Smrt v Benetkah

Ko bi se slovenski naslov filma A Haunting in Venice, posnetega po romanu Agathe Christie (nadaljevanje franšize, ki sta jo spočela Umor na Orient ekspresu in Smrt na Nilu), glasil vsaj Strah v Benetkah ali Strahovi v Benetkah ali Strašenje v Benetkah ali Groza v Benetkah ali Duhovi v Benetkah ali Skrivnosti Benetk – magari Umor v Benetkah ali Smrt v palači ali Smrt v beneški palači, navsezadnje, »smrt«, ki jo leta 1947 preiskuje elegantni, afektirani, brkati, simpatično mizantropski, vsevedni in vsevidni Hercule Poirot (Kenneth Branagh), belgijski Sherlock Holmes (s sabo ima tudi Watsona, alias Portfoglia, telesnega stražarja, ki ga varuje pred feni in fenicami in ki ga igra Riccardo Scamarcio), po novem rezident Benetk, se je zgodila prav tam, v beneški palači. Samo Smrt v Benetkah ne – nikar! In nikdar!

V vojnah so jih uporabljali za topovsko hrano

Tiste, ki ste se spraševali, kdo za vraga je na roko in z dinamitom – napol samomorilsko – razbijal skale v francoskih in švicarskih Alpah, kjer so zrasli vsi tisti neverjetni gorski tuneli in vrtoglave železnice, bodo odgovor dobili v francoskem animiranem filmu Psom in Italijanom vstop prepovedan, v katerem Alain Ughetto avtobiografsko – da ne rečem avtofikcijsko (in metafikcijsko, če hočete) – pokaže, da so to počeli migranti. 

Lukas Miheljak / Montažer, ki se kljub mladosti lahko že pohvali s številnimi uspešnimi projekti

Montiral je številne videospote za najbolj zveneča imena domače glasbene scene – Laibach, MRFY, Joker Out, Senidah –, trenutno pa se pripravlja na montažo igranega filma Fantasy, težko pričakovanega celovečernega prvenca režiserke in scenaristke Kukle. Pregledovanja in montiranja sveže posnetega materiala se vsakič znova loteva z iskreno navdušenostjo in ljubeznijo do svojega dela, pa tudi do filmske umetnosti na splošno.

Jalen Ngonda: Come Around and Love Me

Sliši se tako preprosto, pa ni: za dober soul potrebuješ najprej dvoje – glas in aranžmaje. Jalen Ngonda ima oboje: spremlja ga prvoligaška domača ekipa brooklynske založbe Daptone, čez njene »avtentične« podlage pa njegov glas vabi mehko, sladko in žametno. Prvenec mladega pevca dosledno odkljuka vse glavne sestavine žanra, saj vsebuje sledi bogate orkestracije, polžasto osladne balade, plesne drnce in nebroj ljubezenskih motivov. Come Around and Love Me je tako skrbno izdelan, Ngonda pa tako nevsiljivo prepričljiv, da ob poslušanju na trenutke ne moremo ne misliti na Marvina Gaya. Brez sodobnega zvočnega pridiha, produkcijskih trikov ali žanrskega mešetarjenja – preprosto klasična soul godba.

Morvern: Welcome To Hell

One-man projekt plodnega kantavtorja/producenta Jana Cizeja se je v zadnjih letih razširil v razigrani petglavi ansambel, ki na domači grudi vztrajno zastopa s trendi neobremenjeno indie podzemlje. Welcome To Hell, preplet lo-fi garažne distorzije, novodobne psihedelije in »peklenske« estetike grozljivk b-kategorije à la Braindead, je najbolj dodelan izdelek v Morvernovi obsežni, slogovno raznovrstni diskografiji (26 izdaj od leta 2017!). Ta retro zveneč, duhovito samoironičen album neobremenjeno koketira s »trashy« tendencami King Gizzardov in nažigaškimi riffi v slogu multiinstrumentalista Johna Dwyerja. A ne gre za parodiranje ali pastiš, pač pa za povsem iskren poklon stari in novi psych-rock gardi.

Tirzah: trip9love…?

