Chat Pile: Cool World

Leto 2024 je bilo solidno leto za noise rock in sorodne kitarske pritikline. Po labodjem spevu zasedbe Big Black in povratniški plati skupine The Jesus Lizard nam oklahomski eksistencialisti, ki ljubijo ostro ruženje in besedila o koncu sveta, dostavljajo še en zadovoljiv paket hrupa. Sarkastični naslov druge plošče, osrediščene okoli atonalnih melodij, glomaznih sludgerskih rifov, bobnanja s pezo, mikrofonije, rezkega hardcorovskega tuljenja in poetičnih deklamacij, je seveda hecna prispodoba za trenutni apokaliptični zeitgeist. A ne gre le za pogubni desant na vaše bobniče ali optimistično naravo. V izrazno močne komade se na trenutke prikradejo celo pogojno funky akordi in grungerski vokali s cobainovskim seksapilom.

Vsemag: Desetina resnice

Vsemag Ožbej Rakovec je v času, ko se je svet nehal vrteti, podpisal tri albume abstraktne elektronike, vrhunec uvodnega poglavja njegove poti pa je bila plošča Rohnen, na kateri je s semplanjem (in maličenjem) zaprašenih posnetkov vintidž muzike (v slogu The Caretakerja) »raziskoval travmatične posledice izgube bližnjega«. Zdaj je projekt razširil v bend, ki je družinska naveza, saj s protagonistom igrata oče Uroš in brat Jakob, to pa da plošči, ki je že tako izredno topla, spokojna in intimna, še dodatno globino. Avtorjeve ambientalne korenine so še vedno prisotne, a žanrsko paleto je razširil v mešanico lo-fi slacker rocka, slowcora in dream popa, ki se zares lepo poda k njegovemu zasanjanemu vokalu. Odličen album, ki na trenutke deluje kot močno uspavalo, vendar nas večkrat prebudi z melanholičnimi večglasnimi napevi, s katerimi zadene naravnost v srce.

Primal Scream: Come Ahead

Škotski dinozaver Primal Scream je žebljico na glavico zadel leta 1991 s tretjim albumom Screamadelica, na katerem je nadvse učinkovito premešal indie rock z danceom in psihedelijo. Milijone let in nešteto plošč kasneje pa se še drugič v zadnjem desetletju peča s producentom Davidom Holmesom (najpompoznejša referenca: glasba za filmsko trilogijo Oceanovih …), kar ima številne močne in želene učinke. Come Ahead je tako pretežno plesen, nadstandardno nafunkiran in nasouliran, orkestralno na debelo in bogato aranžiran, spoliran, a ne sterilen, dokaj vitalen in gibko zaokrožen izdelek, ki ga tek na dolge proge nazadnje le nekoliko utrudi. Ne ravno v top formi, a tudi ne še izumrl!

Linkin Park: From Zero

Pevka Emily Armstrong je te dni v precej nehvaležnem položaju: ob ponovni združitvi zasedbe Linkin Park, najpopularnejšega izvajalca nu-metala, je stopila v čevlje Chesterja Benningtona, pred sedmimi leti tragično preminulega frontmana skupine in enega najbolj ikoničnih rock vokalistov svojega časa. Nanjo se je takoj po napovedi izida albuma (in osvežitve zasedbe) vsul plaz zgražanja.

Zdenko Radelić: Sjećanja

Eden najlucidnejših proučevalcev obdobja od tridesetih let 20. stoletja si je vzel svobodo pisati o sebi in o idejah, ki jim je pripadal in se od njih počasi oddaljeval. Zgodovinar antike Paul Veyne (1930–2022) je v knjigi Et dans l’éternité je ne m’ennuierai pas postavil skrajno letvico memoarov, v katerih je izpovedal vse o sebi, družini in kolegih tekmecih, Radelić pa razkrije detajle svojih trenutkov na način, kot da bi brali zgodovinsko delo, ki je hkrati avtorsko zaradi uporabe ironije do sopotnikov, samega sebe in časov, v katerih je živel.

