Blur: The Ballad of Darren

Očaki britpopa se z devetim albumom vračajo dobra tri desetletja po začetku veličastne poti – in osem let po izidu zadnje plošče The Magic Whip. Čeprav se lahko vsi, verjetno še člani benda, soglasno strinjamo, da je Blur vrhunec dosegel sredi devetdesetih let, njegovo (sporadično) delovanje v 21. stoletju še zdaleč ni zgolj jahanje na stari slavi ali nostalgično obujanje spominov na zlate čase.

Herwig Wolfram: Rimsko cesarstvo in njegovi Germani 

Ob tej šabloni, ki jo pri urah zgodovine vtiskajo šolarjem, se samo po sebi postavlja vprašanje: kako je bilo to sploh mogoče? Nemški zgodovinar Wolfram nanj odgovarja posredno, ko se sprašuje, kdo so sploh bili ti barbari in v kakšnem odnosu so bili z Rimljani. Bili so v mnoštvu: Vzhodni in Zahodni Goti, Alemani, Franki, Germani, Sasi, Skiti, Huni, Burgundi, Langobardi, Vandali etc. In stoletja so se bíli z vojskami cesarstva, a noben spopad ni prinesel velikega preobrata. Nasprotno, tekla je zgodovina mirovnih pogodb, ki so jih kršili eni in drugi; še več je bilo vsakovrstnih pogajanj – kvadski poslanci so bili leta 375 tako nesramni, da je cesarja od razburjenja zadela kap. Barbarska ljudstva so ob uspehih ustanavljala lastna kraljestva, a obenem so se med seboj bojevali celo posamezni klani in potem iskali zaščito v cesarstvu, ki jim je dodelilo ozemlje. Goti so kdaj dobili avtonomijo, postali del imperija, bili prosti davkov, vendar so služili v rimski vojski. Zmagoviti Huni so prodrli do Galije, toda tam so se pod rimskim vodstvom zoper njih združila vsa barbarska ljudstva in jih porazila. Cesar Valentijan je denimo dosegel silno zmago nad Alemani, a poprej sklenil pakt s Franki.

Virginie Despentes; Vernon Suburtex

Kot so Dumasovi Trije mušketirji zgodba o četrtem, je tudi naslovni junak v prvem od menda treh romanov francoske pripovednice Virginie Despentes (1969) nekako v senci ravno umrlega pevca štanc, ki je zadnji dve leti obtičal in postal neproduktiven, razen da se je ukvarjal z vplivanjem na počutje ljudi z različnimi frekvencami. Ko umre, naslovni Vernon, ki je bil prej uspešen lastnik trgovine s ploščami, a ga je situacija z glasbo z nakladalnih spletnih ploščadi pahnila na dno, ob deložaciji reši le nekaj stvari, med njimi nekaj kaset s posnetki zvezdnikovih izpovedi ali samointervjuja. In ko se pretika med različnimi ljubicami in prijatelji, pa tudi hoteli, ker noče priznati, da je na cesti, se sprašuje, ali posnetki sploh koga zanimajo. Vsa zgodba, kolikor ni osredotočena nanj, je ravno o tistih, ki jih posnetki še kako zanimajo.

Cvetje zla

»Kaj pa jaz?« dahne Mojca (Blanka Florjanc), protagonistka Galetovega filma Srečno, Kekec, posnetega pred natanko šestdesetimi leti. In doda: »Tudi jaz bi šla v planine.« Mojca je kakopak slepa. In Kekec (Velimir Gjurin), njen junak, se skuša na vsak način dokopati do Pehte (Ruša Bojc), strašne gorske čarovnice, in njenega tajnega, čudežnega eliksirja, ki bi Mojci vrnil vid. Toda Kekec je le moški – in moški niso ravno tisti, ki bi hoteli, da ženske spregledajo. Zakaj se skuša potem na vsak način dokopati do tistega eliksirja? Zakaj hoče potem Mojci vrniti vid? Da bi lahko videla slovenske planine? Da bi lahko uživala v pogledu na Triglav? Ne, vid ji hoče vrniti le zato, da bi lahko gledala njega, Kekca, patološkega narcisa, potemtakem zato, da bi lahko ob pogledu nanj tudi ona uživala tako, kot ob pogledu nase uživa on sam. In tam zgoraj, v osrčju pojočih gora, res hoče, da ga Mojca vidi, kajti videla ga bo v barvah – Srečno, Kekec je bil namreč prvi slovenski barvni film.

Roboti

Roboti, posneti po 50 let stari noveli Roberta Sheckleyja (Robot, ki je izgledal kot jaz) in postavljeni v leto 2032, ko je ameriško-mehiška meja neprehodna in ko ceneno migrantsko delovno silo zamenjajo roboti, izgledajo kot epizoda, ki manjka v novi sezoni kultne serije Črno ogledalo. Charlie (Jack Whitehall) vse delo prepusti robotu, ki izgleda kot on – sestanke, opravke, tudi zmenke s puncami.

