"Bizarni pisec, samohodec in razumnik"

"Puslušte, Ugurevc, vi niste heroj francoske revolucije, prav tako pa niste junak narodnoosvobodilne borbe, vendar se kljub temu pogumno motite in delajte naprej ..." (Gospod Ivan Mrak na nekem neformalnem klepetu ob kavici v bifeju Ferent)

No, pa sem se prejšnji mesec tudi jaz udeležil simpozija. To je bilo po vseh teh letih, v katerih sem se udeleževal le gasilskih veselic, raznih piknikov ter bolj ali manj zasebnih zabav, precej hrabra odločitev in smel korak. Zato je razumljivo, da sem tisto jutro malo okleval, preden sem tam na Mestnem trgu zdrknil v hladne in tihe prostore Slovenskega gledališkega muzeja, saj je zunaj sijalo ljubeznivo toplo jesensko sonce, pa tam z živilskega trga je bilo čuti mamljiv šum oddaljenega vrveža. Pa saj morda sploh nisem primerno oblečen za takle simpozij, sem iskal rešilne bilke, potem sem se pa spet spomnil, da sem se že navsezgodaj prav zaradi simpozija sveže obril, zato sem še malo mencoritil ter končno vendarle odšel na ta simpozij, posvečen stoti obletnici rojstva in dvajseti obletnici smrti Ivana Mraka, slovenskega dramatika, za katerega je leta 1977 Josip Vidmar zapisal, da gre za svojevrstnega avtorja, "bizarnega pisca, samohodca in razumnika". (Tole na koncu sem seveda prepisal s službenega vabila.) O, kaj se tudi ti udeležuješ takšnih simpozijev, me je med rokovanjem prav vedro pozdravil direktor Ivo Svetina, oh, simpozija se pa, če je le mogoče, udeležim prav vsakega, sem mu zatrdil nazaj, vendar mislim, da ga je razveselil le še en povsem nepričakovan udeleženec. Kajti malo nas je bilo, poleg tega pa se mi je še zdelo, da je vse skupaj celo malo zaudarjalo po naftalinu. Sicer pa je bilo kasneje pojasnjeno, tako da smo bili tudi vsi navzoči kar malo polaskani, saj naj bi bil celo sam Mrak prav zadovoljen s tem številom, kajti tudi svoje drame je v glavnem najraje predstavljal kar v svojem stanovanju, sicer redkim, a zato izbranim. A vseeno me je ob tem prešinila malce zlobna misel, da je te izbrance vlačil v svoje mrakobne čumnate iz enega samega preprostega razloga, ker nikjer drugje za njegove himnične tragedije ni vladalo nikakršno zanimanje.

A še dobro, da tega nisem bleknil na glas, kajti kaj kmalu so se na podiju začeli vrstiti uradno vabljeni razpravljavci, in takrat sem slišal takšne, da se mi prej še sanjalo ni, s kom sem imel v svojih mlajših in nemirnejših letih opravka. Marsikaj so povedali, o arhaičnih predtragičnih časih denimo, ko tragedije še niso bile tragične, temveč nekakšni izlivi prvinske radosti, pa o kasnejših katarzičnih tragedijah, ki pa pravzaprav niso bile kaj posebnega, saj so delovale le trenutno očiščujoče (take stvari so pisali le Sofoklesi, Shakespeari ali Kleisti), ter končno o veliki sintezi, ki pa je v vsej zmedi literature Zahoda uspela prav mojemu nekdanjemu znancu gospodu Ivanu Mraku. In tako se je prezrti genij iz nekakšnega malomarnega nekajletnega pozabljenja ponovno zavihtel med prvake ne samo naše, temveč kar literature v obče. Tega doslej res nisem vedel, odslej, pa naj mi bo, pri milem bogu, odpuščeno, bom o tem dvomil. Sploh pa se mi nekako dozdeva, da ti simpozijski razpravljalci ob svojih globokoumnih in pretanjenih izvajanjih zapadejo v neke samovšečne miselne ekstaze, saj na vsaki naključni grudici ali zanemarjenem kupčku pričnejo graditi svoje mogočne in prebrisane, vseh možnih metodoloških preobratov polne intelektualne konstrukcije, ki jim je v nekem sofističnem smislu kar očarljivo prisluhniti, s stvarjo samo pa nimajo nobene veze. Zato sem se nekako izplazil s tega umetelno buhtečega simpozija tja dol na živilski trg, kjer sem pričel barantati za oni pravi domači, še malo zelenkasti paradajz za solato, za kodrasto endivijo, pa ravno prve gajbice tiste dišeče izabele so že pripeljali iz Slovenskih goric.

