Herbert Marcuse: Enodimenzionalni človek

Knjiga o avtoritarni družbi, ki pa je pisec ne locira na diktature brez parlamentov in svobode govora, ampak jo identificira v napredni industrijski družbi Zahoda. Kako je lahko najmanj svobodna in torej enodimenzionalna prav dežela obilja? Enodimenzionalno mišljenje širijo množični mediji, ki ustvarjajo mentalni okvir, v katerem je svoboda izbira med številnimi produkti, ki so na voljo na trgovskih policah, ko ljudje delajo za to, da si kupujejo avtomobile, počitnice etc., ki jim jih kot željo lansira reklamna industrija. Danes bi bil avtor še radikalnejši, saj je spletna industrija preniknila še globlje v zasebnost kot pred njo televizija. V vse pore, tudi v kulturo, kjer kakovost umetnine določata samo še njen tržni ali medijski odmev in število klikov.

Mojca Širok: Praznina

Trilogija Mojce Širok z dogajalnim prostorom med Rimom, Ljubljano in Brusljem se seveda konča v središču odločanja; v prvih dveh kriminalnih romanih, Pogodba in Evidenca, kjer je pomembnejša politična razsežnost kriminala kot detekcija, smo spremljali tradicionalne mafijske posle, spremembo namembnosti zemljišč, pripravo logistike za dispečerske centre v lasti kriminalnih združb, vse posejano tudi z umori, zdaj pa gre za pravne akte evropskih birokratov. Ti poskušajo – nam zatrjujejo – čim bolj pomagati spet na noge in kolesa vsemu tistemu, kar je v času pandemije in zaprtih trgovskih poti pretrpelo največ škode. Oni za to blagohotno izdajajo akte s privilegiji, subvencijami, s tistim blagodejnim zlatim dežkom, ki se usipa od zgoraj navzdol in ga lovijo in se z njim močijo izbrani vmesniki, bolj ali manj nagneteni pri koritu.

Dunja in princesa iz Alepa

Dunja, šestletna deklica iz sirskega Alepa, protagonistka tele kanadske animirane odiseje, živi v raju (srečna družina, dedek in babica, bujna tržnica, pistacije, arome, mamounieh, razkošna glasba, sočne zgodbe, s pravljico o Princesi iz Alepa vred), toda ko se v Alepo stegne vojna, ko se vsi stisnejo k tlom in ko je čedalje več ljudi-bomb, se prelevi v begunko, ki se prek Turčije po »balkanski poti« prebija k stricu, njeno vzneseno, optimistično, altruistično, nevarno potovanje – njen boj za srečo, blaginjo in svobodo, njen živ smisel za skupnost in solidarnost – pa je posmeh ksenofobiji in okrutnosti evropske in slovenske skrajne desnice. (Kinodvor/Kinobalon)

Izganjalci duhov: Ledena grožnja

Leta 2016 so posneli žensko verzijo Izganjalcev duhov, saj so ghostbusters igrale Melissa McCarthy, Kristen Wiig, Kate McKinnon in Leslie Jones, manosfera pa je tako histerično in panično ponorela (a zdaj bodo pa moške zamenjale ženske? to je šele velika zamenjava!), da je Hollywood takoj padel na kolena in že čez nekaj let posnel novo moško verzijo (Izganjalci duhov: Zapuščina), v kateri je izganjalce duhov – no, podeželsko ghostbustersko družino – vodil Paul Ruud, zdaj pa še nadaljevanje te verzije, spet s Paulom Ruudom, a ker paranormalna pošast – verjetno alegorija toplogrednih plinov in podnebnih sprememb – tako apokaliptično naraste, da zapreti z ledeno dobo (z Dnevom po jutrišnjem, če smo že ravno pri tem), morajo novi ekipi na pomoč priskočiti tudi trije originalni izganjalci duhov, Bill Murray, Dan Aykroyd in Ernie Hudson (in nikar ne mislite, da pokojnega Harolda Ramisa ni na to obletnico »mature«), pri čemer se zdi, da film z angažmajem originalnih ghostbusterjev izčrpa ne le svoje domišljije, temveč tudi svoj smisel za humor, avanturizem, napetost in »družinsko zabavo«, tako da vam pred očmi poplesava le eno vprašanje – če je to že nostalgični reunion, kje so potem Melissa McCarthy, Kristen Wiig, Kate McKinnon in Leslie Jones, in ja, kje je Sigourney Weaver? (kino)

Duhovnica

Ker sem o Duhovnici – dokuju o evangeličanski duhovnici Jani Kerčmar Džuban, živahni, zgovorni, entuziastični, hiperaktivni, vsepovsodni, atraktivni sili empatije – že pisal (ob Festivalu slovenskega filma in Festivalu dokumentarnega filma), naj vas le opozorim, da končno prihaja na redni spored, tako da se lahko na lastne oči prepričate, kaj zamuja katoliška cerkev, ko nima duhovnic.

