in Vzhodni Nemčiji; po padcu Berlinskega zidu pa so ga izpodrinili cenejši aparati kitajske ali japonske izdelave. Tako je počasi spolzel iz kolektivnega spomina in pristal na policah propadajočih trgovin. Pa ne za dolgo.
Avstrijca Matthias Fiegl in Wolfgang Stranzinger, prijatelja in sostanovalca, sta v začetku devetdesetih let poskrbela za oživitev te naprave. Začelo se je z Matthiasovim izletom v Prago. V češki prestolnici je študent ekonomije na predlog avstrijskega fotografa Heinza Cibulke kupil svoj prvi aparat LC-A in z njim posnel počitniško raziskovanje. Po vrnitvi na Dunaj je "v Billi za vogalom" razvil fotografije. "Barve so bile čudovite!" opisuje. "Pa mehki robovi, razmazane podobe, dolgi osvetljevalni časi ... Večinoma sploh nisem vedel, kaj je na posnetku. Res zabavno!" Kmalu je nova igrača postala obvezna začimba njunih razvpitih žurov. "Biksali smo ga resno in pogosto! Nekega večera sem vzel v roke lomota in (precej okajen) vdrl v kopalnico ter fotkal frendico pod prho. Bilo je veliko vode, kričanja in smeha," se spominja Wolfgang. "Hecna stvar! Z njim je šlo še osvajanje lažje od rok!" Nekako spontano, pravita, podmazano z litri alkohola, se je razvil nov način fotkanja in porodil lomografski moto - ne misli, pritisni! V kratkem je druščina fotozanesenjakov štela sto petdeset privržencev, v vrsti za prve lomote pa jih je čakalo tisoč in več. Najmanj tri mesece. "Kar nenadoma je vsak hotel svojega!" nadaljuje. "V spalnici pod posteljo sva imela faks, ki je stalno mlel. Ljudje so naročali po telefonu, prek prijateljev ... Aktivirala sva znance za zaveso, stalno so bili na preži za lomoti."
Bližalo se je zadnje študentsko poletje pred diplomo, ko sta prijatelja sklenila, da namesto poslovilnega žura pripravita lomografsko razstavo na isti dan v New Yorku in Moskvi.
"Iz fotk je nastala nekakšna zavesa barvnih, norih, nejasnih, vzburljivih podob. Uspeh! Mediji so pisali o nas, naročila so prihajala od vsepovsod. Matthiasu sem rekel: odpreti morava firmo, potrebujeva pogodbe, bančni račun in tako." "Ja, prišel je čas, da se zresniva," se je strinjal kolega.
In sta si našla žene. Wolfgang Tino, Matthias njeno sestro Sally. Družini lomografov se je nato pridružila še Amira, najstarejša med sestrami Bibawy. "Vse je potekalo samo od sebe ... Fanta sta skrbela za posle, Sally (arhitektka) za dizajn, Tina ima čez trgovino, jaz pa marketing in PR," razlaga doktorica filozofije. "Čeprav sprva še sanjali nismo, da bo iz tega nastal biznis," pripomni Wolfgang. "A še vedno imamo isti cilj - podžigati ustvarjalnost v vsakdanjem življenju, omogočiti plodno komunikacijo, gojiti analogno fotografijo." Zato so leta 1994 kot eno izmed prvih spletnih strani v Avstriji predstavili www.lomography.com. Spletno bazo za navdušence, prostor za ustvarjanje, elektronski fotoarhiv momentk, bržkone najzajetnejšo zbirko utrinkov iz vsakdanjega dolgočasja.
Isto leto so v Berlinu odprli prvo lomoambasado (danes jih je po vsem svetu petinsedemdeset). Nekonvencionalen način fotkanja je postajal vse bolj priljubljen. Toda prvim uspehom je sledil poraz: Rusi so se odločili ustaviti proizvodnjo.
