Nejc Šubic / Modni oblikovalec, ki se z znamko Volja zavzema za trajnostno izdelavo oblačil

Trubarjeva cesta, ena najstarejših in najbolj znamenitih ulic v Ljubljani, ki je nekoč slovela po obrtniški dejavnosti, danes pa po svoji barvitosti, pestrosti in multikulturnosti, je že nekaj let dom modne blagovne znamke in ateljeja Volja. Njen ustanovitelj, mladi modni oblikovalec Nejc Šubic (1991), na ulični številki 55 ponuja inovativna in funkcionalna oblačila, ki v ospredje postavljajo principe trajnostne mode in krožnega gospodarstva, s tem pa premislek o tem, kaj in koliko nosimo ter kako lahko s tem prispevamo k do okolja bolj prijazni modi.

Mk.gee: Two Star & the Dream Police

Jai Paul je hodil, da lahko Mk.gee teče. Resnično, zdi se kot bi ameriški kantavtor, producent in multiinstrumentalist Michael Gordon izhajal iz estetskih smernic, ki jih je začrtala Paulova indie uspešnica Jasmine (2009), vendar pri tem še zdaleč ne deluje neizvirno. Ta zamolkli, melanholični, a (paradoksalno) sila funky zvok namreč nadgradi, nadalje pa ga dekonstruira in oskube do najosnovnejših elementov, s čimer pričara zares edinstveno razpoloženje, v katerem so teksture ravno tako pomembne kot songwriting. Po dveh malih ploščah in tesnih sodelovanjih z izvajalci, kot sta Dijon in Omar Apollo, je Mk.gee dodobra definiral svoj značilni in takoj prepoznavni zvok, ki bi praviloma moral pretresti svet spalničnega indie popa, a za zdaj še ni deležen prave pozornosti.

Little Simz: Drop 7

Po dveh albumih v zadnjih treh letih, ki sta bila deležna veliko pozornosti, britanska raperka in pevka Little Simz streže z nenapovedano sedmo epizodo kratkometražnih »vmesnih« metov Drop. Čeprav se je v preteklosti že večkrat izkazala za hrabro in neziheraško mojstrico ritmičnobesednih spretnosti, skok v čistokrvno plehke idiome klubske elektronike nekoliko preseneti. A bolj kot zaradi slogovne preobrazbe zaradi zvočne enodimenzionalnosti. Drop 7 je venček povsem rudimentarnih kosov baile funka, minimal in tribal housa, trapa, footworka ... čez katere Simz suvereno nonšalantno nametava enovrstičnice. Osvežujoče neambiciozna skicirka, pri kateri pogrešamo nekaj ščepcev produkcijske drznosti in domišljije.

Kali Malone: All Life Long

Eno prvih imen sodobnega postminimalizma in polovica priljubljenega »alter superpara« – njen mož/sodelavec je Stephen O’Malley iz Sunn O))) – se vrača na kor. Ob fejk mašah, ki v kompleksnih polifonijah med drugim citirajo esej In Praise of Profanation filozofa Giorgia Agambena, in nekaj delih za trobila so v središču ponovno orgle – veličastno glasbilo, s katerim se je ameriška skladateljica proslavila v mednarodnih avant vodah. Skladbe so tokrat nekoliko bolj predvidljive, pragmatične, v skladu s pričakovanji, vendar uspešno ohranjajo njeno prepoznavno žalobno, »doomersko« razpoloženje, ki ti pride do živega. Lažna sakralna glasba za blaženje ateistične tesnobe in spogledovanje s transcendenco.

Helado Negro: PHASOR

Na začetku osemminutnega filmčka, ki spremlja izid nove plošče Roberta Carlosa Langa, jo ta precej poetično newageevsko oriše: »Phasor je devet skladb o gori, devet skladb o sreči, devet skladb o nebu, devet skladb o odmevu, o skrbeh, o ljubezni.« To se popolnoma sklada z njeno vsebino, saj gre za povsem umirjen, intimen, urejen, sanjav, prostodušen, zračen, prostoren izdelek, narejen v sodelovanju z naravo.

Jernej Šček: Kavarna Italija

Spraševalec je atipični novinar, saj postavlja vprašanja, ki so kdaj daljša od odgovorov. Zgled, kako ne pristopiti k sogovorniku? V tem primeru ne, saj Jernej Šček prav s tem stke vezi s sogovorniki; predstavi se kot poznavalec njihovih knjig in del, s čimer ustvari zvedavi dialog, v katerem se njegovi gostje odprejo in nazorno pojasnjujejo svoje misli. Projekt, ki prinaša spoznavni učinek, a ne le na ravni dejstev, večinoma skozi šolo razmišljanja.

Igor Štiks: W

Nekje v partizanarici o uporu obleganega mesta zamenjajo nemškega poveljnika, ki neuspešno preganja Valterja – med drugim je bilo to eno od Titovih konspirativnih imen – in ta nasledniku kot nekakšno oporoko, kot zbir podatkov o nadsposobnem in vseprisotnem nasprotniku, reče nekaj v slogu, poglejte to mesto, to, to je Valter! Podobno funkcijo imata v Štiksovem romanu Valter in Vladimir, vojni siroti, ki v šestdesetih letih pobegneta v Pariz in potem sodelujeta pri vseh pomembnih akcijah levice, od študentske zasedbe pariških univerz do RAF in Rdečih brigad, zapatistov … ni da ni, vseprisotna sta.

