28. 11. 2006 | Mladina 48 | Kultura | Film
Režiser porok
Il regista di matrimoni, 2006
Leto 1968 se je uprlo družbenemu redu, normalnosti, avtoriteti in patriarhalnemu režimu. Marco Bellocchio, vedno kontroverzni italijanski auteur, se je vsemu temu uprl že leta 1965 v svojem prvencu Pesti v žepu, v katerem je razmontiral divjo, strastno, nevrotično, epileptično, avtodestruktivno družino, ideološki aparat italijanske družbe. Družina je ta, ki socializira in indoktrinira Italijane, toda na skrajno represiven način. Okej, to počne na tako patriarhalno represiven način, da se ultra levičar Vittorio v filmu Kitajska je blizu (1967) zgrozi, ko ugotovi, da njegova sestra ni več devica, rekoč: “Lahko si marksist in leninist, toda kljub temu ne smeš pustiti, da se ti sestra goni okrog.” V Italiji je katoliško-družinska indoktrinacija tako močna, da se celo marksist ne more znebiti duhovnika v sebi - in da je do terorizma, do Rdečih brigad, vedno le korak. Red je tako represiven, da ga lahko odreši le nered. Razlog več, da je Bellocchio v svojih filmih razmontiral še vse ostale inštitucije, ki skrbijo za socializacijo Italije: cerkev, šolo, politične stranke, srednji razred, vojsko, medije, umobolnice. Pa spet družino in cerkev. In znova spet družino in cerkev - zelo odmevno in “blasfemično” pred štirimi leti v Verski vzgoji, v kateri italijanski slikar Ernesto (Sergio Castellitto), sicer ateist, izve, da bo Vatikan njegovo mater razglasil za svetnico, kar ga seveda šokira. Ernesto je svojo mater - in njen “nasmeh” - zelo dobro poznal, zato ve, da si beatifikacije ne zasluži.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
