a.s.o.: a.s.o.

Prvenec avstralskega dua vas pelje v Bristol na začetku devetdesetih let, kjer sta se kalila Portishead in Massive Attack, v zadimljene chill out sobe na rejv partijih, kjer je folk iz telesa izganjal presežne substance, in na psihedelične DJ-sete pokojnega Weatheralla, ki so mu bili blizu tovrstni »omotični« zvoki. Gre za stiliziran, predhodnikom zvest hommage, musique noire za globoko noč, alternativni soundtrack za Lynchev Modri žamet oziroma »sanje o čudnih željah« in tipični »revival album«, ki pa ga odlikujeta fatalni ženski vokal in zaokrožena dramaturgija. Eterična, hrepenenja polna muzika, ki bo zrajcala fene Julee Cruise, skupine Beach House, Lane Del Rey in sorodnih nepoboljšljivih romantikov.

Surya Botofasina, Nate Mercereau, Carlos Niño: Subtle Movements

Trojka Botofasina-Mercereau-Niño je pozornost zbudila zaradi intenzivnih zaslug pri nastanku lanskega (blasfemično neraperskega) prvenca Andréja 3000. Občasna sodelovanja sedaj povezuje v zračni album nevsiljivo zibajočih valov nežno šepetajočega nabora zvokov. Prepoznavno kalifornijski štih ambientalne muzike spodobno razvlečenih posnetkov nas (tudi z redkimi hipijevskimi napevi!) že skoraj vljudno vabi k bosim sprehodom v naravi, v najbolj nasičenih delih pa gradi prepričljiva razpoloženja sanjave zamaknjenosti in – če kdaj zavijete v to smer – duhovnega sproščanja. Premiki, ki bi ob najmanjšem povečanju odmerka subtilnosti na trenutke že obstali na mestu.

Nejc Pipp: Entropy

V prvem letu koronske krize je mladi škofjeloški pevec in producent diskretno stopil na domačo sceno z izdajo Ulyssesa, ki se je gibal nekje na meji med »zapohanim popom in intimnim R & B-jem s tipično britansko melanholično naravo«. Obeti so bili veliki, single je pograbil Val 202, a si je Pipp raje vzel še nekaj let za dodelavo izraza, preden je v svet poslal prvo pravo ploščo. Kot predhodnik je tudi ta delno plod sodelovanja z multiinstrumentalistom Krištofom Pogačnikom, na njej pa gostujeta še Ian Pirc (saksofon/flavta) in Ajda Pogačnik (klaviature). Prvenec, ki z naslovom namiguje na notranji nered, negotovost, nestabilnost, nepredvidljivost, lahko v domačem prostoru, v smislu naslanjanja na progresivni pop, eksperimentalni R & B in ambient, primerjamo s prvo ploščo zasedbe YGT iz leta 2015. A zdi se, da je Entropy, verjetno po naključju, tudi nekakšen zapozneli slovenski mežik milenijski uspešnici Blonde (2016) ameriškega zvezdnika Franka Oceana.

Massimo Recalcati: Učna ura: zagovor pedagoškega erosa 

Knjiga za tiste, ki učijo, in za one, ki bi se učili. Jasno, da je trdo branje, saj je utemeljena na lacanovskih konceptih, s katerimi se loteva fenomena učenja. Nekoč je dominirala Ojdipova šola, v kateri je avtoriteta producirala nekritično poslušnost, moderna Narcisova šola pa je prinesla iluzijo o neomejenem in brez truda dosegljivem znanju, v kateri je postal učitelj motnja proti podatkovnim računalniškim zbirkam. A kaj je pravzaprav učenje? Zgolj prenos znanja iz knjig in znanja predavateljev na učence? Tak sistem proizvaja le plagiate, njegov antipod je sokratska metoda, ki med učitelja in šolarja postavi zev, ta pa slednjega spodbudi, da poišče svoje znanje. Šele učiteljev zgled lahko podžiga željo po znanju, po rušenju predsodkov in odpiranju novih svetov. A te ni brez transferja in erosa, v katerem učitelj v otroku prebudi željo, ki učenca premakne, ga aktivira. In ne brez muke, travme, kjer namesto hedonizma in nediscipline prevlada strast po spoznanju.

Irene Solà: Pojem in gora pleše

Pojem in gora pleše katalonske pesnice in pisateljice Irene Solà (1990) je nenavadna, z glasovi prepredena, poetična in malo tudi iracionalna zbirka fragmentov, ki so spisani skozi različne glasove, od katerih so nekateri nenavadni in jim sprva težko določimo izvor. V množini spregovori dejavno in misleče v gromu, ki trešči v nož možaka, medtem ko ta rešuje zapleteno govedo, pa črne trobente s svojim kolektivnim in za individualno povsem ignorantskim glasom. Do besede pripusti tudi psice in gorsko verigo, Pireneje, ki se spominja svojega nastanka in iz večnostne perspektive zre na mizerijo spodaj, na smrti in tegobe zakotja.

