Fousheé: Pointy Heights

Ustvarjalna pot Brittany Fousheé je zelo nepredvidljiva: ime si je ustvarila z zasanjanimi R & B-baladami (in s sodelovanjem s Stevom Lacyjem, ki na novi plošči podpisuje tudi zajeten del produkcije), nato je pred dvema letoma presenetila s ploščo softCORE, zbirko hrupnih pop-punkovskih poskočnic, zdaj pa z albumom Pointy Heights predstavlja še en radikalen slogovni preobrat, zasuk k precej zrelejšemu zvoku. Distorzijo je nadomestila z akustiko, naspidirane beate je močno upočasnila in jih obogatila z zasanjanimi diskoidnimi synthi, ploščo pa zaznamuje predvsem poklon jamajškim koreninam. Vrhunci albuma so prav trenutki, ko se pevka spogleduje z reggaejem, ker pa je te predstavila že kot napovedne single, celoten izdelek pusti nekoliko medel vtis.

Sara Davachi: The Head as Form’d in the Crier’s Choir

Nadčasovni glasbi svečenice kozmičnega dromljanja, v kateri se eruditsko stapljajo stoletne tradicije sakralnih orgelskih praks, minimalizma in klasike, na trenutke uspe upočasniti smrtonosni tok časa, ki nas požira kot podzemni tok Stiksa. Rdeča nit njene nove mojstrovine, ki raste iz Rilkejevih Sonetov Orfeju in Monteverdijevega Orfeja, je prav z reko povezni mitološki pevec. Razplastene elektroakustične kompozicije z raztegnjenimi, subtilno pritajenimi žalobnimi toni široke palete glasbil pričarajo presunljivo zvočno prispodobo Orfejevih lamentacij za ljubljeno Evridiko. Biser za potrpežljive poslušalce, ki lahko kot dobra sakralna umetnost odstre zaveso transcendence.

Nala Sinephro: Endlessness

Nestrpno smo čakali na drugi album londonske mojstrice zvočnega gnetenja Nale Sinephro. Potem ko je prvenec Space 1.8 leta 2021 žel hvalo, nagrade in posebne omembe z vseh strani, smo računali, da z nadaljevanjem ne bo odlašala. Pa je. Na njem ponovno velik delež nalog opravi sama, saj je poprijela za harfo, sintetizatorje (tudi modularne) in klavir, poleg tega je ploščo zmiksala in producirala, ne nazadnje tudi zaranžirala godala. Pri izvedbi pa so ji pomagali pomembni predstavniki novojazzovske scene londonskega juga. Endlessness je zračno, nevsiljivo in nežno, a kompleksno ambientalno poslušanje, je še ena zvočna perfekcija plodnega in zadržanega studijskega druženja. Vse je pod nadzorom (arpeggiatorja).

KNEECAP: Fine Art

Razvpiti irski hiphop trojec Kneecap, ki ponosno ustvarja v mešanici irščine in angleščine, se je iz majhnih belfastskih pubov tako rekoč čez noč povzpel na velike odre in postal svetovni popkulturni fenomen. K temu je največ pripomogel vesoljni uspeh celovečerne (napol) avtobiografske komične drame Kneecap, ki pove (le napol) resnično, s fikcijo močno začinjeno zgodbo o bendovih razburkanih začetkih, glasbeniki pa v njem odigrajo kar sami sebe.

Josef Škvorecky: Mirakel

Avtor resda piše o miraklu, ki ga je inscenirala partijska tajna policija – svetnik je po čudežu premaknil roko –, toda še večji mirakel je njegov istoimenski roman, ki je bil na Češkem ena najbolj branih knjig, čeprav je v knjigarnah sploh niso prodajali. Pisatelj, ki je konec šestdesetih let emigriral, ga je objavil leta 1972 v Kanadi na osrednjo temo praške pomladi ’68, a je bil v domovini prepovedan. Pretihotapljeni izvodi, ki so krožili iz rok v roke, so bili tako zdelani, da so jim rekli kar »solatna izdaja«.

Navid Kermani: Ob jarkih

Potopis, ki ga po naročilu nemške revije Spiegel napiše Navid Kermani (1967), nemški novinar iranskih korenin, o poti iz zahodne Nemčije v ravničarska prostranstva in čez, ima podnaslov »potovanje čez Vzhodno Evropo do Isfahana«. Začne v osrčju Nemčije, obišče sirske begunce in tiste, ki skrbijo za njihovo integracijo, tudi srečanje AfD, skrajne desničarske alternative, ki si po mnenju udeležencev mitinga edina upa postavljati prava vprašanja o sobivanju.

Boksar

Boksar, najnovejši film Mitje Okorna, ki je kariero začel v Sloveniji (Tu pa tam) ter jo nadaljeval na Poljskem (Pisma sv. Nikolaja, Planet samskih) in v Kanadi (Life in a Year), si domišlja, da je Pobesneli bik (Intermezzo iz Mascagnijeve opere Cavalleria rusticana zamenja instrumental iz rock balade Still Loving You), zato ne preseneča, da so borbe posnete tako naturalistično, da udarci včasih zabolijo.

