Še en gol za zmago

Ko je nogometna reprezentanca Ameriške Samoe leta 2001 kvalifikacijsko tekmo z Avstralijo izgubila z rezultatom enaintrideset proti nič (najhujši poraz v zgodovini kvalifikacij), so se ji vsi posmehovali. Povsod so vrteli gole s te tekme. Nacija je šla skozi več kot le pet faz žalovanja.

Master Gardener

Nacisti so bili obsedeni z redom. Narvel Roth (Joel Edgerton), vrtnar na posestvu gospe Haverville (Sigourney Weaver), tudi njen občasni ljubimec, je tako obseden z redom, da izgleda kot nacist – vrtove obdeluje natančno, pedantno, ekspertno, pikolovsko, filigransko, čistunsko, z birokratskim hladom. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Roth je bivši neonacist. Ko se sleče, vidimo, da je povsem potetoviran z nacistično ikonografijo. Videti je kot neonacistična forma viva – kot billboard za neonacistično stranko. Za Proud Boys. Toda Roth, ki verjame v prihodnost (»Vrtnarjenje je most do prihodnosti«), je reformiran in streznjen. Neonacizmu se je odpovedal in pristal v programu za zaščito prič. Vprašanje je le: zakaj je potem še vedno poslikan? Zakaj si ni »preoblekel« kože? To zanima tudi Mayo (Quintessa Swindell), rasno mešano pranečakinjo gospe Haverville, ki se zaplete z njim in ki hoče, da se znebi teh tatujev.

Your Lucky Day

»Pohlep je dober,« je famozno oznanil Gordon Gekko (Michael Douglas), antagonist Stonovega Wall Streeta, ki se je dogajal na borzi, med posredniki in špekulanti. Your Lucky Day pohlep odpelje med male ljudi – v trgovino za vogalom, v kateri arogantni bogataš (Spencer Garrett) za božič kupi loterijsko srečko, ki zadene 156 milijonov dolarjev. Kako to, da imajo bogataši takšno srečo? Kako to, da bogatijo le še bogataši, ne pa mi, se sprašujejo vsi tisti, ki so v tistem trenutku tam – Sterling (Angus Cloud), noseča natakarica (Jessica Garza), njen fant (Elliot Knight), sicer vilonist (ki igra v metroju), in varnostnik (Charlie Magdaleno). A to se sprašujejo tudi lastnik trgovinice (Mousa Hussein Kraish) in policijski specialci, ki vletijo, ko »ljudstvo« vstane in ko začne pokati.

Le ponovitev ti uredi misli. In srce.

Ko se Hirayama (Yakusho Koji), priletni Japonec, zbudi, pospravi posteljo, si umije zobe, uredi brke, zalije rastline, pogleda proti nebu in se nasmehne, potem pa sede v kombi in krene na odisejado po Tokiu, na road trip, ki vključuje čiščenje monumentalnih javnih stranišč (to je njegov poklic) in poslušanje klasičnih štiklov (začenši s House of the Rising Sun via The Animals), ki prihajajo z njegovih kaset (Nina Simone, Lou Reed, The Rolling Stones, Otis Redding, Patti Smith, The Kinks ipd.). Med kosilom gre v park in fotografira – vedno isto igro svetlobe in senc, ki pronica skozi vejevje in listje. Zvečer se vrne domov, med svoje kupe kaset in knjig – ter začne brati knjigo, ki jo je kupil za drobiž. Potem zaspi. In sanja. Črno-belo. Naslednji dan vse to ponovi. In tako vsak dan. Spet in spet. Nenehno se mu ponavlja isti dan. Kot onemu vremenarju v Ramisovem Neskončnem dnevu.

