What You Wish For

Elite se izživljajo na vse mogoče in nemogoče načine, svarijo filmi. V Rothovem Krvavem hostlu jim je neka agencija dobavljala nič hudega sluteče turiste, ki so jih lahko potem po mili volji mučili, trpinčili in pobijali. V obešenjaškem trilerju What You Wish For gredo še korak dlje, ugotovi Ryan (Nick Stahl), chef, ki ga hazard tako zadolži, da mora zbežati v latinsko Ameriko, kjer obtiči v jet-set vili, pri prijatelju Jacku (Brian Groh), prav tako chefu, no, chefu globalnih elit, ki pa je tako neznosno bogat, da se nenadoma, nepričakovano in brez pojasnila obesi, kar v obubožanem, prikrajšanem, zagrenjenem Ryanu takoj prebudi nadarjenega gospoda Ripleyja, toda ko prevzame prijateljevo identiteto, prevzame tudi njegovo usodo (Fresh sreča Menu), saj dobi več, kot lahko pogoltne.

Morilski pajek

Iz asteroida, ki leti mimo Zemlje, strmoglavi šokantna vsebina – alien. Hočem reči: pajek. Morilski pajek. Kar seveda pomeni, da mutira, da ima živ smisel za grand guignol, da je očitno videl veliko grozljivk in da začne serijsko pobijati posadko Nostroma, hočem reči – rahlo čudaške stanovalce dotrajane, zapuščene newyorške stanovanjske stavbe (s papigo vred), v kateri razpadajo tudi družinski odnosi, tako da mutantski alien, ki tudi res postaja čedalje bolj podoben alienu iz Osmega potnika, mutira še v sluzasto metaforo družinske tesnobe, groze in pošastnosti. »Kaj vraga se dogaja,« vzklikne dvanajstletna Charlotte (Alyla Browne), zvedava fenica stripov (z očimom, ki ga igra Ryan Corr, jih celo soustvarja!), ki posvoji pajkca ( ja, hlepi po imaginarnem prijatelju) in ki je videti zdaj kot Petra Parker, zdaj kot Charlotte iz Charlottine mreže, toda ko vrag vzame šalo, je videti le še kot poročnica Ripley.

Opazovalci

Ta, ki v grozljivki krši pravila, umre – na grozljiv, grizlijevski način. Opazovalci – prvenec Ishane Night Shyamalan, hčerke M. Nighta Shyamalana, avtorja grozljivk z briljantnimi premisami in šokantnimi preobrati (Šesti čut, Nezlomljivi, Znamenja, Vas ob gozdu, Dogodek ipd.) – so metagrozljivka. Ponoči ne odklepaj vrat! Vedno stoj na svetlobi! Ne hodi predaleč v gozd! Nikoli ne hodi h gozdnim jamam! To so pravila, ki se jih mora držati Mina (Dakota Fanning), ne ravno ženska brez travm (mama! sestra z njenim glasom!). V belfastski živalski vrt naj bi dostavila papagaja, ki ga en passant krsti za Darwina, a se potem izgubi v gozdu ( ja, telefon, radio in avto crknejo), tako da se zateče v utrjeno betonsko kočo, v kateri so že nekdanja učiteljica Madeline (Olwen Fouéré), zaletavi Daniel (Oliver Finnegan) in dobrodušna Ciara (Georgina Campbell), vsi pa se morajo držati »tistih« pravil, če hočejo preživeti, kajti kočo in ta del gozda obvladujejo srhljive, grizlijevske, nevidne pošasti, opazovalci, the watchers. In tu je glavno pravilo, ki se ga morajo držati vsi ujetniki te koče: vsak večer se morajo nastaviti pred orjaško dvosmerno ogledalo, skozi katero jih opazujejo te pošasti. Še več: te pošasti morajo zabavati. Na tistem odru morajo dati vse od sebe. Preleviti se morajo v eksponate. V peep-show. Opazovalci to cenijo. Zato tudi te ljudi, »izgubljene duše«, puščajo pri življenju. Ko so ljudje prestrašeni, ko so torej v smrtni nevarnosti, so tako blazno zabavni, res vredni ogleda. Če hočejo preživeti, morajo igrati za življenje. Toda preden si začnete domišljati, da gledate kritiko neoliberalnega gladiatorstva ali parodijo voajerizma, fetišiziranja, objektiviranja, resničnostnega nastopanja in pornificiranja, morate pomisliti, da je Ishana Night Shyamalan vendarle hči M. Nighta Shyamalana, kar pomeni, da vas po strašni premisi čaka megatvist.

