Noname: Sundial

Kjer mnogim spodleti, Noname zabije žebljico na glavico. Njen drugi album je novosoulovsko zmehčan, a ne presladkan, umirjen, a ne otopel, do ušes prijazno in skulirano odrapan, a ne sporočilno impotenten. Chicaška emsijka se ne sprijazni s puhlicami in se prostodušno, celo duhovito loti svojih zdrsov in nedotakljivih avtoritet, ki jih ošvrkne kar poimensko: Obamo in njegovo bombardiranje, Kendricka, Rihanno in Beyoncé in njihovo kolaboracijo z militariziranim Superbowlom. Če dodamo še, da v gostujočih verzih Jay Electronica izkaže spoštovanje Louisu Farrakhanu in disa Volodimirja Zelenskega, je Sundial za ameriške razmere že resno drzen

N3: HAKL

Od časa avtohtone eurodance produkcije na prelomu tisočletja pri nas ni bilo zaznati veliko zanimanja za radijsko vokalno elektroniko. Debi mladca Bineta Kramarja, člana trap kolektiva Capital Crew, posega na področje trendovskega vokalnega (hip) housa v liniji Channela Tresa (trap forma pač izgublja pomen že vsaj od koronske krize!). Tovrstna »H&M-elektronika« s sentimentalnimi »jebačkimi« verzi à la The Weeknd sicer pogosto spremlja nakupe v verigah s hitro modo, v kontekstu naše medijske krajine pa je nadvse dobrodošla alternativa kitarskemu mainstreamu generacije Z, ki še kar dominira. Poletje 2021 se je v anale spletne kulture zapisalo kot »white boy summer«, to poletje pa z albumom HAKL dobivamo svoj »ljubljanski boy summer« trenutek.

Jon Batiste: World Music Radio

Za izvajalca, ki je bil lani ovenčan s kar petimi grammyji, leto pred tem pa z oskarjem in zlatim globusom za avtorsko glasbo za Pixarjev film Duša, je neworleanški glasbenik Jon Batiste deležen presenetljivo malo pozornosti mainstreamovskega občinstva. Zdi se, da se je pri ustvarjanju nove plošče tega zavedal, zato je shizofreno nametanko obogatil s kopico pompoznih, tovarniško zloščenih pop komadov, ki mu enostavno ne pristajajo. World Music Radio se konceptualno dotakne morja glasbenih tradicij z vseh mogočih koncev sveta, a se v nobeni zares ne zasidra, zato izdelek deluje zmedeno, nekoherentno in tudi nekoliko preračunljivo: kot bi Batiste računal, da se bo med 21 skladbami našlo kaj za vsakogar.

Sonic Youth: Live in Brooklyn 2011

Koncertni albumi že leta izgubljajo pomen v smislu neke posebnosti. Stara garda morda še kupuje žive plošče rock legend in drugih velikih kalibrov, mlajši pa se raje zadovoljujejo z nekajsekundnimi viralnimi izseki z nastopov svojih najljubših glasbenikov. Institucije, kot je Metallica, položaj rešujejo s projekcijami svojih koncertov po kinematografskih verigah. Celo na Radiu Študent je pred leti ugasnila dolgoletna rubrika RŠ koncert. Kulturo živih posnetkov pri nas na srečo še naprej goji platforma Izštekani. Živi posnetek je enkratna kategorija, ki jo nemalokrat zaznamuje tehnična nepopolnost, a tudi presežna energičnost, skorajda erotičnost, kot denimo pri posnetkih Johna Coltrana iz Village Vanguarda. Kultura bootlegov (neavtoriziranih živih posnetkov), tako značilna za punk in alter sceno, je zadnja leta sploh ugasnila. Živimo v času izpopolnjenih kulturnih artefaktov, kjer slabi posnetki nekih prelomnic v popularni kulturi pač nimajo istega kulturnega kapitala, kot so ga imeli denimo v devetdesetih letih.

Haruki Murakami: V prvi osebi ednine 

Ko ploden pisatelj izda nekaj ducatov knjig, se postavi vprašanje: koliko peripetij mu je še ostalo? Je ves čas hranil najboljše ali jih je na silo postrgal iz spomina?

Giulia Caminito: Voda v jezeru ni nikoli sladka

Italijanska pripovednica Guilia Caminito (1988) je z romanom Voda v jezeru ni nikoli sladka na vroči sledi uspeha rojakinje Elene Ferante, le da namesto juga škornja v času uveljavitve novih mafijskih metod opisuje Rim s predmestji na prelomu tisočletja in se ukvarja s socialnim dnom, s tistimi brez možnosti za družbeno napredovanje, trudu navkljub. Punca iz ospredja, pripovedovalka Gaia, je od prvega prizora, ko se mati zvijačno pririne k socialnim službam in kljub grožnjam in skoraj batinam noče zapustiti urada, dokler ne rešijo njenega problema, izpostavljena revščini, večnemu varčevanju, pomanjkanju, tudi starševske ljubezni in upoštevanja vrstnikov. Zato je jezna in nepredvidljiva v svojem pravičniškem srdu.

