Igor Bašin, Marko Doles, Tomaž Zaniuk: Brez nagobčnika: Radio Študent že od 1969 

Ta je zgodovinsko gledano laboratorij medijskega ustvarjanja: če pogledamo imena, kdo vse je tam začenjal svoj curriculum vitae, je spisek fascinanten. V sami knjigi pogrešamo nekaj sistematičnosti, od časovne preglednice uredništev pa do imenskega kazala. A to lahko vzamemo tudi kot slog pisanja, ki pač sledi neformalnim okvirjem delovanja RŠ.

Judith Hermann: Doma

Naslov romana nemške pripovednice Judith Hermann (1970) zavaja ali pa namiguje, da je dom povsod, torej nikjer. Od prvega trenutka, ko se pripovedovalka, takrat še delavka v tobačni tovarni, predstavi, se izmika skupinskim delovnim ritualom in je do konca nedružabna. Premišlja, ali naj sprejme ponudbo, da bi iluzionistu rabila za žaganje na pol v čarobni skrinji in se mu pridružila na turneji na ladji za križarjenje, tem privilegiranem prostoru tujstva in nomadstva. Ves čas čutimo njeno izločenost. Nepripadnost jo spremlja tudi še, ko se preseli v bližino bratovega bifeja nekje na Severnem morju in pomaga pri strežbi in nabavi, kadar ni plaža opuščena in je samota še glasnejša in opaznejša na vsakem koraku. Čeprav se za družabnost trudi, na sebi lasten način.

Bela golobica

Ljubezen, ki je vredna sodobnega filma, očitno potrebuje »inspirativno« zgodovinsko kuliso, ki je je vredna – holokavst! Bela golobica, posneta po grafičnem romanu R. J. Palacio, avtorice Čuda (specialistke za forsirane naslove in osladno sladkobni young-adult kič), se dogaja v alzaškem mestecu, iz katerega nacisti leta 1942 deportirajo vse Jude – razen petnajstletne Sare (Ariella Glaser), ki jo reši in skrije sošolec Julien (Orlando Schwerdt). Ker ga je ohromila otroška paraliza, pomeni, da sta moralno izenačena – ona je žrtev nacizma, on pa žrtev »oskarjevske« redke bolezni.

Maestro

Bradley Cooper je rekel, da je dirigiranje za Maestra, film o slovitem dirigentu in skladatelju Leonardu Bernsteinu (Zgodba z zahodne strani), treniral šest let. Bolje bi bilo, če bi šest let treniral kajenje – Bernstein, ki ga igra Cooper, namreč nima ves čas v roki dirigentske paličice, temveč cigareto, a drži in kadi jo tako, kot da ni še nikoli kadil. In kot da le fejka. Varno kajenje. Razumete: Cooper ni kadilec. Pa tudi – ne spodobi se. Kajenje je politično nekorektno. In tu je problem: v Maestru je vse varno. Politično korektno. Nobenega tveganja. Bernstein je biseksualec, ali bolje rečeno – poročen gej. Toda svojih ljubimcev se praktično ne dotakne. Tako so gejevske prizore snemali pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Razumete: Cooper ni gej, zato ne more »predaleč«. Zakaj bi iritiral »svojo« publiko? Okej, z enim ljubimcem, mladim klarinetistom, se ravno nameni poljubljati, a ga žal preseneti žena, kostariška igralka Felicia Montealegre (Carey Mulligan), tako da potem iz vsega skupaj ni nič. Prekleto! Se žena loči? Ne, kje neki – Felicio je že davno ustavil. In ustavila je ni njegova homoseksualnost, temveč njegova toksičnost – njegov šovinizem, njegov seksizem, njegov patriarhalni fašizem. Vse mora biti podrejeno njegovi ustvarjalnosti, njegovi umetnosti, njegovemu skladanju – njegovemu dirigiranju.

Nočno kopanje

Predstavljajte si, da je noč in da ste v bazenu, na nočnem kopanju, in to sami, scela in povsem sami, nikjer nikogar – raj! Ves bazen je vaš! Toda od raja do pekla je le korak. V bazenu ste namreč nemočni – skoraj goli, nikoli dovolj hitri, težko se premikate, vaše noge so težke, ne morete pobegniti in ko se potopite, nikoli ne veste, kaj se dogaja zunaj. Nekaj vidite, a ne veste, kaj. Če sploh kaj. In vsi tisti odtoki! Ne, to ni za otroke! Kot da je za odrasle.

