Politični triler brez epiloga

Glasbeniki imajo prednost, ko vstopijo v literarni svet. Zaradi prepoznavnosti. A hkrati imajo težavo, ker prepoznavnost zapreči pogled na novo perspektivo, nov izraz. Tudi drugod, denimo v teatru, je podobno. Pokojni Jernej Šugman je svojčas znal povedati, kako te kakšna vloga omreži, te neizbrisno in nepozabno zaznamuje. Šugman je za del (manj poznavalski in zahteven) gledališkega občinstva ostal lik, ki ga je nekoč igral. Kajpak Veso iz neke televizijske serije. Pa naj je igral kogarkoli, čeprav danskega kraljeviča. No, ni bil edini. Tudi v filmu je pogosto tako. Publika ne gleda igralca zdaj v tej, zdaj v oni vlogi, ampak ga skozi ikonični lik vnaprej prepoznava, ne obratno. Morda je eden najbolj razvpitih primerov lik Normana Batesa v Hitchcockovem Psihu. Nadarjeni Anthony Perkins je v dolgoletni karieri nabral lepo število vlog, a dolga senca norega Batesa ga ni nikoli zapustila. Za vedno je ostal Hitchcockov nepozabni lik.

jaimie branch: Fly or Die Fly or Die Fly or Die ((world war))

Skoraj točno leto po smrti hrupne-angažirane-zavzete-avantgardne trobentačice jaimie branch smo dobili njen četrti in zadnji album. Fly or Die Fly or Die Fly or Die ((world war)) ni postumna lepljenka, saj je izjemna pihalka lani poleti ploščo pripeljala tako rekoč do ciljne črte. Muzika ni malenkostna in je ne le zvočno, ampak tudi slogovno grandiozno bogata, zamisli so gosto nakopičene v divje aranžmaje, ki pa nikoli ne zbezljajo v prosto formo, ampak raje ostajajo v žmohtu stalnega gruva. Od povorkarske zabave do uporniških napevov, od karibskih ritmik do redkih zračnih premorov, to je visokooktansko početje in glasni poslovilni glasbeni telegram s težo. Praznik muziciranja!

Sigur Rós: ÁTTA

Ko bend enkrat dokončno zacementira svojo estetiko in se z njo proslavi po vsem svetu, je to lahko obenem tržni blagoslov in prekletstvo za ustvarjalnost. Sigur Rós je že skoraj 30 let sopomenka za islandski, pravzaprav globalni postrock, dolge atmosferične skladbe in melanholične melodije. Prav zato je njegov prvi album po letu 2013 težko slišati kakorkoli drugače kot nabor manirizmov in kompozicijskih klišejev, otožnih »vilinskih« vokalov in dramatičnih godalnih crescendov 41-članskega orkestra, ki nekako reflektirajo inercijo in milino islandske pokrajine. Nova plošča pritiska na sorodne čustvene gumbe kakor njeni predhodniki, zaradi tega pa bolj kot vrnitev v velikem slogu deluje kakor klavrn poskus ziheraštva.

SPELLING: Spelling & The Mystery School

Čisto vsako ploščo kalifornijske artpop glasbenice SPELLING zaznamuje dokaj korenit slogovni zasuk, kar zgovorno priča o neizmerni globočini morja zamisli, iz katerega črpa pri svojih radikalnih zvočnih eksperimentih. Zdaj je na kup zbrala vrhunce iz skromnega opusa treh plošč in jih skupaj s spremljevalno zasedbo The Mystery School zapakirala v prenovljene, ponekod nadgrajene, drugod oskubene aranžmaje. Domiselne reinterpretacije skladb izvorno gradivo postavijo v tako svež kontekst, da se zdi, kot bi ga slišali prvič: minimalizem ponekod preobrazijo v skorajda baročno pestrost, elektronika se transformira v organskost, dobršen del nabora skladb pa postane veliko bolj prebavljiv in dostopen, kot je bil v svoji prvotni, izrazito avantgardni obliki.