Šola čarobnih živali 2

»Čudenje je začetek modrosti, so nesmrtne besede modreca Sokrata,« dahne učiteljica (Nadja Uhl), ki takoj zatem doda nesmrtne besede nekega drugega modreca: »Svet je oder.« Toda ona sama je le citat Harryja Potterja. Specifično: učiteljica je le nemška verzija Rubeusa Hagrida. Ida (Emilia Maier), njena učenka, protagonistka te nemške verzije Harryja Potterja, je le dekliška verzija Harryja Potterja, tako kot je šola Winterstein le nemška verzija Bradavičarke, katere ravnatelj – nemški Albus Dumbledore – hoče, da učenci odigrajo njegovo igro. »Otroci ne smejo razmišljati, ampak morajo ubogati,« pravi, kar pomeni, da je po malem naci, hočem reči – Voldemort. Tako da Dumbledore postane lovilec čarobnih živali Mortimer Morrison (Milan Peschel).

Mi smo svet!

The Greatest Night in Pop je doku o »magični« noči (28. januar 1985), ko so se v losangeleškem studiu A&M pod taktirko velikega Quincyja Jonesa srečali Lionel Richie, Stevie Wonder, Paul Simon, Kenny Rogers, Tina Turner, Billy Joel, Michael Jackson, Diana Ross, Dionne Warwick, Willie Nelson, Al Jarreau, Bruce Springsteen, Kenny Loggins, Steve Perry, Daryl Hall, Huey Lewis, Cyndi Lauper, Kim Carnes, Bob Dylan, Ray Charles in drugi popzvedniki in – ja, v eni noči – posneli »himno« We Are the World, s katero so – vsaj v svojih očeh – premagali afriško lakoto. Ker so potrebovali čim več popzvezdnikov, so sklenili, da bodo dobrodelno pesem – odgovor na britansko vižo Do They Know It’s Christmas? – posneli v noči, ko so v Los Angelesu podelili American Music Awards, potemtakem v noči, ko je bila tam največja koncentracija popzvezdnikov.

Priscilla

Priscilla – film o zvezi med Elvisom Presleyjem in Priscillo Beaulieu (ki ga je izvršno producirala sama Priscilla Presley in ki je posnet po njenih memoarih Elvis and Me) – je kot Titanik: vnaprej vemo, kako se bo vse skupaj končalo. S potopom. Ona se bo rešila na splav, on pa bo zmrznil. Jasno, vsi tudi vemo, kako se je njuna zveza začela, ali natančneje – kdaj se je začela. Ko jih je Priscilla štela šele štirinajst. Elvis (Jacob Elordi), na služenju vojaškega roka, baziran v hladnovojnem zahodnonemškem Friedbergu, tako pogreša Ameriko in domače, da v svoji vili – bazirani v precej elitnejšem Bad Nauheimu – prireja zabave, na katere vabi rojake (kar ga spominja na »dom«). Priscilla (petindvajsetletna Cailee Spaeny), Avalonova Venus, je hči strogega, zadrgnjenega, zaščitniškega vojaškega oficirja, ki pa jo kljub vsemu pusti na Elvisove zabave. Ne da se tam zgodi kaj strašnega (ni seksa ali kakih zlorab), toda ves čas se zdi, da bi se lahko zgodilo kaj strašnega, ali bolje rečeno – ves čas se zdi, kot da se dogaja nekaj strašnega.

Coming out stoletja

Hočete videti coming out stoletja? Poglejte si Haighovo nostalgično fantazijo Vsi mi tujci, v kateri se Adam (Andrew Scott), depresivni, osamljeni londonski scenarist, ki živi v hladnem, rahlo distopičnem, ballardskem nebotičniku in ki je starša izgubil pri dvanajstih (umrla sta v božični prometni nesreči), vrne v Sanderstead, okoliš, v katerem je v osemdesetih letih – v času aidsa, homofobije, histerije, paranoje – outsidersko, odtujeno, nepriznano in samozatajeno odraščal in zorel, a potem v paranormalnem, halucinantnem duhu Cone somraka – ali Črnega ogledala – ugotovi, da sta njegova starša (Jamie Bell & Claire Foy) še vedno živa in da se nista prav nič postarala. Stara sta toliko kot leta 1987, ko sta umrla v prometni nesreči. Ja, Adam odpotuje skozi čas, ne da bi to vedel, toda njegovega potovanja skozi čas ne prižge tehnologija (kot v sci-fijih), temveč želja. Tako kot v francoski Mali mami, v kateri osemletna Nelly odpotuje v čas, ko je bila tudi njena mama stara osem let, tako da se zdaj lahko skupaj igrata in preživljata srečne, utopične trenutke. Skupaj spita, pečeta palačinke, gradita hiško, čolnarita. Ujameta se. Končno se lahko spoznata. Bolje kot kadarkoli. Tudi Adam se lahko končno ujame in spozna s staršema, ki sta celo mlajša od njega. Lahko se druži z njima.

Diana Kolenc / Igralka, ki se ji zdi pomembno, da umetnost preizprašuje svet, v katerem živimo

Že prva vloga v celovečernem filmu ji je prinesla vesno za najboljšo žensko glavno vlogo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Lansko jesen jo je prejela za lik reševalke Lare v celovečercu Opazovanje režiserja Janeza Burgerja, ki je pogled usmeril na pomanjkanje empatije in vsesplošno pasivnost ob nasilju na družbenih omrežjih. Igralka Diana Kolenc (1999), ki je še študentka magistrskega programa dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, pravi, da si lepše prve izkušnje ne bi mogla želeti. »Zelo počasi in nežno smo pristopali k materialu,« se spominja, »in hvaležna sem, da smo imeli čas pustiti, da so se liki skozi veliko improvizacije počasi izkristalizirali v končni obliki.«