Popravite že končno krivice, storjene izbrisanim!

V ponedeljek opoldne, preden se je začela sedma redna plenarna seja, je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič stopila za govorniški pult in prebrala poslanico ob bližajoči se obletnici izbrisa – dejanja poosamosvojitvene oblasti, ki je 25.671 neželenih tujcev, večinoma državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, izbrisala iz registra stalnih prebivalcev in jim odrekla vse pravice – delavske, zdravstvene, socialne in druge. »Ob bližajoči se 31. obletnici izbrisa bi bilo prav, da razmislimo o noveliranju tako zakona, ki ureja status izbrisanih, kot zakona, ki ureja odškodnine zanje,« je dejala predsednica državnega zbora. Zaradi te izjave je poslanska skupina SDS ogorčeno zapustila parlamentarno dvorano.

Vlado Miheljak

24. 2. 2023  |  Mladina 8  |  Dva leva

Komentar / Pot k miru

Vse vojne so strašne, v neki perspektivi pa tudi bizarne. Ukrajinsko-ruska vojna še zlasti. Si predstavljate, da v času, ko ljudje množično umirajo, so ranjeni, pohabljeni ali so v najboljšem primeru brezdomci, begunci, nekdo dela iz voditelja napadene strani globalno zvezdo, ki se pojavlja na naslovnicah modnih revij? Ki se javlja, ne le v politične, ampak tudi kulturne, umetniške in celo zabavne dogodke. Vrh je bil za zdaj dosežen z domislico, da bi se Zelenski pojavil fizično ali vsaj virtualno (prav vseeno) na popevkarskem festivalu Sanremo. Kakšna bizarnost, kakšen cinizem do vseh žrtev krute vojne! Seveda bodo nekateri rekli, da je igranje normalnosti ena od oblik rezistence. Kakršno poznamo že iz Sarajeva. Res je, ženske Sarajeva so se v vsesplošnem pomanjkanju hrane in osnovnih higienskih pripomočkov želele in trudile urediti, biti privlačne. Navkljub. Umetniki so ustvarjali. Navkljub. V času obleganja, ko ni bilo dovolj vode niti za pitje in kuhanje, je stara mestna pivovarna brez prekinitve izdelovala tradicionalno pivo. Navkljub. Mnogi umetniki, humanisti, misleci so skozi podzemne predore prihajali v obkoljeno in oblegano Sarajevo živet in ustvarjat skupaj z upornimi meščani. Navkljub. Razumeli smo. Upor je tudi simbolni akt.

Dan, ko nas je razneslo

Slovenska politika je kratke pameti – njena sposobnost predvidevanja je pičla. Recimo: nedavno se je v San Remu odvrtel legendarni glasbeni festival, na njem pa je voditelj, o čigar afektiranosti, sladkobnosti, patetičnosti in domišljavosti govori že njegovo ime (Amedeo Umberto Rita Sebastiani - Amadeus), publiko – v kontekstu dneva spomina na žrtve fojb in povojni eksodus Italijanov – spomnil na »eno izmed najbolj tragičnih poglavij naše zgodovine,« na »poboj na tisoče naših sodržavljanov, ki so jih milice maršala Tita vrgle v fojbe, in na eksodus stotisočev Italijanov, ki so morali zapustiti svojo zemljo in imetje«. Ob tem so projicirali tudi arhivske materiale, fotografije. Jasno, Amadeus, ki je en passant prebral zgodbo o italijanski deklici, ki mora po vojni zapustiti dom, ni povedal, kaj se je dogajalo pred tem, kaj so Italijani – italijanski fašisti, če hočete – desetletja počeli Slovencem in s čim so se fašisti tako zamerili »milicam maršala Tita«. To »namerno prikrivanje fašističnih zločinov na obmejnem območju in vojaške okupacije nekdanje Jugoslavije s strani Italije« – to »zaskrbljujoče potvarjanje zgodovine« – je razjezilo Gibanje Svoboda, da je od zunanje ministrice Tanje Fajon terjalo »odločen odziv«.

