29. 9. 2006 | Mladina 39 | Kultura
Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav buldožer
Stvari postanejo resnične šele takrat, ko se jih spomnimo, najprej daš save, shrani v spomin, potem pa run in zaženeš življenje in je res tam en Buldožer, ki sem si ga zapomnil od takrat, ko sem ...
Buldožer, 1975
© Miro Mele
... stopil v sobo na Streliški, kjer smo imeli nekakšno komuno, se pravi, smo se kregali, kdo bo pomil posodo, ker nismo bili na deželi, tam so se prepirali, kdo bo tisto kozo pasel, brez katere nobena komuna s strehe ne pade, na zunaj se je komuna poznala po včasih rožnato obarvanih, včasih pa modrikastih gatah in majicah, kakor je pač Neja vrgla v pralni stoj rdečo ali modro bluzo, in po tretjem pranju smo bili spodaj vsi enako lisasto vijoličasti, o, Streliška, po njih gatah jih boste prepoznali, Nejo sem srečal potem po dvajsetih letih, ona medtem Amsterdam - tam je potem izginila Lenča in ne bo je več nazaj - pa Švica pa Južna Amerika, sama energija, Osojnik bi rekel "mišičasta nimfa", mislim, da je Neja pripeljala v hišo Sedem svetlobnih let, da bodo tam snemali prvo ploščo, kot je nekoč privlekla s ceste pobranega Duška, prišel je, izvlekel iz potovalne vreče majhen tepih, si ga pogrnil v kotu, sedel in izvlekel nekaj klešč in škarij in srebrno žico in je delal nakit in zraven počasi govoril, ko prideš v Amsterdam, pitaj za Duška, svi ga znaju, in ni znal ama niti besede drugega jezika in so ga res svi znali, ampak najprej je šel v kuhinjo in je pomil posodo, on je bil komunard profesionalec, vse je očaral, pa še Neja je potem lahko kuhala rižoto za Sedem svetlobnih let, ki so bili Borč in Činč in Veble, ki mu nihče ni rekel drugače kot doktor Veble, in Andrej Trobentar s psom, krasen pes je bil, na steno so nalepili embalažo od jajc zaradi akustike in je bila living room studio, v kotu nad bobni razgrnili deke in v drugem kotu je čepel za svojo prvo doma narejeno mešalno mizo Aco Razbornik, če bi takrat vedel, da mu bo pri snemanju zadnje plošče s tem bendom zgorel studio, bi šel nemudoma domov, pesmi so bile pa bolj nežne, nekoliko nirvanistične in religiozne, kako naj stopim med ljudi, takšen, kakor sem, stopil bom, prav tak, kot sem, besedilo Samo Simčič, kam je izginil, ravno te dni je Neji telefonirala Urška Rebec, pozneje Kaj ti je deklica in Karpo Godina, v Urško je bil med drugimi zaljubljen tudi Mate Dolenc, rad zaljubljen brez upa zmage, najbrž je rabil štof za svoje zgodbe, recimo Majda Širca, ki jo je v njeni nedosegljivosti priglihal španski galeji, no in Urška se je spomnila, kako je baje Neja takrat zanosno zraven prepevala in podobno, snemanje smo najprej zelo delovno spremljali s pravico prvonaseljenih, potem pa je bil dolgčas, ker se je ponavljalo, oživelo je samo takrat, ko smo šli na kakšno gostovanje, kakor na primer v Kočevje, ki ga je organiziral njihov menedžer Srečko Čož, bivši občinski funk-mladec (mladinski funkcionar) in pozneje od preživelega Kardelja Aleša na radio potegnjen, potem pa nekam premaknjen, po brigadirsko je organiziral tovornjak s ponjavo in gor so naložili omaraste, doma narejene zvočnike in ansambel in njihove punce in Streliško in smo se peljali mal pijani in fajn zadeti in smo se znašli na odru, kjer je bila Slovenija že spet enkrat v zgodovini ponosna kot še nikoli, in smo v zboru peli, kako naj stopimo med ljudi, in je bila fora, da potem stopimo med tistih nekaj ljudi, ki so se zbrali v dvorani in smo tako tudi naredili, pa najprej je ajnfaral ansambel Življenje, vodja je bil slep, bobnar pa je imel roko v gipsu, mi pa