Kavasutra / Bend, ki ga podžiga razlikovanje od zehavega povprečja

V času, ko želijo bendi predvsem lakajsko ugajati potrebam povprečnega poslušalca, so neprilagojenci, kot je izmuzljivi jazz rock kvartet Kavasutra, prava redkost. Goriško zasedbo, ki jo sestavljajo brata Ajk (vokal, kitara) in Timi Vremec (bas kitara), Anton Lorenzutti (kitara) in Robi Erzetič (bobni), žene neki buldožerski drajv po izogibanju komfortnosti in konformnosti. »Kavasutra je ventil za naše frustracije in orodje za spopadanje z nesmiselnostjo življenja,« z nasmeškom pravi Anton Lorenzutti. »Je tudi poligon za besedne igre in neumne šale,« doda Timi Vremec. »Je naš in kmalu tudi vaš najljubši bend,« ga dopolni Ajk Vremec.

Chrystabell & David Lynch: Cellophane Memories

Več kot petindvajsetletna občasna filmsko-glasbena kolega in družabnika strežeta s tretjim skupnim albumom. Vokalistka Chrystabell in tokrat glasbeni multitasker David Lynch delujeta pričakovano utečeno in sproščeno. Cellophane Memories je predvsem dosledna zračna vaja v plastenju vokalov prve (ki se občasno vrtijo tudi nazaj) z ambientalnimi dodatki synthovskih blazinic in kitarskih minimalističnih ornamentov drugega. Razpoloženje je meditativno, nežno temačno, hipnotično in sedativno. Najbolj impresivna je sestavljanka vokalnih drobcev, ki kljub nasičenosti ne deluje natlačeno, a proti koncu le postane monotona. S prispevkom nedavno preminulega mojstra Badalamentija v uvodu.

King Gizzard & the Lizard Wizard: Flight b741

Po mikrotonalni, thrashmetalski, yachtrockerski, synthpopovski in 21 drugih studijskih platah (vsaki s svojim zvokom, a vsaki prepoznavno gizzardski!) avstralski slogovni kameleoni s časovno kapsulo tokrat potujejo v sedemdeseta leta, v zlato ero ameriškega rocka. Kot zaščitniki jebivetrskega muziciranja, kjer šteje le to, da se imaš z bendom fajn, si neobremenjeno prisvajajo bluesovske, country in southern rock klišeje in jih peštajo v retro zveneče hitiče, seveda na tipično karikiran, samoironičen, parodičen, campy način. Ne manjka trapastih izbruhov na ogrlicah, ZZ-topovskih riffov, vznemirljivih večglasij in osladnih stadionskih refrenov. Povsem neresna in predvsem zabavna plata za avtocestne zastoje.

Ravyn Lenae: Bird’s Eye

Ravyn Lenae je letvico s prvencem Hypnos, eno najboljših R & B-plošč leta 2022, postavila zelo visoko, a njen značilni, skrajno ležerni zvok (neo)soula in psihedeličnega indie popa je bil preveč neopazen za resen prodor v mainstream. Na drugi plošči k sreči ostaja zvesta spokojni zvočni sliki, s katero si je ustvarila ime med ljubitelji bolj eteričnih odvodov R & B-ja, naklonjenost večjih množic pa tokrat skuša pridobiti z gostovanji prvokategornikov, kot sta Childish Gambino in Ty Dolla Sign. Pevka ponovno prepriča z izjemnim songwritingom, božajočim falzetom in blaženimi harmonijami, žal pa je produkcija tokrat veliko bolj ukročena in standardizirana kot pri prvencu, to pa je (poleg rahlo pretiranega eklekticizma) tudi edina stvari, ki jo albumu lahko očitamo.

Jack White: No Name

KGLW (iz sosednje recenzije) se rockerskih tropov sedemdesetih let loteva s polno malho milenijske samoironije, težkokategornik garažnega rocka pa na svoji šesti studijski plošči dokaj sorodne estetike obravnava z vso resnostjo čistokrvnega purista. Kakor tudi pritiče nekomu, ki se je na začetku tisočletja, ko je bil še polovica dua The White Stripes, proslavil kot preroditelj »klasičnega rockovskega zvoka«. Tudi njegova prva solo albuma, Blunderbuss (2012) in Lazaretto (2014), lahko uvrstimo med redke presežke minulega desetletja, ko je mainstreamovski rock ob prevladi hiphopa, trapa, elektronike in poptimizma bolj ko ne životaril (in se pravzaprav nikoli ni zares pobral). Ob naslednjih treh izdajah, predvsem zadnji eskapadi v folk rock vode z albumom Entering Heaven Alive (2022), se je obrnilo precej manj glav. O njem smo pogosteje brali v drugih kontekstih, predvsem o njegovi vlogi šefa tovarne vinilk, lastnika ploščarn in založnika, skratka, poslovneža.

