TiaCorine: Almost There

Freshman Class, izbor novincev na rap sceni, ki ga vsako leto opravi revija XXL, je še pred nekaj leti veljal za legitimno valilnico in odskočno desko za neuveljavljene raperje, zadnjih nekaj let pa so selekcije zares porazne in zadeva je postala tarča posmeha hord spletnih komentatorjev. A iz lanske bere je vseeno izšel en zares velik talent, TiaCorine. Tehnično podkovana in karizmatična raperka se je s kameleonskim glasom in brzostrelnimi flowi suvereno dokazala že s prvim mikstejpom, z vsako izdajo pa dodatno nadgradi svoj edinstveni slog. O tem priča nova mala plošča, na kateri se odlično znajde v različnih kontekstih, od rage trap bangerjev izpod prstov Pi’erra Bourna do abstraktnih, a čvrstih boombapovskih beatov – in tako rekoč povsod vmes.

Boštjan Simon: Fermented Reality

Saksofonist, producent in pedagog iz zasedb Etceteral in There Be Monsters je domiselno pregnetel prvine sodobnega elektrificiranega jazza in ambientalne glasbe, utemeljene na konkretni muziki ter improvizaciji, in ustvaril resnično samosvoj izraz, ki po svežini »konkurira« presežkom iz zahodnih metropol. Simonova pljuča so meh, ki poganja »razširjeni saksofon« in z njim zvezani modularni sintetizator, rezultat pa je iskriva, fluidna, ritmično intrigantna, retrofuturistična sinteza elektroakustičnih elementov, s katero mežika izdajam založbe International Anthem. Na prvi posluh abstrakten in tehničen, a v esenci zelo evokativen prvenec, ki se s premetenimi aranžmaji poigrava z našim zaznavanjem časa in resničnosti.

Ty Segall: Three Bells

Redkokdo slalomira med vzponi in padci sodobnih rockovskih usmeritev tako uspešno kot Ty Segall. Morda zato, ker v nobeno ni povsem zapadel in nobene preveč deklarativno začel, hkrati pa je od časa do časa zavil v kakšno odklonsko in čudaško nišo. Občudovanja vredno konsistentnost povprečja eno leto – en album, pri katerem vztraja vse od založniških začetkov leta 2008, nadaljuje s ploščo Three Bells, »ciklom, ki nas popelje na potovanje v sredico sebe«. Navedka ne gre jemati preveč resno, Segall ponovno očara s humanizmom banalnosti, blesavosti in samoironije in z izrazom, ki je (akustično in elektrificirano) zastavljen povsem retro, a bolj osvežilen od raznih Tame Impal, Gretov Van Fleetov in Black Keysov.

Philip Glass: Philip Glass Solo

Med pandemijo se je Philip Glass (1937), eden najbolj opevanih ameriških skladateljev zadnjega stoletja, avtor na desetine oper, simfonij, koncertov, etud in drugih del, nekdanji taksist in vodovodni inštalater ter utemeljitelj minimalizma, v trenutku refleksije odločil, da se bo sprehodil po svojem klavirskem opusu. Morda z željo, da bi ga dokončno osmislil, morda v iskanju potrditve, da je večina njegovih klavirskih del večno vračanje istega – prepletajočih se motivov, akordov, harmonij, pavz in tišine.

Ryszard Kapuściński: Imperij

Veliko ime med svetovnimi reporterji Kapuściński (1932– 2007) je v člankih in knjigah združeval tri vrste spoznanja: kar je videl in doživel na lastni koži, pogovore z domačini ter branje literature in zgodovinopisja, kar je potem povezal v refleksivne pripovedi o stvarnosti. Njegov angažma je bil edinstven: najprej otroška leta v Pińsku pod sovjetsko okupacijo, potem novinarsko potovanje s transibirsko železnico konec petdesetih let, nato reportaže iz šestdesetih, s konca osemdesetih in iz prvih let devetdesetih. Leta in meseci osebnih izkušenj. Mož je vedel, o čem piše. In pisal je v slogu, ki velja za vrhunec literarnega novinarstva. Ki pa ne prinaša literature, ampak spoznanja. Tako denimo ni le navedel uničevanja religije in ikon, ampak je postregel z detajli – uničenih je bilo več kot 30 milijonov ikon: v vojski so jih uporabljali za tarče, rudarji so z njimi prekrivali z vodo zalite rove, na tržnicah so jih uporabljali kot gajbice za krompir, v kuhinjah so na njih sekljali meso in zelenjavo, v stanovanjih so jih kurili v pečeh. Lik omnipotentnega partijskega voditelja je utelešal Gajdar Alijev, ki je Azerbajdžanu vladal več kot 40 let, zadnjih deset let kot predsednik države; osebno je izročal ključe dobitnikom novih stanovanj. Drugače Lenin; samo v Ukrajini so mu po smrti postavili pet tisoč spomenikov. Avtor je v Moldaviji srečal nekoga, ki je bil deset let zaprt: v dnevno sobo si je hotel postaviti Leninov kip, a ker ni šel skozi vhodna vrata, ga je privezal z vrvjo okoli vratu in ga ob steni bloka dvigoval v drugo nadstropje: toda še preden ga je slavnostno postavil, so ga že odpeljali agenti KGB, ker je obesil voditelja revolucije.