Mrakovci

Vendar to ne pomeni, da gospoda Ivana Mraka ne cenim kot umetnika. Nasprotno, brez dvoma je bil eden najmarkantnejših in veličastnih oseb ljubljanskega umetniškega kroga prejšnjega stoletja. Imel je žal samo to hibo in pretentano smolo, da je pisal, recimo temu tako, slabe drame. Drugače pa je bil res umetnik od pet do glave, prav natanko tak, kot si smrtniki predstavljajo z božansko iskro zadetega genija. Prvič me je s svojo karizmatično pojavo stresel iz hlač še v mojih gimnazijskih letih v Škofji Loki. Po bog ve kakšnih povezavah in kanalih se je v galeriji Loškega gradu zgodila premierna uprizoritev neke monodrame Miroslava Slane - Mirosa, katerega patetično ime kar samo namiguje, da je bil mrakovec. Seveda sva tam nekje v zadnjih vrstah čepela tudi takrat še popolnoma nepriznana in celo globoko prezirana škofjeloška progresivca, njegova ekscelenca Peter Mlakar in jaz. Odra in scene zaradi skromnosti in zgolj enkratnosti premiere pač ni bilo, le neke neugledne lesene palete so bile navlečene tja pred beli zid. Na njih je nekaj kričala neka baba v dolgi toaleti, svoj vrišč pa poudarjala s krčevitimi zamahi rok ter s tem zbujala videz albatrosa, ki poskuša prvič poleteti. V prvi vrsti je sedel sam avtor, Miroslav, zdaj s posteklenelimi, debelo razprtimi očmi napeto zrl v igralko in z njo skupno na debelo, a nemo izgovarjal besedilo, potem pa spet nenadoma zakopal glavo v dlani in si med sunkovitim zmajevanjem mršil lase, skratka, trpeči avtor je prav sočno popestril dogajanje. Nenadoma pa je vse otrpnilo, Ivan Mrak je prišel, je hušknilo čez tisto drobno in redko prgišče škofjeloških ljubiteljev izbrane besede, sam Ivan Mrak, dogajanje na odru se je obzirno zaustavilo, pisec Miros je v hipu zavzel tako pozo kot osnovnošolček, kadar v razred vstopi strogi učitelj in skozi vrata je v dolgi in težki črni suknji vstopil Mrak, ki ga je v prav taki suknji pod roko podpiral Krištof. Kot prikazni sta v nekakšnem sloumoušnu dolgo in nestvarno stopala do svojih sedežev, katera so jima neke lakajske duše že pripravile v prvi vrsti ob avtorju. V tišini, ki je nenadoma zajela galerijo, se je razločno čulo Mrakovo težko piskljavo sopenje. Ko sta končno sedla in je Krištof nekaj pošepetal v Mrakovo uho, je dogajanje spet steklo, a v bolj sakralnem in posvečenem vzdušju kakor prej. Kadar je tista baba igralka izkričala kakšno svojo tirado, smo se vsi, ona, avtor Miros in mi, publika, vprašujoče zazrli v Mraka in v njem iskali potrditve, ali nam je bilo to všeč ali ne, toda na njegovem nemem obrazu ni bilo moč razbrati ničesar. Le s svojimi debelimi čutnimi ustnicami je neprestano nekaj mlel, spokojno in samoumevno kot prežvekovalec. Potem pa se je sklonil k svojemu Krištofu, mu nekaj pošepetal, nakar sta počasi ob ponovni prekinitvi v tistem njunem sloumoušnu zapustila prizorišče. Monodrama se je sicer nadaljevala, prisiljeno in brez soka, vendar je bilo vsem jasno, da se je končala že z Mrakovim odhodom.