Zlo ne obstaja

Kapitalizem in narava ne gresta skupaj. Ne, ne moreta sobivati – kapitalizem komaj čaka, da požre naravo. Več ko je požre, večji so profiti. V japonskem filmu Zlo ne obstaja, ki ga je posnel Ryusuke Hamaguchi, avtor filma Drive My Car, to izkusita oče in osemletna hči, Takumi (Hitoshi Omika) in Hana (Ryo Nishikawa), ki živita v idilični vasici sredi gozda, kjer nabirata drva in divji wasabi, vodo pa zajemata naravnost iz studenca. Tam – v tej metastazi Krasinskijevega Tihega mesta – je tako mirno in nestresno, da v glavnem molčita. Da ne bi zmotila narave. In svojega zena. Svoje ekstaze zasebnosti. Takumi in Hana poznata vsa drevesa, vsa njihova imena – gozd je njun. Tu in tam ju »prebudi« le kak lovski strel. A lovski strel je vedno simptom – in metafora kapitalističnega posilstva narave.

Šterkijada

V sodobnih slovenskih filmih razpadajo družine, v Šterkijadi pa družina noče in noče razpasti, a bi morala. Igor Šterk je posnel avtobiografijo – zgodbo o svojem odraščanju ob slovitem morjeplovcu Juretu Šterku (Janez Škof), otročje entuziastičnem, maničnem fabulistu s toksično, nasilno hrbtno stranjo. »Igor, pejt na kolena, da te ne bo pretepu,« panično vpije mama Vojka (Silva Čušin), ko mali Igor (Tito Novak) izgubi rokavico. »Mulc, nimamo denarja. Naše stvari je treba pazit,« vpije Jure, mojster iluzij (»gusar«), lisjak (za svoje morjeplovske podvige vedno najde sponzorje), populist (med desetdnevno vojno hoče na prvo linijo fronte) in mislec (»Lahko greš jadrat okrog sveta kot ateist, ampak nazaj ne prideš tak«), ki vse podredi svoji obsesiji, svojim »zgodovinskim« jadranjem (prvi Slovenec, ki je preplul svet ipd.), pri čemer ne izbira sredstev.

Tosja Flaker Berce / Režiser in scenarist, ki je z režijskim prvencem ponudil svež pogled na mladinski film

Konec preteklega leta je turnejo po domačih kinematografih začel njegov celovečerni prvenec Kaj pa Ester?, mladinska komedija, ki je navdušila z duhovitostjo, svežino in močnim vizualnim avtorskim pečatom. V njem se je režiser in scenarist Tosja Flaker Berce (1987) zavestno poigral s srednješolskimi stereotipi in klišeji, hkrati pa filmu s prepričljivo igro kopice nadarjenih mladih igralk in igralcev, humornimi zapleti in drobci magičnega realizma vnesel svoje življenje. Za nekaj »hajpa« okrog filma je gotovo poskrbelo tudi dejstvo, da v glavni moški vlogi nastopa Bojan Cvjetićanin, frontmen neskončno priljubljenega benda Joker Out, ki pa ga režiser pred snemanjem sploh ni poznal. »To je bil moj življenjski cilj – imeti film v kinu,« pravi. »Naslednji cilj pa je posneti še boljši film.«

Matmos: Return to Archive

Kaj je tokrat semplal legendarni dvojec Matmos? V njegovem bogatem opusu eksperimentalnih ekscesov najdemo denimo igrive manipulacije z zvočnimi posnetki centrifugiranja pralnega stroja, tokrat pa sta veterana semple črpala iz arhiva založbe Folkways Records, nepridobitne glasbene založbe muzejske institucije Smithsonian. Iz bogatega etnomuzikološkega arhiva glasbe in zvočnih kolažev z vseh koncev sveta sta si izbrala terenske posnetke narave in laboratorijskega dela, ki so nastali v petdesetih in šestdesetih letih, in jih uredila v skrbno koordinirani kaos. Žal je konkretnejših komadov, kjer se podivjani rafali zvokov sestavijo v oprijemljivejše groove, tokrat le za degustacijo, zato lep del albuma zveni kot kakšna intenzivna ASMR-kompilacija.

Durand Jones: Wait Til I Get Over

Duranda Jonesa poznamo kot pevca in frontmana ene tistih zasedb sladko-mehkega retro soula, ki jim je uspel preskok v srednjetok. Sedaj minus The Indications streže s samostojnim prvencem, nostalgičnim poklonom rojstni Louisiani, odraščanju na vlažni sopari ameriškega juga. Wait Til I Get Over je ne ravno surova, zato pa opazno bolj zrnata in nežno distorzirana plošča od Jonesovih kolektivnih pustolovščin s skupino. Je čisto pravi klasični soul s pravšnjim odmerkom gospela v dobesednem pomenu vrinkov mogočno povzdigujočih zborovskih napevov in oprijemljivih orgelskih spremljav. Odločen prispevek mojstra, ki zapovedi žanra preprosto obvlada na prav vsakem koraku.

