»Kulturni delavci niso elita, kot jim očitajo«

Zdenka Badovinac je nekdanja dolgoletna direktorica Moderne galerije in zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti, zdaj pa deluje kot neodvisna kuratorka, polno vpeta v svet sodobne vizualne umetnosti na mednarodni ravni. V zadnjem času je (so)kurirala skupinski mednarodni razstavi v Čačku in Zagrebu, najnovejša v graškem Kunsthausu vrata odpira na dan izida te številke Mladine, naslednja bo jeseni v ljubljanski Moderni galeriji. Od oktobra je tudi predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada in nedavno je na proslavi ob kulturnem prazniku prvič nagovorila najširšo javnost. Njen družbenokritični govor, ki je postregel z drzno tezo, da bi Slovenija lahko postala »avantgarda na velikem odru svetovne zgodovine«, je zbudil precej pozornosti. A še skoraj več pozornosti so zbudili objemi. Prejemnike Prešernovih nagrad je namreč objela, namesto da bi se z njimi rokovala.

Komu in čemu bi bila namenjena zakonska omejitev rabe telefonov v šolah?

Prejšnji teden je Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj predlagal peticijo za zakonsko omejitev rabe zasebnih telefonov in drugih digitalnih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah v Sloveniji. Marsikje po svetu podobne pobude že obstajajo, v nekaterih šolah so prepoved telefonov že uvedli, a na zelo različne načine; na trši način, da telefona sploh ni dovoljeno prinesti v šolo, ali mehkeje, ko otrok s telefonom lahko pride v šolo, vendar ga ob vstopu odloži in nato prevzame po pouku ali ga celo ima pri sebi v razredu, vendar izključenega in pospravljenega v žepu ali šolski torbi. Podobne režime upravljanja osebnih telefonov v slovenskih osnovnih in srednjih šolah, predvsem tiste mehkejše, je leta 2022 zaznala tudi slovenska raziskava Medijski repertoarji mladih, v kateri je 90 odstotkov učenk in učencev 7., 8. in 9. razredov osnovnih šol poročalo, da raba telefona med poukom ni dovoljena, večinoma (88 odstotkov) niti med odmori. Prav tako raba telefonov med poukom ni dovoljena na srednjih šolah, o čemer poroča 80 odstotkov dijakov in dijakinj, a je tam večinoma (86 odstotkov) dovoljena med odmori.

Kje so bili dijaki in študentje, katerih udeležbo je napovedal Rupar?

Prejšnji teden je potekal že 17. protest upokojencev pod vodstvom Pavla Ruparja, predsednika novoustanovljene stranke Glas upokojencev. Tokrat naj bi bil protest še širši, ne le upokojenski, temveč »vseslovenski protest upokojencev in vseh nezadovoljnih državljanov«. Ruparju bi se morala poleg strank SDS in NSi ter sindikata Neodvisnost pridružiti tudi organizacija dijakov in študentov s kratico ŠUS. Ne vemo pa točno, kaj ta kratica pomeni. V nekaterih objavah, ki so oglaševale protest, je ŠUS pomenil Študentsko uporno skupino, v drugih je kratica pomenila Študentje univerz Slovenije.

Ste prejeli vabilo na seznanitev vojaških obveznikov? Kaj zdaj?

Skoraj zagotovo je med vami kdo z najstniškim sinom, ki je letos dopolnil ali pa bo dopolnil 18 let. Če je tako, obstaja precejšna verjetnost, da je prejel pismo ministrstva za obrambo, ob katerem ste se malce zdrznili in pomislili, zakaj ga vabijo na seznanitev vojaških obveznikov. Pri tem ste morda celo pogledali skozi okno, ali se zunaj nemara ni začela vojna – ko pa smo v Sloveniji naborništvo že pred časom odpravili. Brez skrbi, niste edini, tudi pri nas v uredništvu se vsako leto najde kakšen takšen zaskrbljeni oče ali mati. Tukaj smo, da vam pomagamo.

TV komentar / Izdajalec SDS Matej Tonin

»Dober večer, gospod Tonin. Naj povem, da smo v studio povabili tudi predsednika SDS, a se je za vabilo v Odmeve prijazno zahvalil.« Ja, ko Janša ne pride v Odmeve, se je prej »prijazno zahvalil«. Če bi to naredili Golob, Han, Asta Vrečko, bi Rosvita Pesek rekla, da se Golob ni želel soočiti, da se je Han izognil, Asta Vrečko pa je itak rdeči kmer. Ampak Janez Janša – on pa se prijazno zahvali, kadar zavrne nastop. Moramo priznati, da smo že kar naveličani te pristranskosti. Na Rusijo nas spominja. Namreč Rosvita Pesek. Ne na Rusijo, ampak na ruske voditelje oddaj. Ki tudi ves čas sočustvujejo z velikim vodjo. Trpijo. Ker vedo, da dela za narod. Ubogi Janša, naša zvezda danica, naša nada in obet, naše mišice in torzo.