Earl Sweatshirt & The Alchemist: Voir Dire

Konkretnejše sodelovanje dveh izstopajočih protagonistov kletnega levega pola ameriškega rapa je že nekaj let viselo v zraku kot megla v zimski Ljubljani. Skupni posnetek tu in tam, občasne fotke iz studia, razni zapisi – namigi ... Eden najbolj samosvoje privlačnih emsijev mlajše generacije Earl Sweatshirt in morda zadnje desetletje kar najproduktivnejši producent žanra The Alchemist se pogosto družita.

Tone Partljič: Veter z vzhoda

Literarno gledano osrednji junaki ne prinesejo velikih zgodb, toda delo ima izjemen narodopisni naboj. Poustvari duha časa, kjer je prvi akter mesto Maribor, ki ga tvorijo primorski begunci, nemška manjšina, ruski emigranti in gimnazijska mladež iz Slovenskih goric in Prlekije, zraven pa patrioti v podobi Maistrovih borcev, prihajajoči val komunistov in množica nacistov, ki se po neuspelem puču v Avstriji zateče prek meje v mesto ob Dravi. Naenkrat torej kozmopolitski milje.

Jedrt Maležič: Križci, krožci

Že zbirka kratkih zgodb Bojne barve domače avtorice Jedrt Maležič (1979), ki se skoraj brez izjem dogaja na lezbični in gejevski sceni ter obdela vse oblike ljubezni, od predvsem čustvenih do grobo telesnih, od takšnih, v katerih novinke še odlagajo avtiranje ali pa so ženske že prekaljene v zapeljevanju in prekinitvah zvez, se je končala z razhodom, z ločitvijo. V zadnji zgodbi iz te zbirke par po razvezi kljub turbulentnemu čustvenemu odnosu ohrani spomin na čase, ko je bilo še vse sanjsko, in si pomaga v nesreči. Zbirka je že prekinila viktimizacijo istospolne usmerjenosti in prinesla namesto jamranja svež, tudi ironičen in duhovit pogled, nekako v skladu z ugotovitvijo, da je ljubezen istospolnih parov kot vsaka druga, izročena času in včasih obsojena na propad, brez idealizacije.

Preprosto super

V norveški vasi že stoletja vse vsakdanje probleme in zagate rešuje Superlev, skrivnostni superjunak, toda ko se njegov čarobni kostum pri pranju skrči, je to priložnost za nacionalizacijo skrivnih talentov in kolektivizacijo superjunaške presežne vrednosti, kar tole animacijo prelevi v skoraj marksistični cri du cœur. (kino)

Še 10 dni brez mame

V francoski komediji 10 dni brez mame, rimejku argentinske komedije Mama je odšla na potovanje, je skušala Isabelle (Aure Atika) svojemu večno »odsotnemu« možu Antoinu (Franck Dubosc) pokazati, kako je, če moraš sam skrbeti za štiri otroke – na lepem odpotuje na počitnice, otroke pa v oskrbo prepusti Antoinu. Film se je delal, da je proženski – naj moški vidijo, kako je biti ženska! Naj vidijo, kako je biti mati štirih otrok! Toda to je bila le lepa priložnost, da so žensko vrgli iz filma, da so jo torej marginalizirali in diskriminirali.

The Beanie Bubble

Superjunaški filmi so pogosto zgodbe o izvoru (Supermana, Batmana, Wolverina, Thora ipd.), a zadnje čase dežujejo tudi zgodbe o izvoru raznoraznih produktov (Air Jordana, Tetrisa, Appla, BlackBerryja, Cheeta, Pop-Tarts, ipd.), ki delujejo kot odgovor na Marvelove superjunaške zgodbe o izvoru, zato ne preseneča, da stvaritelji teh »čarobnih« in »disruptivnih« produktov izgledajo kot groteskne karikature že itak karikiranih in grotesknih superjunakov – posedujejo skrivne, nadnaravne talente, spremeniti in rešiti hočejo svet, najraje bi poleteli, kar razganja jih od samozavesti, podjetnosti, narcizma in arogance, v njih je nekaj nečloveškega.

