Boris Groys: Teorija sodobne umetnosti

Esejistični premisleki o muzejskih in medijskih prostorih.

Muzeje obiskovalci doživljamo bodisi kot grobnice, posvečena svetišča ali users friendly vodiče, ki nam artefakte simplificirano prinesejo na dlan. Groysev pristop je lahkoten. Ne v smislu banalnosti, temveč v stilu, v katerem si postavlja otroška zvedava neskrupulozna vprašanja, na katere pa potem izčrpno odgovarja.

Tako postavlja moderne muzeje v paralelo s cerkvijo, zakaj razstavljeni predmeti s prihodom v muzejske sobane postanejo krščeni ali povampirjeni in s tem obujeni k novemu večnemu življenju.

Potem spopad za dominanco nad neskončnostjo, ki se bije med muzeji in mediji, ali pa sami kriteriji, po katerem sploh zbiramo predmete za zbirke, od zasebnih do instucionalnih. Povsem drugačna perspektiva časa, ki napravi na novo pridobljen kitajski kipec iz 3. tisočletja pr.n.št. za največjo aktualnost. Drugod zarisuje principe izbire v cerkvi, palači in muzeju kot treh oblikah hranilnic umetnin. Spet drugod se ustavi pri submedijskem prostoru in načinih, kako gledalec dojema medijske vesti, potem pa preskoči v iskanje podobnosti medijskega teoretika z zasebnim detektivom.

Obširni del knjige premišljuje muzealizacijo v komunističnih državah. Muzej je po imenu muzej tako v Bukarešti kot v Madridu, toda v komunističnih muzejih umetnost ni bila le pasivni predmet brezinteresnega, čisto estetskega uživanja, temveč je imel vzgojno funkcijo in vizije komunistične družbe. Sodobni vzhodni postkomunizem obravnava v instalacijah, ob katerih ustvari pronicljiv dialog med kritikom in umetnikom, obenem pa ponuja obrazce, skozi katere lahko gledamo instalacijske umetnine. Vrednost teh je moči iz banalnih predmetov napraviti inventivni učinek. Vzemimo instalacijo Neobešena slika v prostoru, kjer na tleh leži kladivo, žaga, žarnice, kjer so stene umazane, na njih pa zapisane pripombe obiskovalcev, ob robu na stoji na steno prislonjena slika, potem instalacijo Stranišče, ki je polemična parabola o privatizacija javnega prostora v postkomunistični Rusiji.

Knjiga, ki ne našteva resnic muzejskih prostorov v maniri pasivnega opazovalca, ampak jemlje muzej kot najbolj živo vzpodbuda za premišljevanje.