21 Savage: american dream

V Londonu rojeni prvoligaš atlantske trap scene se s samostojnim albumom vrača po dolgem obdobju vesoljnih uspehov z gostujočimi verzi: megahit Sorround Sound, ki sta ga predlani posnela z J.I.D.-jem, še vedno vztraja blizu vrha Billboardove lestvice komadov, največkrat predvajanih na TikToku. Dolgometražec presenečenja pusti mešane občutke: produkcija, ki tokrat pogosto uporablja soulovske semple vintidž narave, je večidel vrhunska – seveda ponovno izstopajo beati, ki jih je podpisal Metro Boomin –, teksti in flowi so preveč repetitivni, da bi naša pozornost vztrajala vseh 15 dokaj monotonih skladb, vtisa pa še zdaleč ne popravijo medli prispevki gostujočih vokalistov, ki jih 21 Savage (kljub nekaj zares vprašljivim verzom) vse po vrsti odločno zasenči.

a.s.o.: a.s.o.

Prvenec avstralskega dua vas pelje v Bristol na začetku devetdesetih let, kjer sta se kalila Portishead in Massive Attack, v zadimljene chill out sobe na rejv partijih, kjer je folk iz telesa izganjal presežne substance, in na psihedelične DJ-sete pokojnega Weatheralla, ki so mu bili blizu tovrstni »omotični« zvoki. Gre za stiliziran, predhodnikom zvest hommage, musique noire za globoko noč, alternativni soundtrack za Lynchev Modri žamet oziroma »sanje o čudnih željah« in tipični »revival album«, ki pa ga odlikujeta fatalni ženski vokal in zaokrožena dramaturgija. Eterična, hrepenenja polna muzika, ki bo zrajcala fene Julee Cruise, skupine Beach House, Lane Del Rey in sorodnih nepoboljšljivih romantikov.

Surya Botofasina, Nate Mercereau, Carlos Niño: Subtle Movements

Trojka Botofasina-Mercereau-Niño je pozornost zbudila zaradi intenzivnih zaslug pri nastanku lanskega (blasfemično neraperskega) prvenca Andréja 3000. Občasna sodelovanja sedaj povezuje v zračni album nevsiljivo zibajočih valov nežno šepetajočega nabora zvokov. Prepoznavno kalifornijski štih ambientalne muzike spodobno razvlečenih posnetkov nas (tudi z redkimi hipijevskimi napevi!) že skoraj vljudno vabi k bosim sprehodom v naravi, v najbolj nasičenih delih pa gradi prepričljiva razpoloženja sanjave zamaknjenosti in – če kdaj zavijete v to smer – duhovnega sproščanja. Premiki, ki bi ob najmanjšem povečanju odmerka subtilnosti na trenutke že obstali na mestu.

Nejc Pipp: Entropy

V prvem letu koronske krize je mladi škofjeloški pevec in producent diskretno stopil na domačo sceno z izdajo Ulyssesa, ki se je gibal nekje na meji med »zapohanim popom in intimnim R & B-jem s tipično britansko melanholično naravo«. Obeti so bili veliki, single je pograbil Val 202, a si je Pipp raje vzel še nekaj let za dodelavo izraza, preden je v svet poslal prvo pravo ploščo. Kot predhodnik je tudi ta delno plod sodelovanja z multiinstrumentalistom Krištofom Pogačnikom, na njej pa gostujeta še Ian Pirc (saksofon/flavta) in Ajda Pogačnik (klaviature). Prvenec, ki z naslovom namiguje na notranji nered, negotovost, nestabilnost, nepredvidljivost, lahko v domačem prostoru, v smislu naslanjanja na progresivni pop, eksperimentalni R & B in ambient, primerjamo s prvo ploščo zasedbe YGT iz leta 2015. A zdi se, da je Entropy, verjetno po naključju, tudi nekakšen zapozneli slovenski mežik milenijski uspešnici Blonde (2016) ameriškega zvezdnika Franka Oceana.

