The Jesus Lizard: Rack

Stevu Albiniju, producentu zgodnjih plošč chicaških noise rock ikon, se je gnusil njihov prestop k založbi Capitol Records, kjer so po komercialnih kiksih leta 1999 tudi prekinili delovanje, a le do neizogibnih reunionov. Če ga maja ne bi vzelo, bi danes verjetno aplavdiral njihovi povratniški plošči, ki po 26 letih studijske suše kanalizira tisto surovo, naelektreno energijo iz zlate dobe založbe Touch and Go. V knjigi The Jesus Lizard Book (2014) beremo, da iščejo riffe, ki se s ponavljanjem razraščajo v vse silovitejšo gmoto. V kombinaciji z zloveščim apostolom hrupa Davidom Yowom na mikrofonu Rack ponuja prav to – krhko ravnovesje med živalsko nebrzdanostjo in robotsko natančnostjo, ki lahko vselej kolapsira v kaos.

Oholo!: Šiba

Tovarišija je ponovno na kupu. Dober olimpijski cikel po plati Mnogobolje se domači sedmerec proaktivnežev na sceni proste forme, improvizacije, jazza in vsega »post« vrača z novo zvočno gmoto štirih daljših, sproščeno komponiranih kosov. V primerjavi s predhodnico je nekoliko bolj kompaktna, organizirana in jasneje strukturirana, kar pa ne pomeni, da kaj pretirano manjka odpičenih, ohlapnejših, poliritmičnih, igrivo razmetanih ... trenutkov. A Šiba poje zmerneje, z več uigrane repeticije, celo gruva in swinga, z manj kaosa in hrupa. Učinek je dvojen, saj hkrati pogrešamo pretekli ropotarniški oddelek ustroja in pozdravljamo glavozibaško oprijemljivost novega materiala.

The Voidz: Like All Before You

The Voidz, spin-off zasedba Juliana Cazablancasa, je že od nekdaj v dokaj nehvaležnem položaju, saj se skriva v senci njegovega slovitega benda The Strokes, z novo, precej spodletelo ploščo Like All Before You pa si je zagotovila, da nanjo sonce še dolgo ne bo posijalo. Plošča je veliko prahu dvignila že pred izidom, saj je njena naslovnica nastala z rabo umetne inteligence, kar je šlo marsikomu v nos, ob poslušanju izdelka pa se zdi, da je imela umetna inteligenca prste vmes tudi pri pisanju same muzike. To je zares zmeden in nepovezan album, na katerem se bend preizkusi v široki paleti žanrov, a nobenega zares ne osvoji, Cazablancas pa zaradi ekscesne rabe autotuna in vocoderja zveni popolnoma robotsko. Deset let po izdaji prvenca se zdi obstoj skupine še bolj nesmiseln kot prej.

Floating Points: Cascade

Od prvega EP-ja zasanjanega jazzovskega housa leta 2009 se je angleški producent, šolani pianist, didžej in doktor nevroznanosti ter epigenetike Sam Shepherd uveljavil kot glasbenik, ki je lahko hkrati dirigent elektronskega big benda (prvenec Elaenia, 2015), avtor IDM-ovsko obarvane modularne plesne elektronike (odlični album Crush, 2019) ter sodelavec simfoničnih orkestrov in legendarnega ameriškega saksofonista Pharoaha Sandersa (atmosferična jazzovska simfonija Promises, 2021). Na sodobni elektronski sceni ni veliko imen, ki se lahko pohvalijo s podobno impresivno, izrazno eklektično diskografijo. Obenem ga poznamo kot selektorja s širokim okusom, ki v svojih didžej setih išče povezave med zvoki soula, funka, jazza, housa, techna in onstran.