The River Wild

Ko se po brzicah divje reke spusti pet oseb, med katerimi hitro poči (na pet ljudi vedno pride en motenec, ljudje se nikoli dovolj ne poznajo, narava skupino vedno razbije ipd.), imate občutek, da gledate reimaginacijo Divje reke, ki je pred skoraj tridesetimi leti premetavala Meryl Streep, toda še preden rečete »It’s bigger than anything you’ve seen«, si film že domišlja, da je reimaginacija Odrešitve.

S ketne

Doug (Will Forte) je brezposeln. Še huje: kadi travo. Še huje: stalno drka. Še huje: z Reggiejem, svojim dobrodušnim, naivnim terijerjem, ravna zelo, zelo grdo. In kar je najhuje: Reggieja, ki ne zna živeti brez gospodarja, se znebi, in sicer tako, da ga odpelje daleč stran, v geto (ne, »dlje« ne obstaja), kjer se hitro sprijatelji s potepuškimi psi, ki začnejo kovati njegovo »epsko« Neverjetno potovanje domov – po funt Dougovega mesa. Ti psi bruhajo, fukajo, izločajo in preklinjajo, kot da so padli iz Scorsesejevih Dobrih fantov, obenem pa se slabemu lastniku maščujejo, tako kot se tale komedija – na črn, prostaški, neotesan, politično nekorekten, neinhibiran, obscen način – maščuje Skrivnemu življenju hišnih ljubljenčkov in drugim vljudnim, sladkim otroškim filmom, ki ne razumejo, da ni sladkosti brez greha in da je notranji mrak sladkosti njen najslajši in najatraktivnejši del.

Gran Turismo

Slovenci so nori na Hitre in drzne, zato je malo verjetno, da bodo sabotirali Gran Turismo, ki pa sabotira samega sebe – tako kot pač običajno sami sebe sabotirajo filmi, posneti po videoigricah. Najbolje jih je gledati s konzolo v roki. Kar velja tudi za Gran Turismo, pa čeravno je posnet po resnični zgodbi, ki jo je videoigrica le sprožila, intonirala in formatirala. Danny Moore (Orlando Bloom), marketingar dirkalne ekipe Nissana, poišče deset najboljših igralcev videoigrice Gran Turismo ter jih na Nissanovi akademiji predela v prave dirkače, med temi pa potem z dirkami poišče najboljšega, asa asov, valižanskega gika Janna Mardenborougha (Archie Madekwe), ki ga prelevi v tovarniškega voznika Nissana (njegovo mamo igra Ginger Spice!) in pošlje na prave dirke – ostalo so krogi, začarani krogi na dirkalnih pistah širom sveta, tudi v Le Mansu. Vsi ti krogi so monotoni, nenavdahnjeni in nevznemirljivi, že tisočkrat videni – včasih se zdi, da gledate kroge iz Mangoldovih Izzivalcev ali pa Couvelairovega Michela Vaillanta.

Drakula: Prebujeno zlo

V Osmem potniku se na vesoljsko trgovsko ladjo vkrca slepi potnik, alien, ki potem posadki spije kri, v filmu Drakula: Prebujeno zlo, posnetem po ladijskem dnevniku iz Stokerjevega Drakule, pa se na trgovsko ladjo Demeter, ki leta 1867 – pod taktirko kapitana Eliota (Liam Cunningham) in prvega častnika Wojchka (David Dastmalchian) – pluje od bolgarske luke proti Londonu, vkrca Drakula (Javier Botet), veliki nihilist, ki začne – v slogu darwinističnega preživetja najmočnejšega – piti kri številčni posadki in njenim živalim, s psom vred ( ja, ladja postane menza), toda zaprta, brezizhodna lokacija, toksični fatalizem, eksotični mrak, mučna, umazana atmosfera, igra živcev, brizgi paranoje in sunkoviti vrtinci gotskega terorja, dajejo temu smrtno resnemu, niti malo samoironičnemu pozejdonskemu šokerju, ki ga je posnel André Øvredal, avtor pikantnega Lovca na trole in briljantne Obdukcije neznanke, vtis dobro tempirane, lepo zaobljene, burno vzvalovane morske bolezni, prežete z implicitno kritiko sodobne podganje dirke navzdol, vse grotesknejše apokaliptike in globalnega vampirskega kontejnerskega trgovanja, tako da je diagnoza doktorja Clemensa (Corey Hawkins), ki pravi, da je »na krovu zlo, mogočno zlo«, povsem točna. (kino)