Kako sva se kasneje z gospodom Mrakom osebno spoznala, mi je ušlo iz spomina. Vendar je bilo zanesljivo v bifeju Ferent, kamor je vsakodnevno tam okrog poldneva zahajal na kavico ob spremstvu svojih dveh takrat še mladih ljubimcev, včasih s Krištofom, drugič z Miranom, redkeje z obema hkrati. Ta lokal je bil nekakšen predhodnik danes tako razvpitega Šumija, a so ga kasneje kot leglo ljubljanskega študentarskega anarhizma, hipijizma in drogerizma zaprli, toda zakajeno, vreščavo, zadeto in hotljivo vzdušje je, kot kaže, takrat že ostarelemu boemskemu piscu prijalo kot groblje koprivam. Njegov prihod je bil vedno prav nabit s prav posebno patetično teatraliko. Najprej sta Miran ali Krištof na široko odprla vrata, potem dolgo ni bilo nič, nato se je v okviru pojavila visoka črno osuknjana silhueta in takrat mi je bilo jasno, da lahko v popolnem miru srknem še polovico pira, kajti takrat se je šele pričel oni sanjsko upočasnjen mimohod mimo blagajn bližnje samopostrežne trgovine do šanka. Ko je bil oddaljen le še kakšne tri metre, smo fantje pričeli metati kakšne bruce iz njegovega najljubšega separeja, nakar je sledilo rokovanje. No, Ugurevc, kako ste kaj, mi je stisnil roko s svojimi velikimi in nenavadno krepkimi dlanmi ter se mi prodorno zazrl v oči, vmes pa mrščil čelo in se šobil s svojimi debelimi ustnicami. Miran ali Krištof pa sta mirno stala tam zraven. Potem sem mu razložil vse, kar mi je v tistem trenutku padlo na glavo, in ker je bilo obče znano, da je gospod toplovodar, skušal obzirno izvleči dlan iz njegovega prijema. A kadarkoli je začutil, da mu skuša moja roka izpolzeti, me je zgrabil močneje in ponovno pričel s tresenjem. To rokovanje je trajalo tudi po pet minut. Ko sem se izpovedal do konca in utihnil, pa mi je ponovno krepkeje stresel roko in vprašal, no, kako ste pa kaj drugače. In vse se je pričelo znova.

