Darius Jones: fLuXkit Vancouver (its suite but sacred)

Saksofonist Darius Jones, eden pomembnejših predstavnikov nove šole newyorške scene nove muzike, streže z naročniškim projektom, ki ga je financiral umetniški center Western Front iz Vancouvra. fLuXkit Vancouver je srečanje Dariusa Jonesa in bobnarja Geralda Cleaverja z godalnim kvartetom, srečanje improvizacije s kompozicijo, srečanje domiselnosti s tradicijo ... To je eno tistih druženj, pri katerih je proces vsaj toliko pomemben kot končni izdelek, a v tega lahko vseeno brez težav zagrizemo brez predhodnih inštrukcij. Predvsem pa se muzičisti tukaj ne skrivajo za konceptom – procesom, saj je njihovo »igranje« preprosto osupljivo prepričljivo. Dodelano in povezano z bloki ohlapne svobode.

Goragorja: Monokrom

Bend z enim najboljših slovenskih imen vseh časov sestavljajo veterani briške alter scene, ki so me kot mulca po lokalnih luknjah vzgajali kot člani bendov Haron, Elodea in Frezzas. So prekaljeni muzičisti, ki se nikdar niso »profesionalizirali«, nikdar pa tudi niso nehali ustvarjati. To se odraža v njihovem sofisticiranem postmetalskem izrazju, kjer izstopajo kompleksno, a ne rigidno bobnanje ter epska, harmonično dodelana kitarsko-basovska sozvočja, pri katerih se bend suvereno izogne posnemanju velikanov. Monokrom, album brez pretenzij, plod neštetih ur v placu za vaje z ljudmi s skupno vizijo, odpira sezono domače kitarske bere na najvišji ravni. Nota bene: underground ne živi v Ljubljani, pač pa v Brdih in drugod na periferiji.

Lifecutter: Hollow

Ko govorimo o konsistentnosti in brezkompromisnosti v kontekstu s technom povezanih praks na tej strani Alp, ne moremo mimo jezdeca kovinske distorzije Lifecutterja. Ta nas že kakšno desetletje zalaga z vedno in vsakič markantnim izrazom, najpogosteje v utečeni navezi s Kamizdatom, saj je Hollow že njegov peti album za to domačo etiketo. Plošča se začne z namigom v smer nekakšnega electro IDM-a, a gre za finto, ki traja le nekaj minut. Sledi neizprosen in ravno prav razgiban drnec, ki brez popuščanja drži napetost vse do zadnjega posnetka, največ pa črpa iz klasične britanske šole resnobnega temačnega techna in industriala. Zverzirani udarci težke industrije.

Nicki Minaj: Pink Friday 2

Že pri singlu Barbie World, ki ga je Nicki Minaj skupaj z Ice Spice posnela za soundtrack največje in najbolj rožnate filmske uspešnice lanskega leta, se je zdelo, da je raperka dosegla ustvarjalno dno. A z novo ploščo Pink Friday 2, ki naj bi bila nadaljevanje njene prelomne plošče iz leta 2010, je zabredla še globlje in resno opozorila, da si naziva kraljica rapa preprosto ne zasluži več.

Igor Bašin, Marko Doles, Tomaž Zaniuk: Brez nagobčnika: Radio Študent že od 1969 

Ta je zgodovinsko gledano laboratorij medijskega ustvarjanja: če pogledamo imena, kdo vse je tam začenjal svoj curriculum vitae, je spisek fascinanten. V sami knjigi pogrešamo nekaj sistematičnosti, od časovne preglednice uredništev pa do imenskega kazala. A to lahko vzamemo tudi kot slog pisanja, ki pač sledi neformalnim okvirjem delovanja RŠ.

Judith Hermann: Doma

Naslov romana nemške pripovednice Judith Hermann (1970) zavaja ali pa namiguje, da je dom povsod, torej nikjer. Od prvega trenutka, ko se pripovedovalka, takrat še delavka v tobačni tovarni, predstavi, se izmika skupinskim delovnim ritualom in je do konca nedružabna. Premišlja, ali naj sprejme ponudbo, da bi iluzionistu rabila za žaganje na pol v čarobni skrinji in se mu pridružila na turneji na ladji za križarjenje, tem privilegiranem prostoru tujstva in nomadstva. Ves čas čutimo njeno izločenost. Nepripadnost jo spremlja tudi še, ko se preseli v bližino bratovega bifeja nekje na Severnem morju in pomaga pri strežbi in nabavi, kadar ni plaža opuščena in je samota še glasnejša in opaznejša na vsakem koraku. Čeprav se za družabnost trudi, na sebi lasten način.