Massimo Recalcati: Učna ura: zagovor pedagoškega erosa 

Knjiga za tiste, ki učijo, in za one, ki bi se učili. Jasno, da je trdo branje, saj je utemeljena na lacanovskih konceptih, s katerimi se loteva fenomena učenja. Nekoč je dominirala Ojdipova šola, v kateri je avtoriteta producirala nekritično poslušnost, moderna Narcisova šola pa je prinesla iluzijo o neomejenem in brez truda dosegljivem znanju, v kateri je postal učitelj motnja proti podatkovnim računalniškim zbirkam. A kaj je pravzaprav učenje? Zgolj prenos znanja iz knjig in znanja predavateljev na učence? Tak sistem proizvaja le plagiate, njegov antipod je sokratska metoda, ki med učitelja in šolarja postavi zev, ta pa slednjega spodbudi, da poišče svoje znanje. Šele učiteljev zgled lahko podžiga željo po znanju, po rušenju predsodkov in odpiranju novih svetov. A te ni brez transferja in erosa, v katerem učitelj v otroku prebudi željo, ki učenca premakne, ga aktivira. In ne brez muke, travme, kjer namesto hedonizma in nediscipline prevlada strast po spoznanju.

Irene Solà: Pojem in gora pleše

Pojem in gora pleše katalonske pesnice in pisateljice Irene Solà (1990) je nenavadna, z glasovi prepredena, poetična in malo tudi iracionalna zbirka fragmentov, ki so spisani skozi različne glasove, od katerih so nekateri nenavadni in jim sprva težko določimo izvor. V množini spregovori dejavno in misleče v gromu, ki trešči v nož možaka, medtem ko ta rešuje zapleteno govedo, pa črne trobente s svojim kolektivnim in za individualno povsem ignorantskim glasom. Do besede pripusti tudi psice in gorsko verigo, Pireneje, ki se spominja svojega nastanka in iz večnostne perspektive zre na mizerijo spodaj, na smrti in tegobe zakotja.

Finestkind

Tale pomorska družinska saga (skoraj Vojna zvezd na ribiški ladji), v kateri novoangleška ribiča, Ben Foster in Toby Wallace, sicer stravmatizirana polbrata, zaradi zadolženosti, mačističnih kapric, masivne odtujenosti in spleta nesrečnih kapitalističnih okoliščin sprejmeta pošiljko droge, izgleda tako, kot bi bila posneta pred tridesetimi leti (kot bi Vihar vseh viharjev srečal L. A. zaupno), videti pa se jo splača le zaradi replike, ki jo izreče nergavi, upehani, melanholični, na smrt bolni, a še vedno dobro zasoljeni Tommy Lee Jones, morski Darth Vader: »Živiš, umreš, šteje pa to, kar je vmes.« (Amazon Prime Video & Paramount+)

Fingernails

Film Fingernails, v katerem takoj na začetku izvemo, da se srčne težave najprej pokažejo na nohtih, se dogaja v retro sedanjosti – ni laptopov in mobilnih telefonov, vidimo le vinilke, slišimo le stare pesmi, recimo Total Eclipse of the Heart ali Only You. Toda znanost je izdelala test, ki lahko pove, ali sta si moški in ženska usojena – ali sta torej perfect match. Učiteljica Anna (Jessie Buckley) in Ryan (Jeremy Allen White) sta si. Tako je pokazal test. Konec negotovosti. Konec ločitev. Juhej! Toda ko ju vidimo, hitro ugotovimo, da si nista povsem usojena – med njima ni ognja, malo si lažeta, ni poljubov, drug ob drugem se dolgočasita, pod tušem se skupaj le še tuširata, še celo gledanje televizije ju ne razvname več (on v skupnem izdelovanju lončene posode – citatu najerotičnejšega prizora iz Zuckerjevega Duha – ne vidi »smisla«). Kaj ju je ločilo, je na dlani: ker ju je znanost »usodno« povezala, mislita, da jima ni treba ničesar več narediti, ljubezen pa je delo – fantaziranje, ljubosumje, skakanje v neznano ipd. Ker sta si znanstveno »usojena«, se jima z ljubeznijo ni treba več ukvarjati. Lahko se prepustita rutini. Na ljubezen jima sploh ni treba več misliti. Ljubezen pa je natanko to – hrana za razmišljanje. Na srečo Anna izgubi službo v šoli in se zaposli prav na Ljubezenskem inštitutu (vodi ga Luke Wilson), potemtakem tam, kjer opravljajo – precej analogne, no, komično analogne – teste, ki povejo, ali se partnerja res ljubita in ali sta res perfect match, to pa storijo tako, da partnerjema z enega prsta potegnejo noht, kar je boleče, grozljivo, morbidno, grizlijevsko, a ljubezen je tortura, body horror.