Milanka Fabjančič / Animatorka in ilustratorka, ki je z novim animiranim filmom napisala odo sestrstvu in prijateljstvu

Konec novembra smo si na festivalu Animateka lahko ogledali njen animirani film Hobotnica banana mišmaš, srčno in duhovito zgodbo o prijateljstvu skozi preplet življenjskih poti Mile in Mare, duš dvojčic, ki bi ju zlahka zamenjali za sestri. Režiserka, scenaristka in animatorka filma Milanka Fabjančič (1981) je namreč navdih črpala iz bližine in topline odnosov s svojo sestro in najtesnejšimi prijateljicami. Sestrstvo in prijateljstvo sta zanjo nerazdružljiva pojma, pomembna temelja življenja.

Raphael Rogiński: Talàn

Plošča poljskega kitarskega virtuoza, skladatelja in muzikologa zareže v živo, se dotakne dna duše in vas očisti kot najgloblja meditacija. Čeprav je danes težko govoriti o pravi duhovni glasbi, je Talàn letos nedvomno eden boljših približkov temu pojmu. V preseganju vsakršnega žanrskega formalizma, funkcionalnosti in tradicije se uvršča v sfero transcendentalne umetnosti, ki hrepeni po nečem neizrekljivem, nečem onstran znanega. Brezčasne kitarske meditacije Rogińskega tonalno povezujejo zahodne in vzhodne glasbene tradicije, nepresenetljivo, saj je album posvečen njegovi prevzetosti nad Črnim morjem, od koder naj bi bila njegova družina prišla v Evropo. Kot bi poslušali fiktivni bluz izpred daljnih stoletij

Evian Christ: Revanchist

Trance je nazaj! Že nekaj let spremljamo vrnitev plesnega žanra in njegovo novo afirmacijo na klubski sceni, svojevrsten hommage temu pa je prvenec producenta, ki ga je pred desetletjem zaradi njegove zvočne drznosti rekrutiral tudi Kanye West. Evian Christ je kasneje občasno opravljal najemniško delo za razne raperje, za samostojni dolgometražec pa si je vzel čas. Revanchist je zvočno nasičen udarec nekje med zvočnim oblikovanjem in klubskimi ostalinami himničnih synthovskih tem, patosa ženskih vokalov, surovih ritmičnih udarcev in nenadnih dramatičnih sprememb. Le trenutek je dovolj, da se tiho ždenje pritlehnih melodij prelevi v kričeče bombardiranje nostalgičnih motivov.

Marina Herlop: Nekkuja

Katalonska skladateljica in producentka je med oktobrskim nastopom v Pragi na festivalu Lunchmeat naredila vtis z osupljivo širokim glasovnim razponom, lasersko natančnim igranjem klavirja in prezenco pop šamanke v liniji Björk. Njen drugi album ohranja eksperimentalno noto prvenca in postreže s svojstveno vizijo neortodoksno ukrojenega avtorskega »popa«, ki hkrati mežika klasični avantgardi in folkovskim tradicijam. Njene elektronske skladbe, zgrajene okoli spreminjajoče se ritmike, nenavadnih melodičnih motivov in tehnično izpiljenih večglasij, ki na trenutke povzročajo kurjo polt, so akademsko kompleksne in večplastne, toda zaradi spevnosti dostopne tudi širšemu poslušalstvu, onstran ožjega kroga fenov progresivne elektronike.

Mitski: The Land Is Inhospitable and So Are We

Ameriška kantavtorica japonskih korenin Mitsuki Miyawaki, ena od protagonistk novega vala introspektivnih žalostink, ki so zadnja leta uzurpirale ameriško indie sceno, je slabo leto po zmagoslavju plošče Be the Cowboy (2018) napovedala umik z odrov. Slavo je videla kot prekletstvo, svojo vlogo v glasbeni industriji je prepoznala kot »produkt, namenjen kupovanju, prodaji in zauživanju«, fanatično naklonjenost zvestih fenov pa je doživljala kot toksično čaščenje, ki škoduje njeni samopodobi. A ker je hiperproduktivna glasbenica še naprej prekipevala od zamisli – ki so, kot glasno priča njena sedma plošča, pravzaprav postajale vse boljše in boljše –, je bila njena vrnitev na sceno le vprašanje časa.