Emi Yagi: Briljantna domislica gospodične Šibata

Naslov dela, katerega pomen je v angleškem, francoskem, španskem, srbskem in večini drugih prevodov dnevnik praznine, je v slovenskem prevodu kalk nemškega in italijanskega naslova. S tem kajpak potegne bralca, ki bo kratkemu romanu sledil do konca, domislico namreč avtorica prav spretno vrti med – je res ali ni. A četudi se počuti opeharjenega, novi literatki nima kaj očitati, saj je sam precenil moč besede briljantno: peripetije, osrednja junakinja in slog knjige pač ne povzdignejo med velika dela.

Vladimir Nabokov: Kralj, dama, fant

Franc iz romana, ki se v poimenovanju igralnih kart skriva pod »fant«, se poln gnusa in strahu odpravlja od doma v službo k stricu v metropolo in tam se pokaže njegova povzpetna narava: ker težko, tudi sam začetnik v potovanju, zato toliko bolj namazan s predsodki in gnusom vseh vrst, trpi sopotnike, se odloči in prestopi v drugi razred. Tam je vse drugače, ženske privlačne, možaki uglajeni, pri čemer ima še dodano srečo, saj sta njegova sopotnika v kupeju ugledni in uspešni stric in njegova prelestna nadčedna, če že ne tudi čednostna žena. Franc je pečen, že vnaprej pripravljen slepo slediti njenim pričakovanjem, ki jih potem podkrepi še z meseno avanturo in zahtevo po eliminaciji tekmeca.

Ali že lahko postanemo motnja?

Družina pokliče duhovnika Florina Florescuja (Alexandru Dabija), da bi molil za žensko, ki umira. Rak jo je že povsem razdejal in požrl – le še hrope. V strašni agoniji. Duhovnik začne moliti, toda njeni hčerki se zdi, da duhovnik ne moli za materino življenje, temveč za njeno čimprejšnjo smrt. Hej, kaj je to? Kaj se greste? »To je posebna molitev, ki dušo poziva, naj zapusti telo,« pravi duhovnik, ki vidi, da ženska blazno trpi. Molite, da bi živela, ga vzpodbuja njena hči. »Mama hoče živeti, ne pa umreti!« Ne, duhovnik, ki se zaveda, da je smrt še neizbežnejša od davkov, je videl ogromno umiranja in ogromno trpljenja, videl je metastaze, zato ve, kdaj ljudje brezmejno trpijo, kdaj je vse narobe, kdaj jih ni več mogoče rešiti in kdaj umirajo – in kdaj je najbolje, da čim prej umrejo. Hči umirajoče mu reče, da je slišala, da je neki duhovnik z molitvijo delal čudeže – mrtve je vračal v življenje. A tudi Florin z molitvijo naredi čudež – njena mati kmalu po njegovi molitvi res umre. Molitev deluje! Še več: molitev deluje kot evtanazija. Evtanazija je božja volja, če hočete.

Mountain Queen: The Summits of Lhakpa Sherpa

Lhakpa Sherpa je prva ženska, ki je bila na Mount Everestu desetkrat – in tale doku spremlja ravno njen deseti vzpon. Rekli boste: Lhakpa živi svoje sanje. Ne – pač pa živi svoje travme. Poročena je bila z znanim ameriško-romunskim alpinistom Gheorghejen Dijmărescujem, ki jo je – celo med osvajanjem Everesta – zlorabljal in pretepal ter jo iz patriarhalnega Nepala odpeljal v znojilniško Ameriko, kjer je obtičala z dvema hčerkama, razpeta med connecticutskim supermarketom, v katerem sedem dni na teden pere posodo ( ja, to je njen »fitness«, njena »telovadnica«), in Everestom, svojim »doktorjem«, kot pravi. Mountain Queen je odlična študija tihega, emocioalnega, mentalnega preživetja v kapitalizmu in na gori, ledeni, kruti, fatalni, nemogoči, a še vedno varnejši in znosnejši od toksičnih družinskih vrednot. (Netflix)