Prvo znamenje

Margaret (Nell Tiger Free), mlada Američanka, ki ni bila še nikoli v baru (kaj šele v disku), pripotuje leta 1971 v Rim, da bi zaživela kot nuna ( ja, nune so zelo trendy), a Bog jo več kot potrebuje, saj se v katoliški sirotišnici, v kateri jo angažirajo, dogajajo čudne reči, vsi so napeti in skrivnostni, ob porodu, ki ga gleda, omedli, atmosfera je morbidna, pogledi nun prednic – recimo Sonie Braga – ne blagoslavljajo, sestra Carlita (Nicole Sorace) se zažge in obesi, jasno, na odprti sceni, noč se tu nikoli ne konča, paranoja visi kot megla, oče Brennan (Ralph Ineson) pa ji razkrije, da skušajo člani fanatične katoliške klike, ki so prepričani, da cerkev izgublja moč in da jo izriva sekularizem (efekt leta ’68), zrežirati rojstvo Antikrista, s pomočjo katerega bi zavladali svetu.

Monkey Man: Krvavo maščevanje

Kdo je ta teden John Wick? Nihče drug kot Dev Patel, eks »revni milijonar«, zdaj Kid, atrakcija mumbajskih skrivnih, ilegalnih klubov golih pesti, Monkey Man, borec z opičjo masko, avatar hindujskega božanstva Hanumana, Keyser Söze podzemskega ringa, ki je nekoč v trenutku vse, najdražje, najljubše in najbližje, izgubil in ki ve, zakaj je tam, kjer je, kdo ga je spravil tja in komu se mora maščevati. Potem zraste in se kot natakar infiltrira med politične in bogataške elite, kralje indijske družbe, kamor zahaja tudi Rama Singh (Sikander Kher), mogočni, morilski šef policije, na katerega je mislil ves tisti čas, ko je svoje bolečine, svoje brazgotine, svoje travme skrival za opičjo masko. Najprej se oglasi v stranišču, ki ne preživi. Akvarij tudi ne. Marmor vedno zaboli. Težko ga preživiš. Še težje mu ubežiš. A ta mesarski boj – ultrakinetični vrtinec streljanja, znojenja, sekanja, znojenja, rezanja, znojenja, odiranja, znojenja, razbijanja, znojenja, klanja (z usti) – ima tudi pridih razrednega boja. Razredni boj – boj med bedo geta in bliščem elit – tu vsebuje tudi kulturni boj, navsezadnje, preganjanega, ranjenega Kida nekje vmes reši in zaceli – zatirana, diskriminirana, segregirana – transspolna skupnost. Ni kulturne osvoboditve brez razredne osvoboditve.

Kvirovski Thelma in Louise

Filmi noir se običajno dogajajo v velikih mestih (Los Angeles, New York), toda ko noir preplavi kako zakotno, prašno, pozabljeno vukojebino, dobimo Krvavo preprosto, Modri žamet, Divje v srcu, True Romance, Preprost načrt, Bound in Red Rock West – in ekstatični neonoir Kri moje ljubezni, ki ga je posnela Rose Glass, avtorica briljantnega šokerja Saint Maud, posrka vso patologijo, vso obsedenost, vso paranojo, vso halucinantnost, vso kompulzivno seksualnost teh filmov ter jim doda svojo vizijo ženskega opolnomočenja.

Marko Šantić / Režiser, ki s svojimi filmi uokvirja žgoče družbene pojave

Njegov najnovejši celovečerni film Zbudi me, ki je po premieri na filmskem festivalu Black Nights v Talinu obredel še okrog dvajset evropskih festivalov, nedavno pa je začel turnejo po domačih kinematografih, je zgodba o ksenofobiji, nestrpnosti in nasilju, pa (kolektivni) izgubi spomina, nacionalizmu in – kljub vsemu – upanju na nov začetek. Na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je odnesel pet vesen, vključno z nagradama za najboljši scenarij in najboljši celovečerni igrani film.