Chevalier

Leta 1789 – tik pred veliko revolucijo – v neki pariški dvorani koncertira Wolfgang Amadeus Mozart, Bruce Springsteen tedanje dobe, zato sprejema tudi glasbene želje. Nekdo v publiki si zaželi neki concerto. Aha, dahne Amadeus – in hoče začeti, ko ga prekine glas iz dvorane: se vam lahko pridružim? Na oder stopi moški in ko se obrne proti publiki (nam!), se izkaže, da je temnopolt. Amadeus se mu začne posmehovati (»temni tujec«). Iz njega se norčuje, kot da je Salieri. Moški enemu izmed violinistov vzame violino in začne se njegov violinski duel z Amadeusom, njun Duelling Banjos. Ko končata, Amadeus besno, začudeno, ljubosumno vzklikne: »Kdo hudiča je to!« Ne, ni Salieri, temveč Chevalier de Saint-Georges, Joseph Bologne (Kelvin Harrison Jr.), otrok z guadeloupske plantaže, sin bogatega plantažerja in najstniške sužnje, ki ga glasbeni talent pripelje najprej na akademijo, na kateri ga tepejo, brcajo, psujejo, žalijo in ponižujejo, potem pa v francoski jet-set, kjer se grofice in baronese – s kraljico Marijo Antoaneto (Lucy Boynton) vred – kar lepijo nanj. Joseph postane njihov Amadeus – direktor pariške kraljeve opere in avtor izgubljene opere, tako da lahko le fantaziramo. A tudi sam film nas prikrajša.

Nostalgija

Nostalgija je lep, brutalen film. Felice (Pierfrancesco Favino), 55-letni lastnik gradbenega podjetja, se po štiridesetih letih iz Egipta vrne v rodni Neapelj, da bi še zadnjič videl svojo – revno, pozabljeno, napol slepo – mamo (Aurora Quattrocchi), toda ko začne napol elegično, napol flâneursko postopati po četrti Rione Sanità, v kateri je odraščal (in srečuje ljudi, ki ga ne prepoznajo, ki so ga pozabili, ki so se mentalno premaknili drugam in ki jih je pustil zadaj), ga premaga nostalgija po dobrih starih časih, ki so, kot slišimo v Premingerjevi noir klasiki Padli angel (1945), tako dobri prav zato, ker so stari. V resnici pa so dobri stari časi prežeti z neprebavljenimi travmami, destruktivnimi skrivnostmi, dvoumnimi spomini, duhovi nelagodja, mučnostjo tuje domačnosti, umazanijo odraščanja. Ko duhovnik (Francesco Di Leva), socialni bojevnik, izve, da je Felice – zdaj musliman – mladostni prijatelj grizlijevskega kriminalca Oresteja Spasiana (Tommaso Ragno), alias Zlobneža, lokalnega kamorista št. 1, s katerim ga ne veže le prijateljstvo, temveč tudi kri, mu reče, naj odide in se ne vrača, toda nostalgija v nasprotju z maščevanjem, ki tekne hladno, tekne topla.

Barbie / Moški potrebujejo fantazme, da bi lahko uživali v patriarhatu

Ko zaslišite Straussovo simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra, najprej pomislite na Kubrickovo epopejo 2001: Odiseja v vesolju ali pa na Friedricha Nietzscheja, ki je to pesnitev navdihnil, toda zdaj se bo to spremenilo – ko boste odslej zaslišali simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra, boste najprej pomislili na Barbie. Vse skupaj se začne v puščobni, skaloviti, primitivni pradavnini, ko so imele deklice na voljo le eno samo igračo – dojenčka. Kar seveda pomeni, da niso imele veliko možnosti – družba je od njih pričakovala in terjala, da postanejo matere. Nobene kariere. Nobene zabave. Nobenih sekularnih užitkov. Le garanje. Trpljenje. In ta igrača je poskrbela, da so se s tem sprijaznile. In da so »materinstvo« sprejele kot svojo usodo. Edino usodo. Edini možni poklic. Potem pa se je pred njimi nenadoma pojavil karizmatični, spektakularni, prelomni monolit – Barbie (Margot Robbie), prva Barbie, generična Barbie, stereotipna Barbie. Toda njen nasmeh, njen glamur, njena stiliziranost, njena lepota, njeni modni dodatki, njeni outfiti in njena modernost so ženske vabile ven. Vsak dan je zabava! Uživajte!