Strah in trepet / Česa se boji Alenka Puhar?

Alenka Puhar, prevajalka, publicistka in dolgoletna novinarka Dela, je zanimiva dama – in da je dama, je bilo večkrat poudarjeno tudi med oddajo Intervju na TV SLO 1, kamor je prišla v goste k Jožetu Možini. Rodila se je v partizanski družini. V tistih svinčenih letih ji je nekako uspelo prevesti roman 1984 Georgea Orwella; to je bil sploh eden izmed prvih uradno izdanih prevodov tega dela v socializmu. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila članica uredništva Nove revije in članica kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic. Janezu Janši je ostala zavezana tudi kasneje – protestirala je, ko so ga izključili iz Slovenskega centra PEN, in protestirala je pred vrhovnim sodiščem leta 2014, ko so protestniki zahtevali njegovo izpustitev iz zapora.

Grega Repovž

28. 2. 2025  |  Mladina 9  |  Uvodnik

Uvodnik / Razumeti volivce

Za slovensko politično areno in prihodnost Slovenije se je ta teden zgodilo nekaj pomembnega: nemški Liberalci so izpadli iz zveznega parlamenta, kot so dolgi in široki – in končali neposredno na političnem pokopališču. In to zasluženo in upravičeno. Seveda bi bilo najlaže za propad nemških Liberalcev, ki so povzročili tudi padec vlade socialdemokrata Olafa Scholza, okriviti neumne poteze in vrednote strankinega predsednika Christiana Lindnerja. Ja, te imajo zagotovo veliko pri tem. A še večja težava je sama ideologija te stranke.

Novi red

Začnimo ta zapis o geopolitičnih spremembah, o novo nastajajočih razmerjih med velesilami, o osamosvajanju Evrope od Amerike in o vseh stranskih učinkih teh procesov, kot je vojna v Ukrajini, s sicer obrobno zgodbo, ki pa jo v Sloveniji zelo dobro poznamo. To je primer bančnega komitenta iz Irana, ki je pod psevdonimom Miki Miška, Jaka Racman in Stric Skopušnik v letih 2009 in 2010 prek NLB nakazoval milijone evrov, med drugim tudi za nakupe zamrznjenih piščancev in opreme za fitnes. Pišemo seveda o aferi Irangate, ki so jo v Sloveniji leta 2017 sprožili v SDS. Njihov namen je bil sicer notranjepolitičen. Želeli so dokazati, da so slovenske leve ali liberalne stranke povezane z mednarodno korupcijo najvišjega ranga. A kljub velikemu političnemu teatru ta škandal ni dobil mednarodne pozornosti. Zakaj ne?

Krajša razprava o laži

Dogajanje v politiki je predvidljivo, politika je spopad, pri katerem so pravila dogovorjena. Kar ni slabo. Način, kako vodiš politični boj, metode, ki jih izbiraš, razkrivajo, kakšen politik, minister, poslanec ali pač predsednik vlade si. SDS je te dni vložila interpelacijo zoper delo vlade Roberta Goloba. To pravico opozicija seveda ima in prav je, da jo uporablja.

Kdo laže?

Poslanska skupina SDS je v ponedeljek v državnem zboru vložila predlog za razrešitev podpredsednice državnega zbora Nataše Sukič, dan pozneje pa še interpelacijo celotne vlade. Razlog? Robert Golob in Nataša Sukič naj bi lagala in manipulirala glede pokojninske reforme, ki jo je izvedla druga Janševa vlada v letu 2012. V izjavi za javnost pred tednom dni so Goloba in Sukičevo pozvali k javnemu opravičilu. Levica se je sicer opravičila, zapisala je: »Slovenski demokratski stranki se opravičujemo, ker smo jih obtožili le oškodovanja upokojencev, saj smo pri tem pozabili na njihovo trdo delo na področju poglabljanja neenakosti, privatizacije, korupcije, širjenja sovraštva, izvajanja represije nad drugače mislečimi in uničevanja slovenske kulture.« Podobno, sicer manj ostro, so se odzvali tudi v kabinetu predsednika vlade. S tema »opravičiloma« poslanci največje opozicijske stranke seveda niso bili zadovoljni.

Lekcije nemških volitev

Potem ko je lani novembra na ameriških volitvah zmagal Donald Trump in je za nameček padla še nemška levosredinska vlada, je marsikomu bržkone zastal dih. To stanje suspenza se je pri mnogih vleklo do prejšnje nedelje, ko so v Nemčiji potekale predčasne volitve, na katerih sta se potrdili obe glavni predvolilni napovedi: zmaga krščanske unije (CDU-CSU) in krepitev neofašistične Alternative za Nemčijo (AfD).

