Nataša Keser / Igralka, ki na domačih odrih in pred kamero navdušuje z raznolikostjo izraza

Njen prvi spomin na teater so lutkovne predstave. Nataša Keser (1991) je doma na Vrhniki, a že v otroštvu je veliko časa preživela pri dedku in babici v Ljubljani, kjer je bil vsak drugi vikend posvečen obiskovanju Lutkovnega gledališča. Spominja se otroške navdušenosti nad gledališčem ter prevzetosti, ki se je začela že v vrtcu in nadaljevala v osnovni šoli z dramskimi krožki. V tretjem letniku Gimnazije Poljane se je pridružila skupini mladih ustvarjalcev v Hiši otrok in umetnosti pod vodstvom lutkarice, režiserke in pedagoginje Irene Rajh. Od takrat je bil njen glavni cilj uspešno opraviti sprejemne izpite na oddelku za dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Genesis Owusu: Struggler

Genesis Owusu, avstralski pevec in raper ganskih korenin, je nase resno opozoril že s prvencem, žanrsko izmuzljivim in rahlo shizofrenim albumom, ki je morda nekoliko preveč zgovorno pričal o avtorjevi eklektični širini, a ga je zares odločno postavil na zemljevid – tudi kot izjemnega pisca besedil. Navdih zanje je tokrat črpal iz Beckettovega Godota in Kafkove Preobrazbe, našel pa je tudi slogovni fokus, zasidral se je v dokaj edinstveni, s hiphopom prepojeni interpretaciji postpunka in synthpopa, ki jo nekajkrat preseka s synthfunkovskimi poskočnicami in sladkobnimi soul komadi izrazito vintidž narave. Nova žanrska preobleka mu zelo lepo pristoji in po naključju večkrat spomni na izjemen prvenec kalifornijskih novincev Paris Texas.

Alabaster DePlume: Come With Fierce Grace

Britanski ekscentrik, posebnež, saksofonist-pesnik samouk … Alabaster DePlume je lanski album GOLD skrbno destiliral iz neštetih plasti sedemnajstih ur materiala. Iz obilice »ostankov« je zdaj zlepil še en album, ki je – bolj kot nadaljevanje ali poseben dodatek – dopolnilo ali komplementarni del prvega. GOLD je bil skrbno sčiščen in instrumentalno razkošen, Come With Fierce Grace pa je osnoven, surov in ohlapen. Več je delov, ki zvenijo improvizirano, manj je toge strukture. Srčika je še vedno prijetno razštelana in mehko razglašena mešanica folka in jazza, s preprostimi melodijami, ki vlečejo na ethio jazz, le da je jezik tokrat skromnejši. Smiseln dvojček albumov istih sestavin in različne predelave.

Victoria Monét: Jaguar II

Če vam ugajajo izrazito senzualne, avtorsko izstopajoče izdaje predstavnic sodobnega r & b-ja (Janelle Monáe, Kelela, SZA), lahko prvenec ameriške pevke, producentke in kantavtorice mirne vesti uvrstite na svojo plejlisto. Je plod več kot desetletnega vztrajanja na mainstreamovski sceni, sodelovanja z različnimi superzvezdniki (Ariana Grande, BLACKPINK, Selena Gomez itd.) in postopnega, potrpežljivega prebijanja v ospredje (nasprotno od fenomenov s TikToka à la Ice Spice). Zaradi razkošnega zvoka žive zasedbe, trobil in godal v spomin prikliče brezčasni orkestralni soul sedemdesetih let, a obenem deluje kot iskren primerek razigranega novošolskega r & b-ja. Pogrešamo sicer malo več »osebnega značaja«, toda obeti so veliki.

Slowdive: Everything is Alive

Trideset let po izdaji prelomne plošče Souvlaki, kultne klasike, ki je precej pripomogla k definiciji dream popa devetdesetih let, se britanski shoegaze veterani iz zasedbe Slowdive (ponovno) vračajo s še eno (skoraj) mojstrovino.