sedimo v prvi vrsti kot kakšen Vidmar in Kocbek in Kidrič in Leskovšek tistega leta, ko so napisali nad oder, kar piše še danes, Narod si bo sodbo pisal sam, od strelov preluknjan napis, tako fino smešno se mi je zdelo to srečanje z zgodovino, no, in ko sem nekega popoldneva stopil v living room, ki je bila drugače Janezova spalnica, prevleka, ki jo je nekaj let delala in dopolnjevala Nina, podnevi šiva ponoči para, je bila zelo zapleten batik, ki ga je brez občutka od zadaj nagrizel hrček Timotej, o katerem smo ob večerih resno razpravljali, namreč ali mu damo svobodo ali pa bo ta svoboda njegova smrt in kdaj tvegati, same adrenalinske teme, je Timotej šel mimo nas s koščkom kruha v privzdignjenem smrčku in po hodniku in skozi luknjico pod vrati na dvorišče, svobodo si je pisal sam in ga je čez nekaj dni požrla sosedova mačka s svobodo vred, v tisti sobi torej sta sedela na tleh Borč Bele in Marko Brecelj in sta igrala drug v drugega in pela, rastejo nam dolge brade, brki rastejo do tal in je nastajala pesem Rastemo, s katero sta šla potem na Opatijski festival kot trio Buldožer, trio pa zato, ker sta bila dva, z Brecljem so se začele dogajati norije, enkrat so šli Bele in Zlodre in Brecelj ritensko od Figovca do Pošte, in da bi se videlo, kako je to normalno, so se po obrazu namazali s čokolado, pa ni nikjer zabeleženo kot intervenca v prostor št. 5, ja, Janko Zlodre je bil znamenita oseba, nekoč redni gost v Manipulatorju, kjer je spoštljivo pisalo, da je mislec in človek, in z njim sva se po razpadu Streliške preselila v hišo Ob potoku št. 7, naslov za šanson, tam so živeli sami sociologi, Pavle Gantar, pa Ciril Baškovič, pa Leo Šešerko, in ni bilo govora o kakšni hipi komuni, ker sociologi nimajo kakšne posebne želje po socialnem življenju, to je tako, kot če bi jemali delo za domov, no, po Brecljevi intervenciji ni več dosti ostalo od Sedem svetlobnih let, Trobentarja je zamenjal Brecelj, in kjer stopi on, močno sled pusti in odide naprej, kavboj jaše ljut, pred njim je daleki put, in poslej je bil še samo Buldožer, ne več trio, ki sta bila dva, ampak bend, ki se je preselil v klet Četrtega bloka, in so spet gradili in zidali in naredili studio, vmes so jih spet vabile komune, če se temu tako reče, imeli so globoke vezi v Grosupljem, kjer je bil Miloš Pavlica, imenovan pomožni Tito, ker je govoril, ko bom velik, bom Tito, in mu dobro kaže, zdaj je že podžupan Ljubljane, iz grosupeljskih nedri je potem odšel ovčji oddelek v komuno v Rokavcih, kjer sta imela Zalar in Adam Franko pod drevesom mizico, za katero sta študirala teorijo komune, drugi pa so spodaj pasli prave ovce, mene je ta komuna malo prestrašila, na vratih od znotraj je bil seznam, kdo kaj dela, in so bila mala in velika dežurstva in sem si zapomnil, da med mala dežurstva spada tudi brisanje drobtin po zajtrku z mize, groza me je namreč take predvidljivosti, da za en mesec vnaprej vem, kdo bo pobrisal drobtine z mize, kaj še ostane avstro-ogrski birokraciji, v Grosupljem sem bil nekoč v neki hiši, kjer sta Činč in Borč skup dajala neko pesem, če niso bile Žene i muškarci, in sem se nekoč v Avstraliji srečal s častnim konzulom AU v SLO, Viktorjem Barago, in je rekel, da je bilo to v njihovi hiši, kdo bi si mislil, kako življenje teče, zato pa se ga spominjamo, zato da to vemo, kajti stvari postanejo resnične šele takrat, ko se jih spomnimo, najprej daš save, shrani v spomin, potem pa run in zaženeš življenje in je res tam en Buldožer, ki sem si ga zapomnil od takrat, ko sem ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