Geji niso več manjšina

Geji niso več manjšina – ni namreč več nujno, da geja igra gej, ampak ga lahko igra tudi James Bond! In to con gusto! Con fuoco! Con passione! Con brio! Con eleganza! Brez zadržkov. Brez pridržkov. Brez relativizacij. Na polno. Kot da je gejevska ljubezen ultimativna ljubezen. Daniel Craig igra Williama Leeja, ameriškega pisatelja, melanholičnega, osamljenega hedonista, ki po II. svetovni vojni živi v hiperstilizirani verziji Mexico Cityja (via Cinecittà), ki okrog hodi s pištolo za pasom in ki je zasvojen s tekilo, heroinom in mladimi fanti. Pobira jih po barih, kar pa ni težko – tu, v tem transgresivnem beatniškem raju, idealni cruising coni, novem Parizu nove izgubljene generacije, so vsi geji. In »prekleti«. Ali pa še ne vedo, da so. Vsi so osvobojeni, dekomprimirani – tu je vse mogoče. Lee tava, blodi – dokler ne zagleda Eugena (Drew Starkey), mladega Američana, ki ga takoj obsede. In zasvoji. Zaljubi se – v trenutku. Eugene se sicer v barih kaže s plavolasko, toda Lee ga v kombinaciji z mehiško orfejsko atomosfero sili k vdaji.

Vlado Miheljak

28. 2. 2025  |  Mladina 9  |  Dva leva  Za naročnike

Komentar / Tudi ti, Nemčija?

Odnosi med ZDA in združeno Evropo so dosegli zgodovinsko nizko točko. Obrat je res izjemen. Trenutno zmore »voditelj svobodnega sveta« izreči več komplimentov ruskemu samodržcu kot EU in njenim voditeljem. Trump je v samo treh tednih po inavguraciji spremenil topologijo mednarodnih odnosov, ki je držala vse od konca druge svetovne vojne. A morda so bolj kot Trumpove »diplomatske« akcije reševanja vojne v Gazi in Ukrajini, onkraj formalnih institucij in postopkov, šokantni identični manevri voditeljev t. i. združene Evrope. Macronov selektivni izbor participantov kriznega vrha v Parizu je naredil nepopravljivo škodo. Predvsem in zlasti škodo odnosom znotraj članic EU. Manj opazno, pa morda še bolj konsekventno se je takoj po nemških parlamentarnih volitvah zgodilo še nekaj.

Ne gre za občutek krivde

»Pred vsakim protestom mora organizator prebrati, kaj se ne sme vzklikati. Pogosto je prepovedana beseda genocid ali intifada, torej palestinska vstaja proti izraelski okupaciji. Vedno je prepovedan slogan From the river to the see, Palestine will be free. Ljudje so aretirani tudi zaradi izpeljank, kot je ta na moji majici,« je Andraž Rožman, novinar in pisatelj, v uvodu opisal dogajanje na zadnjih propalestinskih protestih v Berlinu. Na prireditvi v ljubljanskem Pritličju je le dan po gostovanju Francesce Albanese v Berlinu in le nekaj dni pred nemškimi volitvami za občinstvo spregovoril z Ramsisom Kilanijem, propalestinskim aktivistom, ki ga želijo izključiti iz stranke Die Linke, in z Doris Ghannam, nemško predstavnico svetovnega gibanja BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije), ki si prizadeva za ustavitev mednarodne podpore izraelskemu zatiranju Palestincev.

Predsednik $Trump

Na koncu je bil na boljšem spet Donald Trump. Le tri dni pred nastopom mandata je 47. predsednik Združenih držav Amerike predstavil svojo spletno valuto, tako imenovani meme kovanec z imenom $trump.

V Zasavju se bojijo nove umazane dejavnosti

Marca 2015 je cementarna Lafarge v Trbovljah ustavila proizvodnjo. To je morala storiti na zahtevo inšpektorjev, saj je cementarna kljub razveljavitvi okoljskega dovoljenja za gorivo uporabljala petrolkoks, to je stranski proizvod nafte, ki onesnažuje okolje. Razveljavitev dovoljenja, s katerim je agencija za okolje Lafargeu v nekaterih primerih dovolila rabo petrolkoksa, sta na sodišču takrat dosegli okoljevarstveni organizaciji PIC in Focus na čelu z Urošem Macerlom iz lokalnega Eko kroga. »Mirovanje cementarne v Trbovljah pomeni pripravo tovarne na morebiten ponovni zagon v prihodnosti,« so v Lafargeu, ki se danes imenuje Holcim, zapisali v letnem poročilu 2015.

Janko Lorenci

28. 2. 2025  |  Mladina 9  |  Kolumna  Za naročnike

Komentar / Trump in trumpi

Donald Trump je za preostali svet v nečem koristen – dokončno se je odkrito odpovedal podobi Amerike kot moralne in demokratične supersile, ki ne misli le nase. Doma tepta demokracijo, grozi tradicionalnim zaveznikom po svetu, je prvi ameriški predsednik, ki hoče državo fizično razširiti. Tako dokončno podira mit o Ameriki kot nekakšnem dobrodušnem silaku.