Wilhelm Reich: Funkcija orgazma

Avstrijski psihoanalitik Reich (1897–1957) je rokopis za rojstni dan podaril Freudu, ta pa je delo priporočil za objavo. Knjiga je bila na črni listi za časa nacizma, enako nezaželena je bila v deželah komunizma. Avtorjeva teza je bila in je še vedno šokantna – večina ljudi trpi za orgazmično nemočjo! Na delu je torej kolektivna duševna bolezen, ki onemogoča sposobnost prepuščanja na vrhuncu vzburjenosti med spolnim aktom. Njene posledice se kažejo kot sadizem, mazohizem, anksioznost in druge oblike destruktivnosti. Reich seveda ni posebej priljubljen, vzrok te kuge najdeva v avtoritarnosti, najsi bo v puritanski vzgoji mladostnikov ali pa v konceptu monogamnosti. Ideal najde pri ljudstvu Trobriandov, kjer niso poznali ne Ojdipovega kompleksa (otrok ni vzgajal oče, ampak materin brat), ne psihonevroz (zakonska zveza je bila prostovoljna in jo je bilo mogoče razdreti kadarkoli, brez težav). A ker je živel in delal v Nemčiji, Skandinaviji in ZDA, je imel na voljo nebroj pacientov in tako ustvarjal znanstveno disciplino po imenu seksualna ekonomija. Za guruja pa ga niso vzela niti gibanja svobodne ljubezni, še manj pornografska industrija. Je namreč posebna vrsta konservativca, ki fenomena biološke energije ne najdeva v instantnih srečanjih, ampak v povezanosti heteroseksualnega para. Zato pri njem tudi ni recepta, ki se na videz ponuja v krilatici, da je seks zdravilo za travme. Velja nasprotno – odprava nevroz etc. je prvi pogoj za usklajenost telesa in duševnosti. Enostavno rečeno, toda kako to doseči? Individualne terapije, ki jih opisuje, so trajale po leto in več, kot dediščino pa je zapustil vegetoterapijo, ki odpravlja mišično zakrčenost, telesno stran procesa potlačitve in temelj njenega ohranjanja. Knjiga, ki je izziv tudi za zgodovinsko primerjavo: Reich je pisal, da v njegovem času 60 do 80 odstotkov ljudi trpi za nevrotičnimi motnjami, kolikšen je odstotek danes?

László Krasznahorkai: Satanov tango

Satanov tango je prvenec madžarskega pripovednika Lászla Krasznahorkaia (1954), ki ga poznamo po zbirki fragmentov in fingiranih izjav, govorov in zametkov zgodb Svet gre naprej. Tam se z vsega sveta nabrani pripovedovalci ob različnih priložnostih ukvarjajo z razmislekom o redu, smislu obstoja in sploh vsem, ti fragmenti pa so potem polni čudnih izpeljav in skoraj čudežnih preobratov – eden od njih je recimo, da je naš planet že raj in da ne potrebuje nikakšnega popravila, korekcije. Krasznahorkaia poznamo tudi po romanu Vojna in vojna, v katerem varuh in avtor mesijanskega rokopisa in mračnega evangelija Kolim potuje v New York, da bi rokopis spravil na splet in mu omogočil splošno dostopnost. Delo je pravzaprav legenda o Kolimu, mračnem pričevalcu, in njegovih duhovnih, včasih pa tudi brutalno zemeljskih in prizemljenih epizodah.

