Turnstile & BADBADNOTGOOD: New Heart Designs

Baltimorski (post)hardcore prvaki iz zasedbe Turnstile so predlani presenetili s sila eklektičnim albumom GLOW ON, polnim nalezljivo spevnih refrenov in nepričakovanih slogovnih zasukov, a to očitno ni bil njihov zadnji as v rokavu. Zdaj so moči združili s kvartetom BADBADNOTGOOD, kanadskim zastavonošo množicam dostopnega, s hiphopom prepojenega jazza, in dostavili malo ploščo presenečenja, zbirko treh svilnato gladkih, zares posrečenih jazzovskih reinterpretacij spevnejših, nekoliko baladnih vrhuncev s Turnstilove predlanske mojstrovine. Nenavadna zmes slogov se v teoriji ne zdi pretirano obetavna, a kanadski virtuozi v Turnstilove epopeje vnesejo novo življenje in hkrati osvetlijo neko dodatno, prej neopazno razsežnost izvirnih posnetkov.

Jungle: Volcano

Četrti album londonskega projekta Jungle lovi sonce poznega poletja. Volcano je prijazno lahkoten izbruh slavljenja enotnega veselega razpoloženja, je vreča novosoulovske in diskoidne dobre volje, ki neverjetno močno spominja na muzike mestnih anonimnežev iz zasedbe SAULT. Pravzaprav Jungle tokrat poslušamo kot njihovo rahlo spolirano, slogovno bolj enoznačno in sporočilno šibkejšo različico, rabo vokalov pa celo kot čisto kopiranje. Fanta, ki stojita za projektom, sta ključni vpliv na njuno delo in usmeritev tudi priznala. Podobnost ni naključna in mali slogovni obrat ni napačen, dokler ne pridemo do posnetkov z raperskimi gosti, kjer muzika postane preprosto preveč mimobežno predvidljiva.

The Clientele: I Am Not There Anymore

The Beatles, Simon & Garfunkel, Tortoise, Pavement, Kings of Convenience, Bonnie »Prince« Billy, Jim O’Rourke in podobna imena, dejavna na presečišču indieja, postrocka in folka, so glavne asociacije ob poslušanju devete plošče še danes razmeroma obstranske londonske trojke, ustanovljene leta 1991. Če izvzamemo njeno zgodnje obdobje, posebej ploščo Strange Geometry (2005), je ta album bržkone komercialno najuspešnejša in tudi najzrelejša izdaja zasedbe. Z baročno detajlno, z godalnimi aranžmaji prepredeno, rahlo psihedelično godbo, ki jo odlikuje tisti brezčasni karakter klasičnega rocka, apelira na fino kalibrirana ušesa, prisegajoča na indie senzibilnost devetdesetih let.

Travis Scott: UTOPIA

Celotna Scottova diskografija, še posebej pa Astroworld, njegova tretja dolgometražna plošča, je v svetu visokokategornega rapa pomenila vpliven mejnik, ki je (so)definiral zvok popularne trapovske muzike zadnjih let in v ustaljene ter rahlo prežvečene estetske smernice žanra vnesel dobrodošel odmerek psihedeličnih produkcijskih trikov, ki so na sceni postali zlati standard. Bili bi izjemno skromni, če bi rekli, da so bila pričakovanja glede njegove četrte, že zdavnaj napovedane plošče UTOPIA velika. Z vsako prestavitvijo datuma izida so se še dodatno povečala, pa čeprav je bil razlog za največjo zamudo tragedija: med velikim koncertom na predlanskem festivalu, ki ga je pripravil sam, je v brutalnem stampedu umrlo deset ljudi. Houstonski trendsetter se je sčasoma otresel občutka krivde, za nekaj časa poniknil in si vzel še več časa za skrbno (in izrazito kolektivno) piljenje epskega albuma, ki naj bi bil njegov magnum opus.