Blagovna znamka in terapija
Wolfgang in Matthias sta se zato februarja 1996 odpravila v Sankt Peterburgu. Uporabila sta politične zveze v avstrijski vladi, da jima je uspelo izposlovati sestanek z vodstvom tovarne LOMO, pri nameri pa naj bi jima pomagali tudi županovi možje. Bila sta zelo razočarana, ker si župan Anatolij Sobčak ni vzel časa zanju. "Videl naju je vstopati v stavbo in si je mislil, prekleta hipuzla! Z njima nočem izgubljati časa." Poslal je namestnika, svojega človeka za zunanje zadeve. "Bledoličnega, brezizraznega tipa, nekdanjega KGB-jevca, nekega Vladimirja Putina," se nasmeji Matthias. "Rekel sem mu: zunaj vaše države promoviramo ruski izdelek; svetu kažemo, da iz Rusije prihajajo kakovostni izdelki, ne samo sranje." Putin je pokimal. Fantova zamisel mu je bila všeč. Na večurnem sestanku z obvezno spremljavo ruskih poslovnih navad je Dunajčanoma pomagal prepričati tovariša Klebanova, direktorja tovarne fotoaparatov LOMO, naj nadaljuje proizvodnjo. Iz sestanka desetih se je med drugim spletlo tudi dolgoletno prijateljstvo med Putinom in tovarišem direktorjem. Ruski vodja mu je zaupal več pomembnih položajev; zdaj zastopa predsednikove interese v severozahodnem delu domovine.
Lomografija je globalno fotografsko gibanje s spletnim zbirališčem www.lomography.com. Menda je na svetu več kot 500.000 privržencev tega gibanja, 200.000 jih redno prejema mesečni bilten. Na domači strani hranijo milijon in pol (po kategorijah razvrščenih) fotografij. Imajo 12.693 domovanj ali spletnih albumov. Na dan naložijo 3000 fotografij, vsako leto priredijo okoli sto dogodkov, razstav, natečajev ... Lomoambasade v več kot tridesetih državah skrbijo za zbiranje podmladka, dogodke, knjige, koncerte elektronske muzike in prodajo fotoaparatov. Poleg LC-A-ja štejejo še oktomat, supersampler, POP 9, fisheye, holga in horizont.
V centrali na Dunaju je zaposlenih petindvajset ljudi; njihova predstavništva najdete v Tokiu, New Yorku in Hongkongu. Postali so tako uspešni, da jih posnemajo veliki. Denimo Evian, Erste Bank, nazadnje celo Sony. V eni svojih marketinških kampanj si je sposodil lomografski slogan ("Ne misli, pritisni!"). Zadeva trenutno čaka na sodišču. Kot primer uspešne blagovne znamke jih navajajo v strokovnih knjigah; denimo v delu Alexa Wipperfuertha Brand Hijack. O družinskem poslu globalnih razsežnosti so na BBC-jevem Channelu 4 posneli dokumentarni film. Lomo se je znašel tudi v rokah brezdomcev, problematičnih otrok in zapornikov. "Uporablja se kot nekakšna terapija," pojasnjuje Stranzinger. Med lomografe uvrščajo člane skupine Leningrad Cowboys, Mobyja, Davida Byrna, modnega oblikovalca Helmuta Langa, japonskega fotografa Naboyoshija Arakija ... celo dalajlamo so zalotili z njim.
Zlato pravilo
Lomografi sledijo desetim zapovedim. V bistvu pa nobeni, v tem je ves čar. "Čeprav," pravi Fiegl, "Wolfgang vztraja pri tem, da je gledanje skozi zuher goljufanje." In preden se poslovi, doda: "Čim več fotkajte, naj vas ne skrbi, kaj bo nastalo."
Kot že rečeno - ko pritisnejo, ne mislijo. Fotoaparat imajo vedno s seboj. Uporabljajo ga venomer, podnevi in ponoči. Lomografija je del njihovega življenja. Objektu lomografskega poželenja se skušajo približati, kar se le da. So hitri in fotografirajo z boka; ne zanima jih, kaj se je zapisalo na film, ne prej ne potem. In kar je najpomembneje: na pravila se požvižgajo.
Iz zaukazanega se porodijo značilnosti lomomomentk - prenasičene barve, napačno osvetljene podobe, abstraktni učinki, nenavadni izrezi, popačeni, zamazani izrazi. In še in še. S tem aparatom nikoli ne veste, kaj se bo izcimilo; lovljenje trenutkov je preprosto, spontano, slepo. "Na prvem pikniku z LC-A-jem sem se počutila kot razdevičena Diane Arbus - poredno," priznava zagnana lomografinja. "Ko so drugi turisti tratili čas z brisanjem in editiranjem na digitalcih, sem jaz škljocala in škljocala. Nikomur ni bilo nič jasno, vsi so me čudno gledali, kako obračam aparat, nekaj v prazno pritiskam in se pri tem butasto nasmiham. Fotografiranje z njim je drugačno, sploh ni videti kot fotkanje. Nekako sproščen si, tudi ljudje so bolj naravni. Ne siliš vanje z objektivi, ne priganjaš k 'čiiizzz'. Fotke pa so čisto neresnične! Kot da ves čas fotkaš v temi, še ti ne veš, kaj. Ampak ti je čisto vseeno, ker je totalno zabavno!"