Sympathy for the Devil

Nicolas Cage izgleda tako, kot da je pritekel iz Mandy – niti imena nima. Hrešči, renči, bolšči. Mad dog. Neonski id. Rdeč v obleko, rdeč v lase, rdeč v obraz. Ni mu dolgčas. Morda je hudič, morda je hudiča le videl, toda ko ugrabi lasvegaškega šoferja (Joel Kinnaman), družinskega človeka (njegova žena bo zdaj zdaj rodila), ki trdi, da je nedolžen in da gre za pomoto, naredi vse, da bi pokazal in dokazal, da ugrabljeni ni padel v komedijo zmešnjav, temveč v nekaj med Mannovimi Stranskimi učinki, Scorsesejevim Rtom strahu, Cronenbergovo Zgodovino nasilja in lasvegaškim pokrom.

The First Slam Dunk

V holivudskih športnih melodramah običajno spremljamo outsidersko košarkarsko ekipo, ki ji nihče ne pripisuje nobenih možnosti – obsojena je na poraze, izpad, anonimnost, pozabo. Ekipa, polna povsem nezdružljivih in razpuščenih ekscentrikov, egoistov, petelinov, introvertirancev, sanjačev in skritih genijev, potem igra tekme, notranje raste, se homogenizira, po porazih pa začne zmagovati, tako da se prebije do finalne tekme, v kateri v zadnji sekundi premaga ekipo, ki je veljala za absolutno favoritko.

Patologija zakonske zveze in precenjenost družinskega življenja

Anatomija padca je film o patologiji zakonske zveze in precenjenosti družinskega življenja. Sandra Voyter (Sandra Hüller), uspešna nemška pisateljica, in Samuel (Samuel Theis), falirani francoski pisatelj, ki živita v velikanski vili v francoskih Alpah, nedaleč od Grenobla, doma ne govorita ne francosko, ne nemško, temveč angleško – da ne bi imel kdo prednosti, da se torej ne bi kdo čutil deprivilegiranega ali zapostavljenega. Kar pomeni, da sta oba doma – drug z drugim, v družinskem krogu – na tujem terenu. Daniel (Milo Machado Graner), njun enajstletni sin, slaboviden od četrtega leta (po očetovi krivdi ga je zbil avto in mu usodno poškodoval živec vida), pogosto posluša njuno kričanje (kdo je koga ustavil, kdo je koga ponižal, kdo je koga pripeljal v to vukojebino, med koze, kdo komu več dolguje, kdo živi na račun koga, kdo tisti dan ni imel časa zanj ipd.), a ne vzdrži dolgo – raje pelje psa na dolg sprehod.

Etceteral / Avdiovizualna zasedba, ki ustvarja zmes jazza in elektronike, začinjeno z (afro)futurizmom

Ravno so se vrnili s koncerta v Romuniji in zdaj se v svojem ljubljanskem studiu pripravljajo na vrsto koncertov po italijanskih mestih in na Sardiniji. Že to priča, da je glasba, ki jo pod imenom Etceteral ustvarjata Boštjan Simon, eden naših najbolj priznanih jazzovskih saksofonistov mlajše generacije (rojen je leta 1982 v Šempetru pri Gorici), in Marek Fakuč, virtuozni bobnar iz šole Zlatka Kaučiča (rojen leta 1980, prav tako v Šempetru), suvereno prodrla čez naše meje. Njihovi nastopi v živo so tako zaželena atrakcija tudi zato, ker so poslastica za ušesa in oči, saj so vselej podprti z abstraktnimi, a z glasbo zares skrbno usklajenimi vizualizacijami, ki jih podpisuje multimedijska umetnica Lina Rica (rojena leta 1980 v hrvaški Makarski).