Barbika po domače

Še vedno se ni polegel prah okrog filma Barbika režiserke in scenaristke Grete Gerwig, absolutnega hita poletja, ki je poskrbel za pravo barbimanijo in ravnokar postal najbolj dobičkonosen film studia Warner Bros vseh časov. A navdihnjeni s priljubljenim memom bi lahko rekli: »We have Barbie at home.« (Barbiko imamo doma.) Slovenski kratki animirani film Borbike, v katerem prav tako nastopajo barbike in keni, je zadnje mesece prava uspešnica domačih filmskih festivalov. Po novembrski premieri na Mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka je občinstvo navdušil še na festivalu Kino Otok in nedavnem Festivalu kratkega filma v Ljubljani (FeKK). Dober odziv ne preseneča, saj je stop-motion animacija, v kateri se barbike in keni vživijo v sicer izmišljene, a vseeno dobro znane ljubljanske like, izredno duhovita satira malomeščanstva, razredne razslojenosti in plehkosti ter samozadovoljnosti kulturne elite.

Heart of Stone

Heart of Stone se nadvse trudi, da bi kanaliziral Misijo nemogoče in da bi superagentko Gal Gadot, alias Rachel Stone, prodal kot žensko verzijo Ethana Hunta, toda to počne tako patološko obupano in tako kičasto ceneno in tako depresivno kopistično in tako nelagodno brezsrčno ( ja, Stone ima sodelavce, ekscentrične genije, ki jo režirajo, selijo se od Alp do Lizbone, svet ogroža AI, pričakujte tajne organizacije, groteskne negativce, dvojne in trojne igre ipd.), da izgleda kot totalen dolgčas. Kot otroci, ki sklenejo, da bodo s telefonom posneli Matrico.

Zvok svobode

»Božji otroci niso naprodaj,« dahne Tim Ballard. To je njegov motto, njegov manifest, njegova ideologija. Jim Caviezel ga igra tako smrtno resno in tako enodimenzionalno mučeniško, kot da gre za reinkarnacijo Jezusa Kristusa. Ko govori, šepeta – in ječi. Ballard je družinski človek in ameriški patriot – kot oni ostrostrelec, ki ga je biografiral Clint Eastwood. Delal je za domovinsko varnost, postal strah in trepet spletnih pedofilov (»Pedofilu ne moreš zaupati,« je njegov radioerevanski truizem), a ni mogel več – hotel je rešiti otroke, ki jih mednarodno podzemlje za potrebe »zabave« ugrablja staršem. In to reševanje otrok, ki jih je pogoltnil groteskni tretji svet, prelevi v nekaj osebnega – v kombinacijo križarskega pohoda, martirija, vigilantizma, histerije in belskega misijonarstva. Film, sicer klon Sicaria, je posnet po resnični zgodbi. Če je Ballard to počel v monotonem, pogrebnem, antiklimaktičnem ritmu tega filma (brata verskih filmov à la Jesus Revolution, Breakthrough, The Wait, Blue Miracle in I Can Only Imagine), potem jih je rešil bolj malo.

Moja obilna grška poroka 3

Oče je odšel (infarkt), mama odhaja (demenca), Toula (Nia Vardalos) pa odide v Grčijo, na veliko družinsko srečanje, kjer naj bi očetovim prijateljem predala njegov dnevnik – dnevnik njegovega ameriškega sna, dnevnik njegovega imigrantskega garanja in odpovedovanja. A tja ne odide sama, temveč v družbi moža, brata, hčerke, tete in drugih (ekscentričnih, glasnih, nasmejanih, altruističnih, »zlepljenih z znojem«), ki so presenečeni, da Grki govorijo grško, toda ko pride tja, v zapuščeno hribovsko vasico (brez wi-fija in vode), se ustraši, da na ta veliki shod – spoznavni žur – ne bo nikogar.