Podli fantje: Vse ali nič

Mike (Will Smith) in Marcus (Martin Lawrence) sta geja. To vemo. Nenehno si izpovedujeta ljubezen, umrla bi drug za drugega, drug brez drugega ne moreta – in ko se prepirata, to počneta kot stara zakonca. Kar tudi sta. Življenje sta preživela skupaj. A se pretvarjata, da nista geja. Zato se tudi Mike na začetku filma Podli fantje: Vse ali nič poroči (z Melanie Liburd), čeravno dobro vemo in vidimo, da sta poročena drug z drugim – in zato Marcusa, ki je obseden s sladkarijami in ki mora svoje konzumiranje sladkarij pred Mikeom nenehno skrivati (kot žena pred svojim možem), med svatbo udari infarkt. To prikrivanje – ta šarada – je zanj preprosto too much. Čakajte, da se prebudi iz kome in da začne iz njega bruhati spiritualistični new-age bulšit, čakajte, da se začnejo pojavljati videi, ki jih je pred smrtjo posnel stotnik Howard (Joe Pantoliano), čakajte, da ju miamijske »temne sile« (Eric Dane) potunkajo in pošljejo v ilegalo ter na njuni glavi razpišejo nagrado pet milijonov dolarjev (malo za policaja, ki se oblačita dizajnersko in vozita porscheja), čakajte, da prekomerno namnožijo število likov, ki so družinsko ali prijateljsko povezani, čakajte, da se začnejo ultrakinetični akcijski – avtomobilski in helikopterski – ringelšpili v slogu Hitrih in drznih, ki so hitrost in drznost pobrali prav pri Podlih fantih, čakajte, da kamero prelevijo v vrtoglavi dron, in čakajte, da Mike postane kamera: česa vse ne počnejo, da bi prikrili, da sta Mike in Marcus geja.

Čajni listi, ta snov, iz katere so sanje

V festivalskem hitu Timbuktu, ki ga je pred desetimi leti posnel mavretanski auteur Abderrahmane Sissako, mavretanski Timbuktu okupirajo islamski fundamentalisti, ki nemudoma vse prepovejo – od kajenja do glasbe in nogometa. In oh, ženske – odslej morajo nositi nogavice. In rokavice. In tako dalje. Ja, ženske si povsem podredijo. Črni čaj, Sissakojev comeback, pa je film o Ivorki iz Abidžana, ki se ne pusti podrejati. Aja (Nina Mélo) zaročencu, tipičnemu »možatemu«, toksičnemu moškemu, ki jo je prevaral, pred razkošnim, kičastim oltarjem – v slogu Julie Roberts v Pobegli nevesti – odločno reče NE, kar seveda pomeni, da ga pred vsemi osmeši in poniža. In potem v beli obleki odkoraka čez abidžansko tržnico, kot bi hotela reči: ljubezen ni blago! Ljubezen ni dobiček! Ljubezen ni slavnostno dopolnilo prostega trga! In že se ob pesmi Feeling Good (via Fatoumata Diawara), ki ji napoveduje »nov dan« in »novo življenje«, prelije v kitajski obmorski Guangzhou (hej, če lahko prosto potuje kapital, lahko prosto potujejo tudi ljudje), kjer je v Čokoladnem mestu, enklavi afriških migrantov in malih kitajskih trgovcev, ne čaka le opolnomočenje, temveč tudi Wong Cai (Chang Han), lastnik čajnice, sicer ločenec (in oče dveh otrok), ki je ravno dovolj osamljen in avtsajderski, da ve, da ljudi v kapitalizmu – stroju za odtujevanje, atomiziranje in osamljanje – emocionalno najbolj povezujejo rituali, kot je recimo pitje čaja.