Javier Marías: Tomás Nevinson

Tomás Nevinson je mož Berte Isle, naslovne junakinje vzporednega romana španskega pisatelja Javierja Maríasa (1951–2022). V njem ji sporočijo, da je mož preminil med skrivnostno nalogo v službi države. Čeprav dvojezični Španec z Oxforda je bil zaradi neverjetne sposobnosti, da zlahka privzema jezike in naglase, z ukano namreč zapeljan v vode vedno budnih britanskih tajnih služb. Potem se Tom oziroma Tomás po prikrivanju spet pojavi. In upokoji, demobilizira, dokler ga nadrejeni ne pošljejo na novo nalogo.

Rdeči

Rdeči je božični film, ki zelo spominja na Telesnega stražarja, le da telesnega stražarja – Kevina Costnerja, če hočete – igra Dwayne Johnson, alias The Rock, njegovega megazvezdniškega varovanca – nadomestek Whitney Houston – pa Božiček (J. K. Simmons), alias Rdeči. In ja, Božička ugrabijo. Ko se to zgodi, se Rdeči – Amazonova 250-milijonska »vsebina« – prelevi v bombastično akcijsko »komedijo«, v kateri si ob vsem tipičnem trušču in hrušču kljuko podajajo bodyguard, megahekerski ločenec/zasvojenec/izgubljenec (Chris Evans), čarovnica (Kiernan Shipka), droni, igrače, troli, velikanski snežaki, govoreči severni medvedi, jeleni (no, košute), shape-shifterji, tajne organizacije in eksotične lokacije (od Severnega tečaja do Arube), toda tiste, ki javkajo, joj, kako nasilni, cinični in vulgarni so sodobni božični filmi, je treba opozoriti, da so božični filmi takšni – nasilni, cinični in vulgarni – že od nekdaj (spomnite se le klasik Sam doma in Umri pokončno) in da so – z Rdečim vred – le simptomi samega božiča, ki je nasilen, ciničen in vulgaren tako s svojo skomercializiranostjo in kičavostjo kot s svojim demoniziranjem, izključevanjem in zatiranjem vseh tistih, ki na božični večer ostanejo sami in ubogi in depresivni, brez družine in prijateljev, potemtakem v svojem monokulturnem jinglebellskem glorificiranju kapitalizma, v katerem dobi le ta, ki vanj verjame.

Izolacija

Če v filmu nekoga pustijo v kaki zapuščeni stavbi, da bi jo nadzoroval, potem vemo, da se bodo slej ko prej začele dogajati čudne reči, da se mu bodo začeli prikazovati strašljivi, groteskni ljudje in da se mu bo začelo mešati od paranoje. Kaj šele, če ga – tako kot biologa Jovana (Miloš Biković) v srbski Izolaciji – pustijo v koči sredi gozda in mu rečejo, da bo zdaj dneve in noči, povsem sam in odrezan od sveta z baterijo kamer nadzoroval premike živali. Tu je res le še vprašanje časa, kdaj mu bodo živali vrnile pogled, kdaj mu bo pogled vrnil gozd in kdaj mu bo pogled vrnilo vse tisto, kar v gozdu navdaja z nelagodjem, strahom in negotovostjo.

