16. 10. 2002 | Mladina 41 | Kultura | Film
Zvenenje v glavi
V Sloveniji lahko najdete kopico tipov, ki skušajo drug drugega impresionirati z rezultati in postavami starih jugoslovanskih reprezentanc - namesto sličic zamenjujejo postave. Nikoli jih ne podcenjujte - resno mislijo. To je več kot nostalgična manija. In več kot fetišizem - to je nova subkultura. Trainspotting po slovensko. By-pass Balkan-žura. In Zvenenje v glavi, sicer posneto po težkem, toda kinetičnem romanu Draga Jančarja, je hommage tej subkulturi, jasno, preveden v leto 1970, ko se je pilo rum s kokto, ko se je le pri Mercatorju dobilo vse in ko so se v istih križankah pojavljali Džo Maračić-Maki, Masada in angleške manekenke, bolje rečeno, preveden v Centralne zapore Livada, kjer se kurči vsa tedanja partijska opozicija, saj veste, tipični socrealistični disidenti - geji, ki imajo na vesti župnike, pedofili, sadistični homofobi, psihopati, sociopati in kakopak Keber (Jernej Šugman), "vietnamski veteran" (oh, ne sprašujte), falirani poštni ropar, outsider, ki mu je zvenelo v glavi, še preden je svoji bejbi, Ksenji Mišič, razbil glavo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 10. 2002 | Mladina 41 | Kultura | Film
V Sloveniji lahko najdete kopico tipov, ki skušajo drug drugega impresionirati z rezultati in postavami starih jugoslovanskih reprezentanc - namesto sličic zamenjujejo postave. Nikoli jih ne podcenjujte - resno mislijo. To je več kot nostalgična manija. In več kot fetišizem - to je nova subkultura. Trainspotting po slovensko. By-pass Balkan-žura. In Zvenenje v glavi, sicer posneto po težkem, toda kinetičnem romanu Draga Jančarja, je hommage tej subkulturi, jasno, preveden v leto 1970, ko se je pilo rum s kokto, ko se je le pri Mercatorju dobilo vse in ko so se v istih križankah pojavljali Džo Maračić-Maki, Masada in angleške manekenke, bolje rečeno, preveden v Centralne zapore Livada, kjer se kurči vsa tedanja partijska opozicija, saj veste, tipični socrealistični disidenti - geji, ki imajo na vesti župnike, pedofili, sadistični homofobi, psihopati, sociopati in kakopak Keber (Jernej Šugman), "vietnamski veteran" (oh, ne sprašujte), falirani poštni ropar, outsider, ki mu je zvenelo v glavi, še preden je svoji bejbi, Ksenji Mišič, razbil glavo.
Toda ko jim pazniki ugasnejo televizor, na katerem se rola svetovno prvenstvo v košarki, specifično, tekma Jugoslavija : ZDA, se jim zmeša (šit, niti do Daneua ne pridejo!), zavzamejo zapore, vzamejo talce, ustanovijo pogajalski odbor in postavijo pogoje, ki vključujejo tudi tegale - nov prenos tekme. Ne posnetek, ampak v živo - še enkrat.
Naj tekmo ponovijo. Od prve do zadnje minute. Hočejo, da se čas zavrti nazaj - "v osnovno stanje". Dober skeč - toda ko ga je konec, je konec tudi filma. Kar se zgodi hudo prezgodaj.
Sledijo le še dolgo prepričevanje gledalca, da gleda kaos in klavnico, no, Masado, skupinski samomor... vztrajanje, da bi bile Kebrove "sanje" velik izziv za Freuda... tavanje med obrazi Petreja Arsovskega, Iva Godniča, Uroša Potočnika, Esada Babačiča, Primoža Petkovška, Bogdana Diklića, Harisa Burine in bratov Polič, ki po stari slovenski navadi čakajo na iztočnico (okej, na signal za repliko)... nihanje med humorjem novomeške komedije Na svoji Vesni in humorjem one stare Vesne... folklorno nadgrajevanje skeča, ki ne potrebuje podaljškov, ampak pressing... in mučenje zaporniških klišejev.
Toda to, kar je v zaporniških filmih dobro, je tu slabo - in to, kar je v zaporniških filmih slabo, je tu še slabše. No, Andrej Košak kljub temu ohrani svoj smisel za humor - Kebru en prizor zelo potegne na neki prizor iz filma Viva Zapata. Kar pa naj vas ne zavede: Zvenenje v glavi je hommage jugošportni subkulturi - najboljši in najbolj insiderski v filmu so inserti s tekme Juga: ZDA.
ZADRŽAN