Jlin: Akoma

Ameriška producentka in didžejka Jlin zaradi slogovne brezkompromisnosti in tehnične doslednosti, pa tudi zaradi spleta okoliščin velja za glavno avantgardistko žanra footworka, ki je v zadnji petnajstletki pljusknil iz Chicaga na svetovni zemljevid elektronskih trendov. Footwork je iz klubov preselila v galerije in muzeje. Njen šele tretji album je toga demonstracija izmuzljive forme, je skupek radikalno ritmičnih utripov, ki je obenem poln sprememb, obratov, domislic ..., pa tudi bobni pogosto zvenijo nekvantizirano. Jlin je nadmojstrica svoje obrti in tudi, ko iz muzike izsrka skoraj vso dušo, lahko še zmeraj občudujemo enkratno (izvirno) arhitekturo. Aja, pri Akomi gostujeta tudi Björk in Philip Glass.

Alice Coltrane: The Carnegie Hall Concert

Jazzovska matrona Alice Coltrane, znana tudi kot Turiya, nedvomno spada v panteon glasbene avantgarde 20. stoletja. Po vizionarskosti je enakovredna svojemu (žal še vedno) bolj znanemu možu Johnu ali ga celo prekaša. Njena druga uradna koncertna plošča (obnovljeni arhivski posnetki) zajema dve plati njenega izraza: spiritualni jazz, ki ga je tik pred koncertom v legendarni newyorški dvorani ovekovečila na kultnem albumu Journey in Satchidananda (1971), in tako imenovano »fire music«. Stran B namreč zaznamujeta dve do amena raztegnjeni Coltranovi skladbi, prežeti z njenimi klavirskimi salvami (namesto značilne harfe), rjovečimi Sheppovimi in Sandersovimi saksofoni, dvojnimi bobni, nasploh dih jemajočo izvedbo celotne zasedbe. Nadčasovno!

Future in Metro Boomin: WE DON’T TRUST YOU

Čeprav sta Future in Metro Boomin posnela že nešteto trapovskih megahitov, je WE DON’T TRUST YOU njun prvi skupni album. No, ni samo njun, saj sodeluje še mala četica skoraj dvajsetih producentov in vokalistov prvoligašev (The Weeknd, Kendrick, Travis Scott ...), kar je čista klasika pri projektih sredice rapovskega srednjetoka. To je album, ki zveni točno tako, kot bi pričakovali, in ni nič več in nič manj kot učinkovita kombinacija Futurjevega nametavanja rim brez vneme (čeprav ga tako živahnega nismo slišali že kar nekaj časa!) in Metrojevih čvrstih podlag, ki ob primerni jakosti premikajo pohištvo. Formula, ki deset let po ključnih uspehih zveni že skoraj retro. Avtomatika.

Beyoncé: COWBOY CARTER

Zametki zasnove nove plošče pop velikanke Beyoncé, ki pomeni zares radikalen slogovni zasuk na njeni ustvarjalni poti – ovinek v countryjevsko estetiko – segajo v daljno leto 2016, ko je kraljica sodobnega R & B-ja na podelitvi nagrad ustanove Country Music Association nastopila skupaj z legendami žanra iz skupine Dixie Chicks. Občinstvo v Houstonu je takrat ni lepo sprejelo, po nastopu se je nanjo vsul plaz zgražanja in očitkov o kulturnem prilaščanju, ki so ga sprožili zadrti country tradicionalisti, fiasko pa so spremljali izrazito rasistični podtoni.

Dragan Matić: Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice

Malo je knjig, ki bi konfiskacijam sledile tako pikolovsko. A ta plus ima svojo ceno – študija ne bo dosegla širnega bralstva. 

Hanna Bervoets: Vse to smo videli

Vse to smo videli je roman, v katerem pripovedovalka odvetniku, ki naj bi zahteval odškodnino zanjo in za njene sodelavce, popisuje odločitev, da ne bo zraven, da ne bo tožila podjetja. Drugače od drugih, kolektiva, ki se mu zdi delo preveč obremenjujoče, razmere prezahtevne in s posledicami, vsekakor takšno, da je delodajalca mogoče tožiti. Pa ne, ker sama ne bi čutila posledic, o katerih govori s terapevtko, dokler je ne odpika, zaveda se, da bi potem prišle na dan vse tiste latentne lastnosti njene ne ravno enostavne osebnosti, ki so se zaradi službe v celoti razmahnile.