Jernej Županič / Pesnik, prevajalec in pisatelj, ki mu pisanje pomeni poigravanje z mejami jezika

Za »koherenten, suveren in sočen prevod« kultnega romana Moby Dick ali Kit »z močno avtentično prezenco« mu je Društvo slovenskih književnih prevajalcev lani podelilo Sovretovo nagrado, najstarejšo in najvidnejšo stanovsko nagrado za posebej izstopajoče prevode v slovenščino. Gre za tretji prevod romana enega največjih ameriških klasikov Hermana Melvilla v slovenski jezik, Jernej Županič (1982) se je skoraj 800 prevedenim stranem posvečal leto dni, poseben izziv pa mu je bila pomorska terminologija.

BADBADNOTGOOD: Mid Spiral: Chaos

Chaos je prva izdaja v seriji malih plošč, imenovani Mid Spiral, ki jih kanadski mojstri novega jazza klepljejo kot po tekočem traku: od sredine maja so izdali že tri, vse gradivo pa so posneli v pičlem tednu. Naslov EP-ja je rahlo zavajajoč, saj šest komadov na plošči ni nič kaj kaotičnih, temveč gre za zbirko ležernih džemov staromodne narave, ki so sicer v bendovem značilnem slogu izrazito eklektični, a so tokrat precej ukročeni in predvidljivi, ne glede na to, ali so spokojni ali poskočni, pa so vselej izrazito »funky«. Idealna spremljava za poletne dni, ki se zdi v ironični maniri načrtno osladna, in to tako zelo, da večkrat spomni na soundtrack kakšnega vohunskega B-filma iz sedemdesetih let.

Iglooghost: Tidal Memory Exo

Irski graditelj alternativnih glasbenih svetov spada med redke inovatorje, ki z vsako izdajo premikajo meje svojega izraza. Konceptualna plata, nastala v »poplavljenem skvotu v nekem čudnem obmorskem britanskem mestu, ujetem v večni vihar«, kjer madmaxovski odpadniki v onesnaženem morju nabirajo odpadni material in furajo bizarno glasbeno sceno, se napaja iz eko anksioznosti. Postreže z vizijo hipermoderne avtorske elektronike, ki elemente otoške dediščine (grime, drill, IDM, garage, trip hop, dubstep), prijeme emo hip-hopa, coldwavovsko hladnost, videoigričarske »world building« strategije ter hyperpop maksimalizem pretaplja v visokoresolucijske »pop« komade s kriptičnimi besedili, ki oznanjajo prihajajočo eko distopijo.

Kavasutra: Ta veseli dan

Sotvorniki Kreativne cone Vrtojba, podvrženci drila šole Zlatka Kaučiča, akterji na naši alter in impro sceni. To so nekatere od referenc štirih članov zahodnjaške postave Kavasutra, ki je ravnokar izdala svoj drugi album. Ta veseli dan je značilno lokalna mešanica jazz-funk-prog-psych-rocka, v kateri slišimo odmeve buldožerskega humorja in brecljevske pikre lucidnosti, naivne razigranosti kakšnih Na lepem prijaznih, prčkanja Predmestja, kitarskih fankiranj devetdesetih let ... Druščina štirih se ne jemlje resno, a igra zares – aranžmaji so krasno razvejeni, domišljije ne zmanjka – razen pri neštetokrat preverjeni praksi rabe citata našega najbolj znanega filozofa. Kava juče, kava danas, Kavasutra!