Britanska R & B-outsiderka Tirzah je za produkcijo tretje dolgometražne plošče ponovno angažirala Mico Levi. Doslej se je zdelo, da gre za nerazdružljiv tandem, album trip9love…? pa to tezo postavi pred preizkušnjo. Tirzah in Levi z novim albumom nadaljujeta pot intimnega, melanholičnega in rahlo razglašenega popa, a se tokrat zatakneta v (namerni) repeticiji, ki celoten izdelek naredi tako enoličen, da je rahlo utrujajoč. Začetek plošče je obetaven, naslednja skladba pa zveni kot reinterpretacija prejšnje in tako naprej. Monotono razpoloženje od časa do časa presekajo ambientalne balade, hrbtenico albuma pa zaznamuje vztrajno ponavljanje istega ritmičnega vzorca, kar ima resda hipnotičen učinek, a po pol ure se zdi, kot da v različnih vzporednih vesoljih poslušamo ves čas isto skladbo.

Róisín Murphy: Hit Parade

V enem od prizorov v filmu Tár (2022), psihološki drami o sodobni kulturi izbrisa, se protagonistka, superuspešna dirigentka Lydia Tár, s študentom prereka o vlogi prešuštniškega Bacha v klasičnem kanonu. Karikirani »woke« študent razloži, da mu kot panspolno usmerjeni temnopolti osebi Bachovo mizogino življenje onemogoča, da bi njegovo glasbo jemal resno. To »študijo« na temo nove morale, medgeneracijskih napetosti in relacije umetnica– delo sem si ogledal v dneh, ko je bila ena (doslej) najbolj soglasno čislanih sodobnih glasbenih ikon, danes 50-letna irska pevka Róisín Murphy, »izbrisana« na Twitterju. Ta vplivna glasbenica z močno fenovsko bazo v skupnosti LGBTQ+ si je pred izdajo novega albuma zabila žebelj v krsto z zapisom na temo hormonske terapije pri mladih trans osebah, s katero je od sebe odvrnila številne fene. Toda pomemben je kontekst. V zasebni skupini zapisani komentar, v katerem je obsodila uporabo zaviralcev pubertete in farmacevtsko industrijo, ki izkorišča »zmedene mladostnike«, je nekdo posnel in delil na spletu. Eklatanten primer sodobne kulture izbrisa.

Michael Martens: V požaru svetov: Ivo Andrić 

Nobelovec Andrić (1892–1975) je z naskokom najodmevnejši ex-yu pisatelj. Njegov življenjepis je zvezdniško tlakovan: že kot gimnazijec je objavljal v revijah, bil je sošolec Gavrila Principa, med I. vojno zaprt kot nasprotnik habsburške monarhije, v novi državi diplomat in cenjen literat, ko je bil ambasador v Berlinu, se je srečeval s Hitlerjem in Göringom, med II. vojno je živel v Beogradu in je ni niti opazil, saj je čas posvečal pisanju svojih največjih romanov Most na Drini in Travniška kronika. Po osvoboditvi kot nekdanji monarhist stopi v komunistično partijo, postane predsednik pisateljskega društva, s Titom se ne marata, a drug drugemu izkazujeta naklonjenost, po njegovih delih sta hotela posneti film zdaj Bergman, zdaj Wajda, vendar so avtor in njegovi teksti neprestavljivi v filmski jezik.

Eva Baltasar: Permafrost

»Medikacija, medikacija in še enkrat medikacija. Dandanes je uspešen samomorilec pravi heroj. Na svetu je polno nerazumevajočih ljudi s certifikatom prve pomoči, vsepovsod so, neopazni in sivi kot golobice, toda agresivni kot matere. Kljubujejo smrti z masažami srca in učinkovitim heimlichovim prijemom,« je eno tipičnih usajanj pripovedovalke fragmentarne proze, ki se zaradi osrediščenosti okoli seksa in samomora sprime v romanček, izpod peresa Eve Baltasar (1978), sicer katalonske pesnice. Permafrost je njen prozni prvenec in menda predtekač v trilogiji, ki postavlja v ospredje pripoved žensk.

Red, White & Royal Blue

Red, White & Royal Blue je romantična komedija z ubijalsko premiso: Henry Fox Mountchristen-Windsor (Nicholas Galitzine), britanski princ, in Alex Claremont-Diaz (Taylor Zakhar Perez), sin prve ameriške predsednice (Uma Thurman), sta geja – in ne le geja, ampak se tudi zaljubita. Jasno, skrivaj. Najprej si gresta sicer na živce, toda le zato, ker se tako blazno privlačita. Vse delata, da bi to skrila, obenem pa se morata – v imenu dobrososedskih transatlantskih odnosov – delati, da se odlično razumeta, da sta celo prijatelja, kar pomeni, da se lahko na odprti sceni – pod žarometi, pred kamerami – objemata in stiskata, pa nihče nima pojma, kaj se dogaja.