Robin Vose: Indeks prepovedanih knjig 

Na njem so se znašli vsi, ki v zgodovini književnosti kaj pomenijo: od Erazma do Sartra. Na pogled enostavno početje – izdajanje seznamov, potem pa preganjanje bogoskrunskih avtorjev in bralcev. Toda kanadski profesor zgodovine v proučevanju tega fenomena odpre nesluteno brezno problemov. Indeks ni bil centraliziran: na pariški univerzi so imeli svojega, enako španski in portugalski inkvizitorji, beneški, parmski etc. Predvsem pa je bil za projekt potreben enormen intelektualni vložek. Komisije profesorjev so po dolgem in počez prebirale svetovno literaturo, kdaj prav pikolovsko – v Don Kihotu so odkrili en sam pregrešni stavek. Ker rimski cenzorji niso znali angleško, so Miltonove heretične misli tolerirali še stoletje po njegovi smrti, dokler jih niso naposled prepoznali v italijanskem prevodu. Konec 18. stoletja si jih je privoščil Mirabeau s knjigo o seksualni svobodi, na katere platnice je natisnil, da je izšla z dovoljenjem Vatikana. Četudi so Dekameron uvrstili med prepovedane, so bili primorani iskati rešitev glede na njegovo priljubljenost – na novo so ga izdali v prečiščeni izdaji. Resda so prepovedovali širjenje opolzkosti, a kot intelektualci niso mogli zanikati antike, pa so zanjo iznašli odvezo: Ovida, Katula in Homerja so navzlic obscenosti dovoljevali, ker so pisali v prefinjenem jeziku in slogu. Njihove prepovedi so sicer karierno onemogočile marsikaterega avtorja, a uvrstitev na indeks je pomenila najglasnejšo reklamo za prepovedane knjige. Zakon trga ter poplava tiskarn in piratskih izdaj sta sproti uničevala domet prepovedi.

Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu

Jutra v Dženinu palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa (1979), ustanoviteljice organizacije za pravice Palestincev in njihovo resnico (tudi sama se je rodila beguncema iz arabsko-izraelske vojne), se začne in skoraj konča s prizorom, ki se potem ponavlja v različnih oblikah, z različnimi osebami in v daljšem časovnem obdobju, nekje od začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja: vojak meri v civilista, v žensko, v civilista. Ženska s puškino cevjo med očmi, Amal oziroma Amy, je potem osrednja pripovedovalka obširnega in krajevno in časovno razvejenega romana, ki se začne v Palestini med figovci in oljkami, in nadaljuje z njenim šolanjem in delovanjem v Ameriki.

Aquaman in izgubljeno kraljestvo

Če bi se zdajle izkazalo, da Atlantida res obstaja, ali bi jo sprejeli v Združene narode? Nič, to je le vprašanje, ki se zastavi nekje vmes, tako kot recimo vprašanje: zakaj ima Aquaman (Jason Momoa), benevolentni vladar Atlantide (kombinacija male morske deklice, malega Nema, Thora, Iron Mana, Neytiri in Aragorna), novorojenca? Uganite. A: zato, da bi ga lahko previjal? B: zato, da bi ga lahko ta poscal? C: zato, da bi ga lahko dežurni diabolik – Black Manta (Yahya Abdul-Mateen II) – ugrabil! Ko zmanjka idej, igrajo na otroke. In izločanje. Ali pa vprašanje: zakaj so specialni efekti tako slabi, da izgledajo, kot da bi bili narisani? Iz preprostega razloga: zato, ker feni očitno hočejo, da bi film, posnet po stripu, izgledal kot strip! Ali pa vprašanje: zakaj so vsi tako leseni – zakaj celo igralci, ki znajo igrati (Patrick Wilson, Amber Heard, Nicole Kidman), igrajo tako leseno? Spet iz preprostega razloga: zato, da ne bi potonili! Kdo ve, morda pa zato, da ne bi preveč zasenčili olesenelosti Jasona Momoe in njegovega očeta, Dolpha Lundgrena. Ali pa vprašanje: zakaj je vse tako klišejsko, tako brezdušno, tako utrudljivo predvidljivo? Morda zato, ker ga je napisal ChatGPT?