MaXXXine

Nekoč, tam v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so obstajale videoteke, polne frikovskega multižanrskega B-pofla, posebej erotičnih trilerjev, sci-fi komedij in vidiotskih psihošokerjev, v katerih so igrale tudi porno zvezde, recimo Traci Lords, Ginger Lynn in Amber Lynn. V MaXXXine, nadaljevanju Westovih psihošokerjev X in Pearl, postavljenem v Los Angeles sredi osemdesetih, jih nadomešča Maxine (Mia Goth), porno igralka z očmi Bette Davis, tipična lumpenholivudska prekarka (peep-show je njen drugi šiht), ki dobi priložnost za nastop v Puritanki 2, nizkobudžetnem satanističnem slasherju, »B-filmu z A-idejami«, kot pravi producentka (Elizabeth Debicki), toda realnost, ki jo terorizirajo serijski morilec (»Nočni klavec«), satanistična histerija, križarji moralne »večine« in reaganomični neoliberalizem, je tako deregulirana (just do it!, vsi so direktorji svojih jazov, vsi so podjetniki, trg je prost, libido gigantesken, Walk of Fame na vidiku), da kmalu zasenči film-v-filmu, tem bolj, ker ima tudi opolnomočena, hladnokrvna, neustrašna Maxine tako mračno, tako pikantno, tako travmatično, tako meta preteklost, da bi filmi zanjo – za to pravo A-idejo – ubijali. Dialogi so grožnje, maščevanja so žmohtna, ljudje grizlijevski, Kevin Bacon, ki te – zaradi dobro znane igrice Šest stopenj Kevina Bacona (Six Degrees Of Kevin Bacon) – vedno navda z občutkom, da lahko prek njega prideš do kogarkoli, tudi do izgubljene ljubezni, pa je le joke: družba, ki jo podžiga neoliberalna kontrarevolucija (stroj za proizvajanje deziluzij in žrtev), je nasilnejša od najnasilnejšega filma. (VOD – Prime Video, AppleTV ipd.)

Konča se z nama

Telenovele so zgodbe o abuzivnih odnosih – o nasilju v družini, o partnerskih zlorabah, agresivnosti, toksičnosti, manipuliranju. Moški in ženska – bodisi mož in žena ali ljubimca – se žreta, mučita, trpinčita in požreta. Ja, odnos res konzumirata. Sejalci toksičnosti so običajno moški, toda telenovele jih ne prikazujejo kot pošasti, temveč kot zapeljive, seksi alfa moške. Ne, telenovele nimajo nič proti abuzivnim odnosom – izkoriščajo jih, slavijo, tržijo, afirmirajo, fetišizirajo, pornificirajo, zlorabljajo. Legitimirajo. Telenovele so zadnje, ki bi kritizirale ali odsvetovale abuzivnost. Au contraire: priporočajo jo – serializirajo. Nikoli se je ne naveličajo. Zato so sicer krajše od večnosti, a daljše od življenja. In tudi film Konča se z nama, ekranizacija slavnega, že kar razvpitega romana o abuzivnem razmerju, ki ga je leta 2016 objavila Colleen Hoover, avtorica številnih romanc, nekdanja socialna delavka, izgleda kot telenovela. Sopiha kot telenovela. Preskakuje kot telenovela. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Konča se z nama je telenovela. Lily (Blake Lively) se vrne domov, da bi govorila na očetovem pogrebu, a ne odpre ust – oče je namreč pred njenimi očmi zlorabljal, pretepal in celo posiljeval njeno mater.

Anselm

Wim Wenders je dve leti snemal Anselma, 3D doku o nemškem konceptualnem slikarju in kiparju Anselmu Kieferju, rojenem leta 1945, ko je Nemčija obležala v ruševinah in sramoti, obsojena na smrt in denacifikacijo. In Kiefer Nemčiji ni nikoli pustil, da bi pozabila, da je leta 1945 obležala v ruševinah in sramoti, obenem pa ji tudi nikoli ni pustil, da bi pozabila, zakaj je leta 1945 obležala v ruševinah in sramoti. Svoje slike je nekoč sežgal, da bi ustvaril repliko holokavstnega mesa in pepela nacističnih koncentracijskih taborišč, spet drugič pa je razstavil Okupacije, fotografije, ki prikazujejo, kako z iztegnjeno roko nacistično salutira na evropskih lokacijah, na katerih so nacisti zagrešili hude zločine. A že njegove instalacijske skulpture belih ženskih poročnih oblek, ki jih vidimo na začetku (njegov francoski atelje/muzej/projekt v Croissyju je tako velik, da se mora po njem prevažati s kolesom), so tako mučne, morbidne, kot da so relikti neke vojne, kar tudi so – kostumi dolge fašistoidne patriarhalne vojne, v kateri so bile ženske demonizirane in nevidne.

Simon Chang / Fotograf, ki želi dati glas prezrtim in pozabljenim

Pacienti psihiatričnih ustanov, begunci in ljudje, zaznamovani z izkušnjo vojne, igralci v pornografski industriji, kraljice preobleke. V Sloveniji živeči in delujoči tajvanski fotograf Simon Chang (1978) že vrsto let dokumentira življenja in zgodbe marginaliziranih skupnosti, ljudi, odrinjenih na rob, umaknjenih pogledu širše javnosti. Po eni strani je njegovo ustvarjanje močno zaznamovala izkušnja tujstva, po drugi pa ga že od nekdaj ženeta neusahljiva radovednost in želja odstreti tisto, kar je skrito za tančico skrivnosti.