Slab načrt

Naj ta zapis začnemo z zakonom o debirokratizaciji, ki je bil uzakonjen pod zadnjo vlado Janeza Janše. Zakon je spremenil kar dvanajst zakonov in povzročil pravne nejasnosti, vanj pa je poskušala antibirokratska ekipa pod vodstvom Ivana Simiča celo podtakniti uvedbo socialne kapice, ki sicer nima nič z birokratizacijo, bi pa najbolje plačanim (menedžerjem) prinesla nižje socialne prispevke in javnim blagajnam 50-milijonsko letno luknjo. No, kapica na koncu ni pristala v zakonu, je pa Janševa vlada kovala nov, drugi zakon o debirokratizaciji – in na njegov sprejem in obljubljeno vsebino vezala črpanje denarja iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost. In posledica? Da bo Slovenija sploh lahko začela črpati ta denar, je morala vlada Roberta Goloba pristojnim v Bruslju podrobneje pojasniti, zakaj sprejem drugega zakona o debirokratizaciji ni ne potreben in ne ustrezen. Ko je takšen program, kot je mehanizem za okrevanje in odpornost, sprejet, je spremembe praktično nemogoče doseči. A to je bil le eden od številnih zapletov, ki povzročajo zamude in zaradi katerih je Slovenija pri črpanju denarja iz mehanizma doslej dobila le 231 milijonov evrov predplačila.

Kriza tiskanih medijev

Sociolog dr. Niko Toš je tisti edini profesor, ki je predaval že prvi generaciji študentov Fakultete za družbene vede v Ljubljani (tedaj Visoke šole za politične vede), in pionir na področju raziskovanja javnega mnenja v Sloveniji. Pred desetimi leti se je upokojil, a kot raziskovalec je še vedno dejaven. Jutra, ki jih preživlja skupaj s soprogo, s katero se oba počasi približujeta devetdesetemu letu starosti, so danes nekoliko drugačna kot nekoč. Še vedno vstajata precej zgodaj, tega sta namreč vajena še od prej, nato pa se po zajtrku usedeta vsak v svoj fotelj in prebirata dnevni časopis. Že več let sta naročena na Dnevnik in Delo, redno prebirata tudi Mladino. Gre za tradicijo, za jutranji ritual, ki jima resnično veliko pomeni. »Pred mesecem ali dvema je bila ta dolgoletna tradicija jutranjega branja časopisov žal prekinjena,« pove dr. Toš. »Dobila sva obvestilo, da dostava v tem delu Kamnika žal ni več mogoča, zato časopis po novem dobivava prek Pošte Slovenije. Ta dostava pa je časovno težko določljiva, pade v popoldanski čas. Najina lepa navada, biti zjutraj informirana ob pisanju dnevnega tiska, je tako padla v vodo.« Še več, če želita prebirati kakšno od časopisnih prilog, recimo Sobotno prilogo ali Dnevnikov Objektiv, se morata po njo odpraviti k najbližjemu prodajalcu časopisov. Na domači naslov bi jo namreč dobila šele v ponedeljek. Skupaj s soprogo nista edina, ki se srečujeta s podobnimi težavami. Daleč od tega.

Neznosna negotovost bivanja

»Kako je mogoče, da za stare, hladne in vlažne sobe v Ljubljani plačujemo 400 € + stroške?«, »Zakaj so razpisi za neprofitna stanovanja postali loterija?« To sta le dve od številnih vprašanj, s katerimi se ubadajo najemniki ne le v Ljubljani.

