Strupena risanka

Mediji so ob letošnjem devetem Festivalu slovenskega filma (FSF) več poročali o nedokončanih filmih, ki jim ni uspelo priti v Portorož, kot pa o tistih izdelkih, zaradi katerih je letošnji FSF sploh vreden ogleda. Tako medijska pozornost ni doletela niti prve daljše domače lutkovno-animirane risanke Dvorišče, ki jo je danes obiskovalcem na Obali, v tekmovalnem programu znotraj sekcije Kratki igrani in animirani film, predstavila že dobro uveljavljena Strup produkcija. Če strupenega loga še niste opazili na papirčkih Ziggi, ste verjetno videli kakšnega od Strupovih videospotov za Miladojko Youneed, Klemna Klemna, Shatzija, Noctiferio ali Kataleno. Njihovega videospota za kraljico elektropunka Miss Kitten verjetno niste videli, saj pod Alpami ni bil predvajan. Ob kopici videospotov so strupovci v zadnjih letih sproducirali dva dokumentarca, enega o izumitelju tonske kamere Rudiju Omoti ter drugega Z vzhoda, ki opiše prihod Slovanov čez Krpate. V strupenem CV-ju so v letu 2001 navedeni še kratki igrani film o švercanju prebežnikov Made in China ter še vrsta videov za različne odrske uprizoritve, vse od Alamuta do predstave ob podelitvi Prešernovih nagrad. Z Nejcem Sajetom, ki se je pri Dvorišču podpisal kot režiser, koscenarist in direktor fotografije, ter producentom projekta Luko Rusom smo sprva poskušali omeniti vse, ki so sodelovali pri projektu, ki terja resnično veliko volje, časa, dela in potrpljenja. Prav tako eden izmed ustanoviteljev Strup produkcije, Blaž Čadež, je bil tokrat tehnični direktor in montažer, Miha Knific je podpisan kot koscenarist in avtor likov. Tu je še scenograf Grega Natnik, avtor glasbe Davor Herceg, zvočni mojster Sašo Kalan, izdelovalec rekvizitov Miha Erman in še in še sodelavcev, ki so pomagali pri animaciji, kreaciji oblek, sinhronizaciji ...

