8. 12. 2005 | Mladina 49 | Kultura | Film
Doom
Doom, 2005
Ja, Doom je posnet po video igrici. In ne izgleda slabo - za film, posnet po video igrici. Hočem reči, Doom je zelo dobra ekranizacija video igrice. Kar seveda pomeni, da je narejen za fane te video igrice - za osebke, ki jo igrajo. In tu je problem: zakaj bi fanom video igrice Doom snemali še filmsko verzijo te igrice? Fan lahko namreč to igrico le gleda, ne more pa se vanjo vključiti - na potek ali pa rezultat ne more vplivati. Film ne omogoča tiste interakcije, ki jo omogoča igrica. Ste kdaj gledali koga, ki igra video igrico? Njemu je prihajalo, vi pa ste zehali - gledanje video igrice, ki je ne igraš sam, je čisti dolgčas. In tudi gledanje video igrice, ki je sploh ne moreš igrati, je čisti dolgčas. Jasno, film Doom je taka video igrica: hiperaktivna, ne pa tudi interaktivna. Začne se na Marsu, kjer gre na lepem vse narobe - znanstvenike v raziskovalnem kompleksu napade nevidno Zlo. Kaj zdaj?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?