Tyler The Creator: CHROMAKOPIA

Odločitev Tylerja The Creatorja, da osmi album izda v ponedeljek zgodaj zjutraj in s tem grobo prekrši eno od božjih zapovedi industrije, po kateri tako rekoč vsi dolgometražci pri založbah velikankah izhajajo ob petkih, ni imela nikakršnih negativnih učinkov na glavno merilo uspešnosti – prodajo. Vse kaže, da bo CHROMAKOPIA njegov komercialno najuspešnejši album doslej, saj je ekspresno osvojil vrhove referenčnih lestvic. Tokrat je na primer prvič na vrhu britanske lestvice. Posebno sosledje dogodkov pa je spodbudila novica, da je kalifornijski raper z vrha Spotifyeve lestvice takoj po izdaji albuma izrinil Taylor Swift, ki je tam kraljevala večino letošnjega leta. Swiftieji niso ostali brezbrižni in so ga začeli obtoževati zaradi vulgarnega besedičenja v preteklosti, Tyler pa je na promocijskem nastopu odgovoril, da »se rasistične riti Swiftiejev jezijo name zaradi starih besedil ...«

Plutarh: Spisi o živalski psihologiji

Da so njegova dela med najbolj ohranjenimi iz antike, ni naključje. Povzemali in prepisovali so ga številni, saj je imel občutek za izbiranje intrigantnih tem, kot denimo – Kako se lahko človek okoristi s sovražniki? in O pravilnem načinu poslušanja.

Isaac Asimov: Temelji I–III

Ameriški pisatelj in profesor biokemije na Univerzi v Bostonu Isaac Asimov (1920–1992) je Temelje najprej izdajal sproti, kot serijo kratkih romanov, osredotočenih na propad imperija, katerega krize spremlja več stoletij. Obširen literarni premislek o prihodnosti je spodbudila (tudi) kronika propada rimskega cesarstva, obenem zadrege z načrtovanjem in refleksijo smeri razvoja veljavnega svetovnega reda iz sredine prejšnjega stoletja. Vesolje, galaksija, vse naj bi bilo permanentno izpostavljeno vsakovrstnim grožnjam, vojnam, spletkam, in obsežen cikel se začne, ko Seldon, znanstvenik in izumitelj posebne znanosti o razvoju psihozgodovine, izsili, da ga s somišljeniki deportirajo na obrobje vesolja, v zavetje zakotja. Tam ustanovijo Temelje, ustanovo in skupino znanstvenikov, ki se borijo za ohranjanje znanja; ena od predpostavk psihozgodovine namreč kaže, da bo v razvoju prišlo do nazadovanja, predvsem pa je mogoče obdobje vojn skrajšati z ustreznimi ukrepi, mogoče je zaobiti ali vsaj skrajšati krize in jih narediti manj nevarne.

Blaž Mencinger / Glasbenik, ki z romantičnim indie popom vzbuja nostalgijo po preprostejših časih

Blaž Mencinger, mladi up slovenske indie pop scene, glasbo ustvarja, tako rekoč, odkar pomni. V rosnih letih se je začel v glasbeni šoli učiti klasično kitaro, kmalu pa ga je povleklo v jazzovske vode, in tako je pristal pod mentorskim okriljem slovitega kitarista Primoža Grašiča, pri katerem se je šolal dobra tri leta. Sčasoma se je znašel v krogu mladih jazzerjev z ljubljanskega konservatorija. Skupaj so ustanovili osemčlansko zasedbo Jazz in the Pants, ki je preigravala predvsem poskočne jazzovske priredbe brezčasnih soul in funk klasik.

Mount Eerie: Night Palace

Kantavtor Phil Elverum se vrača z novim poglavjem čislanega projekta Mount Eerie, s katerim je konec prejšnjega desetletja nanizal tri zares pretresljive in surovo intimne plošče, ki jih je posnel v času žalovanja za ženo. Novo ploščo Night Palace v primerjavi s skorajda zadušljivo otožno naravo omenjenih albumov zaznamuje izrazito bolj optimistično, sicer še vedno sila melanholično razpoloženje, a gonilna sila tega zasuka je Elverumovo spoznanje, da življenje teče naprej. Skorajda shizofreno eklektična plošča po svoje zveni kot sprehod po vseh slogih, ki se jih je lo-fi posebnež dotaknil na pestri, skoraj tridesetletni ustvarjalni poti, v največjem obsegu pa avtor obudi zvok tople distorzije s prelomnega albuma The Glow Pt. 2, ki ga je leta 2001 izdal pod psevdonimom The Microphones.