Mačjeljubec

Potem smo sedeli in on se je zelo rad malo važil. Med vzdihi in stoki je šušteče in cmokljajoče srebal kavo ter se z glasom, ki ni dopuščal dvoma, spominjal svojih prijateljevanj z legendami slovenske avantgardne literature, denimo Kosovelom in Podbevškom, ter se pri tem povsem samoumevno uvrščal za tretji steber teh zgodnjih razbijačev klasične umetnosti. Pri tem pa se je prekanjeno hahljal nekam sam vase in namigoval, kako se je leta 1925 moral z begom reševati pred linčem razkačene publike ob premieri svoje drame Obločnica. Sicer pa mi gospod, kajti on je v tistih tovariških časih brez dvoma bil gospod, čeprav rahlo zanemarjen, ni deloval avantgardistično, prej bi rekel, da je bil zaljubljenec v najbolj okorelo klasiko, o čemer priča že izbor tematike njegovih dram, v katerih slavi zgolj heroje in graditelje naše civilizacije, kolikor je pa meni znano, so pa avatgardisti prav ta svet želeli zjebati, popljuvati in zrušiti. Potem je pa tu še njegov jezik, himničen, kot ga je imenoval sam, nabrekel, patetičen in staromoden, tako da včasih že kar malo spominja na Koseskega. Pa še njegova filozofija je bila povsem v stilu neke okleščene nemške metafizike. Je malo zacmokal s svojimi debelimi žvalami ter globoko pomenljivo izsopel, "ko se spomnim matere, Karle in svojega božanskega ljubimca, takrat me prešine kot le kdaj, da je Ljubezen nekaj izven in iznad vsega ..." Ja, kot da bi pa sedaj kar tam neka Ljubezen plahutala po raznih sferah in sedla zdaj na tega in zdaj na onega. Vendar pa, da ne bi morda pomislil, da je ta Ljubezen kaj živalsko nagonskega, je takoj pojasnil, da med njim in njegovo zakonito soprogo Karlo ni bilo nikoli prav nič telesnega, da sta se poročila zgolj zato, ker je bilo v tistih časih za žensko neprijetno, celo sramotno, če je prek državnih mej potovala sama, če je sama naročala sobe v hotelih in sama stopala po ulicah evropskih velemest. Gospod Mrak je bil namreč globoko in iskreno prepričan, da sta tam v prvi polovici prejšnjega stoletja svetovno likovno umetnost obvladovala in usmerjala le dva genija, od vidovega plesa zadeti Vincent van Gogh in njegova Karla Bulovčeva. Enkrat sem si sicer ogledal nekaj njenih slik, neki veliki, že precej oguljeni, malomarno zviti kartoni spodaj v neki kleti ali drvarnici stare Ljubljane so bili to, bolj ali manj pozabljeni in zgolj mestnim kanalizacijskim podganam na ogled ponujeni, porisani z nekimi že obledelimi herojskimi liki. A vsaj name niso ne vem kako globoko učinkovali. Neka druga, pozneje precej razvpita razstava, pa je učinkovala, seveda brez njenega zavestnega namena, prav grozljivo in šokantno. Že kar nekaj let po njeni smrti so namreč postavili na ogled serijo risb njunih mrtvih mačk. Oba sta bila namreč neizmerna ljubitelja teh živali, jih redila v stotinah, in kadarkoli je katera izmed njih preminula, je Karla pograbila risalo ter ovekovečila mrtvo trupelce za večnost. Z leti so se tisti papirji z risbicami mačjih kadavrov zaplesnjeno porumenili, kar je vsemu pridalo še posebno vonjavo najbolj banalne poulične smrti, in to je v sterilnosti umetniške galerije delovalo še posebno morbidno. Sploh pa je bila s temi Mrakovimi mačkami res ena sama muka. Spomnim se, kako sem prvič vstopil v njegov brlog, še v tistega starega, zgoraj nad njihovo bivšo družinsko gostilno Mrak. Sam bog ve, čemu sem ga obiskal. No, potrkam na vrata, znotraj se dolgo ni zganilo nič, le včasih se je v tisti tišini zdelo, da je za vrati presunljivo zavpila papiga ali kakšna podobna tropska ptica. Potem so se vrata previdno odškrtnila in na plan je bojazljivo pokukal Miran. A, ti si, je rekel in me spustil v nekakšno kuhinjo. Takoj me je objel oster mačji smrad. Tla so bila posuta z mivko, okna zamrežena, soba skoraj brez pohištva, le neke gajbice in škatle so bile v neredu razmetane po prostoru, v kotu pa velik zidan šporgert. (Temu se pač ne more reči štedilnik, to so tisti plehnati proletarski, poimenovanje pa je pri obeh tako ali tako tujka.) Iz tega ogromnega šporgerta so bili pobrani vsi kotlički, odprte vse odprtine, iz vsake teh lukenj pa se je vame vprašujoče zazrla množica mačjih glavic, ki so gnezdile v teh vdolbinah. Še več mačk pa se je brezciljno motovililo po celi kuhinji, med in v tistih škatlah in gajbicah, sem pa tja je kakšna presunljivo mijavknila in se druga na tenko usrala, Miran pa mi je namignil, naj počakam v tej sprejemnici, da me gre najavit gospodu. Potem sem ostal sam z mačkami, Mirana pa spet dolgo ni bilo od nikoder. Vse skupaj je postajalo malce tesnobno, včasih se je kakšna zverinica priplazila k mojim nogam in me ovohavala, in ko sem ji skušal z nakazano brco dokazati svojo avtoriteto in dostojanstvo, je ob mojem gibu le rahlo odmaknila gobček in me prezirljivo ovohavala naprej. Končno sem bil povabljen v gospodovo sobo, v kateri je vladal mrak, kajti temoto in vonj po mačkah, tod izdatno pomešan z vonjem cenenega tobaka, so varovale debele in težke zavese na vseh oknih. Kaj sva dolgo in temeljito klepetala, ne vem več, verjetno kaj o francoski revoluciji ali lučnih bratih, bolj sem proučeval sistem raznih poličk, ki so obkrožale celo sobo, tako da sta se njegovi dve mački ljubljenki lahko sprehajali vsepovsod, ne da bi stopili na tla. Kajti v gospodarjevi sobi sta bili največ dve izbranki. Toda ko je gospod Ivan kateri iz prve sobe dovolil čast vstopa v svojo rezidenco, je bila njena usoda zapečatena, ven ni več prišla živa. Ko je katera teh ljubljenk poginila, pa jo je zamenjal s kakšno iz čredice v prvi sobi, ki mu je že prej padla v oko zaradi svoje ljubkosti, igrivosti in razuma.