Blue Beetle

Blue Beetle je DC-jev Črni panter, le da superjunaški protagonist, Jaime Reyes (Xolo Maridueña), ni Afroameričan, temveč Latinoameričan. In ne, ni tako kompleksen kot Črni panter – če bi bil Marvelov (kot Črni panter), ne pa DC-jev (kot Shazam ali Flash), bi bil morda sošolec Petra Parkerja, ki ga bližnje srečanje s pajkom prelevi v Spider-Mana. Jaimeja, ki ima tako bujno, toplo, prostrano in simpatično mehiško družino kot Salma Hayek v Tennantovi romantični komediji Na vrat na nos, bližnje srečanje z nezemeljskim high-tech skarabejem, alienom, ki nadomešča covid, prelevi v Blue Beetla (Modrega hrošča, če hočete), toda ironija je v tem, da sam noče biti superjunak – to mu je povsem odveč. V to ga sili skarabej, ki se nanj parazitsko prilepi – in mu omogoča, da se njegove roke prelevijo v katerokoli orožje. Jaime – kombinacija Venoma in Iron Mana, gostitelj orožja za množično uničevanje – postane orožje za množično reševanje. A zakaj bi reševal svet, če pa ima hujše probleme: s faksa se vrne domov, v Palmera City, gentrificirano teksaško velemesto, a ne ve, kaj bi počel – objame ga negotovost, stisne ga tesnoba, njegova družina je tik pred deložacijo, skrbi ga za prihodnost. Preklicujem, da bi bil lahko sošolec Petra Parkerja: Jaime Reyes je reboot Benjamina Braddocka (Dustin Hoffman),

Saint Omer

Rama (Kayije Kagame), genialna pisateljica in profesorica književnosti senegalskega rodu, ki je zanosila z belcem, ki ima hladen odnos z materjo, ki ji noče povedati, da je noseča, in ki se boji postati mati, iz Pariza odpotuje v Saint Omer, kjer sodijo Laurence Coly (Guslagie Malanga), genialni senegalski priseljenki in študentki filozofije, ki je zanosila s precej starejšim belcem, ki je imela z materjo hladen odnos, ki materi ni povedala, da je noseča, in ki ni več hotela biti mati – svojo petnajstmesečno hčerkico je utopila v morju, v valovih pri Bercku, rekoč, da bo »tako vse enostavneje«. Ko jo sodnica (Valérie Dréville) vpraša, zakaj je umorila svojo hčerkico, brezizrazno odvrne, da ne ve in da ne pričakuje sočutja, a da upa, da ji bo na to vprašanje odgovorilo sojenje, ki potem res izriše toksično okolje, v katerem ni imela nobenih možnosti: sovražnosti, ki so jo stiskale v belski družbi, nevidnost, v katero je bila prisiljena (še celo oče njenega otroka, mevžasti, pasivno-agresivni kipar, jo je skrival), zlonamernost, ki je grozila njeni hčerkici (ni hotela, da jo vidijo z otrokom), strah pred neuspehom, socialna osamljenost (brez zdravstevnega zavarovanja, brez službe, brez diplome ipd.), srhljiva prekarnost (obsojena je na večno negotovost, vsako jutro ji bo slabo), moška toksičnost (skrb za otroka je prepuščena ženski), hladna mati (Salimata Kamate), ki je ni naučila, kako biti mati (zato se je morala materinstva naučiti z interneta), trk kultur, ki jo je utrujal, mučil in deprimiral, rasizem (porota je itak belska in še celo njena profesorica se na sojenju sprašuje, zakaj ni namesto hladnega, racionalnega Ludwiga Wittgensteina raje študirala kakega filozofa, ki je »bližje njeni kulturi«). Vse to pomeni, da je rodila otroka, ki ga ni nihče odobraval. Otroka, ki ga ni nihče hotel.

Anja Radaljac / Pisateljica, kritičarka in prevajalka, ki nam odstira pomembne tematike, od feminizma do krutosti do živali

Je letošnja prejemnica Stritarjeve nagrade, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij. To ne preseneča, saj z budnim in pronicljivim kritiškim peresom, ki vseskozi spodbuja k dialogu in terja odziv, že vrsto let bogati domače literarno polje. Njen najnovejši roman Punčica, ki je lani izšel pri založbi Litera, je bil nominiran za nagrado kresnik ter vključen v Fabulin izbor 2023. Anja Radaljac (1990) se vsega, kar počne, pa naj bo to pisanje kritik, romanov ali aktivizem na področju pravic živali, loteva strastno in brezkompromisno.