Richard Brennan: Znova v ravnovesju

F. M. Alexander (1869–1955), avstralski igralec, je razvil posebno tehniko, ki je postala alternativna oblika zdravljenja in velja za komplementarno sodobni medicini. Brennan je bil več kot tri desetletja učitelj te tehnike, je predavatelj in pisec številnih knjig. Njegova tarča je 80 odstotkov prebivalstva zahodnega sveta, saj ima toliko ljudi težave z bolečinami v hrbtenici, ki so očitno posebna oblika epidemije. Z njo se ukvarjajo ortopedi, fizioterapevti, maserji, kirurgi, učitelji pilatesa in joge, kiropraktiki, akupunktura etc. Avtor knjige pa sledi preprosti Alexandrovi misli, da je vzrok težav v nepravilni drži oziroma gibanju telesa. Ugotoviš, kaj počneš napak, in boš spet fit? Tu nastopi težava – človek, ki dolga leta napačno uporablja telo, to počne popolnoma spontano, predvsem pa je izgubil občutek zaznavanja telesa, tako da sam zlepa ne prepozna izvora svojih težav. Moraš torej na tečaj, ki je v praksi že stoletje, kar mu daje kredibilnost, da je očitno uspešen. Večina drugih metod ponuja preoblikovanje telesa z rednim delanjem ustreznih vaj, ta je elegantnejša – vrniti se je k začetkom. Otroci, prvobitna ljudstva Aboriginov, Berberov in Indijancev tovrstnih težav nimajo. Ob izdatni količini gibanja evidentno sledijo prvinskim vzgibom, sodobnik bi se moral naučiti prvih korakov: kako dihati, kako sedeti, kako pobrati predmet, kako hoditi. Poanta torej ni, kako izvežbati telo, da bo bolj čvrsto in prožno, temveč kako telo drugače uporabljati. Smo torej na koncu človeške civilizacije, ko posameznik ni več sposoben elementarnih potez in gibov. Ko za običajna opravila čezmerno uporablja mišice in s tem ustvarja pretirano mišično napetost, namesto da bi znal v sebi poiskati ravnovesje.

Lale Gül: Živela bom

Lale Gül (1997), 26-letna nizozemska avtorica turškega rodu, napol izpovedni roman Živela bom nalašč zastavi protislovno; glas da 20-letni pripovedovalki, ki se na zunaj podreja strogim zapovedim islama in turške skupnosti, v resnici pa išče prostor svobode do meje, ki ji še omogoča pripadati. Vsak nadaljnji korak vstran od tradicije bi resno ogrozil njene stike z domačimi in jo osamil od sorojencev. Živela bom je vzklik na koncu romana, ko se zave, da sedenje na dveh stolih v času polnoletnosti ni več mogoče, da se bo uklonila zahtevam tradicionalne družine ali pa se vključila v običaje dežele, v kateri se je rodila.

Nikola Tesla: Valovi prihodnosti

»Tesla se je odpovedal seksu, da bi lahko vso energijo posvetil znanosti,« pravi Marina Abramović, kraljica performansa. Vsekakor, Tesla je čakal »višjo stopnjo zrelosti« – onstran seksa, a tudi onstran kapitalizma. Bil je utopist. V dokuju Nikola Tesla: Valovi prihodnosti, ki ga je posnela Janja Glogovac, biografinja Josipa Broza Tita (Tito, 2001), in ki po nedavni premieri na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma DOKUDOC v Mariboru zdaj potuje po Sloveniji, izvemo, da se je leta 1878 zaposlil v mariborski orodjarsko-livarski delavnici Druško, toda mestna žandarmerija ga je naslednje leto iz Maribora izgnala v rodni Gospić – bolj ali manj zaradi klateštva. Zapisali so, da nima sredstev za preživljanje, da nima denarja in da nima vizije za prihodnost. Pa je odšel v Ameriko, da bi izumil prihodnost.

Transformerji ena

Za nekatere filme bi bilo bolje, če bi bili animirani. Recimo za Transformerje, ki so bili tako dolgi, da ste se njihove hiperaktivnosti – in njihovih nenehnih in repetitivnih mutacij in transformacij – naveličali. Animirani film Transformerji ena vrže dolgčas skozi okno – ne le da je za dobro uro krajši, ampak je tudi za dobro uro kompaktnejši, avanturističnejši, domiselnejši in duhovitejši, tem bolj ker gre za zgodbo o izvoru dveh karizmatičnih transformerjev, Optimusa Prima in Megatrona, ki sta najprej, pred milijardami let, le navadna delavca (imenujeta se Orion Pax in D-16), le navadna rudarja s Cybertrona, le navadna robota brez transformativnih sposobnosti, a velika prijatelja, preden Megatron ne podleže temni strani. Prijateljstvo razpade tako bobneče, boleče in tako toksično kot ljubezenska zveza. Trg ubije čustva. Nenadoma ni več dovolj, da sodeluješ – treba je zmagati.