Poleg teh mačk in oboževanja spomina svoje matere, legendarne ljubljanske gostilničarke, marljive, ročne, oštirsko razumevajoče in gospodinjsko razumne, so bili ena izmed Mrakovih strasti še ti malce skrivnostni božanski ljubimci. Miran in Krištof sta to nekako bila, toda kateri je bil tisti zares "božanski", se pa res ne ve. Krištof mi je nekoč zabrusil, da zdaj eden in drugič drugi. Ampak potem me je pa nekoč spreletelo, da je bil to mogoče popolnoma tretji, morda kakšen neznanec iz Mrakove nemirne mladosti, bog ve.

Potem pa je tu še Umetnost. In bojim se, da jo je stisnil v kot, iz katerega ni izhoda ravno s tem velikim U. Ko berem njegove dnevniške zapiske, še posebno tiste, ko je obiskoval na smrt bolno Karlo na Golniku, se mi zazdi prepričljiv, pošten in celo globoko tragičen, potem pa se Umetnik v svojih himničnih tragedijah loti Umetnosti. Nekoč sem bil prisoten v sicer maloštevilni publiki na krstni izvedbi neke take herojske tragedije, povzete po izročilu klasične grške mitologije. Pa Milan Kleč in Matjaž Kocbek sta bila tam. Mrak ni svojega visokega besedila zaupal nobenemu drugemu igralcu, zato je vse vloge igral kar sam. Najprej se je nekje iz ozadja oglasila kljunasta flavta, to je bil zanj pač inštrument, vreden visokih helenskih čustev. Potem se je na improviziranem prizorišču pojavil ostareli igralec ter z glasom, ki je skušal biti mogočen, a ga je prekinjalo starčevsko šuštenje in sikljanje. "Oče, o moj oče!" se je drl in hip zatem s nespremenjenim glasom odgovarjal: "O sin moj, kaj želiš, o sin?" Zraven je pa krilil z rokami kot albatros, ki hoče vzleteti. Stvar je bila tako tragikomična, da smo mi trije bruhnili v smeh. Potem pa so nas, z vsem prezirom, ki ga zaslužijo porogljivci prave umetnosti, sramotilno vrgli ven. In tako na koncu mislim, da smo bili zgolj priča nekemu nenapisanemu romanu, katerega glavni lik je gospod Ivan Mrak, vztrajni iskalec Lepote, Resnice in Ljubezni, neutrudni ustvarjalec Umetnosti, posebnež in samotnež, in ki ga je še najbolj mogoče zaslutiti prav iz njegovih pred kratkim izdanih Dnevnikov.