Bela golobica

Ljubezen, ki je vredna sodobnega filma, očitno potrebuje »inspirativno« zgodovinsko kuliso, ki je je vredna – holokavst! Bela golobica, posneta po grafičnem romanu R. J. Palacio, avtorice Čuda (specialistke za forsirane naslove in osladno sladkobni young-adult kič), se dogaja v alzaškem mestecu, iz katerega nacisti leta 1942 deportirajo vse Jude – razen petnajstletne Sare (Ariella Glaser), ki jo reši in skrije sošolec Julien (Orlando Schwerdt). Ker ga je ohromila otroška paraliza, pomeni, da sta moralno izenačena – ona je žrtev nacizma, on pa žrtev »oskarjevske« redke bolezni.

Maestro

Bradley Cooper je rekel, da je dirigiranje za Maestra, film o slovitem dirigentu in skladatelju Leonardu Bernsteinu (Zgodba z zahodne strani), treniral šest let. Bolje bi bilo, če bi šest let treniral kajenje – Bernstein, ki ga igra Cooper, namreč nima ves čas v roki dirigentske paličice, temveč cigareto, a drži in kadi jo tako, kot da ni še nikoli kadil. In kot da le fejka. Varno kajenje. Razumete: Cooper ni kadilec. Pa tudi – ne spodobi se. Kajenje je politično nekorektno. In tu je problem: v Maestru je vse varno. Politično korektno. Nobenega tveganja. Bernstein je biseksualec, ali bolje rečeno – poročen gej. Toda svojih ljubimcev se praktično ne dotakne. Tako so gejevske prizore snemali pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Razumete: Cooper ni gej, zato ne more »predaleč«. Zakaj bi iritiral »svojo« publiko? Okej, z enim ljubimcem, mladim klarinetistom, se ravno nameni poljubljati, a ga žal preseneti žena, kostariška igralka Felicia Montealegre (Carey Mulligan), tako da potem iz vsega skupaj ni nič. Prekleto! Se žena loči? Ne, kje neki – Felicio je že davno ustavil. In ustavila je ni njegova homoseksualnost, temveč njegova toksičnost – njegov šovinizem, njegov seksizem, njegov patriarhalni fašizem. Vse mora biti podrejeno njegovi ustvarjalnosti, njegovi umetnosti, njegovemu skladanju – njegovemu dirigiranju.

Nočno kopanje

Predstavljajte si, da je noč in da ste v bazenu, na nočnem kopanju, in to sami, scela in povsem sami, nikjer nikogar – raj! Ves bazen je vaš! Toda od raja do pekla je le korak. V bazenu ste namreč nemočni – skoraj goli, nikoli dovolj hitri, težko se premikate, vaše noge so težke, ne morete pobegniti in ko se potopite, nikoli ne veste, kaj se dogaja zunaj. Nekaj vidite, a ne veste, kaj. Če sploh kaj. In vsi tisti odtoki! Ne, to ni za otroke! Kot da je za odrasle.

Zlo ne obstaja

Kapitalizem in narava ne gresta skupaj. Ne, ne moreta sobivati – kapitalizem komaj čaka, da požre naravo. Več ko je požre, večji so profiti. V japonskem filmu Zlo ne obstaja, ki ga je posnel Ryusuke Hamaguchi, avtor filma Drive My Car, to izkusita oče in osemletna hči, Takumi (Hitoshi Omika) in Hana (Ryo Nishikawa), ki živita v idilični vasici sredi gozda, kjer nabirata drva in divji wasabi, vodo pa zajemata naravnost iz studenca. Tam – v tej metastazi Krasinskijevega Tihega mesta – je tako mirno in nestresno, da v glavnem molčita. Da ne bi zmotila narave. In svojega zena. Svoje ekstaze zasebnosti. Takumi in Hana poznata vsa drevesa, vsa njihova imena – gozd je njun. Tu in tam ju »prebudi« le kak lovski strel. A lovski strel je vedno simptom – in metafora kapitalističnega posilstva narave.

