Ema Kobal / Vizualna umetnica, ki ji risanje pomeni najbolj naraven izraz

Če ste se predlansko poletje sprehajali mimo Cankarjevega doma, ste zlasti v večernih urah, ko se je spustil mrak, na njegovi fasadi zagotovo opazili velik mežikajoč obraz. Preprost stiliziran nos, usta in premikajoče se oči so tvorili štirimetrsko svetlobno instalacijo Opazovalec, ki jo je Ema Kobal (rojena je leta 1997), študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, pod mentorstvom profesorja Saše Sedlačka postavila v okviru Svetlobne gverile. Čeprav je instalacija, ki je kasneje potovala še na Švedsko, eden njenih najvidnejših projektov, se mlada ustvarjalka izraža predvsem z risbo, ilustracijo in grafiko.

Eating Sports: Giorni Sportivi

Bendi danes radi bluzijo o transžanrskosti, a redkokateri zares presega formulaičnost. Razmeroma frišna goriška formacija s člani iz zasedb Etceteral, Kombo C in Kavasutra na prvencu dokazuje, kako lahko sledeč načelom jazz-rock/fusion bendov sedemdesetih let ustvariš godbo, ki je sveža, predvsem pa prekleto zabavna. Pretežno instrumentalne skladbe, ki jih občasno presekajo kolektivni vzkliki, prijetne harmonije ali zajebantski verzi (»Dej gor masku, kje maš masku?!«), zaznamujejo razposajeni aranžmaji, impro momenti, iskrivi kitarski dialogi, poliritmije, domiselna raba semplerja in sinta. Resni godci s finim smislom za humor, ki po izrazni širini konkurirajo fejmičem iz benda KGLW, a so nekoliko bolj »kaučičevsko odpiljeni«.

Adrian Marth & Diana Berti: Crystal Ball Visions

Za tretjo izdajo domače založbe KRI sta moči združila barcelonski mojster mrke plati italo diska Adrian Marth in italijanska EBM-producentka Diana Berti. Z velikansko floto vintidž strojne opreme sta posnela kratko zbirko umazano distorziranih in, blago rečeno, zloveščih synth džemov, ki – kakor sta zgovorno zapisala založnika – zvenijo, kot bi italijanski klasik grozljivk »Dario Argento ob treh zjutraj vstopil v temačen klub«. Čeprav na tej izrazito retronostalgični plošči ne boste našli kakšnih pretiranih presenečenj, saj se dokaj neposredno sklicuje na dediščino synthovskih mračnežev osemdesetih let, gre za dobrodošel prispevek h konsistentno čvrstemu opusu založbe, ki Ljubljano suvereno postavlja na svetovni zemljevid sodobne (dark)wave produkcije.

Aphex Twin: Blackbox Life Recorder 21f

Prvi kult elektronske muzike zadnjega tridesetletja se z novo založniško potezo oglaša po petih letih. V vmesnem času je Richard D. James razvijal različno programsko opremo, novi EP njegovega paradnega projekta Aphex Twin pa je od zadnjega (Collapse) manj agresiven, živčen in divji, zato pa še zmeraj nemiren in temačen. Blackbox Life Recorder 21f je druženje oprijemljivo razpršenih in prepletenih mutacij ritmičnih prevalov in hladno privlačnih, na trenutke atmosferično razvlečenih synthovskih melodij. Precej klasičen Aphex torej, paradoksalen v večnem drobljenju repeticije, pri kateri niti dva koščka nista med seboj enaka. Brezhiben, mojstrski in visokodinamičen ujetnik žanra, ki ga je James ustvaril lastnoročno.

Različni izvajalci: Grounded Compilation – Peace

Ljubljanski festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded, ki bo letos potekal od 24. do 26. avgusta, po zgledu nekaterih tujih festivalov à la Unsound predstavlja svojo prvo kompilacijo, ki prinaša 25 produkcij domačih, regionalnih, srednjeevropskih in svetovnih imen, dejavnih v sodobni klubski, elektronski, eksperimentalni in (hyper)pop glasbi ter zvočnem oblikovanju. Poleg dobrodelnega in aktivističnega vidika kompilacije Mir, ki je namenjena podpori ukrajinske vojske LGBTIQ+, je njen pomen za domačo sceno predvsem združitev ustvarjalk in ustvarjalcev z različnih koncev sveta, ki si delijo sorodno glasbeno senzibilnost. Imena, vključena na kompilacijo, tako ali drugače povezujemo s festivalom, saj so bodisi že nastopila na njem bodisi nastopajo letos ali pa so z organizatorkami festivala povezana zaradi preteklih klubskih prireditev.