Finestkind

Tale pomorska družinska saga (skoraj Vojna zvezd na ribiški ladji), v kateri novoangleška ribiča, Ben Foster in Toby Wallace, sicer stravmatizirana polbrata, zaradi zadolženosti, mačističnih kapric, masivne odtujenosti in spleta nesrečnih kapitalističnih okoliščin sprejmeta pošiljko droge, izgleda tako, kot bi bila posneta pred tridesetimi leti (kot bi Vihar vseh viharjev srečal L. A. zaupno), videti pa se jo splača le zaradi replike, ki jo izreče nergavi, upehani, melanholični, na smrt bolni, a še vedno dobro zasoljeni Tommy Lee Jones, morski Darth Vader: »Živiš, umreš, šteje pa to, kar je vmes.« (Amazon Prime Video & Paramount+)

Fingernails

Film Fingernails, v katerem takoj na začetku izvemo, da se srčne težave najprej pokažejo na nohtih, se dogaja v retro sedanjosti – ni laptopov in mobilnih telefonov, vidimo le vinilke, slišimo le stare pesmi, recimo Total Eclipse of the Heart ali Only You. Toda znanost je izdelala test, ki lahko pove, ali sta si moški in ženska usojena – ali sta torej perfect match. Učiteljica Anna (Jessie Buckley) in Ryan (Jeremy Allen White) sta si. Tako je pokazal test. Konec negotovosti. Konec ločitev. Juhej! Toda ko ju vidimo, hitro ugotovimo, da si nista povsem usojena – med njima ni ognja, malo si lažeta, ni poljubov, drug ob drugem se dolgočasita, pod tušem se skupaj le še tuširata, še celo gledanje televizije ju ne razvname več (on v skupnem izdelovanju lončene posode – citatu najerotičnejšega prizora iz Zuckerjevega Duha – ne vidi »smisla«). Kaj ju je ločilo, je na dlani: ker ju je znanost »usodno« povezala, mislita, da jima ni treba ničesar več narediti, ljubezen pa je delo – fantaziranje, ljubosumje, skakanje v neznano ipd. Ker sta si znanstveno »usojena«, se jima z ljubeznijo ni treba več ukvarjati. Lahko se prepustita rutini. Na ljubezen jima sploh ni treba več misliti. Ljubezen pa je natanko to – hrana za razmišljanje. Na srečo Anna izgubi službo v šoli in se zaposli prav na Ljubezenskem inštitutu (vodi ga Luke Wilson), potemtakem tam, kjer opravljajo – precej analogne, no, komično analogne – teste, ki povejo, ali se partnerja res ljubita in ali sta res perfect match, to pa storijo tako, da partnerjema z enega prsta potegnejo noht, kar je boleče, grozljivo, morbidno, grizlijevsko, a ljubezen je tortura, body horror.

Čebelar

Filmi, v katerih igra Jason Statham, izgledajo tako, kot da jih je režiral Jason Statham. Ja, izgledajo avtorsko – kot delo avtorja. Vedno ista – za lase privlečena – premisa, vedno isti – absurdni – poudarki, vedno iste – pompozne – obsesije, vedno iste – mačistične – replike, vedno ista nezgodba, vedno isti klišeji iz vzporednega sveta. Statham, itak tudi žanr zase, je vedno postmoralni, postpolitični in postlogični ubijalski stroj, ki komaj čaka na dober razlog za jezo, maščevanje in sarkazem. V Čebelarju igra Adama Claya, upokojeni poklicni morilec (kot bi padel iz Morilske elite), zdaj osamljenega čebelarja iz Massachusettsa, ki ima zlato sosedo (Phylicia Rashad), dobrodušno in dobrodelno učiteljico, za katero bi naredil vse – in hekerji, ultimativni bad guys, mu dajo priložnost, da zanjo res naredi vse.

Adamant

Ko se začne Philibertov doku, ki je v Berlinu pobral glavno nagrado, zlatega medveda, vidimo in slišimo Françoisa, ki na barki Adamant, zasidrani v Seni, v centru Pariza, poje La Bombe humaine (Človeška bomba), hit francoskega benda Téléphone. In poje ga odločno in strastno, napeto in originalno, strmo in neustrašno, z zrnom in iskro – kot da ga je sam napisal. Kot da ga je napisal po svoji zgodbi. Kot da poje o svoji notranji bombi. La Bombe humaine postane nekaj osebnega, nujnega, bistvenega – detonacija opolnomočenja.

