10. 7. 2005 | Mladina 27 | Kultura | Film
Vojna svetov
War of the Worlds, 2005
"Gospe in gospodje, prekinjamo program... šokantne novice... na Marsu so opazili čudne, hidrogenske eksplozije... Zemlji se z veliko hitrostjo približuje orjaški, žareči, leteči predmet... pristal je pri Grovers Millu... iz vesoljske ladje stopajo srhljive, neopisljive, zlovešče kreature... scvrli so ljudi, ki so jih prišli gledat, tudi policaje... povsod ležijo ožgana, neprepoznavna trupla... Marsovci prihajajo... ljudje zapuščajo mesta... to je konec... iz mesta se vali dim... ljudje padajo v Vzhodno reko - kot podgane!!!" Tako je 30. oktobra 1938 - na Noč čarovnic - donelo iz slovite radijske igre Vojna svetov, ki jo je po istoimenskem romanu H.G. Wellsa režiral Orson Welles. In kot veste, so Američani masovno nasedli - mislili so, da so se v New Jerseyju res izkrcali Marsovci, ki zdaj goltajo Ameriko. Da je Wellesu nateg uspel, ne preseneča: to je bil pač čas, ko so sleparije zares cvetele (con-art), ko je cvetel zgornji srednji razred, ki je imel občutek, da se mu ne more nič zgoditi, ko je Hitler anektiral Avstrijo in ko so ljudje slepo verjeli medijem. Že nekaj minut po začetku tega radijskega showa so se širom Amerike začele prižigati luči, hiše so se praznile, cerkve polnile, ljudi je zgrabila panika - pognali so se v beg. Izmed 9 milijonov poslušalcev se jih naj bi kar 1.750.000 pognalo v paničen dir - ali pa vsaj v silovit plač. Zabeleželi so trumo zlomljenih nog in spontanih splavov, nekateri pa so hoteli narediti celo samomor. Nekaj podobnega se zgodi zdaj, v Spielbergovi verziji Wellsove sci-fi klasike: ko Ameriko udarijo divji, agresivni, pohlepni, imperialistični, genocidni, kanibalski alieni, opremljeni z orjaškimi, apokaliptičnimi tripodnimi mašinami, Američani planejo v beg. Zgrabita jih panika in histerija, vse puščajo za sabo, gnetejo se in prerivajo, solidarnosti ni več. Ustava pogine. Demokracija v trenutku sprhni. Red mutira v kaos. In seveda - Američani mutirajo v podgane. Drug po drugem hodijo, še več - drug drugega pobijajo. Od psihoze mase do linča je le korak. Reke so polne trupel. Amerika izgleda kot wasteland - kot Dresden po bombardiranju. Kot Hirošima. Kot Faludža. Američani se lahko le skrivajo - nič heroičnega ni v njih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 7. 2005 | Mladina 27 | Kultura | Film
"Gospe in gospodje, prekinjamo program... šokantne novice... na Marsu so opazili čudne, hidrogenske eksplozije... Zemlji se z veliko hitrostjo približuje orjaški, žareči, leteči predmet... pristal je pri Grovers Millu... iz vesoljske ladje stopajo srhljive, neopisljive, zlovešče kreature... scvrli so ljudi, ki so jih prišli gledat, tudi policaje... povsod ležijo ožgana, neprepoznavna trupla... Marsovci prihajajo... ljudje zapuščajo mesta... to je konec... iz mesta se vali dim... ljudje padajo v Vzhodno reko - kot podgane!!!" Tako je 30. oktobra 1938 - na Noč čarovnic - donelo iz slovite radijske igre Vojna svetov, ki jo je po istoimenskem romanu H.G. Wellsa režiral Orson Welles. In kot veste, so Američani masovno nasedli - mislili so, da so se v New Jerseyju res izkrcali Marsovci, ki zdaj goltajo Ameriko. Da je Wellesu nateg uspel, ne preseneča: to je bil pač čas, ko so sleparije zares cvetele (con-art), ko je cvetel zgornji srednji razred, ki je imel občutek, da se mu ne more nič zgoditi, ko je Hitler anektiral Avstrijo in ko so ljudje slepo verjeli medijem. Že nekaj minut po začetku tega radijskega showa so se širom Amerike začele prižigati luči, hiše so se praznile, cerkve polnile, ljudi je zgrabila panika - pognali so se v beg. Izmed 9 milijonov poslušalcev se jih naj bi kar 1.750.000 pognalo v paničen dir - ali pa vsaj v silovit plač. Zabeleželi so trumo zlomljenih nog in spontanih splavov, nekateri pa so hoteli narediti celo samomor. Nekaj podobnega se zgodi zdaj, v Spielbergovi verziji Wellsove sci-fi klasike: ko Ameriko udarijo divji, agresivni, pohlepni, imperialistični, genocidni, kanibalski alieni, opremljeni z orjaškimi, apokaliptičnimi tripodnimi mašinami, Američani planejo v beg. Zgrabita jih panika in histerija, vse puščajo za sabo, gnetejo se in prerivajo, solidarnosti ni več. Ustava pogine. Demokracija v trenutku sprhni. Red mutira v kaos. In seveda - Američani mutirajo v podgane. Drug po drugem hodijo, še več - drug drugega pobijajo. Od psihoze mase do linča je le korak. Reke so polne trupel. Amerika izgleda kot wasteland - kot Dresden po bombardiranju. Kot Hirošima. Kot Faludža. Američani se lahko le skrivajo - nič heroičnega ni v njih.
Tudi v Rayu (Tom Cruise), malem, ločenem, obupanem, disfunkcionalnem človeku iz New Jerseyja, ki skuša rešiti svoja otroka (Justin Chatwin & Dakota Fanning), ni nič heroičnega. Na to, da bi zajezdil kako vojaško letalo, naskočil intergalaktično "inteligenco" ter z eno potezo razrešil vse probleme in prinesel happy-end, niti pomišlja ne. Za heroje je prepozno. Imperialistični evildoer je preprosto premočan - preveč je sofisticiran, preveč dobro oborožen, preveč odločen. Ni ga mogoče ustaviti. Tom Cruise se lahko le potuhne v hosto - v ilegalo, jasno, v upanju, da bodo ultra razvite aliene ustavili mikrobi... ee, naravna selekcija. Amerika v Vojni svetov izgleda kot dežela Tretjega sveta, ki jo je udarila kaka imperialistična velesila. Točno, Amerika izgleda kot nemočna, podrazvita, tretjesvetna dežela, ki jo je udarila Amerika. Okej, če že ravno hočete: Amerika izgleda kot Irak. Vojna svetov je sci-fi moralka, vzgojni film, šoker, film katastrofe in politična alegorija, ki se - podobno kot Nebeško kraljestvo - ne konča z velikim, spektakularnim, odrešilnim obračunom. Spielbergu je jasno, da preproste populistične rešitve - a la "samo Sadama Huseina primemo, pa bo Amerika bolj varna" in "samo Michaela Jacksona zapremo, pa bo Amerika boljša" - ne vžgejo več.
ZELO ZA-