Tone Partljič: Strnišča. Zgodbe o otrocih in vojni

Tone Partljič (1940) se je tudi v svojih drugih delih posvečal otroškemu pogledu; njegova prva prebojna in nagrajevana zbirka Hotel sem prijeti sonce je bila zbirka zgodb, namenjena odraščajnikom. V komediji Moj ata, socialistični kulak je Tinček, ki pridno pobira in ponavlja vse, kar sliši, ne da bi razumel politično razsežnost, motor komedijskega zapleta, in to v časih, ko je bilo treba biti še posebej previden, kaj in kje govoriš. Podobno v komediji En dan resnice Katka postavi svet na preizkušnjo, ko od dedka zahteva, da se en sam dan ne zlaže, pa gre potem vse narobe, od službe do zakona. Sicer daje Partljič glas in pripovedno perspektivo – če ne ravno otrokom – malemu človeku, ki je pogosto prevrtljiv in upogljiv pri svojih odločitvah, torej načeloma neheroičen in z močnim preživetvenim gonom. Da je zbirko devetih novel ali zgodb Strnišča posvetil otrokom v tako občutljivem času, kot je vojna, samo potrjuje njegovo siceršnjo pisateljsko usmeritev.

Lassie: Nova pustolovščina

Le mimogrede: tudi Lassie gre s časom, saj gibanje #MeToo preseli med naravne lepote Južne Tirolske, kjer zlomi duo, ki ugrablja psice (in pse). Če bi lahko govorila, bi vzkliknila: dovolj je! Tudi podnebne spremembe bi komentirala. Upam le, da jo igra psica – Lassie so namreč v vseh holivudskih verzijah vedno igrali psi. (kino)

Argylle

Argylle, posnet po romanu »Elly Conway« (ne, ni Taylor Swift), izgleda kot karikatura Lacanovega dictuma, da ima resnica strukturo fikcije. Elly Conway (Bryce Dallas Howard), avtorica bestsellerjev o sladkobnem kvazibondovskem tajnem agentu Argyllu (Henry Cavill), nenadoma v grozi ugotovi, da je vlak, s katerim se pelje k materi, poln plačancev, ki jo hočejo likvidirati (vsaj v prvem razredu), ker je njihov delodajalec (Bryan Cranston), direktor tajne organizacije Division, prepričan, da njeni romani kopirajo in celo napovedujejo resnične tajne operacije in da bi lahko nedokončano poglavje njenega novega romana razkrilo in detoniralo veliko skrivnost, toda v zadnjem trenutku je ne reši Argylle, temveč Aidan (Sam Rockwell), resnični tajni agent. Njenih fikcij se drži nekaj resničnega – resnice se drži nekaj fiktivnega.

Bartonova akademija

Bartonova akademija, ki se dogaja decembra 1970, gre po poti Društva mrtvih pesnikov, ki se dogaja dobrih deset let prej, toda Paul Hunham (Paul Giamatti), profesor na Bartonovi akademiji, prestižni novoangleški deški šoli, je popolno nasprotje Johna Keatinga (Robin Williams), profesorja na Weltonovi akademiji, prestižni novoangleški deški šoli. Hunham je strog, tog, zagaman, avtoritativen. Brezkompromisen. Nefleksibilen. Brez empatije. Agresiven. Zoprn. Vzvišen. Nepriljubljen. Poln samega sebe, svojega notranjega mraka in svoje zatrte genialnosti – o antiki, ki jo poučuje, ve več kot vsi antični avtorji skupaj.

Poziv slovenskemu filmu, naj se že zaboga premakne

Ne misli, da bo kdaj mimo, dobitnik vesne za najboljši film na lanskem Festivalu slovenskega filma, je film očeta, ki ne more preboleti sinove smrti – film o svetu, v katerem nič ne traja. Obenem pa je puzzle – film s tvistom, ki pa ga nihče ne pojasni: če ne veste, zakaj se dogaja to, kar se dogaja (če torej ne veste, da je skriti gibalec tega gibanja »nerazumljiva« smrt), ga ne boste povsem razumeli, a film vam te skrivnosti – da ga žene, oživlja in osmišlja smrt – ne bo razkril. Tudi na koncu ne. Kriptičen film. Nič bolj kot Mulholland Drive ali Lani v Marienbadu. In nič manj kot Week-End ali I’m Thinking of Ending Things. Lahko bi bil naslovljen tudi Stalker, Avantura, Dolgega dne potovanje v noč ali A Ghost Story. A brez panike – v film boste zlahka padli. Ker se giblje – v ritmu Koyaanisqatsija. In ker vas bo odnesel s sabo. Na nerazumljiv način.

Henrik Neubauer / Baletni plesalec in koreograf, ki je prejel letošnjo Prešernovo nagrado za življenjsko delo

Na svoji izjemno plodoviti ustvarjalni poti, ki se razteza čez šest desetletij, je neizbrisno zaznamoval domači kulturni prostor, najpomembneje baletno in operno umetnost. Kot solist ljubljanskega Baleta, operni režiser z bogatim opusom več kot tridesetih režij, vodja in koreograf ljubljanskega Baleta, umetniški vodja mariborske Opere, direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana in še mnogo več je Henrik Neubauer (1929) na različne načine trajno obogatil našo kulturo. Neprecenljiv pečat je pustil tudi kot pedagog, teoretik in vsestranski erudit, ki je objavil več kot 500 strokovnih člankov in več kot 30 knjig o različnih umetniških zvrsteh, od plesa do opere in gledališča.