Podlegli so tudi profesionalci. Fotograf Dejan Habicht je prvi aparat LC-A dobil za božič leta 1998. Pravi, da ga je sprostil. "Je kot nekakšno antidepresivno sredstvo. Mene je ozdravil, kot fotograf sem bil zelo lesen. Vse sem fotkal s stativom! Z lomotom je fotkanje postalo budistična izkušnja. Če me je v žepu začel žuliti, sem se bolj zavedal trenutka, vsega, kar se je dogajalo okoli mene. Svet se je začel drobiti na vizualne momente. Vse, kar sem posnel z lomotom, je bilo zanimivo. To me je začelo pozneje motiti. Zdaj imam že tretjega, nedavno pa sem ga posodil ženini sestri Kiki. Je slikarka in lomo se ji zdi super zanimiv."
Habicht je oktobra pred tremi leti pripravil prvi lomografski dogodek na domačih tleh. Vsem, ki so se znašli na seznamu prejemnikov pošte Moderne galerije, kjer je zaposlen, so poslali vabilo k sodelovanju na lomografski fotodelavnici. V uporabo so ponudili fotoaparate, brezplačno dodali še filme in sodelujoče poprosili, naj fotkajo. Kar koli pač. Rezultat je bila veriga psihedeličnih barv, migetajočih senc, prezrtih kotov. "Snapshot gre v intimo! Ne gre za erotiko ali eksotiko, ampak za trapast vsakdanjik. Meni so zelo všeč dolgočasne fotke, na primer fotka bloka. Butasto, ampak bolj ko so podobe dolgočasne, bolj se mi dopadejo."
Grafični oblikovalec Boris Balant (LUKS Studio) je prvega lomota kupil pred štirimi leti. Po estetiki ga podobe, ki jih ustvarja, spominjajo na otroštvo. In zakaj je ljubitelj lomografije? "Gre za občutek, ko fotografiraš. Lomo je nepredvidljiv. Barve so hude! Ponudi ti drugačen pogled na svet. Ampak najpomembnejša je tako ali tako skupnost. Deliš fotke, življenje, nasvete, ideje ... Preprosto moraš biti del tega!"
Če ste se kdaj znašli v družbi fotografov, potem razumete, kako izgubljeno se počuti nevednež, ko občudujejo kolegovo novo poravnano štirinajstko ali razglabljajo o tehničnih razlikah med šestdesetko in dvajsetko. Med lomografi ne boste zardevali. Zadostuje, da ste lastnik malega črnega rusa (ali kakega drugega analognega družinskega člana) in da veliko fotkate, poleg tega morate obljubiti, da se ne boste dotaknili Photoshopa. "Ne mislite ..." nagovarjajo po elektronski pošti, od ust do ust in še najraje osebno. Pozabite na kadre, pravilno osvetlitev, ekspozicijo. Naj vas ne begajo odrezane glave, speštane face, stresene luči ali neke čudne packe. Ne mislite ... Vse se sme. Pritisnite!
Arhivarja Mandi in Christine na sedežu lomografskega društva med urejanjem fotosestavljanke; nekateri avtorji pisanih kolažev imajo prepoznaven slog zlaganja podob.
Družinica: Wolfgang, Amira, Boby, Mathias, Sally in nekajmesečni Nil. Najmlajša sestra Tina je bila medtem v domači prodajalni analognih igrač v Museums Quartierju.
Vhod v lomografsko centralo na Hollergasse 41, kjer dela 25 ljudi. Podjetje ima predstavništva in ambasade povsod po svetu, njegovo spletno mesto pa vsak mesec obišče več kot 215.000 različnih uporabnikov.
Skladiščnika med ročnim odvijanjem in razvrščanjem. Vsak analogni fotoaparat iz lomografske zbirke je opremljen s knjižico fotografij in z rolico filma.