Sylvain Tesson: V sibirskih gozdovih

To je pred desetletjem storil francoski pisatelj in alpinist Tesson. Pol dneva hoda do prvega soseda, več kot sto kilometrov do prve vasi. Kritiki so knjigo pospremili z opisi, da je šel iskat samega sebe. Kar seveda ne drži, na koncu epopeje je bil tak kot na začetku. Sam avtor ponudi bolj ciničen odgovor – bil sem v zaostanku z branjem, pa sem moral to nadoknaditi. In priloži seznam 60 knjig, ki jih je skupaj s konzervami in opremo pripeljal v tajgo. Toda da bi si tam izbral le bralni kotiček? Jasno, prva je bila divjina – minus 35 februarja, minus 10 še na začetku maja in osrednji junak globoko zamrznjeno jezero, veliko za poldrugo Slovenijo. Tam drsanje ni športni užitek: ko od raztezanja poči led, nastane v njem 50 metrov dolga razpoka; ko je prek njega zapihal silni veter, se bi znašel na drugi strani, če bi po njem ne racal globoko sklonjen. Drugače pa sekanje drv, vzponi na gore, branje; znanilec pomladi ni zvonček, ampak zbujeni medved. Utaplja se v bogastvu neskončnega časa. Da ne bi trpel, manično piše; ko ne gre več, so tu zaloge vodke in tobaka. Luksuz je savna. Ko kdaj mimo prikolovrati Sergej, ne potrka, ampak plane v kočo. Prideta pomlad in poletje, ko drsalke zamenja s kajakom; pozimi je edina stalna obiskovalka sinica, zdaj ima ob sebi par mladih psov. Prehodi so abruptni – 48 ur majske nevihte in valovi odnesejo ledene plošče v nepovrat. Ko se pri vratih pojavi holandski turist, mu v zameno za skodelico čaja pusti izvod teden starega Herald Tribuna. Dogodek je tu iz drugačnih snovi.

Peter Božič: Ko oblasti sploh ni

Peter Božič (1932–2009) je bil eden stebrov slovenskega modernizma. Močan glas je prispeval s svojo deziluzijo, ki jo je doživel ob izkušnji delovnega taborišča v bližini Dresdna, ko se je v mestu zaradi zavezniškega bombardiranja talilo jeklo in steklo, še bolj zaradi popolnega razpada vrednot in vsakršnih etičnih standardov med vračanjem taboriščnikov in delovnih obveznikov iz rajha na njegovo obrobje, kar je popisal v svojem najbolj izdelanem in pretresljivem romanu Očeta Vincenca smrt (1979). Vse to ga je zaznamovalo in z Lojzetom Kovačičem, prišlekom, izgnanim zaradi slovenskega rodu iz Basla in potem tu prepoznanim za tujca, Nemca, sta začetnika moderne pisave. Kovačič z neposredno in neprizanesljivo introspekcijo, Božič z marginalnim eksistencializmom in absurdizmom ter večnim dvomom o realnosti. Marginalnim zato, ker je kljub službam živel na socialnem obrobju, napol klateško, in o teh letih je nastalo nekaj njegovih najudarnejših romanov, o brezdomcih, obiskovalcih bifejev, prelivanju med družbenimi vlogami, ki jih ogroženi preigravajo pred oblastjo.

Follow Her

Jess (Dani Barker), nesojena vplivnica, se preživlja kot igralka – v svojih filmih. V njih nastopajo tudi različni moški, njeni kvazitinderski »dejti«, a tega ne vedo – ja, nimajo pojma, da jih med izpolnjevanjem njihovih skrivnih želja skrivaj snema in da nastopajo v njenih spletnih komičnih »porničih«. Da ne bi imela problemov in da bi njen kanal, ki ni brez fenov (naročnikov, konzumentov, voyeurjev), mirno prosperiral, njihove obraze zamegli. Potem pa se vse zaplete, ko se obraz nekega moškega – njene žrtve – nepričakovano in nehote za hip odmegli. Jess končno zadene tombolo – končno je viralna. Potem pa se odzove na mali oglas, ki bi ga morala ignorirati – čedni, sladki, šarmantni mladenič (Luke Cook) hoče, da mu z igranjem vlog pomaga pri pisanju scenarija (za erotični triler). Tip je očiten, a Jess je opolnomočena (še toliko bolj, ker računa, da ji splet jamči varnost), zato si misli: »če sem obrnila druge moške, bom tudi tega!«. Vi si mislite: »oh, žrtev!«.

Grad strahov

Samohranilka (Rosario Dawson) in njen sin (Chase W. Dillon) ugotovita, da v stari neworleanški graščini, ki stoji na nekdanji plantaži in v katero se preselita, straši – njun boj s temi duhovi je nekaj osebnega. Na pomoč jima priskočijo duhovnik (Owen Wilson), turistični vodnik (LaKeith Stanfield), medij (Tiffany Haddish), profesor zgodovine (Danny DeVito) in kristalna glava vedeževalke (Jamie Lee Curtis) – njihovo »izganjanje« duhov je prav tako nekaj osebnega, še toliko bolj, ker se izkaže, da tam notri za paranormalni direndaj skrbi 999 duhov. Toda Grad strahov, posnet po sloviti disneylandski atrakciji, je totalno brezoseben. In brezdušen. »Strašen« pa je le toliko kot film Pri Addamsovih, le da ni niti približno tako duhovit.