Lars je LOL

Dvanajstletno Amando (Lilly Winger Schmidt) določijo za mentorico Larsa (Adrian Øverjordet Vestnes), učenca z Downovim sindromom, s katerim se sprijatelji (Harry Potter ruši vse meje in prepreke), a ga začne potem zaradi sovražnega okolja, prežganega s predsodki, posmehovanjem ter žaljenjem, trpinčenjem, izključevanjem, omalovaževanjem, diskriminiranjem in šikaniranjem šibkejših, še sama šikanirati, kar tale norveški otroški film prelevi v jasno in simpatično svarilo, da je inkubator sovražnega govora šola, da je sovražni govor nalezljiv (kot fašizem) in da je zdizajniran tako, da zlahka prevzame in zlomi odrasle, kaj šele otroke.

Ne govori zla

Ben (Scoot McNairy) in Louise (Mackenzie Davis) – ameriška zakonca, ki živita v Londonu – na potovanju po Italiji spoznata Paddyja (James McAvoy) in Ciaro (Aisling Franciosi), britansko-italijanski zakonski par, ki ju začne zapeljevati in mamiti v hitro prijateljstvo. Paddy kar prekipeva od družabnosti, ki je tako pasivno agresivna in vsiljiva, da vzbuja nelagodje, tem bolj, ker ju po vrnitvi domov povabi v svojo podeželsko kočo, kjer oba – obupanca (Ben je izgubil delo), ki se jima končno nekaj zgodi, končno ju nekdo nekam povabi – v nelagodju skoraj utoneta, saj Paddyjeva družabnost dobiva vse maničnejšo in toksičnejšo frizuro: pikantnih »izzivov« in »testov« mu ne zmanjka. Od hrane, ki je nočeta (vegetarijanki v usta rine meso!), do skokov v hladno vodo, krutosti do nemega sina in fafanja pod mizo – med večerjo. To je le intro. Ben in Louise bi morala zbežati, a ostaneta, vendar ne zaradi mamljivosti prijateljstva in družabnosti, temveč zaradi mamljivosti, magnetnosti, notranje hipnotičnosti, adiktivnosti samega nelagodja. Svoji pravici do nelagodja se ne odpovesta. To je itak vse, kar imata.

Stekleničarji

Ni enostavno, to življenje, bi lahko vzkliknili romski mladeniči, »flašaroši«, ki – kot pokaže srbski doku Stekleničarji – na kaotični, neurejeni, distopični deponiji v Vinči, predmestju Beograda, stahanovsko in ekspresno – učinkovito! storilno! – nabirajo plastenke in jih potem stiskajo v bale (ki gredo naprej v preprodajo), pri čemer morajo paziti, da jim jih ne speljejo tekmeci.

Gospodinjstvo za začetnike

Gospodinjstvo za začetnike nas takoj potegne med mladeniča in mladenki, ki v primestni skopski hiši ravno pojejo in plešejo in norijo, a nam ne pove, kdo je kdo in kdo je komu kaj, ampak nas prepusti fluidnosti, eksperimentalnosti in radikalnosti odnosov, tako da šele en passant ugotovimo, kdo so ljudje, ki živijo v tej hiši: tu so Dita (Anamaria Marinca), lezbična socialna delavka albanskega rodu, lastnica te hiše, njena partnerka Suada (Alina Serban), Romkinja z dvema hčerkama, najstniško Vaneso (Mia Mustafa) in petletno Mio (Dzada Selim), in Toni (Vladimir Tintor), lakonični gej srednjih let, ki je prek Grindrja spoznal Alija (Samson Selim), devetnajstletnega romskega geja, sicer Ditin stari prijatelj in formalno – ne pa tudi biološko – oče obeh Suadinih hčerk.

Film leta

Smrtonosni objem je triler o objemu, ki noče popustiti – objemu, ki gre do konca – objemu, ki res objame, stisne, izžame. Psihotriler o dejtu, ki izpolni ves tihi, notranji, prikriti, potencialni teror Tinderja, »kulture povezovanja«. Notranji triler Tinderja. Film, v katerem prvo vprašanje ni, A bi se pofukala, temveč – Saj nisi serijski morilec? In v katerem odgovor ni, Ja, dajva, pofukajva se, noro in nefiltrirano, temveč – Ne, nisem serijski morilec. Film o tem, kako tanka in mračna in agonična je črta med konsenzualnim in nekonsenzualnim rough seksom, med varnimi in nevarnimi besedami. Kot da seks ni vedno seks s tujcem. »A veš, koliko mora ženska tvegati, če se hoče malce zabavati?« Prav res – koliko jeze, vsiljenih izbir, igranja vlog, kontraintuitivnosti, regresivnosti, krvi in nasilja je v seksu. Se oregonski motel, prizorišče hookupa, res imenuje Blue Angel?

Marijo Županov / Fotograf, ki se ne ozira na žanre

Marijo Županov (1989) je resnično fotograf, ki živi in diha fotografijo. Česarkoli se loti, pa naj bodo to modne kampanje ali fotozgodbe, ulične fotografije mimoidočih, impresije klubske kulture ali podobe ljubljanske kvir skupnosti, iz njegovega dela vrejo nebrzdano življenje, pristna energija in dinamika, igra in brbotanje, nenormativna in nekonvencionalna lepota. Fotografija je zanj povsod, kamor ga vleče neznana intuitivna magnetična sila, ves čas ga preobraža, je njegovo jedro in njegovo sidro.