Zastrupitev delavcev

Na začetku meseca se je zgodila nesreča na območju gradbišča Centra Rog. Policisti so bili okoli 20. ure obveščeni, da so se štirje delavci zastrupili, saj naj bi bili delali v zaprtem prostoru, pri čemer so uporabljali naprave, ki so sproščale ogljikov monoksid. Na dogodek je opozoril Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, ki se je spraševal, zakaj so bili delavci sploh tako pozno na gradbišču: »Zagotovo niso bili tam, ker jim je fino v soboto zvečer iti kaj postorit na gradbišče.«

Slikar Arjan Pregl nad sovražni govor na Twitterju z umetnostno vzgojo

Slikar Arjan Pregl je na spletnih družbenih omrežjih skorajda vsak dan deležen žaljivk in groženj. To še zlasti velja za njegovo udejstvovanje na Twitterju, kjer se v uporabnike zaganja neobvladljiva četa anonimnih desno usmerjenih trolov, katerih namen je blatenje tistih, ki so po njihovem mnenju nasprotniki stranke SDS.

Zaprta vrata

Prejšnji teden je začel teči prijavni rok, v katerem se bodoči študentje lahko vpišejo na želeno študijsko smer. Veselje nekaterih je bilo tik pred zdajci uničeno. V preteklosti so se lahko dijaki s poklicno maturo, ki so opravili še maturo iz dodatnega, petega predmeta, vpisali na tako rekoč katerikoli študij. Letos to ne bo mogoče.

Banka v kombiju

Nova Ljubljanska banka (NLB) v želji po zmanjšanju stroškov, ki jih ustvarjajo stalne poslovalnice, uporablja dve zanimivi rešitvi: prva je mobilni bankomat, druga mobilna poslovalnica Bank & Go. NLB iz leta v leto manjša število stalnih poslovalnic in bankomatov. Tako je bilo pred devetimi leti v mreži NLB 143 poslovalnic in 638 bankomatov, zdaj je poslovalnic 75, bankomatov pa 539. Število bankomatov se je zmanjšalo za skoraj 100, število stalnih poslovalnic se je prepolovilo.

Izbris 186 naravnih vrednot

Zavod RS za varstvo narave ministrstvu za naravne vire predlaga, naj iz registra izbriše 186 naravnih vrednot. Med naravne vrednote, katerih status in varstvo sta določena v zakonu o ohranjanju narave, sodijo redki in znameniti pojavi, od ledenikov do jam, slapov, izvirov, obal, krajin, pa tudi minerali in fosili ter izjemne rastlinske in živalske vrste skupaj s svojim življenjskim prostorom. Naravne vrednote, ki jih je v Sloveniji več kot 17 tisoč in med katerimi je daleč največ, kar 12.148, podzemnih jam, so glede na ugotovljeno pomembnost lahko državnega ali lokalnega pomena, lahko so tudi v zasebni lasti, status pa bi moral vsem zagotoviti ohranitev.

Janko Lorenci

24. 2. 2023  |  Mladina 8  |  Kolumna

Komentar / Nebo, oblaki, žveplo

Voda je čudež. Lahko je trda kot kamen, lahko je voda v najbolj običajni – tekoči – obliki, lahko nevidna, če, porazdeljena v neznatne kapljice, lebdi v ozračju. V vseh oblikah je nepogrešljiva, brez nje ni življenja. Iz njenih nenavadnih lastnosti so zrasle celo teorije, da je inteligentna in ima spomin. Pri tem niti ne vemo dobro, ali je zemeljskega izvora. Menda so jo sem v milijonih let pritovorili asteroidi.

Heni Erceg

24. 2. 2023  |  Mladina 8  |  Hrvaška

Komentar / Na zdravje!