Freddie Gibbs: You Only Die 1nce

Ulični kronist in pripovedovalec, ki se uvršča v klasično bahaško linijo ameriške raperske scene, je v zadnjem desetletju večkrat zadel v polno s sodelovanji z največjima ikonama naše dobe, Madlibom in Alchemistom. Tokrat samozavestno samovšečne zgodbe niza brez njiju, vendar s celo četico drugih producentov (in popolnoma brez gostujočih vokalistov!) ter z ohlapnim konceptom dialoga – notranjega boja s hudičem. A klišejem razpečevanja drog in raznih gangsterizmov navkljub Gibbs izstopa. Izstopa zaradi izjemnega glasu in edinstvenega flowa, ki pljuva in prede, je počasen in hiter ... skratka spreten in fleksibilen. Izstopa, ker ni enoličen in zna dodati ironijo. Umreš samo 1krat, toda Freddie je še popolnoma agilen.

Halsey: The Great Impersonator

Halsey se je iz influencerke na Tumblrju tako rekoč čez noč prelevila v mainstreamovsko superzvezdnico, a njeni prvi diskografski poskusi so bili izjemno okorni, to pa se je spremenilo, ko sta jo pod producentsko perut vzela Trent Reznor in Atticus Ross, člana zasedbe Nine Inch Nails in z dvema oskarjema ovenčana skladatelja filmske glasbe. Na novem albumu, ki ga je ustvarjala v času, ko se je borila z rakom, je sloviti dvojec zamenjala za pravo vojsko producentov in pesmopiscev, ki so skušali poustvariti zvok glasbenih ikon, kot so Stevie Nicks, Cher, Aaliyah, Springsteen in številni drugi. Kakor namigne že naslov plošče, gre torej za zbirko imitacij, na kateri se pevka poklanja svojim vzornikom in se zelo neposredno sklicuje na njihove hite, pri čemer pa jim navadno ne seže niti do kolen.

The Cure: Songs of a Lost World

Robert Smith ima rad slovensko umetnost! No, vsaj delo kiparja Janeza Pirnata Nejašmića (1932–2021), v katerega obsežni opus sodijo skulpture, ki jih najdemo na različnih koncih Slovenije in Hrvaške. Še natančneje – njegov kip Bagatelle, ki je pristal na platnici povratniškega albuma legendarnih britanskih gotičarjev. Songs of a Lost World je eden izmed dogodkov v rocku, ki so letos zbudili največ pozornosti (album prihaja 16 let po izdaji plošče 4:13 Dream!), zato je požel veliko zanimanja, tudi za našega Pirnata. Njegova skulptura pa se ni znašla samo na naslovnici, ampak jo vidite tudi v ličnem spotu za singel Alone, s katerim Angleži začenjajo album. In od kod ta nenavadna naveza? Smith je menda pokrovitelj prireditve Dnevi Janeza Pirnata Nejašmića na otoku Braču, kjer je kipar preživel zadnja leta življenja.

Jeff Deutsch: Hvalnica dobrim knjigarnam

Odkar je spletni trgovec zasedel večino trga, stavbe knjigarn izumirajo, na Slovenskem so bolj ali manj samo še prodajna niša knjižnih založb. Ni ga investitorja, ki bi denar naložil v prodajo knjig na policah.

Kazimir Kolar: Onečejevalec

Roman domačega pisatelja Kazimirja Kolarja (1979) se začne nedolžno, s popisi pojava čudnih lužic in še bolj čudnega obnašanja možaka, ki recimo zalije podhode z urinom ali se kako drugače podpiše na javnih mestih ali kaj pomaže z blatom, vstopa v varovane zgradbe in jih skrivnostno, neopazno zapušča. Dokler se v teh ustanovah, razširjenih po vsej celini, ne začnejo dogajati skrivnostni samomori in postanejo medijska senzacija.