Lojze Kovačič: Resničnost

Kaj je torej napisal, da je doživel anatemo? V času, ko so po državi peli ljubeče pesmi o Titovi armadi, je on popisal svojo vojaščino v kazenskem bataljonu bogu za hrbtom v hribih med Makedonijo in Kosovom. Kraj izničenja človeka. Dnevni program: čiščenje zarjavelih granat z nafto, stradanje, kjer vojaki med pretovarjanjem vreč žrejo iz njih surove makarone; drugače jedo pomije, ki pa so takšna dragocenost, da soldat, ki ga med hranjenjem častnik pokliče k sebi, pljune v svojo načeto porcijo, da bi mu je sodrugi medtem ne pojedli. Sodrugi? – V kasarni države, ki je rekla ne Stalinu, vladajo najtrše stalinistične metode. Vojaki ovajajo drug drugega, si izmišljujejo obtožbe, da bi se prikupili komandantu. Tu je človek izgubil vsakršno dostojanstvo. Še huje, če je hotel, da ga pohvalijo, je moral samega sebe obtožiti najhujših zločinov proti državi. Govoril torej ni to, kar je mislil, da je resnično, temveč to, kar so od njega zahtevali. Če ne bi bil pekel, bi rekli, da je v teatru absurda. Kazenska doba se po dobrem letu izteče, pride torej v normalnost? Nak, iz strahu pred ponovno kaznijo otopi v uslužnosti do vseh povprek. Ko se naposled konča služenje vojski, se vrne v Ljubljano. Zadnji del na svobodi je še bolj peklenski: kaj naj počne v mestu, v katerem ni več njegovih, on pa brezdomec? – Ne naredi samomora, ampak opazuje. Ker nima tovarišije, so njegovi objekti stavbe, ulice, grmovja, uporni duh je zlomljen, ostane mu samo opazovanje in besede, s katerimi opisuje resničnost.

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

Roman zadnja leta v Sloveniji živeče pisateljice Adriane Kuči (1975) Ime mi je Sarajevo pelje po treh tirih: tri pripovedne linije se na preskok stekajo v celovito zgodbo o Laninem odraščanju v predvojnem in – na presenečenje vseh – kasneje vojnem in obleganem Sarajevu ter o takratni mladostni ljubezni, ki jo Lana spet sreča 27 let kasneje med parado ponosa v rodnem mestu. Ponosna, da prireditev je, čeprav zastražena in varovana pred manjšino, ki bi raje vrnitev tradicionalnih vrednot in prejšnje stigmatizacije, ponosna na Sarajevo kot strpno mesto in vesela starih prijateljev, bivše, še vedno tleče ljubezni.

Beam Team / Intermedijski umetnici, ki z igro svetlobe in premikajoče se podobe ustvarjata nove svetove

V ljubljanski galeriji Vžigalica je te dni na ogled svetlobno-zvočna instalacija Portal, na prvi pogled nekakšen sferičen predor, skozi katerega lahko drug v drugega zreta gledalca. A ob tem se v predoru odvije osupljiva igra svetlobe in zvoka, ki se poigrava z našim dojemanjem časa in prostora. Projekt, postavljen v okviru festivala Svetlobna gverila, sta zasnovali v Ljubljani živeči in delujoči intermedijski umetnici Stella Ivšek (1987) in Anja Romih (1991), ki ustvarjata v umetniškem tandemu Beam Team.

Damon Locks & Rob Mazurek: New Future City Radio

Protagonista chicaške scene novih muzik in dolgoletna občasna sodelavca precej različnih izrazov, ki se družita v raznih konstelacijah raznih prijemov, skupne nastope zadnjega leta končno zaokrožujeta z albumsko zloženko. No, bolj razmetanko. Zvočni mešetar Damon Locks in trobentarska avtoriteta Rob Mazurek strežeta z radikalno kolažno ploščo New Future City Radio, ki fingira lov na izmuzljive valove piratskih radijskih postaj. To je lepljenka čudaških zank, najdenega zvočnega materiala, dodatkov zvočil, Locksovih distorziranih vokalnih intervencij in Mazurkovega pihalskega umirjanja. Z zvrhanim odmerkom brnenja, šumenja, nenadnih prekinitev in obratov. Prihodnost je analogna!

Jessy Lanza: Love Hallucination

Četrta plošča kanadske pevke, ki se je v zadnji dekadi ob podpori britanske institucije elektronske glasbe Hyperdub trdno zasidrala na križišču med mainstreamom in alterpopom, nadaljuje tam, kjer nas je pustil predhodnik All the Time. Spokojne, za vroče dni ukrojene elektronske pop viže, ki se navdihujejo pri r & b-ju osemdesetih let in gravitirajo okoli njenega kot svila mehkega glasu, nas zibajo v lenoben poletni dremež. Lanza se tokrat tudi diskretno spogleduje s klubskimi plesišči, footworkom, 2-stepom in housom, a njena primarna forma ostaja pop skladba, ki jo zna prikrojiti različnim razpoloženjem. Album toplih domačnih tonov za fene vokalne plesne elektronike v liniji Kelly Lee Owens, Yaeji, Jayde G in drugih.