Rebel Moon – Part One: A Child of Fire

Če bi vam rekel, da gre za zgodbo o Kori (Sofia Boutella), mladi bojevnici, ki zbere ekipo (»specialiste«, kot so tat, general, pilot, mečevalka, krotilec zveri ipd.), s katero se upre tiranski bandi, ki hoče nedolžnim, naivnim, dobrodušnim kmetom zapleniti ves pridelek, bi mislili, da gre za reimaginacijo Sturgesovih Sedmih veličastnih (ali pa Kurosawovih Sedmih samurajev), toda v resnici gre za imitacijo Lucasove Vojne zvezd, sci-fi sago, ki se dogaja v oddaljeni galaksiji.

Vsi javkajo, da so dobre romantične komedije danes redkost

Sami veste, kaj se zgodi, ko si fant in dekle v romantični komediji rečeta: samo delajva se, da sva zaljubljena! Točno – zlagoma se zaljubita. Neizbežno. Ne moreš se delati, da si zaljubljen, ne da bi se zaljubil. To si rečeta Ben (Glen Powell) in Bea (Sydney Sweeney), finančni svetovalec, ki mu je res nerodno, da dela pri Goldman Sachsu, in študentka prava, utopljena vsak v svoji coni udobja (in vsak v svojem strahu pred resno, stalno zvezo). Srečata se v neki kavarni, kjer med njima tako klikne, da skupaj preživita noč – entuziastično, a brez konzumacije. Potem ju zgrešena komunikacija tako spre, da drug za drugega nočeta več slišati, spletom okoliščin pa se čez kako leto – v slogu Poti v raj – znajdeta na prestižni lezbični svatbi (v Avstraliji), kjer v izogib katastrofi – še toliko bolj, ker tam nepričakovano srečata tudi svoja bivša partnerja – skleneta, da se bosta pretvarjala, da sta par. Beini sestri Halle (Hadley Robinson) in Benovi prijateljici Claudii (Alexandra Shipp), ki se bosta poročili, ni treba ničesar fejkati – dovolj je bilo fejkanja.

Film o Ferrariju, ki vas ne utruja z neskončnimi dirkami

Ferrari je film o Ferrariju, ki pa vas ne utruja z neskončnimi dirkami – to ste videli v Izzivalcih (Ford v Ferrari). Oh, in v iteracijah Hitrih in drznih. Toda: ko bolid odleti v zrak, zleti dirkač v eno stran, sam bolid pa v drugo. Ali pa zleti med publiko – in jo opustoši. Kot da je vojna. Bolid – ja, ferrari, ki ga pilotira Alfonso Antonio Vicente Eduardo Angel Blas Francisco de Borja Cabeza de Vaca y Leighton markiz Portaga (Gabriel Leone), španski dirkač formule 1 in olimpijec (v bobu) – se prelevi v orožje za množično uničevanje. Kar ni težko: pred tem postane orožje za množično zapeljevanje – atraktivni, kinetični, glamurozni bolidi ljudi zmamijo k cesti, po kateri poteka Mille Miglia, smrtno nevarna dirka po Italiji. Med rednim prometom. Tega gladiatorskega momenta ni več. Toda leta 1957, ko se dogaja ta film, je še bil. Dirkači so še umirali – kot neustrašni »osvajalci« neznanega in še neraziskanega sveta, ki so se žrtvovali za »napredek«.