Anja Mugerli / Pisateljica, ki se pogumno in večplastno loteva vprašanja družine

V začetku letošnjega leta je pri Cankarjevi založbi izšel njen drugi roman, Pričakovanja. V zgodbi o Jani in Primožu, paru, ki si želi otroka, odkrito spregovori o neplodnosti, umetni oploditvi in splavu, predvsem pa o tem, kako vsi ti postopki, posegi, pritiski in (neizpolnjena) želja po otroku zaznamujejo žensko telo in psiho. Pisateljica, lektorica in urednica Anja Mugerli (1984) je avtorica, ki jo odlikuje pretanjen občutek za slikanje medčloveških odnosov, psihologije likov in občutljivih, še vedno tabuiziranih tematik.

Disclosure: Alchemy

Dolgometražni albumi bratov Lawrence so za dosego uspeha vselej stavili na številna gostovanja visokoprofiliranih vokalistov in močen marketing, tokrat pa sta britanska prvaka stadionskega housa samozavestno izdala ploščo presenečenja, na kateri ne gostuje niti eno veliko ime. Dvojec tokrat torej ne skuša očarati z radijskimi hiti, temveč se ponaša z zbirko naspidiranih plesnih bangerjev, ki pa so večidel tako močno pocukrani, da pogosto preizkušajo meje dobrega okusa. Čeprav je naslovnica albuma detajlno izvezen gobelin, je v pomanjšani različici videti, kot bi ga izdelala umetna inteligenca, in takšna je tudi sama plošča: skrbno in mojstrsko sproducirana, a tako izrazito generična, da zveni skorajda anonimno.

nemanja: Voodoo Beat

Plesni drnec se nadaljuje! Hkrati se je zaokroženo sklenil, saj Voodoo Beat končuje »ezoterično trilogijo« albumov paradnega projekta puljskega glasbenika Luke Šipetića. Plošča je čista poletna žurka v zadnjih letih večkrat zaznane prakse neobremenjene kombinatorike svetovnih popularno »eksotičnih« slogov – od veseljaške cumbie prek karibskega basiranja, zahodnoafriškega gruva in anatolskega tripanja do prikupno sladkega tajskega popa in vesoljnega disca. nemanja se tu sploh še ne ustavi in tej nagužvani in na papirju nenavadni druščini proti koncu albuma doda še preverjeni drobec lokalne »ex-yu« tradicije synth-pop-rocka. Pisano, enoplastno in do ušes prijazno. »S tobom bi da đuskam ... ja!«

ANOHNI and the Johnsons: My Back Was a Bridge for You to Cross

Eden najmočnejših glasov sodobnega chamber popa po dobrih desetih letih moči ponovno združuje s svojo zasedbo The Johnsons, poimenovano po Marshi P. Johnson, sloviti aktivistki za pravice skupnosti LGBTQ, katere portret krasi tudi naslovnico albuma. To namiguje na sporočilnost plošče, ki se v desetih pretresljivo otožnih skladbah poglablja predvsem v tegobe in frustracije, s katerimi se Anohni kot trans ženska spoprijema v zadrti družbi. Album v kontekstu avtoričine diskografije pomeni dokaj radikalen zasuk: zaznamuje ga popoln odmik od elektronike, ki je v njeni glasbi nekoč igrala pomembno vlogo, saj tokrat z organsko zvočno paleto raziskuje predvsem estetiko vintidž soula, pogosto pa se spogleduje tudi z gospelom in bluesom.

Dominic Fike: Sunburn

Glasbena industrija v mladega glasbenika in igralca Dominica Fika polaga velike upe. Ko je floridski enfant terrible, malo starejši od dvajset let (med prestajanjem zaporne kazni) na platformi Soundcloud izdal zbirko lo-fi demotov, ki jih je posnel v hišnem priporu, so se zanj začele grebsti založbe velikanke. Iz licitacijske bitke je kot zmagovalka izšla Columbia Records, ki naj bi bila za novega varovanca odštela kar štiri milijone ameriških dolarjev.

Irvin D. Yalom in Robert L. Brent: Poklical bom policijo

Knjiga Poklical bom policijo je v angleščini kajpak izšla kot samostojna knjižica. Resda šteje le 41 strani, toda njena moč je tolikšna, da jo celo slovenska izdaja ne otopi.

Igor Karlovšek: Še sem živa

Igor Karlovšek (rojen leta 1958), po poklicu odvetnik in torej poznavalec pravnih zank in slepih peg zakona, se je v romanih ukvarjal s temnimi platmi tranzicije, s tem, kako so olastninili podjetja prek odvodnih firm iz tujine, kako so zadevo zabrisali in kako pobasali denar. Njegovo pisanje ni bilo le napeto, ampak zraven še poučno, predvsem v tistem delu, kjer je popisoval odpiranje bančnih računov v tujini in sorodne načine pranja denarja; zadeva je v hipu, ko so takšne obvode javno in glasno začeli oglaševati živine z vrha finančne uprave in bivši kaznjenci, izgubila aktualnost. Se preselila iz literature v javnost in nato v medije.