Orgiastična kostumirana socialistka

Lanthimosov film – radikalen original, posnet po romanu Alasdaira Graya – je zgodba o ženski, ki se neustrašno prebija skozi življenje v sprevrnjenem svetu, in moških, ki izgubljajo kontrolo nad njo. Saj bi jo ustavili, če bi vedeli, kako. Represija in toksičnost sta premlačni. In protagonistka, Bella Baxter (Emma Stone), je spočetka povsem nesvobodna, »nesrečno bitje«, suženjska in mehanična laboratorijska kreacija, »moderna Prometejka«, »pretty little retard«, frankensteinovski eksperiment dr. Godwina Baxterja, njenega »norega«, a grotesknega, deformiranega in spolno impotentnega Boga. Telo noseče viktorijanke, ki je naredila samomor, je kirurško »zlepil« z možgani njenega nerojenega otroka.

Sari Valenci / Modna oblikovalka, ki ne pristaja na dolgočasna oblačila

Pastelno rumena, roza in modra, plastenje, kombinacija različnih karirastih vzorcev in celo motiv mačke in konja – s svojo najnovejšo modno kolekcijo je oktobra na Ljubljanskem tednu mode LJFW navdušila mlada modna oblikovalka Sara Valenci (1990), ki deluje pod modno znamko SARIVALENCI. Imaginativna in drzna kolekcija se poigrava s kontrastom med uniformiranostjo pisarniške mode ter bogastvom, rokokojsko prenasičenostjo in prekomernostjo po navdihu Marije Antoanete. Z nespornim talentom je oblikovalka nekaj mesecev prej prepričala tudi žirijo dogodka My Global Fashion Award – lani junija je namreč v Savudriji prejela nagrado za vzhajajočo zvezdo modnega oblikovanja. V zadnjem času redno oblikuje tudi modne oprave za pevko Senidah, za katero pravi, da je »prava kameleonka in ji nič, kar ji oblečem, ni preveč čudno«, kar izredno ceni.

Darius Jones: fLuXkit Vancouver (its suite but sacred)

Saksofonist Darius Jones, eden pomembnejših predstavnikov nove šole newyorške scene nove muzike, streže z naročniškim projektom, ki ga je financiral umetniški center Western Front iz Vancouvra. fLuXkit Vancouver je srečanje Dariusa Jonesa in bobnarja Geralda Cleaverja z godalnim kvartetom, srečanje improvizacije s kompozicijo, srečanje domiselnosti s tradicijo ... To je eno tistih druženj, pri katerih je proces vsaj toliko pomemben kot končni izdelek, a v tega lahko vseeno brez težav zagrizemo brez predhodnih inštrukcij. Predvsem pa se muzičisti tukaj ne skrivajo za konceptom – procesom, saj je njihovo »igranje« preprosto osupljivo prepričljivo. Dodelano in povezano z bloki ohlapne svobode.

Goragorja: Monokrom

Bend z enim najboljših slovenskih imen vseh časov sestavljajo veterani briške alter scene, ki so me kot mulca po lokalnih luknjah vzgajali kot člani bendov Haron, Elodea in Frezzas. So prekaljeni muzičisti, ki se nikdar niso »profesionalizirali«, nikdar pa tudi niso nehali ustvarjati. To se odraža v njihovem sofisticiranem postmetalskem izrazju, kjer izstopajo kompleksno, a ne rigidno bobnanje ter epska, harmonično dodelana kitarsko-basovska sozvočja, pri katerih se bend suvereno izogne posnemanju velikanov. Monokrom, album brez pretenzij, plod neštetih ur v placu za vaje z ljudmi s skupno vizijo, odpira sezono domače kitarske bere na najvišji ravni. Nota bene: underground ne živi v Ljubljani, pač pa v Brdih in drugod na periferiji.

Lifecutter: Hollow

Ko govorimo o konsistentnosti in brezkompromisnosti v kontekstu s technom povezanih praks na tej strani Alp, ne moremo mimo jezdeca kovinske distorzije Lifecutterja. Ta nas že kakšno desetletje zalaga z vedno in vsakič markantnim izrazom, najpogosteje v utečeni navezi s Kamizdatom, saj je Hollow že njegov peti album za to domačo etiketo. Plošča se začne z namigom v smer nekakšnega electro IDM-a, a gre za finto, ki traja le nekaj minut. Sledi neizprosen in ravno prav razgiban drnec, ki brez popuščanja drži napetost vse do zadnjega posnetka, največ pa črpa iz klasične britanske šole resnobnega temačnega techna in industriala. Zverzirani udarci težke industrije.

Nicki Minaj: Pink Friday 2

Že pri singlu Barbie World, ki ga je Nicki Minaj skupaj z Ice Spice posnela za soundtrack največje in najbolj rožnate filmske uspešnice lanskega leta, se je zdelo, da je raperka dosegla ustvarjalno dno. A z novo ploščo Pink Friday 2, ki naj bi bila nadaljevanje njene prelomne plošče iz leta 2010, je zabredla še globlje in resno opozorila, da si naziva kraljica rapa preprosto ne zasluži več.