The Cursed

The Cursed, alias Eight for Silver, je briljanten marksistični šoker, v katerem francoski podeželski aristokraciji na začetku 19. stoletja njen razredni fašizem eksplodira v obraz. Ko veleposestniki, ki jih vodi Seamus Laurent (Alistair Petrie), grizlijevsko zmasakrirajo Rome in si prisvojijo njihovo ozemlje, s čimer jasno pokažejo, kako nastane bogastvo (prvobitna akumulacija je genocid!), romsko »volkodlaško« prekletstvo (srebrna proteza!), kombinacija razrednega maščevanja in razredne krivde (breme belega človeka!), udari otroke te aristokracije (kri na vas in vaše otroke!). Patolog John McBride (Boyd Holbrook), ki je ravno tam, skuša odkriti, kaj se dogaja (»Naša trupla govorijo tudi po naši smrti«), kar pa je tako, kot bi rekli, da skuša ugotoviti, kako nastane ekonomska neenakost.

Nuna 2 

V Nuni 2, ki se dogaja štiri leta po Nuni, globalnem megahitu, začne nekdo po Evropi pobijati duhovnike (prvi zgori na križu v francoskem Tarasconu) in nune (prva se »ustreli« v madžarskem Szelestu), vloga neogotskega Sherlocka Holmesa pa – logično – pripade sestri Ireni (Taissa Farmiga), zgledni, pobožni, čudodelni nuni, kraljici wiki-demonologije, superjunakinji katoliške cerkve in dvomilijardnega »razširjenega kinematičnega vesolja Priklicanega zla«, ki na eksorcistično »misijo nemogoče« v francoski internat vzame tudi Watsona, sestro Debro (Storm Reid), tako da je le vprašanje časa, kdaj bo njun agregat vere in skepse – anticipacija paranormalne sprege Eda in Lorraine – postal mjolnir, s katerim bosta udarila po Valak(u), demonski, fluidni Nuni (Bonnie Aarons), brezobzirni serijski morilki, ki v tem, kar počne (v zlu, grehu, terorju, peklu), brezmejno uživa, a skrivaj, z občutkom krivde, saj se ves čas plazi v temi in sencah (oh, in moških telesih, če hočete), kot bi hotela poudariti svoj guilty pleasure (kaj, če je vino res kri?), kar jo prelevi v res groteskno karikaturo idealne katoliške vernice. (kino)

How to Blow Up a Pipeline

Andreas Malm je nedavno objavil knjigo Kako razstreliti naftovod (How to Blow Up a Pipeline), v kateri je zastavil ultimativno vprašanje: če so ekologi res prepričani, da emisije toplogrednih plinov povzročajo podnebne spremembe, ki bodo pokopale planet, zakaj potem ne razstrelijo naftovodov in plinovodov? Ni pa povedal, kako zares razstreliš naftovod – ni predložil načrta (v smislu kot je Anarhistična kuharica leta 1971 povedala, kako izdelaš razstrelivo). Toda Goldhaberjev film, posnet po njegovi knjigi, pokaže natanko to: kako razstreliš naftovod. How to Blow Up a Pipeline je načrt za razstrelitev naftovoda. Točno pokaže, kako izdelaš peklenski stroj, katere sestavine potrebuješ, kam ga namestiš, kako ga sprožiš in kako potem zbežiš. Če preživiš.

Mar ni to definicija prave ljubezni?

Poet Robert Frost se sprehaja po gozdu, kjer naleti na dve poti, ki se cepita. Žal mu je, da ne more prehoditi obeh in da mora izbrati eno. In izbere tisto zaraščeno, manj izhojeno. Pot, ki je ne izbere, pa si prihrani za drugič, čeravno dvomi, da se bo še kdaj vrnil, ker pač dobro ve, da poti vodijo naprej, k drugim potem (»way leads on to way«), in ne nazaj. A to, da je šel po tej poti, ne pa po oni drugi, je vse spremenilo. Tako se odvrti slovita pesem The Road Not Taken. In Pretekla življenja, s katerimi je kot režiserka debitirala dramatičarka Celine Song, izgledajo kot reimaginacija te pesmi.