Šterkijada

V sodobnih slovenskih filmih razpadajo družine, v Šterkijadi pa družina noče in noče razpasti, a bi morala. Igor Šterk je posnel avtobiografijo – zgodbo o svojem odraščanju ob slovitem morjeplovcu Juretu Šterku (Janez Škof), otročje entuziastičnem, maničnem fabulistu s toksično, nasilno hrbtno stranjo. »Igor, pejt na kolena, da te ne bo pretepu,« panično vpije mama Vojka (Silva Čušin), ko mali Igor (Tito Novak) izgubi rokavico. »Mulc, nimamo denarja. Naše stvari je treba pazit,« vpije Jure, mojster iluzij (»gusar«), lisjak (za svoje morjeplovske podvige vedno najde sponzorje), populist (med desetdnevno vojno hoče na prvo linijo fronte) in mislec (»Lahko greš jadrat okrog sveta kot ateist, ampak nazaj ne prideš tak«), ki vse podredi svoji obsesiji, svojim »zgodovinskim« jadranjem (prvi Slovenec, ki je preplul svet ipd.), pri čemer ne izbira sredstev.

Tosja Flaker Berce / Režiser in scenarist, ki je z režijskim prvencem ponudil svež pogled na mladinski film

Konec preteklega leta je turnejo po domačih kinematografih začel njegov celovečerni prvenec Kaj pa Ester?, mladinska komedija, ki je navdušila z duhovitostjo, svežino in močnim vizualnim avtorskim pečatom. V njem se je režiser in scenarist Tosja Flaker Berce (1987) zavestno poigral s srednješolskimi stereotipi in klišeji, hkrati pa filmu s prepričljivo igro kopice nadarjenih mladih igralk in igralcev, humornimi zapleti in drobci magičnega realizma vnesel svoje življenje. Za nekaj »hajpa« okrog filma je gotovo poskrbelo tudi dejstvo, da v glavni moški vlogi nastopa Bojan Cvjetićanin, frontmen neskončno priljubljenega benda Joker Out, ki pa ga režiser pred snemanjem sploh ni poznal. »To je bil moj življenjski cilj – imeti film v kinu,« pravi. »Naslednji cilj pa je posneti še boljši film.«

Matmos: Return to Archive

Kaj je tokrat semplal legendarni dvojec Matmos? V njegovem bogatem opusu eksperimentalnih ekscesov najdemo denimo igrive manipulacije z zvočnimi posnetki centrifugiranja pralnega stroja, tokrat pa sta veterana semple črpala iz arhiva založbe Folkways Records, nepridobitne glasbene založbe muzejske institucije Smithsonian. Iz bogatega etnomuzikološkega arhiva glasbe in zvočnih kolažev z vseh koncev sveta sta si izbrala terenske posnetke narave in laboratorijskega dela, ki so nastali v petdesetih in šestdesetih letih, in jih uredila v skrbno koordinirani kaos. Žal je konkretnejših komadov, kjer se podivjani rafali zvokov sestavijo v oprijemljivejše groove, tokrat le za degustacijo, zato lep del albuma zveni kot kakšna intenzivna ASMR-kompilacija.

Durand Jones: Wait Til I Get Over

Duranda Jonesa poznamo kot pevca in frontmana ene tistih zasedb sladko-mehkega retro soula, ki jim je uspel preskok v srednjetok. Sedaj minus The Indications streže s samostojnim prvencem, nostalgičnim poklonom rojstni Louisiani, odraščanju na vlažni sopari ameriškega juga. Wait Til I Get Over je ne ravno surova, zato pa opazno bolj zrnata in nežno distorzirana plošča od Jonesovih kolektivnih pustolovščin s skupino. Je čisto pravi klasični soul s pravšnjim odmerkom gospela v dobesednem pomenu vrinkov mogočno povzdigujočih zborovskih napevov in oprijemljivih orgelskih spremljav. Odločen prispevek mojstra, ki zapovedi žanra preprosto obvlada na prav vsakem koraku.

Daft Punk: Random Access Memories (Drumless Edition)

Če bi kdo podeljeval nagrado za najbolj odvečno ploščo leta, bi bil z njo nedvomno ovenčan legendarni, zdaj že razpadli elektronski dvojec Daft Punk. Francoska pionirja sta ob deseti obletnici izida zadnjega albuma izdala novo različico te sodobne klasike, ki je sicer do potankosti enaka izvirniku, le da v njej, kot jasno namigne (pod)naslov, ni bobnov ali kakršnihkoli drugih perkusivnih elementov: producenta sta odstranila celo zvok metronoma, ki se je za hip pojavil v izvrstnem bangerju Giorgio by Moroder! Čeprav peščica skladb v novi minimalistični preobleki dobi neki nov šarm spokojnosti in si pusti malce bolj zadihati, večini aranžmajsko oskubenih komadov, predvsem disko-pop hitom, ki jih na albumu ni malo, odsotnost ritmične sekcije še zdaleč ne laska.