Gladiator II

Logično – začne se z bitko. Uvodna bitka v Gladiatorju je po srditosti spominjala na zavezniško izkrcanje v Spielbergovem Reševanju vojaka Ryana, v Gladiatorju II pa uvodna bitka – rimska ladijska invazija na numidijsko afriško trdnjavo – izgleda kot rimejk izkrcanja na obali Omaha. Toda brez epske gravitacije. Bolj spominja na rutinsko obleganje iz Robina Hooda – ali Napoleona. Rimska vojska, ki jo vodi general Marcus Acacius (Pedro Pascal), zlomi Numidijce, Lucius (Paul Mescal), njihov junak, pa pristane v suženjstvu in rimskem kolizeju, gladiatorski plen krvoločne resničnostne publike, ki hoče čedalje brutalnejše igre ( ja, gladiatorstvo je bilo prvi resničnostni šov), zato ne preseneča, da v kolizej – v slogu Spielbergovega Žrela – namestijo tudi orjaški bazen z morskimi psi, ki žrejo nesrečne gladiatorje. Ko jih ne žrejo nosorogi in pavijani. In medtem ko neustrašni, besni, maščevalni, brezobzirni Lucius postaja ljubljenec publike in Macrinusa (Denzel Washington), skuliranega makiavelističnega poslovneža/sužnjelastnika, ki proximovsko – in trumpovsko – preži na prestol, skuša Marcus Acacius – v spregi z Lucillo (Connie Nielsen) – strmoglaviti kruta, zavojevalska, dekadentna, nora, bebava cesarja, Geto (Joseph Quinn) in Caracallo (Fred Hechinger), ki izgledata zdaj kot sifilitični verziji Beavisa in Butt-Heada, zdaj kot dementni verziji Romula in Rema, zdaj kot kostumirani verziji gospoda Kidda in gospoda Winta iz bondiade Diamanti so večni in zdaj kot retrogresivni verziji Donalda Trumpa. Cesarja, ki bi se dobro podala Hiši Gucci, sta karikaturi, Lucius, veliki gladiator, Maximusov sin, strah in trepet pavijanov, pa ima še hujši problem: potrebuje kar štiri antagoniste (Geto, Caracallo, Macrinusa, Acaciusa), da bi pokrili psihološko-intelektualno-emocionalni »teren«, ki bi ga moral pokrivati sam.

Vatikan je rojen za trilerje!

Ko umre papež, se začnejo volitve novega papeža – konklave. Kardinal Lawrence (Ralph Fiennes), dekan kolegija kardinalov, je izgubil vero v Cerkev, ne sicer usodno, toda ravno dovolj, da lahko konklavu, ki bo enega izmed kardinalov prelevil v papeža (»Izvolimo papeža, ki dvomi!«), predseduje s herculepoirotovsko kombinacijo skeptičnosti, zadržanosti, ekscentričnosti, lucidnosti in anonimnosti. Vatikan je polariziran kot Slovenija, favoriti – papabili – pa so štirje, progresivni Bellini (Stanley Tucci), makiavelistični Tremblay (John Lithgow), homofobični Adeyemi (Lucian Msamati) in mračnjaški Tedesco (Sergio Castellitto), ki izgleda tako, kot da ga je posvetil Mussolini, toda ko renesančne kuloarje preplavijo rivalstva, šikane, intrige, zarote, skrivnosti, ambicije, škandali, sabotaže, grehi in frakcijski boji in ko Tedesco po nekaj glasovanjih izrine Bellinija, začne podpora nepričakovano rasti samemu Lawrenceu in kardinalu Benitezu (Carlos Diehz), skuliranemu bagdadskemu nadškofu filipinskega rodu, novemu obrazu, ki ga je papež kardinaliziral in pectore. Nič ni bolj napetega od protokola. Nič ni bolj stresnega od ceremonije. Nič ni bolj perverznega od Sikstinske kapele.

Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče?

Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče? Samo malce je treba tvegati – kot pri ljubezni. Novo čedno dekle – nova Vivian Ward, nova Julia Roberts, nova »Pepelka za tri tisoč dolarjev« – je Anora (Mikey Madison), alias Ani, ameriška seksualna delavka uzbeškega rodu, ki delo združuje v manhattanskem klubu HQ, v katerem naleti na princa, Ivana (Mark Eydelshteyn), alias Vanjo, naivnega, razvajenega, infantilno dekadentnega sina ruskega oligarha, ki jo odpelje v pravljico: najprej v svojo razkošno palačo, kjer ji ponudi 15.000 dolarjev za teden »horny« ljubezni, potem pa v Las Vegas, kjer se z njo poroči.

