Dihati moraš, to je vsa skrivnost

Prvoosebna iz(pri)poved žalovalke.

Zgodba, izžetek: sedemindvajsetletna učiteljica Joy Stone ("Pizda materina, kuhati pa res ne znaš.") se razide s svojim dolgoletnim fantom ("Jebe se mi tvoja hrana.") ter odide s sodelavcem in (zaenkrat še poročenim) ljubimcem Michaelom na počitnikovanje v Španijo. Tam pa ji ljubljeni moški kratkomalo - utone v bazenu.

Zgodba, slapovi povedanega: medtem ko (ob)čutno zapisani spominski prebliski na ta poletni dan, ko je utonil Michael, izvenijo kot lirična pesnitev, pa se obširni in natančni opisi vsakodnevnih telesnih ritualov, recimo britja nog, dopolnjujejo s citati iz rumenega tiska, večinoma horoskopi in kuharskimi recepti; - in, navsezadnje, tekst mestoma celo uhaja s strani ...

Zgodba, bralčeva ujetost vanjo: junakinja v bralcu ne najde samo zaupnika, temveč tudi sotrpina. Tega pa je sposobna samo visoka literatura.

Navkljub temu, da se ima pisateljica (r.1956) za feministko ("Sem feministka, tako da je osebno hkrati tudi politično in je pisanje o ženski seksualnosti v prvi vrsti politično dejanje.") in da v njenih romanih prevladujejo usode sodobnih žensk srednjega in delavskega razreda, pa je popolnoma brezpredmetno etiketirati njeno literaturo kot - žensko pisanje: gre namreč za umetniško dovršene stvaritve, ki se spoprijemljejo z univerzalnimi problemi (potrošniška družba, odtujenost, depresija etc.) in niti najmanj za agitpropovsko žensko kracanje.