Beak>: >>>>

Čeprav kultna bristolska zasedba Portishead studijskega albuma ni izdala že dobrih petnajst let, njenim fenom ni treba abstinirati, saj nas krovni člani zadnje čase redno razvajajo z izjemnimi stranskimi projekti. Pred dvema tednoma je z odličnim samostojnim prvencem Lives Outgrown navdušila pevka Beth Gibbons – Borka je ploščo za Mladino opisal kot »pedantno pripravljen akustični biser, ki nas ziba med senzibilnostjo folkaške nežne preprostosti in zanosom orkestralne mogočnosti« –, zdaj pa je iznenada izšla še nova »plošča presenečenja« benda Beak>, krautrockovsko-psihedeličnega projekta velikega Geoffa Barrowa, Portisheadovega idejnega vodje.

Marjan Dolgan in Matija Ogrin: Bibliografija Franceta Balantiča 

Pod svojim imenom je za življenja objavil 22 pesmi v desetih številkah različnih literarnih revij, postumno pa so mu leta 1944 izdali pesniško zbirko V ognju groze plapolam. Kako je ta količinsko drobni opus narasel na več kot 700 bibliografskih strani? Knjigo sestavljajo štiri osrednje enote: A – bibliografska, dokumentarna in spominska dela ter njemu posvečene prireditve, B – izdaje njegovih literarnih del, C – strokovna dela o njem in njegovi liriki in D – umetnostne upodobitve Balantiča in njegovih pesmi.

Aleksandar Hemon: Tole ni zate

Aleksandar Hemon (1964), v Ameriko preseljeni Sarajevčan, v vseh svojih proznih delih in avtofikcijskih zapisih premišljuje o novonastali situaciji, svojem bivanju, pisanju in opravljanju priložnostnih podplačanih del v novi domovini, ki pa ne more postati čisto dom, ker je pravi dom nekje daleč, porušen, prezidan, vendar tudi nekako idealiziran. Rojstno mesto je zanj mera stvari, a Sarajevo in odraščanje v njem v času socializma in temu primernih družbenih ritualov sta mu vedno bolj nedostopna. Sam pravi, da so spominski zapisi pravzaprav nekaj podobnega rekonstrukciji dinozavra iz ostanka ene same kosti. Da gre za nemogoče početje, ki pa ni brez plemenitega namena in prinaša čisto otipljiv rezultat, pisanje, nas opozarja že uvodni fragment o razbijanju odvrženih krožnikov in keramike na smetišču hotela, kjer so zdaj koščki pokopani pod kasneje odloženimi smetmi.

Delavski razred odhaja v pekel

Ko se vozite po Sloveniji, pogosto ne veste, kje ste, zato se zlahka izgubite, toda vedno veste, kdaj ste v Ljutomeru – kričite in kričite in kričite, pa nihče ne sliši vaših krikov.

Dekle in jaguar

Če ste videli de Maistrovi mladinski avanturi Mia in lev ter Volk in lev, potem si lahko živo predstavljate, kaj vas čaka v filmu Dekle in jaguar – ja, Ella (Lumi Pollack), ekološko zavedna mladinka, ki samodejno odleti na avanturo v Amazonijo, da bi rešila črnega jaguarja, svojo otroško prijateljico (zadnjega amazonskega jaguarja!), ki ga ogroža burleskna kabala divjih lovcev in trgovcev z eksotičnimi živalmi, toda mladinka ne bi bila pokroviteljska, če v svoji politični korektnosti in eksotizaciji ne bi tudi malce pretiravala, saj skuša – pred prisilno selitvijo in nasilno deforestizacijo (»Biznis je biznis«) – rešiti tudi staroselce, ki jih lahko še vedno – magari patetično, s solzo v očeh – vodijo in rešijo le belci. Mar ne, Indy? (kino + Kinobalon/Kinodvor)

Atlas

Jennifer Lopez – alias Atlas – skuša s pomočjo umetne inteligence uničiti umetno inteligenco, povsem nekarizmatičnega antagonista, ki hoče uničiti človeštvo (in ki je po zločinih proti človeštvu zbežala v vesolje), toda tale distopični vesoljski spektakel – Terminator sreča Ognjeni obroč in Osmega potnika 2 – izgleda tako utrujeno, tako klišejsko, tako puhlo in tako duhamorno, kot da ga je napisal ChatGPT, z bebavimi dialogi vred, brez samoironije. Ubogi green screen! (Netflix)