Zgodba Dvorišča se je začela že daljnega leta 2000, ko je prvi kratki sinopsis spisal Žiga Foedrasperg - Fedr. "Scenarij je nato rasel z novimi idejami in v petih letih se je skoraj vse spremenilo," pravi Luka. Začetni scenarij so poslali na Filmski sklad, ki se je končno premaknil leta 2004, ko je projektu odobril nekaj milijonov subvencij, ki so bili ob posojeni Vibini opremi potrebni za zagon produkcije. "To je čist zajeban povedat," mi z nasmeškom odgovorita fanta, ko napnem ušesa in začnem poslušati osnove kreiranja lutkarsko-animirane risanke. "Najprej je treba narediti kovinsko armaturo, ki omogoča likom, da se premikajo. Okoli te forme nato oblikuješ plastelinasto formo, iz katere narediš kalup iz gibsa. V mavčni kalup nato vstaviš kovinske armature, nato v kalup vliješ penasti lateks, spečeš in potem upaš, da pride ven recimo cela noga," se je začela zapletena razlaga rojstva lutk, ki ne le da so bile zmožne premikati ude, ampak se jim je lahko spreminjala podoba obraza, položaj prstov in ust. V Dvorišču nastopa 16 likov, glavna akterja sta prijatelja Aki in Baco, ki jima s košarkarskega igrišča pred blokom žoga uide na vrt bivšega policaja Lazarja. Ta je po bleščeči policijski karieri pristal na funkciji hišnika bližnjega bloka, varovanje vrta pa mu je postala prioriteta mizernega življenja. Zgodba se tako odvrti okoli reševanja žoge, ki si jo otroci na koncu vendarle priborijo, toda ... Ko so bile narejene lutke in ko je scenograf zgradil pravljično mestno četrt, so maketo v velikosti 6 x 6 m postavili v zapuščeni avtopralnici na Vilharjevi ulici. Animiranje se je lahko začelo. "Imeli smo srečo, da je bilo lansko poletje bolj mrzlo, saj smo snemali 6 mesecev, pod 12-kilovatnimi lučmi pa smo delali po 12 ur na dan," se spomnita garaškega dela, ki se je začelo z računanjem. "Da smo izračunali časovno dolžino določenega giba, smo se posneli recimo med igranjem košarke ter štopali, koliko traja določena akcija, recimo kako dolgo leti žoga pri metu za tri točke. To smo nato preračunali še na 12 frejmov na sekundo." Dvanajst frejmov na sekundo pomeni, da so v stop motion tehniki, ki jo vsi poznate iz risank A je to?, za sekundo risanke fotografirali 12 sličic, ki so jih potem podvojili in sestavili 24 sličic dolgo sekundo. Računati je bilo treba tudi dolžino govora. S testnimi dialogi je bilo namreč treba izračunati dolžino posamičnih zlogov, kar je potem pomagalo pri animiranju premikanja ust. Matematiki je sledilo animiranje. Vsak lik ima na podplatu luknjo za vijak, s katerim se lutka fiksira na podlagi. "Lik pritrdiš, da lahko stoji na eni nogi. Narediti si moraš linijo, ki jo bo lik prehodil, ter na njej zvrtati luknje. Na korak ene noge pride tam nekje med 6 do 8 slik. Tako začneš fotografirati ter premikati noge in ostale dele telesa, ki se premikajo med hojo. Če recimo nekaj leti po zraku, pa je to obešeno na laks, ki se pozneje retušira. To je bilo treba početi z žogo, ki je visela na laksu. Obesiti je bilo treba tudi vsak lik, ki je skočil ali tekel, saj imamo med tekom za trenutek obe nogi v zraku." Tako je bilo za končnih 24 minut risanke v 250 kadrih skupaj poslikanih približno 16.000 fotk, te je bilo nato treba še vsako posebej retuširati, zanimirati v kadre ter pozneje zmontirati v celoto. Kot pravita, so likom vlivali karakterne značilnosti predvsem z gibi in mimiko. "Z gibanjem je možno manipulirati celotno osebnost. Ker je Lazar možakar, star kakšnih 60 let, vleče noge za sabo, malo šepa in se ne premika precej ostarelo. Vedno nekaj nerga, zato ima obrvi obrnjene navzgor. Aki je recimo košarkarski entuziast, ki se giblje poskočno, je gibčen in hiter. Pri njem se karakter mnogo bolj izraža z gibanjem in ne toliko z besedami. Medtem pa njegov najboljši frend Baco ni tako športni tip. Premika se bolj okorno, tako da se že prek njegovega gibanja vidi, da ima raje računalniške igrice kot košarko." Pri animaciji Dvorišča je sodelovalo pet ljudi, in kot pravi Luka, animator pri animaciji izhaja iz samega sebe: "Ko sem animiral Akija, je bil tako, kot sem jaz, levičar, žogo je recimo tapkal z levo roko. V nekem kadru, kjer je Akija animiral Luka, pa je desničar. Animatorji so ponavadi tisti glumci, ki imajo problem stopit pred kamero." In za dobrega animatorja naj bi bil potreben občutek za gibanje in čas ter predvsem občutek za potrpežljivost, saj že narejeno delo po Nejčevem pričevanju zlahka pade v vodo: "Lahko se ti recimo zlomi kakšna lutka, lahko samo brcneš stativ kamere in premakneš kader ter uničiš vse do tedaj posneto. Lahko samo pregori žarnica, ki jo potem zamenjaš z novo in dobiš močnejšo svetlobo, kar spet pomeni, da je treba animirati kader od začetka."

Med animatorji Dvorišča ni profesionalcev, tudi sicer pri nas manjka cela vrsta animatorskih poklicev, ki jih v tujini opravljajo dobro plačani profesionalci; od človeka, ki izdeluje kalupe, do tistega, ki retušira slike, pa vse do animatorjev, ki animirajo lik po naročilu glavnega animatorja. "Naš projekt je zato še vedno na neki amaterski ravni in se ne more primerjati z neko bogato tujo produkcijo," skromno zatrjujeta Nejc in Luka, ki še čakata na odzive ljudi, ki se preživljajo z animacijo. O tujih festivalih še ne govorita konkretno, a dvomov, da film ne bo razposlan tujim selektorjem, ne kažeta. Projekt Dvorišče je namreč šele v prvi fazi, ki je minila v dobrodelno entuziastičnem duhu, kjer je bilo gotovine dovolj le za stroške najemnin in materialov. Tudi znana imena (Radko Polič, Manca Dorrer, Neca Falk, Magnifico, Boštjan Napotnik ...), ki so v sinhronizaciji posodila svoje glasove, so delala brezplačno. Začetni entuziazem naj bi bil le zagonska sila projekta, ki se mora na tej točki šele v resnici začeti: "Že od samega začetka je zgodba načrtovana kot serija. To, kar je narejeno, je v bistvu pilot, ki stoji sam zase. Sprva je bila njegova predvidena dolžina 12 minut, vendar jih je nastalo 24. V načrtu imamo 13 novih delov, ki bi bili dolgi po 8 minut." Za to pa je potreben investitor, ki bi ga bilo moč najti v vodstvu kakšne televizije ali s preizkusom sreče na razpisu še kakšnega domačega ali evropskega sklada. In investitor do perspektivnih umetnikov ne bo smel biti skopuški. Pilotsko Dvorišče je stalo nekaj več kot 30 milijonov tolarjev, za naprej pa bosta, kot je po dosedanjih izkušnjah na hitro izračunal Luka, potrebna približno dva milijona tolarjev na minuto animacije. Skupno bi bil za animiranje celotne serije tako potreben okrogel milijon evrov. Kdo da?

povezava