Štigličev seznam

Leta 1960 je Ben-Hur pometel s konkurenco '59 in pobral 11 Oskarjev, kar je bil rekord. Naslednje leto, ko so podeljevali Oskarje za leto 1960, ni bilo tako favorizirane metle. Wilderjevo Stanovanje so propagirali s sloganom: "Nenadoma lansko zimo - vedel je, da njegovo stanovanje uporabljajo za nekaj zlega." Hitchcockov Psiho s sloganom: "Po začetku filma ne bomo več nikogar spustili v kino." Brooksovega Elmerja Gantryja s sloganom: "Le za odrasle." Alamo pa s sloganom: "Misijon, ki je postal trdnjava - trdnjava, ki je postala svetišče." John Wayne, avtor te narodno-osvobodilne epopeje, je poudaril: "Mislim, da postajamo premehki in da svobodo jemljemo kot nekaj samoumevnega. Alamo bo Ameriko in svet na vekomaj veke opozarjal, da svoboda ni poceni. Ta film naj gledajo le tisti, ki verjamejo v heroje." Alamo, za katerega glasovalo več Akademikov, kot pa ga je videlo, je dobil le nominacijo. Elmer Gantry tudi. Psiho, himna materinski ljubezni, je ostal brez nominacije. Oskarja za najboljši film pa je snelo Stanovanje - Oskarja je kakopak podelila Gina Lollobrigida, tedaj poročena s Slovencem, Milkom Škofičem.

To je bilo leto, ko je Slovenija doživela bližnje srečanje tretje vrste - s Hollywoodom, se razume. Med petimi filmi, nominiranimi v kategoriji najboljših tujejezičnih filmov, je bil namreč tudi Deveti krog, jugoslovanski film, ki ga je režiral France Štiglic. Ne, to ni bil slovenski film - Štiglic ga je posnel na hrvaškem, predstavljal pa je neke sorte anticipacijo Schindlerjevega seznama. Mlad Hrvat (Boris Dvornik) privoli v poroko z mlado Židinjo (Dušica Žegarac), da bi jo rešil pred ustaško-arijskim pregonom in legerjem smrti, v katerem na koncu pristaneta oba. Film je bil mračen in klavstrofobičen, poln ustaških škornjev, nemških koračnic, policijskih ur, siren, rešetk, nočnih transportov in vojnega kaosa - Dnevnik Ane Frank po naše.

Kako je France Štiglic, režiser prvega slovenskega celovečerca, prišel na Hrvaško? E, to je malce daljša zgodba. Štiglic namreč ni posnel le filma Na svoji zemlji, ampak je kmalu zatem posnel tudi Trst in Svet na Kajžarju - že Trst je bil regresija, Svet na Kajžarju (1952), film o težkem življenju viničarjev, pa je bil dno, tako da so Štiglicu rekli: Go east, o, young man! In res, ker v Sloveniji ni več prišel do filma, je šel v Makedonijo, kjer je posnel Volčjo noč (1955), zelo preprosto, elegantno partizansko dramo, ki si jo najlažje predstavljate kot partizansko verzijo Hillove Južnjaške utehe, le da so dialogi slabši. Skupina partizanov izgubi stik s svojim odredom in obtiči v divjem, sivem, morastem, neobljudenem, komornem okolju - jasno, sovražnik je neviden in fantje padajo drug za drugim, tako da na koncu preživita le dva. Hja, kot Keith Carradine & Powers Boothe. Volčja noč je Štiglica vrnila v igro in že naslednje se je odkupil tudi Slovencem - z Dolino miru, našo verzijo Prepovedanih iger, ki bi se morala izvirno dogajati v Severni Koreji (!), v času tedaj ravno dobro končane korejske vojne, in ki je Johnu Kitzmillerju, sestreljenemu ameriškemu pilotu, v Cannesu prinesla grand prix žirije za najboljšo moško vlogo. Toda ironično, slovenski kritiki so film - sicer velik hit - razsuli. In Štiglic je šel spet v ilegalo... ee, pet let ni posnel slovenskega filma. Kar pa ne pomeni, da v tem času ni posnel nobenega filma. Specifično, posnel je dva. Prvega spet v Makedoniji - kriminalko Viza zla. Okej, Viza zla je bila resda žanrsko zelo okorna in akcijsko neizživeta, toda hej, vrtela se je okrog prekupčevalcev z mamili, ki skušajo robo spraviti čez mejo - in to leta 1959! Ha! Drugi jugoslovanski filmi tedaj še niso vedeli, da mamila sploh obstajajo. Naslednje leto je Štiglic krenil v Zagreb in za tvrdko Jadran film posnel Deveti krog.

Oskarja za tujejezični film je dobil švedski Deviški vrelec, ki ga je posnel Ingmar Bergman. Ostali nominiranci, italijanski, francoski, mehiški in jugoslovanski, so domov odšli s certifikati. Štiglica pa v Los Angeles ni bilo, ker je bil preveč zaseden s snemanjem Balade o trobenti in oblaku, slovenskega filma, v katerem Slovenci pobijajo drug drugega in v katerem mati dahne sinu: "Hočem, da mi ti odsekaš glavo." Ja, Psiho po naše.