New Life

Če hočete videti povsem neobičajen, a vendar čudno domačen apokaliptični triler, potem si poglejte tale minimalistični B-film pregona, v katerem za kužno žensko (Hayley Erin), ki zbeži iz nekega tajnega laboratorija in ki hrepeni po »novem življenju«, pošljejo profesionalko (Sonya Walger), ki ji zdravstveno prav tako ne kaže ravno dobro (ALS je njen morilec), a je to ne ustavi, tako da dobite efektno, lakonično, morbidno, grozljivo, zelo originalno postcovidsko revizijo Hugojevih Nesrečnikov, ki se vali zdaj v ritmu Dylanovega štikla Like a Rolling Stone, zdaj v ritmu eksistencialistične meditacije, zdaj v ritmu fizične degeneracije, zdaj v ritmu fatalizma filmov noir. (Apple TV)

The Last Stop in Yuma County

Bi radi aristotelovsko enotnost kraja in časa dogajanja? Tule je imate v izobilju. Ne brez razloga: enotnost kraja in časa dogajanja se sijajno poda pohlepnim ljudem. Kot bi bila ustvarjena zanje. Lepo jim pristoji – kot smrt. V soparni restavraciji, ki stoji sredi arizonske puščave ( ja, sredi ničesar), se natakarica (Jocelin Donahue) zelo trudi, da bi ustregla edinemu klientu, trgovskemu potniku (Jim Cummings), ki izgleda kot uglajeni sociopat (kot Norman Bates, bomo slišali) in ki je tu obtičal, saj je črpalka – del tega puščavskega trgovišča – ostala brez goriva, toda ko v restavracijo vstopita groteskni, kuščarski Beau (Richard Brake) in manični, zmešani Travis (Nicholas Logan), ki sta ravnokar oropala banko (in odnesla 700.000 dolarjev), začnejo vsi – sicer njuni talci – na vsemogoče nepresenetljivo presenetljive načine razmišljati o tem, kako bi postali njuni delničarji ali pa kako bi njun plen sovražno prevzeli. Čedalje več jih je – in hkrati pomislijo na dobiček. Sami pa veste, kakšen je denar: komaj čaka na nasilje. Kot vsi ti ljudje (»Bigfoot for President«), derivati starogrških mazohistov, ki – na vsemogoče presenetljivo nepresenetljive načine – komaj čakajo, da iz nesreče padejo v še večjo nesrečo.

Godzilla Minus One

Ko Godzila žre in razmetava japonske vojake, izgleda kot T-Rex. Ko po morju zasleduje ladjo, izgleda kot žrelo. Ko pa vanj streljajo tanki, izgleda kot King Kong. Toda Tokio je tedaj šele pred njim – in ko stopi nanj, ga prelevi v ground zero. Ja, Godzila, »kralj pošasti«, ki je debitiral leta 1954, se po nekaj izletih v svet – in po krajši holivudizaciji, netfliksizaciji in appl(e)izaciji – vrne domov, na Japonsko, a nazaj se vrne tudi časovno, saj se film Godzilla Minus One, ki je dobil oskarja za specialne efekte, dogaja takoj po II. svetovni vojni, ko Japonska ni ravno velesila, Amerika pa – v izogib izzivanju Sovjetske zveze – noče intervenirati. Zato ne preseneča, da je Godzila za Tokio to, kar je bil Fat Man za Nagasaki in Little Boy za Hirošimo – splet kaosa, destrukcije, terorja in radiacije. Ali natančneje: Ginza – petični, nakupovalni del Tokia – je kmalu videti kot Gaza. »30.000 mrtvih, 20.000 stavb porušenih«, slišimo. In zato ne preseneča, da je edino japonsko upanje Koiči (Rjunosuke Kamiki), nesojeni kamikaze, ki dobi priložnost za melodramo samožrtvovanja.