Kid Cudi: INSANO

Že prejšnja (prava) plošča ameriškega pop-rap velikana je zvenela precej neizvirno, brez navdiha in generično: kot bi Kid Cudi uporabil zavržene ostanke s studijskih seans svojega pajdaša Travisa Scotta. Na Cudijevi deveti plošči je položaj še veliko bolj mrk: avtor, ki slovi po avanturističnem skakljanju po široki paleti žanrov – kar je sicer obrodilo tudi nekaj absolutnih polomij, predvsem takrat, ko se je spogledoval s postgrungeem –, tokrat igra sila varno in se ugnezdi v prežvečenih trapovskih vzorcih, kjer nezainteresirano mrmra in momlja ter se nenehno spotika ob klišeje. V tej mučno predolgi epopeji, v katero je uvrščenih kar 21 večidel medlih skladb, avtor še zdaleč ne dostavi tega, kar obljublja naslov albuma.

Donato Dozzy: Magda

Slovenski techno foter je že pred časom postal žrtev komercializacije, italijanski veteran (1970), inovator in premišljevalec elektronske glasbe ter eno največjih imen psihedeličnega tehna pa iz leta v leto bolj navdušuje s svojo vizijo in strastnostjo, najsi gre za epske večurne vinilne sete, sodelovanja ali solo izdaje. Aktualna Magda, posvečena neustrašni teti, ki ga je vodila skozi življenje, in rodnemu Jadranu, prinaša prepoznaven dozzyjevski zven – potopitveni minimalizem in hipnotično repeticijo na presečišču trancea, IDM-a in ambienta iz devetdesetih let, zapakirano v visokoresolucijsko zvočno podobo, kjer kraljujejo žareči zvoki analognih sintov v slogu Vangelisa, Carpenterja in Klausa Schulza. Brezčasno.

Kali Uchis: Orquídeas

Manj kot leto po izdaji zbirke svilnato nežnih slow jamov se ameriška pevka kolumbijskih korenin vrača z albumom, ki naj bi, kot pravi, napovedoval »novo obdobje« na njeni ustvarjalni poti. Ob poslušanju prve polovice plošče, kjer avtorica (spet v dveh jezikih, a večidel v španščini) pluje po dokaj značilnih, vendar malo poskočnejših R & B-jevskih podlagah s primesmi neosoulovskih in diskoidnih prvin, se zdi, da ostaja pretežno zvesta svojemu ustaljenemu zvoku. Ko pa v neki točki nonšalantno preklopi na čvrste reggaeton, cumbia in dembow bangerje, ugotovimo, kaj je imela v mislih z velikopotezno napovedjo: Kali Uchis je iz zasanjanih balad presedlala na klubske ritme, novo ozemlje pa ji je presenetljivo pisano na kožo. Orquídeas je eden od nespornih vrhuncev pevkinega opusa in se na trenutke kosa celo z mojstrskim prvencem Isolation.

The Smile: Wall of Eyes

Z neštetimi Radioheadovimi težkokategornimi feni ni heca. Na novi album zasedbe, ki je že nekaj časa v stanju komaj sprejemljive hibernacije, čakajo od leta 2016. Pritisk, nestrpnost in pričakovanja naraščajo, a glavni faci Thom Yorke in Jonny Greenwood sta (verjetno ne čisto načrtno) le našla način, kako sodelovati in se hkrati izogniti neizmernemu bremenu, ki ga prinaša skoraj mitični status matične skupine. Trik pa je v tem, da stranska naveza sploh ni povsem stranska in da se jima z njenim delovanjem ni treba popolnoma oddaljiti od izraza, ki je zaznamoval generacijo.

Marko Babnik: Sadne rastline  

Zeleni prehod, a ne kot politična floskula, temveč praktična pot, kako si na vrtu ustvariti sadno samooskrbo. Ne zadošča namreč, da kupiš nekaj sadik in čakaš, da te v naslednjih letih obdarujejo z letinami. Pradedje, ki so nasadili sadovnjake brez priročnikov v rokah, so imeli večja posestva, na katerih so se bohotila visokodebelna drevesa, ki so dobro rodila tudi brez sadjarjevih veščin. Toda sodobne sadne vrste lepo uspevajo le ob umnem angažmaju. Tu avtor ponudi bralcu vrsto orodij mišljenja. Ne le pravila, kje in kako obrezovati, ampak koncepte o rasti poganjkov in brstov, perspektive oblikovanja volumnov krošenj, skrivnost »klik« rezi, ki izkorišča fenomen apikalne dominance. Sadjarstvo namreč ni vrtno delo, marveč kreacija, h kateri sodi pogled leto in več vnaprej, obenem pa tudi neprestano odpravljanje napak in polomij. Knjiga je tu v oporo, saj poleg naukov prinaša številne primere napak pri rezi in vzgoji ter potem nasvete, kako jih odpraviti. Zato to ni čtivo, ki ga prebereš in nato odložiš, ampak biblija na bližnji knjižni polici.

Metka Zupančič: Tisto neustavljivo

Metka Zupančič (1950) je profesorica in literarna zgodovinarka, strokovnjakinja za nouveau roman in Clauda Simona, ki ga je tudi prevajala, in Tisto neustavljivo so prozni zapisi, nujno tudi avtofikcijski, kot zapiše v uvodu, ki so nastajali v času njenega bivanja in poučevanja v Kanadi pred četrt stoletja in so izšli v francoščini.