A Thousand And One

Ko Inez (Teyana Taylor) na začetku devetdesetih let po letu in pol spustijo iz ječe (Rikers Island), se vrne v Harlem, geto hladnega, divjega, kompetitivnega Giulianijevega New Yorka, ki jo sili v hitre, impulzivne, drastične odločitve, tako da obtiči v brutalnem, nevarnem, prekarnem, gentrificiranem, neoliberalnem polsvetu kapitalizma, v katerem ljudje drug drugega zapuščajo, in ki od nje terja številne talente in še številnejše tehnike preživetja (z materinskim nagonom vred), še toliko bolj, ker sina (najprej ga igra Aaron Kingsley Adetola, kasneje Josiah Cross), ki si ga socialno ni mogla privoščiti, in ki je pristal v reji, preprosto odpelje (okej, ugrabi), ga taktično preimenuje in potem z njim živi pod radarjem, v globoki ilegali, povsem razlaščeno, diskriminirano, marginalizirano in deprivilegirano, a odločno, angažirano, energično, jezno, vztrajno, uporno in neumorno, z revolucionarno željo po boljšem življenju.

Diler, zvodnik in prostitutka stopijo v bar – in odkrijejo največjo zaroto vseh časov

Diler, zvodnik in prostitutka stopijo v bar – in odkrijejo največjo zaroto vseh časov. Fontaine (John Boyega), Slick Charles (Jamie Foxx) in Yo-Yo (Teyonah Parris) v podzemlju nekega distopičnega, getoiziranega, gentrificiranega mesta odkrijejo tajni laboratorij, v katerem belska kabala, stvariteljica »bele substance«, eksperimentira z nadzorovanjem, obvladovanjem in discipliniranjem – peklenskim pomarančenjem – črncev.

Nitz / Didžej, producent in organizator, ki krmari med klubsko in ambientalno elektroniko

Tine Vrabič, ki ustvarja pod psevdonimom Nitz, je eden ključnih akterjev ljubljanske podzemne scene. Že dobrih petnajst let je njen nepogrešljivi del – kot didžej, producent in organizator različnih glasbenih dogodkov, klubskih in ambientalnih, v zadnjih letih pa tudi kot pedagog: s polno paro se namreč posveča izobraževanju mladih upov, s katerimi na tedenskih delavnicah deli svoje znanje s področja produkcije elektronske glasbe.

Paris Texas: Mid Air

Paris Texas, naglo vzpenjajoče se ime zahodnoobalnega rapa ima po radikalni slogovni preobrazbi več skupnega s punkom kot s hiphopom. Dvojec producentov in raperjev Louieja Pastela in Felixa je nase resno opozoril že z malimi ploščami, z dolgometražnim prvencem Mid Air pa suvereno zacementira svoj status enega najvznemirljivejših izvajalcev, ki rap in trap spajajo s kitarsko muziko. Ne oziraje se na aktualne trende, ki v tem kontekstu v hiphop navadno vnašajo predvsem elemente metalske in emo glasbe, Paris Texas poseže zlasti po čvrstih (post) punkovskih baslinijah in preprostih, minimalističnih, a udarnih elektronskih beatih, ki zares lepo laskajo dvojčevemu surovemu rapanju in uporniškim besedilom. Izjemno prepričljiv prvenec, ki ogromno obeta.

Marc Ribot’s Ceramic Dog: Connection

Ameriški brenkar in pogost obiskovalec naše strani Alp Marc Ribot se v zadnjem petnajstletju pogosto zadržuje v formaciji trojca Ceramic Dog. Njegov peti album je na trenutke prijetno divja, v celoti pa raztreseno in privlačno nepopolna ura zgodovine rocka, ki ohlapno, a nedvoumno vleče nit od bluesa prek rock ’n’ rolla in heavy metala do postpunka in prostega jazza in ki zaradi preprostih (političnih) parol zveni nekoliko zastarelo. V njej odzvanjajo spomeniki od Muddyja Watersa prek Chucka Berryja in Jimmyja pa vse do skupine Black Sabbath, za konec pa od nikoder udari še ljubko razštelano cumbio. Zabavno poslušanje, ki pa ne bo povzročilo opaznejše udrtine na diskografskem opusu prve avantkitare newyorške scene.

Black Milk: Everybody Good?

Detroitska rapovska dvoživka na novem albumu ponovno dokaže, kar je v preteklosti že ničkolikokrat: Black Milk je mojstrski producent in ne ravno izjemen emsi. Naredi-sam fleksibilnež tokrat sicer (ob pomoči peščice najemniških glasbenikov) prožno širi svoj besednjak – Everybody Good? je hibrid, ki zveni skoraj kot bendovski izdelek, saj ga dopolnjujejo izjemno razdelane, v živo odigrane basovske linije, tu in tam pa tudi kakšen klaviaturski vložek. Sicer ponovno osupljivo brezhibno tehnično izvedbo in domiselne ritmične hakeljce nekoliko pokvarijo (ne prvič!) z mehčalcem oprani refreni, ki ploščo vlečejo v smer popevkarskega novega soula in r & b-ja. Neizstopajoče.