Kratki stiki

Če bi radi videli film, v katerem rastline gledajo rastline in v katerem vsi izgubljajo, a se trudijo, da bi izgubili čim počasneje, potem si poglejte Kratke stike, v katere liki kapljajo tako slepo kot v Kratkih zgodbah ali pa v Magnoliji: japi (Sebastijan Cavazza), ki ga je paralizirala prometna nesreča, dermatologinja (Tjaša Železnik), ki ga skuša “odrešiti”, ločeni prevajalec (Jernej Šugman), ki je izgubil sina, šofer mestnega busa (Grega Zorc), ki je pred vrati našel dojenčka, oče (Boris Cavazza), ki “išče” sina. In tako dalje. Drug mimo drugega hodijo, toda brez besed. Mozaično se prepletajo, toda nimajo se komu nasmehniti. Ne poznajo se, toda nimajo potrebe, da bi se. Drug drugega se dotaknejo šele ob prometni nesreči, ki jih poveže. Kot v Usodni nesreči. To je edina oblika “stika”, ki jo poznajo - in tolerirajo.

Kratki stiki so tipični slovenski film, ali bolje rečeno - tipični film o Sloveniji: prometne nesreče, samomori, ženske, ki se ne morejo odločiti, ali bi rodile, ljudje, ki se preprosto ne znajo več pogovarjati, in popolna odsotnost smisla za humor. Toda popolna odsotnost humorja filmu ni v škodo, ampak v korist, saj s tem lažje podkrepi svojo “tezo”: da v Sloveniji izginja vse, kar presega ego. Za humor sta potrebna dva - ali pa trije. Kot pri seksu. V Sloveniji pa dvojino jemlje vrag - in množino tudi. Kratki stiki, ki o tem nimajo nobenih iluzij, se dogajajo sredi zime, ali kot bi rekel Shakespeare, sredi “zime našega nezadovoljstva”, sredi slovenske paraliziranosti in antisolidarnosti, sredi slovenske totalke, ki jo vlada prikazuje kot največjo slovensko zgodbo o uspehu vseh časov. Kratki stiki so tako črni, da bi jih Drobnič prepovedal, toda to je ta jebena ulica, na kateri živimo.

ZA