Post Malone: AUSTIN

Postyjeva preobrazba iz r & b-baladnika v zbeganega pop-rock zvezdnika je s ploščo AUSTIN dosegla vrhunec. Samooklicani »beli Iverson« skuša z zbirko resnobnih, melanholičnih, pretirano zloščenih in generičnih popevk, ki imajo več skupnega z glasbo benda Maroon5 kot s (kvazi)hiphopovsko sceno, iz katere izhaja, dokazati, da je dokončno prerastel infantilnost obdobja beerbongov in bentleyjev. Prepričan je, da se bo s prenovljeno fasado, ki jo ustvarjata predvsem okorno brenkanje na akustično kitaro in melodramatično izlivanje srca z vibrirajočimi glasilkami, dokazal kot zrel kantavtor, ki želi občinstvu razkrivati globoka življenjska spoznanja. A pod tankim, skorajda prozornim površjem hitro najdemo starega Austina, ki ne loči modrosti od neumnosti.

Arthur Russell: Picture of Bunny Rabbit

Prav neverjetno, da je ena tihih ikon newyorške art scene sedemdesetih in osemdesetih let izdala le en pravi album, no, pogojno dva. Razno(iz)razni zvočni raziskovalec Arthur Russell je najprej leta 1983 v sila omejeni nakladi navrgel Tower of Meaning. Material s plošče je nastal za potrebe neke igre, a zaradi spora z režiserjem je Russell sodelovanje prekinil in šel po svoje. Leta 1986 je potem sledila še meditativno ambientalna, na trenutke vesoljska mojstrovina World of Echo.

Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče

To temo si je izbral bolgarski pisatelj Gospodinov, ko je v roman postavil kliniko za preteklost. V njej seveda ne zdravi, pač pa zbira paciente, ki nenehno proizvajajo preteklost. Eden obuja II. vojno, ko na steno obesi frontni zemljevid z zastavicami, ki označujejo premike vojska, zraven pa prebira časnike iz teh časov, drugi skoči v šestdeseta, jasno z gramofonom in skladbami dobe, a zraven puha cigarete iz arhivske škatlice, se umiva z znamko takratnega mila ter se oblači v relikvijske kose oblačil.

Oliver Sacks: Dnevnik iz Oaxace

Oliver Sacks (1933–2015) je sicer znan po delih o nevrologiji in nenavadnih posledicah motenj, zaradi katerih se pokažejo prej speče sposobnosti. Ta so pozornost zbudila tudi pri nas. Po njegovem kratkoročno uspešnem zdravljenju spalne bolezni in encefalitičnih okvar so denimo posneli slovenski film Prebujanja, Evald Flisar pa je v Sacksovi zbirki zgodovin bolezni Mož, ki je imel ženo za klobuk nanovačil svoje paciente v ustanovi za dramo Kaj pa Leonardo?.

Ninja želve / Mutantski najstniki, ki so tako »drugačni,« da se morajo obnašati kot superjunaki

Film Ninja želve: Mutantska ujma – groteskna kombinacija utrudljivosti in duhovitosti, oh, in kulturne apropriacije, če hočete (ameriške nindže?) – je zgodba o izvoru, zato vas čaka nekaj izvornih flešbekov, toda ko zgodba skoči v sedanjost, čedalje bolj spominja na Maščevalce, le da se superjunakov, ki Manhattan rešujejo pred mutantsko, diabolično Supermuho (lahko bi ga reševali tudi pred neonom), ne grejo Iron Man, stotnik Amerika, Hulk, Thor, Črna vdova in Hawkeye, temveč Donatello, Michelangelo, Leonardo in Raphael, mutantski najstniki, ki so tako »drugačni,« da se morajo obnašati kot superjunaki, da bi izgledali kot normalni, vsakdanji najstniki, ki jih lahko spustijo v šolo.