Pravičnik 3: Zadnje poglavje

Pravičnik 3 se začne z razstavo trupel – v neki sicilijanski vinski kleti najdejo kopico pikantno pobitih, poklanih in polomljenih mafijcev. Izgledajo kot perfektna tihožitja. Kot ekscesne instalacije. Body art. Body horror. Ne, ni jih pobil John Wick (še manj Bryan Mills), temveč nekdanji specialec Robert McCall (Denzel Washington), toda v slogu Johna Wicka. Kako to vemo? Ker jih takoj zatem v slogu Johna Wicka pobije še nekaj. Kako najlažje ubiješ mafijca? Tako, da drugemu mafijcu zabiješ pištolo v oko in potem skozenj ustreliš tistega, ki stoji tam zadaj. En passant da tudi nov pomen izrazu “nekomu izprašiti rit”. In ko že mislite, da bo doktoriral iz Johna Wicka, ga ranijo (nikoli ne boste uganili, kdo!), tako da obtiči v Minoriju, idiličnem, slikovitem, razgledniškem mestecu ob Amalfijski obali, kjer okreva. Ko ga zdravnik (Remo Girone), ki mu oskrbi rano, vpraša, kako mu je ime, odvrne: »Roberto.« Ne, ni Roberto, temveč Denzel Washington – vsi domačini se začnejo namreč obnašati tako, kot da je mednje prišel holivudski zvezdnik. Vse bi naredili zanj. Vneto mu prikimajo. Gledajo ga ljubeče in spoštljivo. Takoj ga posvojijo. Brez vprašanj, kaj šele podvprašanj. Jejo mu iz roke. Ko hoče plačati čaj ali kosilo ali kaj tretjega, nočejo denarja – ne, pustite, ni treba! Vsi so njegovi feni. Vse natakarice bi spale z njim, še zlasti Aminah (Gaia Scodellaro). Denzel – okej, Roberto – le poseda v restavraciji, sreba čaj, zlaga prtičke, se vljudno smehlja, opazuje dogajanje in čaka, da ga mladi ošabni, kretenski kamoristi, ki izsiljujejo lokalne gostilničarje in trgovce, užalijo ali pa da napadejo kakega dobrega, nedolžnega, pobožnega človeka. Marca (Andrea Dodero), šefa teh kamoristov, zgrabi za roko s tako strokovnim prijemom, da začne javkati in ječati, sam pa mu dahne, da se tu počuti čudovito in da bo tu ostal, zato hoče mir – štalo pejte delat kam drugam!

Najsrečnejši človek na svetu

V Zupaničevem dokumentarcu Sarajevo safari vidimo in slišimo, kako so turistični, snuffovski ostrostrelci med vojno v Sarajevu streljali muslimane, v Žaličevem Prazniku dela primejo muslimana, ki je med vojno v Sarajevu »snel« srbskega ostrostrelca, a povzročil mučno »kolateralno škodo«, v romantični tragediji Najsrečnejši človek na svetu, ki jo je koproducirala Slovenija, pa pravnica Asja (Jelena Kordić Kuret), s pomočjo analognega tinderja spozna Srba, bančnega uslužbenca Zorana (Adnan Omerović), ki je med vojno v Sarajevu »streljal na svoje mesto«, da bi dokazal, da ni »pička«. Ko je ustrelil prvič, je zadel njo. Spoznata se na seansi »Dotik sreče«, ki poteka v nekem socialističnem hotelu, kjer »povezujejo« osamljena srca in kjer sedita drug nasproti drugega in odgovarjata na »osebna« vprašanja, ki jih zastavlja moderator (»Bi hodili z žensko drugačne veroizpovedi?«). Vse poteka po pravilih in pod nadzorom (udeleženci si morajo natakniti priponke z imeni in celo uniforme), kajti ljubezen je nevarna, nepredvidljiva in eksplozivna – lahko se izrodi v vojno.

Tereza Vuk / Pisateljica, ki piše in živi po svoje, zunaj tradicionalnih okvirjev in pravil

Pisateljica Tereza Vuk (1976), ki jo je v zadnjih letih zaradi njene izjemno samosvoje pisave in prav takšne življenjske zgodbe marsikdo označil za »enfant terrible« slovenske literarne scene, piše že od nekdaj. Sama pravi, da je izstopala že v osnovni šoli, da je pisala najboljše v razredu. A nato se je vedno nesrečno zaljubila in v zvezke objokana pisala predvsem med najstniki priljubljene citate, kot je »umri mlad, bodi lepo truplo«.