Daft Punk: Random Access Memories (Drumless Edition)

Če bi kdo podeljeval nagrado za najbolj odvečno ploščo leta, bi bil z njo nedvomno ovenčan legendarni, zdaj že razpadli elektronski dvojec Daft Punk. Francoska pionirja sta ob deseti obletnici izida zadnjega albuma izdala novo različico te sodobne klasike, ki je sicer do potankosti enaka izvirniku, le da v njej, kot jasno namigne (pod)naslov, ni bobnov ali kakršnihkoli drugih perkusivnih elementov: producenta sta odstranila celo zvok metronoma, ki se je za hip pojavil v izvrstnem bangerju Giorgio by Moroder! Čeprav peščica skladb v novi minimalistični preobleki dobi neki nov šarm spokojnosti in si pusti malce bolj zadihati, večini aranžmajsko oskubenih komadov, predvsem disko-pop hitom, ki jih na albumu ni malo, odsotnost ritmične sekcije še zdaleč ne laska.

Busta Rhymes: BLOCKBUSTA

Ob izidu enajstega albuma newyorškega veteranskega emsija se moramo (tudi zaradi nedavnih strelov v prazno) vprašati, ali ima ta v rokavu še kakšno svežo zamisel in ali ima sploh še kaj povedati.

Florence Williams: Strto srce

Je svojo tezo o prirodi, ki pozdravi tudi duševne bolečine, preizkusila na sebi? Seveda, odpravila se je na tedensko vožnjo s kanujem po divjini, a odrešilnega preobrata ni bilo. Sindrom strtega srca zahteva celega človeka. In res – Florence in bol sta postali kot eno, vendar je pisateljica počela vse, da bi novo zvezo razdrla. S hirajočim bitjem, zdaj s komaj 47 kilogrami, se ji ni uspelo zares identificirati. Proučevati je začela statistične študije: tako neobetavne (ločitev je pomembnejši dejavnik za smrt kot kajenje) kot bolj spodbudne (samske ženske živijo dlje kot poročene), se odločila za terapijo EMDR, drugič poskušala s filozofijo, tretjič v objemu moških, vmes hodila na teste biomarkerjev, da bi izvedela, kaj se dogaja z njenimi geni (si pridobila dve avtoimunski bolezni), se potem pridružila skupinski terapiji za bivše spolne sužnje, spet drugič se prepustila zdravljenjem z ekstazijem, naslednjič ekopsihoterapiji, preizkušala na sebi koncepte trdoživosti, osuplosti in eudaimonične sreče, iskala ravnotežje med trpko osamljenostjo in možnostjo, da v njej odkriva občutek sebe, odkrila, da imajo v Veliki Britaniji celo ministrstvo za osamljene, si potem ogledala njegove delavnice in programe, obiskala Recovery Café, prišla celo do Muzeja propadlih razmerij v Zagrebu.

Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom

Katarina Marinčič (1968) je v prejšnjih proznih delih pokazala precejšnjo jezikovno izbrušenost, bolj kot zgodba so jo zanimali sofisticirani opisi in poglabljanje v notranjo dinamiko protagonistov, pač ustrezno njenemu siceršnjemu profesorskemu in prevajalskemu početju. Ženska s srebrnim očesom, sicer krajši roman z zapletom in zgodbenim obsegom novele, je ena redkih njenih proz, v katerih se ne vrača v preteklost, temveč srednjeletnega protagonista in rezonerja, pisatelja Emila, postavi v tukaj in zdaj, v zaostrene razmere čisto blizu njegovega resda urejenega, a precej neodločnega vsakdanjika.

Margaux

Kaj pa tokrat zagreši umetna inteligenca? Tole: ustvari Margaux, pametno hišo, ki izpolni vse želje in ki se prelevi v vsevidno, vsevedno in vsepovsodno psihopatko. Hormonskim mladenkam in mladeničem (vsaj tri igralce ste videli v seriji Riverdale), ki jo najamejo, se začne dogajati to, kar se v Petkih trinajstega dogaja hormonskim mladenkam in mladeničem, ki najamejo kočo ob Kristalnem jezeru. Ja, umetna inteligenca nadomešča Jasona Voorheesa. In ja, nepremičnina sklene, da se bo znebila najemnikov – da jih bo torej odrla. Nič ni distopičnejšega od popolnega udobja. Nič ni srhljivejšega od izpolnitve želja. In nič ni bolj morilskega od aplikacij, socialnih omrežij in razmetavanja z osebnimi podatki – ko jih umetna inteligenca prebere, ti lahko pripravi personalizirano smrt. (Netflix)