V celoti je upoštevala protokol; vedela je, da je nekaj narobe, zato je šla takoj na pregled v zasebno kliniko v Zagrebu in zanj seveda mastno plačala. Zaradi suma, da gre za maligni tumor, so jo poslali na Zavod za tumorje, tam so opravili dodatne preiskave, tudi tisto ključno – biopsijo sumljive tvorbe. Potem pa so minevali dnevi in nato meseci, Lina Budak – gospa je znana odvetnica, ukvarja se predvsem z obrambo novinarjev, ki jih desničarski podleži tožijo za ogromne odškodnine za pretrpljene »duševne bolečine« – pa je čakala na odločilni, histopatološki izvid. Sedem mesecev je zaman poskušala priti do njega, klicarila je v bolnišnico, nazadnje pa so ga na njeno neomajno vztrajanje (kljub neprijaznosti uslužbenke za okencem) vendarle našli. V računalniku. Izgubil se je! In z njim srhljiva diagnoza – karcinom dojke. Zdravljenje je zamujalo že celih sedem mesecev, za to pa je bil odgovoren »humani« sistem, katerega prvi človek se je nedavno na množične proteste novinarjev zaradi sistemskega umora novinarja Vlada Matijanića odzval z ostudnimi besedami, da »je kolegovo smrt nedostojno izrabljati v politične namene«!

dr. Bogomir Kovač

24. 2. 2023  |  Mladina 8  |  Ekonomija

Komentar / Bayerischer Hof 2023

Münchenska varnostna konferenca lani in letos sovpada z obletnicami rusko-ukrajinske vojne. Vsakoletna srečanja v mogočnem hotelu Bayerischer Hof so od leta 1963 namenjena merjenju varnostne temperature sveta, iskanju globalnih rešitev miru in ne vojn. Toda podobno kot v Davosu tudi tod iščejo poti za ohranjanje dominacije zahodnega sveta. Temeljno sporočilo je letos jasno. Ukrajina poleg politične in ekonomske podpore potrebuje več orožja, vojna in zmaga nad Rusijo sta edina pot do miru. Toda brutalni rusko-ukrajinski vojni po letu dni ni videti konca. Prekinitve spopadov, premirja in politične rešitve si očitno nihče niti ne želi. V tej usodni igri so veliki geostrateški politično-ekonomski vložki, večji od regionalnega spopada dveh velikih sosednjih držav. Politični imperativ je zaščititi in obraniti suverenost in teritorialno integriteto Ukrajine, na zahodnih pravilih in moči spočeto globalno ureditev sveta. ZDA in EU skrbno odmerjajo vojaško pomoč Ukrajini, toda počasi tonejo v močvirje vedno bolj neposrednega spopada z Rusijo. Politični militarizem namesto ekonomske globalizacije postaja nova razvojna paradigma. Mir je tu kvečjemu izsiljena, »nenaravna« rešitev, vojne na vseh področjih in ravneh so novo politično lepilo. In zato smo v rusko-ukrajinski vojni dejansko že prestopili rubikon tretje svetovne vojne. Političnim norostim ni videti konca.

Oddaljeni epilog

Bil je torek, 6. junija 2022, ko se je po spletu kot požar razširila vest, da Narodni muzej Slovenije že čez dva dneva vabi na odprtje razstave Popotovanja, kjer bo na ogled kar 160 slik najpomembnejših slikarjev, kar jih premore zgodovina umetnosti. Med drugim Vincenta van Gogha in Pabla Picassa, pa Henrija Matissa, Edgarja Degasa, Henrija de Toulouse-Lautreca, Joana Mirója, Josepha Williama Turnerja, Edvarda Muncha, Kazimirja Maleviča, Marca Chagalla ... Zvenelo je popolnoma nadrealistično: slike modernističnih slikarskih superzvezdnikov so praviloma na ogled v najuglednejših tujih razstaviščih, kjer jih že leta ali vsaj mesece pred odprtjem izdatno promovirajo, pri nas pa naj bi obsežno razstavo njihovih del dočakali kar takole čez noč? In omogočili nam je ne bi veliki tuji muzeji ali nesramno bogati tuji zbiratelji, temveč družina Boljkovac iz Slovenije, ki naj bi teh 160 del hranila v svoji poznavalcem dotlej nepoznani zasebni slikarski zbirki? In zdaj naj bi jo prvič javno razstavili?