Vlasto Kopač, 1913 - 2006

Zapore jugoslovanske monarhije je spoznal leta 1936. Nacistično taborišče je spoznal leta 1944. Zapore socialistične Jugoslavije je spoznal leta 1948. Pri petintridesetih letih je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo. Potem so mu kazen znižali. Umrl je v 93. letu starosti. Biografija Vlasta Kopača je ep o 20. stoletju. 20. stoletje je končal slovesno. Leta 1996 je prejel Plečnikovo nagrado. Vodil je namreč obnovo arkad Plečnikove tržnice. Leta 1999 mu je predsednik republike podelil zlati častni znak svobode - "Za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo." Vse skupaj se je začelo nekje pod Storžičem.

Vlasto Kopač se je leta 1934 vpisal na arhitekturo. Študiral je pri Jožetu Plečniku, vmes pa je hodil v hribe. In leta 1936 je v planinski koči pod Storžičem v pograd vrezal srp in kladivo. Monarhija ga je zaradi komunistične propagande obsodila na štiri mesece zapora.

Po vrnitvi iz ječe se je vrnil k mojstru - v Plečnikovem ateljeju je postal mojstrova desna roka, njegov glavni risar. Za mojstra je zrisal načrte ljubljanskih Žal. In se včlanil v komunistično partijo. Formalni študij na arhitekturnem oddelku tehniške fakultete pa je za nedoločen čas prekinil.

Potem je prišla okupacija. Plečnikov glavni risar je postal mojster. Nad tiskarno Toneta Tomšiča si je postavil atelje. Vendar v ilegalnem ateljeju, ki je stal nedaleč od glavne policijske postaje, ni risal načrtov. Ni se ukvarjal z risanjem veličastnih stavb. Risal je legitimacije. Ponarejal je dokumente. Risal je partizanske znamke.Za Osvobodilno fronto je risal vrednostne papirje. Pa štampiljke. In, denimo, partizansko izkaznico. "S temi dokumenti smo reševali življenja," se spominja Ignac Gregorač, ki je prav tako kot Vlasto Kopač delal v dokumentni tehniki. "Delavnici, v kateri so nastajali ponarejeni dokumenti, smo rekli 'konzulat'. Ti dokumenti so omogočali beg. Vlasto Kopač je bil izjemen - rešil je celo problem vodnega tiska. Vodni tisk naj bi onemogočil ponarejanje izkaznic, a je Kopač rešil tudi ta problem."

Marjan Ocvirk, profesor na arhitekturi in predsednik odbora za varovanje Plečnikove dediščine, omenja še en Kopačev podvig: "Osvobodilna fronta je z bančno nakaznico, ki jo je ponaredil Kopač, dvignila milijon lir."

Vendar Kopač ni risal zgolj dokumentov. Bil je eden glavnih grafičnih oblikovalcev Osvobodilne fronte. Oblikoval je plakate, letake, naslovnice ilegalnih publikacij, logotipe. Ustno izročilo pravi, da je na začetku leta 1943 oblival tudi naslovnice prvih številk Mladine, ki so bile natisnjene v ciklostilni tehniki. "Z naslovnicami je opremil Delo, Slovenskega poročevalca, Mladino, Našo ženo, številne brošure in še marsikaj," našteva Hardvik Pirnovar, predsednik dachauskega odbora.

Jeseni 1943 je bil Kopač izdan in aretiran. Leta 1944 so ga okupatorji poslali v Dachau. Tudi v zloglasnem koncentracijskem taborišču je risal. In uspelo mu je, da so se risbe ohranile. Ob osvoboditvi taborišča Dachau so slovenski taboriščniki med čakanjem na odhod v domovino tiskali dnevnik, Dachauski poročevalec. Vlasto Kopač je oblikoval naslovnico. Časopis je izhajal več tednov, vsak dan so natisnili 1.600 izvodov.

Potem je prišla svoboda, Kopač pa se je po vrnitvi iz Dachaua zaposlil v projektivnem biroju ministrstva za gradnje. Postal je predsednik slovenske planinske organizacije. In potem je prišel trenutek, ko je želela partija Stalinu pokazati, da gradi enak tip socializma kot Sovjetska zveza - z montiranimi političnimi procesi vred. Vlasta Kopača so jeseni 1947 aretirali. Aprila 1948 se je v Ljubljani zgodila prvi dachauski proces. Deset ljudi je bilo obsojenih na smrt in ustreljenih. Vlastu Kopaču so sodili na drugem dachauskem procesu, avgusta 1948. Skupaj z Andrejem Bohincem in Romanom Vidmarjem je bil obsojen na smrt. Septembra 1948 jim je vrhovno sodišče kazen znižalo; Kopaču na 20 let zapora s prisilnim delom. Aprila 1952 je bil pogojno izpuščen. Vlasto Kopač sicer ni pogosto govoril o dachauskih procesih. Bil je med zadnjimi pričami ene najbolj mračnih epizod slovenske zgodovine. Od žrtev dachauskih procesov živi še Jože Marčan. Še danes ni znano, kje so pokopani obsojenci, ki so bili ustreljeni. Mitja Ribičič, zadnji med pomembnejšimi funkcionarji Ozne, je javno večkrat zatrdil, da ne ve, kje so njihovi grobovi.

Ko je bil Kopač v ječi, je risal planinske zemljevide, Julijce in Kamniške Alpe. In po vrnitvi na svobodo se je na nenavaden način vračal k začetku. Ob aretaciji je bil direktor zavoda za varstvo zgodovinskih spomenikov. Na začetku šestdeset je postal ravnatelj ljubljanskega zavoda za spomeniško varstvo. In vrnil se je v gore. Leta 1962 se je lotil obnove Velike planine - pravijo, da je bil Kopač urbanist Velike planine. Kot Plečnikovemu učencu in njegov risarju mu je bila zaupana obnova ljubljanskih Žal. In potem še obnova Plečnikove tržnice. Če je med vojno ponarejal izkaznice, ki so omogočale beg iz z žico obkrožene Ljubljane, je po vojni uredil pot, ki stoji na mestu, kjer je bila nekoč žica.

Nekega dne ga je prof. Marjan Ocvirk s fakultete za arhitekturo ogovoril z besedo "inženir". Kopač mu je odgovoril, da ni inženir, ker študija pri prof. Plečniku ni nikdar končal. Vlasto Kopač se je sredi devetdesetih let vrnil na fakulteto. Diplomiral je leta 1995, skoraj šestdeset let zatem, ko do ga prvič zaprli in je potem študij prekinil.