Čebelar

Filmi, v katerih igra Jason Statham, izgledajo tako, kot da jih je režiral Jason Statham. Ja, izgledajo avtorsko – kot delo avtorja. Vedno ista – za lase privlečena – premisa, vedno isti – absurdni – poudarki, vedno iste – pompozne – obsesije, vedno iste – mačistične – replike, vedno ista nezgodba, vedno isti klišeji iz vzporednega sveta. Statham, itak tudi žanr zase, je vedno postmoralni, postpolitični in postlogični ubijalski stroj, ki komaj čaka na dober razlog za jezo, maščevanje in sarkazem. V Čebelarju igra Adama Claya, upokojeni poklicni morilec (kot bi padel iz Morilske elite), zdaj osamljenega čebelarja iz Massachusettsa, ki ima zlato sosedo (Phylicia Rashad), dobrodušno in dobrodelno učiteljico, za katero bi naredil vse – in hekerji, ultimativni bad guys, mu dajo priložnost, da zanjo res naredi vse.

Adamant

Ko se začne Philibertov doku, ki je v Berlinu pobral glavno nagrado, zlatega medveda, vidimo in slišimo Françoisa, ki na barki Adamant, zasidrani v Seni, v centru Pariza, poje La Bombe humaine (Človeška bomba), hit francoskega benda Téléphone. In poje ga odločno in strastno, napeto in originalno, strmo in neustrašno, z zrnom in iskro – kot da ga je sam napisal. Kot da ga je napisal po svoji zgodbi. Kot da poje o svoji notranji bombi. La Bombe humaine postane nekaj osebnega, nujnega, bistvenega – detonacija opolnomočenja.

Orgiastična kostumirana socialistka

Lanthimosov film – radikalen original, posnet po romanu Alasdaira Graya – je zgodba o ženski, ki se neustrašno prebija skozi življenje v sprevrnjenem svetu, in moških, ki izgubljajo kontrolo nad njo. Saj bi jo ustavili, če bi vedeli, kako. Represija in toksičnost sta premlačni. In protagonistka, Bella Baxter (Emma Stone), je spočetka povsem nesvobodna, »nesrečno bitje«, suženjska in mehanična laboratorijska kreacija, »moderna Prometejka«, »pretty little retard«, frankensteinovski eksperiment dr. Godwina Baxterja, njenega »norega«, a grotesknega, deformiranega in spolno impotentnega Boga. Telo noseče viktorijanke, ki je naredila samomor, je kirurško »zlepil« z možgani njenega nerojenega otroka.

Sari Valenci / Modna oblikovalka, ki ne pristaja na dolgočasna oblačila

Pastelno rumena, roza in modra, plastenje, kombinacija različnih karirastih vzorcev in celo motiv mačke in konja – s svojo najnovejšo modno kolekcijo je oktobra na Ljubljanskem tednu mode LJFW navdušila mlada modna oblikovalka Sara Valenci (1990), ki deluje pod modno znamko SARIVALENCI. Imaginativna in drzna kolekcija se poigrava s kontrastom med uniformiranostjo pisarniške mode ter bogastvom, rokokojsko prenasičenostjo in prekomernostjo po navdihu Marije Antoanete. Z nespornim talentom je oblikovalka nekaj mesecev prej prepričala tudi žirijo dogodka My Global Fashion Award – lani junija je namreč v Savudriji prejela nagrado za vzhajajočo zvezdo modnega oblikovanja. V zadnjem času redno oblikuje tudi modne oprave za pevko Senidah, za katero pravi, da je »prava kameleonka in ji nič, kar ji oblečem, ni preveč čudno«, kar izredno ceni.