Nikoli ne izpusti

Sveta je spet konec. Zgodilo se je nekaj strašnega, apokaliptičnega, neizrekljivega. Ja, ne vemo, kaj točno se je zgodilo, toda nevidno Zlo, ki je razdejalo človeštvo in ki je sposobno strašnih manipulacij, je tako karizmatično, halucinantno in omniprezentno (in viralno), da mama (Halle Berry), polna brazgotin, svojih dveh sinov, dvojčkov, Sama (Anthony B. Jenkins) in Nolana (Percy Daggs IV), ne pusti iz hiše – no, gozdne koče. Obsojena sta na karanteno. Na lockdown. In če že ravno morata iz hiše, recimo po hrano v gozd, morata biti ves čas privezana na varnostno vrv, ki ju – kot nekoč popkovina – povezuje z mamo. Meje njenega sveta so meje njunega sveta. Ne pusti ju stran. Zaščititi ju hoče pred pošastmi in grozo – na pošasten, grozljiv način. Zaščita je vedno tortura. Ne pusti ju v svet. Ostati morata z njo. Družba ne obstaja več. Že ta premisa deluje srhljivo in šokantno – čakajte, da pridejo pravi šoki in pravi žanrski tiki, znaki neposlušnosti in simptomi odraščanja, ekstaze neodvisnosti in spremenjena stanja, paranoja in boj za preživetje (ali mama ali življenje?), s subverzijo Biblije vred (edenski vrt, kača, prepovedani sad, Kajn in Abel ipd.), navsezadnje, 

Stari hrast

V Starem hrastu, »zadnjem filmu Kena Loacha« (upajmo, da ne!), v zapuščeno, zakotno, degradirano britansko delavsko mesto naselijo sirske begunce, ki jih začnejo domačini takoj šikanirati, demonizirati, poniževati, zavračati. Predsodki, stereotipi in strahovi dobijo krila. Toplo jih sprejme le TJ Ballantyne (Dave Turner), strpni, samaritanski lastnik puba The Old Oak, vsi ostali pa besnijo. Rekel bi, da jih prihod beguncev radikalizira, a dejansko so bili radikalizirani že prej – jezni so, ker so jim zaprli rudnik, ker so vse izgubili, ker se nihče ne zmeni zanje, ker cene le rastejo, ker vrednost njihovih nepremičnin pada, ker jih je blaginja zaobšla, ker se ekonomska neenakost le poglablja, ker so razlaščeni, ponižani, razžaljeni. Ja, domačini in begunci – prikrajšani, pozabljeni ljudje – si delijo isto razredno usodo.

Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev

Leta 2017 sta dva fanta iz okolice Podbočja kruto, brutalno, do smrti pretepla tretjega – in to prenašala v živo. Prek Facebooka. Slovenci so ta video smrti množično všečkali in delili, kot da bi skušali groteskno izživeti tisto mindfulness, ki jo vsi tako opevajo. Bi to sploh gledali, če ne bi nihče umrl? Mar nista morilca le izpolnila najskrivnejših, najperverznejših in najmorbidnejših fantazij spletne viralne nacije? Mar nista spletni naciji brala misli? Mar nista sprevržene resničnostne logike prignala do konca? Hoteli ste videti resničnost – prav, pa jo glejte! Nefiltrirano in necenzurirano! Mar njun video ni deloval kot grozljiva imitacija youtubskih, viralnih videov, kot srhljiva simulacija tiste »spontanosti« in »avtentičnosti«, po kateri tako hlepi spletna nacija? Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev. Užitek je postal dolžnost.

Bor Ravbar / Gledališki režiser, ki je z novo predstavo zarezal v žgočo stanovanjsko problematiko

Vrtoglavo naraščanje cen stanovanj in najemnin, pomanjkanje študentskih postelj, premalo neprofitnih stanovanj, kreditna nesposobnost prekarnih delavcev, ob vsem tem pa na tisoče praznih stanovanj in vse več luksuznih novogradenj. To je žalostna resničnost naše mlajše generacije, ki ji onemogoča osamosvojitev in avtonomijo, predvsem pa temeljne možnosti za dostojno življenje. Pri tem pa so ranljivi (in v tem nevidni) tudi starejši, zlasti tisti zunaj urbanih središč. Razmišljanje o tej nadvse aktualni in žgoči problematiki stanovanjskega trga je mladega gledališkega režiserja Bora Ravbarja (2000) spodbudilo k zasnovi avtorske predstave Kje mi živimo, ki bo v soboto, 5. oktobra, premierno zaživela v prostorih Nove pošte v Ljubljani. Predstava v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara te medgeneracijske problematike ne poskuša prikazati le s statističnega in analitičnega vidika, pač pa, skozi zgodbe in izkušnje posameznic in posameznikov, tudi z osebnega.