Maggie Moore(s)

»Nekaj od tega se je resnično zgodilo,« piše na začetku tegale filma, ki svari: nikar se ne poročajte! Zakon le prebuja morilsko imaginacijo. Jay Moore (Micah Stock), pokvarjeni menedžer malomestne sendvičarne, ki išče bližnjice do ameriškega sna (servira mesnine s pretečenim rokom trajanja, dela s tipom, ki trguje z otroško pornografijo ipd.), najame gluhega poklicnega morilca (Happy Anderson), ki naj bi prestrašil njegovo sumničavo, jezno ženo Maggie (Louisa Krause), a ta jo grizlijevsko umori. Ker pa se Jay ustraši, da bo policaj št. 1 (John Hamm) – vdovec in ljubimec njegove preradovedne sosede (Tina Fey) – osumil njega in da bo pristal v ječi, hitmanu naroči, naj taktično umori še drugo Maggie Moore (Mary Holland), ki stanuje nekaj kilometrov stran. Zabrisati hoče sledi in ustvariti vtis, da je morilec njegovo ženo umoril pomotoma in potem napako popravil. Bruno Antony – psycho iz Hitchcockovih Tujcev na vlaku – je dobil naslednika.

Showing Up

Michelle Williams igra kiparko, ki v garažnem ateljeju pripravlja svojo prvo samostojno razstavo (ne v kakem New Yorku, temveč v Portlandu), toda zdi se, da je vse proti njej – vsi, znanci in neznanci, družina in prijatelji, njen »genialni« bipolarni brat (John Magaro) in njena živahna soseda/prijateljica/stanodajalka/umetnica (Hong Chau), golob in mačka, osamljenost in resentiment, jo namreč nenehno ovirajo, motijo, stresajo, prekinjajo in ustavljajo, zato lažje razumete, zakaj so tema njene razstave keramične figurice zamišljenih, žalostnih, ustavljenih žensk (anti-Barbik), in zato lažje razumete dictum Virginie Woolf, da ženska potrebuje »lastno sobo«.

Megalodon 2: Predator iz globin

Odveč je govoriti, da so vsi človeški liki v tem filmu – od ekstremnega ahabskega potapljača Jonasa Taylorja (Jason Statham), po novem tudi okoljskega aktivista, njegove hčerke (Shuya Sophia Cai), male znanstvenice, in njenega zen-komičnega strica (Jing Wu) do negativcev, plenilcev podmorskih naravnih bogastev (film ima obvezen okoljevarstveni spin) – totalne karikature, a tu so totalne karikature tudi megi, alias megalodoni, alias predatorji iz globin (remiksi morskega psa iz Žrela in T-Rexa iz Jurskega parka, strah in trepet azijskih voda), ki izgledajo tako pretirano, absurdno masivno in za lase privlečeno kot kitajski BDP. Ne delujejo grozljivo, temveč komično – na dolgočasen način. Res so orjaški in goljatski, požrejo pol sveta, s kitajskim disneylandskim Otokom zabave vred (Wheatleyjev money shot!), toda proti Jasonu Stathamu – Davidu na skuterju – nimajo nobenih možnosti.

Ne moreš se zbuditi, če ne zaspiš

Ne vem, kaj se dogaja, pravi nekdo. Nekdo drug, da ne pozna samega sebe. Spet tretji, da ne razume gledališke igre, v kateri igra. In alien – oh, zunajzemeljsko bitje, ki se pojavi v Asteroid Cityju (87 prebivalcev), »atomskem mestu,« puščavski vukojebini zraven orjaškega asteroidnega kraterja (Area 51 je blizu, Los Alamos še bližje), turističnem gulagu, idealnem opazovališču nočnega vesolja, kjer si lahko parcelo lahko kupiš kar v prodajnem avtomatu, kjer se v ozadju, nad kaktusi, bliskajo »testne« atomske gobe in kjer se vsako leto zberejo najboljši mladi zvezdogledi z enostarševskim spremstvom, pravi »tromatični« gimnazijci atomskih ravnic – ve, da je metafora, a ne ve, česa. Svet je postal zagoneten, zapleten, kompliciran, nerazumljiv, kompleksen – predapokaliptičen. Vsega je preveč. Preveč je scenografije, preveč rekvizitov, preveč artificielnosti, preveč sladke patologije, preveč ironije. Težko je slediti pripovedi, v katero nenehno skačejo druge pripovedi in drugi pripovedovalci. Če hočeš »preživeti« sodobni »postapokaliptični« pripovedni direndaj, potrebuješ veliko pomagal, veliko okvirnih pripovedi – filme v filmu, gledališke igre v gledališki igri, televizijske šove v televizijskih šovih, pa filme v gledaliških igrah in televizijske šove v filmih in gledališke igre v filmih in tako dalje.