Society of the Snow

Tako kot pri Titaniku veste, da bo Titanik na koncu potonil in s sabo potegnil množico potnikov, tudi pri španskem filmu Družba snega (La sociedad de la nieve), posnetem po zelo dobro znani, razvpiti, srhljivi resnični zgodbi, veste, da bodo urugvajski ragbijaši (Enzo Vogrincic, Agustín Pardella, Matías Recalt, Esteban Bigliardi, Diego Vegezzi itd.), ki leta 1972 odletijo na tekmo v Čile, a v Andih doživijo in preživijo letalsko nesrečo ter tam potem obtičijo brez upa na rešitev (prek radia izvejo, da so iskalno-reševalno akcijo za dva meseca ustavili), jedli človeško meso, drug drugega, in da se bodo tisti, še živi, s tem vnaprej strinjali. Če umrem, me pojejte! Najprej jih stisne mraz – in potem še plaz! Vsi se bodo žrtvovali, vsi so potencialna hrana – nekateri zaman, kajti umrli bodo tudi tisti, ki se bodo pred tem z njimi najedli. A ker so dobri kristjani, se itak zavedajo, da je evharistija – prejemanje Jezusa v podobi kruha oz. prejemanje Jezusa v podobi ragbijaša – tako obed kot žrtev. In to je ultimativna evharistija: kanibalizem.

Himera

Himera je italijanski film o ljudeh, ki nikoli ne vidijo konca svojih sanj. A naj vas uvodoma spomnim na Blagine lekcije, sijajno bolgarsko črno komedijo kapitalističnih nravi, ki je očitno ne bo na redni program: Blago (Eli Skorčeva), naivno upokojenko, brutalno izigrajo in prevarajo prevaranti, ki ji speljejo vse prihranke, s čimer ji uničijo življenje. Mediji in javnost se ji posmehujejo: kakšna trapa! Blaga, ponižana in razžaljena, se infiltrira v bando, ki potrebuje nedolžne državljanke in državljane – uporablja jih kot “kurirke”, no, kot “mule”. In Blaga postane “mula” ( ja, kot Clint Eastwood v Muli), kar seveda pomeni, da postane del kriminalne združbe, ki malim ljudem uničuje življenja. Mali človek se obrne proti malim ljudem. Prosti trg deluje, biznis cveti, logika tega izrojenega kapitalističnega stroja, ki zabriše vse sledi razredne pripadnosti in solidarnosti, pa je jasna: ali ubijaš – ali pa boš ubit! Ali si lovec – ali pa plen!

Kaj, če lahko ljubezen obstaja le, če temelji na manipulaciji?

Ali lahko ženska pozabi na splošno toksičnost moškega – na toksično zgodovino njegovega spola, na njegovo toksično splošnost? Sylvia (Jessica Chastain), nekdanja alkoholičarka in zelo hladna, depresivna socialna delavka iz Brooklyna, ki se izogiba socialnim stikom, živi s hčerko in mučno preteklostjo, ki jo hoče – tudi s pomočjo luksuznega varnostnega sistema in kopice ključavnic – zakleniti ven, a je ne more in ne more pozabiti. Saul (Peter Sarsgaard), ki začne na lepem – kot nekakšna kombinacija zombija, mesečnika in zalezovalca – laziti za njo, pa se svoje preteklosti – očitno prav tako travmatične – ne more in ne more spomniti. Mučijo ga demenca, amnezija in zatemnitve. Sylvia ga obtoži, da jo je spolno nadlegoval (»posilil«, »prisilil v fafanje«), ko jih je štela dvanajst, on pa »sedemnajst ali osemnajst«, a se izkaže, da se je zmotila in da je to storil nekdo drug, njegov prijatelj ali sošolec. Če se je to sploh zgodilo. Morda se ni. Morda se je. Morda jo je razdejalo kaj drugega. Morda le manipulira. Morda išče le opravičilo za zavoženo življenje, alkoholizem in socialno osamljenost. Morda le išče socialni stik. Morda se mora zaleteti v nekoga, da bi sploh kaj čutila.

V slovenskih filmih vse poti vodijo na morje

V slovenskih filmih vse poti vodijo na morje. In tudi Gepack, prvenec tiktokerja Žige Kukoviča, je film o štirih prijateljih, ki se s starim mercedesom – masivnim kot chrysler v Kozoletovem Remingtonu – odpeljejo na morje, a pot je – tako kot v Vincijevem road tripu Babica gre na jug – dolga, polna ovir.

Elvis Homan / Bobnar in skladatelj, ki ga ženeta nenehno eksperimentiranje in raziskovanje zvoka

Elvis Homan (1991) je vsestranski glasbenik, razpet med Slovenijo in Nizozemsko, med igranjem bobnov in komponiranjem, med akustično in elektronsko glasbo. Kljub obilici raznolikih projektov in sodelovanj vse počne s pristno ljubeznijo in strastjo do glasbe, pa naj bo to ustvarjanje filmske glasbe, igranje bobnov v različnih glasbenih zasedbah ali oblikovanje zvoka za plesne predstave.