Jelenček Niko 3

Ko Jelenček Niko, ki hoče postati del Božičkove vprege (»letečih sil«), v grozi ugotovi, da potem ne bo več videl svoje družine (in to niti za božič) in da si je treba mesto v tej prestižni vpregi izboriti na tekmovanju (kdo je hitrejši, kdo bo prej onstran severnega sija in nazaj ipd.), je povsem jasno, da so temule drugemu nadaljevanju nežnega, sladkega, staromodnega Jelenčka Nika – ki je pri nas pred leti presenetljivo postal orjaški hit, tako rekoč fenomen – družinske in skupnostne vrednote ljubše od neoliberalne tekmovalnosti in trumpovske zmagovalnosti, tem bolj, ker vmes – z možno odpovedjo božiča – nakaže, kaj bi kapitalizem ustavilo vsaj tako kot covid.

Don’t Move

Iris (Kelsey Asbille), zjebana in stravmatizirana (nekdanja mati), zavije v globok gozd in stopi na klif, a ji samomor prepreči naključni mimoidoči, sočutni in simpatični Richard (Finn Wittrock), ki pa jo takoj zatem ugrabi – psycho. Zjeban in stravmatiziran. Iris in Rich sta perfect match – Tinderja niti ne potrebujeta. Iris kakopak zbeži (hvala bogu, da je s sabo vzela žepni nož), toda še preden rečete Begunec ali Rust Creek ali Girl in Woods, jo Rich že omami, paralizira in prelevi v negibni, nemočni, neslišni objekt, ki ga potem do konca kot paket prevaža sem ter tja, s čimer pa triler, ki ga je produciral veliki Sam Raimi, izvede antiklimaktični salto mortale, saj to, kar naj bi kritiziral (moško toksičnost in posesivnost, objektiviranje žensk), fetišistično ponuja kot svoj selling point. (Netflix)

Oddity

Videli smo številne grozljivke, ki se dogajajo v starih podeželskih vilah in dvorcih, toda Oddity – perfektna, impozantna, čudovito sublimirana kombinacija folk horrorja, paranormalnega trilerja, kammerspiela, feminističnega slasherja, antične tragedije in whodunita – je nekaj posebnega, saj vas navdaja s permanentnim morbidnim strahom, ki ne popusti.

Eden od tistih filmov, ki nam ponosno kažejo, katere hite vse si lahko privoščijo

Če alien v Osmem potniku ne bi raztrgal Johna Hurta, ampak bi z njim zaživel v sožitju, no, simbiozi, bi postala hibridni superjunaški Venom – tako kot alien in raziskovalni novinar Eddie Brock (Tom Hardy) v trilogiji o Venomu. Bila bila neuničljiva, strah in trepet globalnega in intergalaktičnega zla. Stalno bi se sicer prepirala, a nič ju ne bi ustavilo – in če bi John Hurt padel z letala, bi se alien prelevil v njegovo padalo. Tako kot se imperialni, sarkastični, kameradski, kanibalski, marvelizirani alien v Zadnjem plesu, sklepnem delu trilogije, prelevi v Eddiejevo padalo. In ja, bila bi skoraj tako zabavna kot Deadpool – ali pa Stan & Olio.

Liffe / Apokalipsa zdaj!

Za Ameriko pravijo, da je imperij, ki se ne zaveda, da je imperij. Da je torej kot rimski imperij – in da je ravno v svoji dekadentni fazi, sredi moralnega kaosa, tik pred neizbežnim propadom. Tako meni tudi epski Megalopolis, ki ga je posnel veliki Francis Ford Coppola (zdaj pri petinosemdesetih), avtor treh Botrov, Prisluškovanja in Apokalipse zdaj. Megalopolis, ki ga je Coppola sam financiral (120 milijonov dolarjev, plus 20 milijonov za oglaševanje), je bodisi najboljši film tega tisočletja – ali pa najslabši. Odvisno od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma. Če pričakujete kaj nepričakovanega, norega, zateženega, ambicioznega, radikalnega, brezkompromisnega in singularnega, prežetega s sloganiranjem, moraliziranjem, vizijami, mitomanijo in filmskimi sanjami in verjetno obsojenega na propad, če pričakujete film, ki izgleda kot ultimativna stava, stava na vse, in ki se obenem zaveda, da bo vse izgubil, potem je to film, ki ga morate nujno videti – da ne zamudite najboljšega filma novega tisočletja.