10. 4. 2005 | Mladina 14 | Kultura | Film
Desperado tonic
Boris Petkovič, Varja Močnik, Hanna W. Slak & Zoran Živulovič, 2004
Ivan Volarič Feo je pred tridesetimi leti izdal pesniško zbirko Desperado tonic water, v kateri je nekaj unikatnih, klasičnih poem. La guerre est finie gre takole: “ko je konec vojne/ je samo vojne konec”. Dva verza. To je vse. Hip vzhajajočega sonca je še krajši: “najlepša jutra so zjutraj”. V poemi Sem šel v kino, sem videl film, ki je precej bolj epska, pa se razteza tale verz: “primi pome zrežiram film”. Ko sem ga prebral prvič, sem cinefilsko trznil, ker se mi je zazdelo, da piše: “pridi pome zrežiran film”. Da te odpelje film, ali pa da te ugrabi film, oh, ali pa da umreš v filmu, magari svojem - mar ni to happy end? In ni razloga, da ne bi užival v špekulaciji, da so tudi režiserji filma Desperado tonic, inspiriranega s poezijo, ki jo je inspiriral film, ta verz prebrali tako: Ivanu Volariču Feu, glavnemu junaku tega tripa, se pač zgodi oboje. Igra namreč Štrockega, ostarelega kinooperaterja, ki je hotel nekoč, ko je bil še mlajši, posneti film, specifično - hotel je posneti porod, ga zavrteti nazaj, film pa potem nasloviti “Marš u pizdu materinu”. Nihče ni prišel ponj, zato ga ni zrežiral.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