Liu Zakrajšek / Pisateljica, ki je romaneskni prvenec posvetila svoji generaciji

Njen knjižni prvenec Zajtrk prvakinj, ki je letos izšel pri LUD Literatura in je bil ravnokar nominiran za najboljši literarni prvenec 40. Slovenskega knjižnega sejma, je roman o neimenovani triindvajsetletnici, ki se ob študiju primerjalne književnosti (komaj) preživlja s tremi študentskimi službami, pri čemer si utesnjujoče najemniško stanovanje deli s cimrama, Vesno in Pio. Vse tri se spoprijemajo z ranljivim ekonomskim položajem, podrtimi družinskimi strukturami in slabim duševnim zdravjem, ki poglabljajo njihovo osamljenost, stisko in občutke nevidnosti, s tem pa oblikujejo širšo sliko o težavah in posledicah prekarnosti in izkoriščevalskih delovnih razmerij, neurejene stanovanjske problematike in nezmožnosti grajenja pristnih odnosov, ki pestijo najmlajšo generacijo. Tri mlade ženske imajo svoje sanje, toda v njihovih vsakodnevnih življenjih zanje ni zares prostora. Začarano kolesje sistema, v katerem živijo, jim onemogoča, da bi resnično odrasle in se osamosvojile.

Two Shell: Two Shell

Člana skupine Daft Punk sta postala robota šele po incidentu v studiu leta 1999, anonimni londonski duo pa je breztelesna in brezobrazna entiteta že od spočetja. V tradiciji provokatorjev iz skupine The KFL stavita na piarovske potegavščine, kriptično komunikacijo in predane fene, ki kupijo celo gole kamne. Po seriji prodornih EP-jev (posebej Home) igrive plesne elektronike, ki raste iz gejmerske vizije (hyper)popovske basovske glasbe, servirata ultrasintetično zveneči prvenec, preplet postinternetne evforije in melanholije s pocukrano melodiko in množico kiborških vokalov, ki dajejo vtis soundtracka za življenje v navidezni resničnosti. Parodija na uspeh superdvojcev Bicep in Overmono, ki je postala preveč rentabilna, da ju industrija ne bi kooptirala.

Lelee: Mora malo u crveno

Z besedili v slovenščini, makedonščini in srbohrvaščini melodični strunarski trio inide rocka ne zganja pretirane jugonostalgije. Lelee z drugim albumom sicer ravna slogovno retro, a je v svojem izrazu hkrati raje sodobno vitalen. Pri čemer ni zanemarljivo, da je bil album Mora malo u crveno posnet v enem šusu v živo. Prav odločitev za tovrsten postopek daje ploščku poseben žar in čar, obvezen močan odmerek pa ponovno zagotovi preplet vokalov Jelene Rusjan in Damjana Manevskega. Zasedba sicer najbolj prepriča v delih, kjer se le odlepi in oddalji od železno neuničljive paradigme rock ’n’ rolla in »garažne kitarske muzike«, z vrhuncem (in zavojem v folk rock) v posnetku Nestaješ. Lahkotno, a ne brez teže.

PTČ: BOMO BOMO

Levopolni ljubljanski raperski duo je čuden tič. Ima vizijo, karizmo, avtorski žmoht in tudi svoj zvok. A ga rajca neka infantilna provokativnost, ki tu in tam deluje poceni. Ob debiju sta bila fanta še mulca, zdaj je težje, kljub solidnemu vtisu druge plošče, ki se ponovno kiti z nadpovprečno domiselnimi beati (sicer manj eksperimentalnimi kot na prvencu), preslišati vse vprašljive lirične trenutke. Razigrane rime v toku zavesti (pogosto v obliki nesmiselnih verig asociacij) precej nihajo po kakovosti. Ponekod so slišati kot možganski prdci pohotnega 13-letnika, drugod kot dnevniški zapisi s poetičnim uvidom v življenje med ljubljanskimi scensterji, ki s sočnostjo dejansko zbudijo zanimanje. Manjka konsistenca.